Jedro

Standardu neizogibnosti obrambe ustreza obramba, ki je med razpoložljivimi sredstvi najbolj prizanesljiva in obzirna za to, da se napad odvrne takoj in dokončno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je toženka poškodovala tožnico v pogojih silobrana. Zahtevek tožnice za plačilo odškodnine je zato v celoti zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP), zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP), zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 370. člena ZPP v zvezi s 341. členom ZPP) ter zaradi kršitve ustavnih pravic tožeče stranke. Navaja, da nižji sodišči nista podali ocene o trditvah in opozorilih tožeče stranke, da se telesne poškodbe ne dokazujejo s pričami. Drugačna ocena poškodb tožene stranke bi vplivala na pravno stališče glede prekoračenega silobrana, saj bi v tem primeru tožnica bila veliko bolj telesno poškodovana. Nadalje je bilo sodišče dolžno podati razloge glede mnenja izvedenca iz kazenskega postopka dr. J., saj se nanaša na isto dejansko stanje. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj vrednostno ni prepričljiva izjava ključne priče B. P. v delu, ki se nanaša na dejstvo, da naj bi toženko zagrabil mož tožnice in ne tožnica. V sodbah ni pojasnjeno, zakaj sodišče ni upoštevalo vseh izpovedb iz kazenskega postopka, ampak je ocenjevalo le izpoved moža tožnice. Sodišči nista podali razlogov glede tega, zakaj je moč pričanje M. S. šteti kot dokaz, da gre za silobran, če je pa nesporno, da priča sploh ni bila fizično prisotna ob spornem dogodku, če je kaj slišala, pa ni potrebe, da se zaključi, da je šlo predhodno za intenziven napad na posamezno dobrino. Nobeno sodišče ni obrazložilo, ali gre za silobran, če je tretja oseba napadla neko drugo osebo, v konkretnem primeru toženko. Sodišče ni prepričljivo v svoji oceni, da je mogoče v vseh vidikih pokloniti vero toženi stranki. Ni razlogov o pritožbenih trditvah o neskladju izpovedb toženke (nejasnost analize odločilnih dejstev). Sodišče druge stopnje je na preveč formalen način zaključilo, da je v celoti ugotovljeno, kako so potekali dogodki od začetka do konca pretepa in se ni izjasnilo, zakaj ni bistveno, da je tožena stranka spremenila svoje izjave, ki se nanašajo na ugriz v tožničin prst in dejstvo, da je bila obuta v ''bullerje''. Sodišče nadalje ni podalo razlogov glede tega, katera škoda bi še bila v mejah dovoljenega silobrana in katera ne več. Drugostopenjskemu sodišču revizija očita, da ni uporabilo določb procesnega reda, da bi moralo skladno z 1. točko 358. člena ZPP razpisati obravnavo in na svoji obravnavi ugotoviti, ali je toženka res sama prepričljiva in razjasniti druge dejanske diskrepance. Natančneje bi moralo raziskati: izjavo toženke, da je tožnico odrinila; dejstvo, da je izvedenka podala mnenje, da je lahko prišlo do poškodovanja glave na način, kot ga zatrjuje tožnica; dejstvo da je bila toženka obuta v t.i. ''bullerje'', itd. Tako sta sodišči kršili njeno pravico do izvedbe dokazov v svojo korist oziroma pravico predlagati dokaze in sodelovati v dokaznem postopku. V delu, v katerem revizija uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, pa tožeča stranka navaja, da sodišče ni pravilno ovrednotilo pravnega instituta silobrana. Nikjer ni obrazložilo, ali je bilo toženkino ravnanje neizogibno in istočasno. Raziskalo ni dejstva, da se toženka ukvarja z borilnimi veščinami, kar bi utemeljevalo tehtanje, ali ni vendarle mogoče govoriti o prekoračenem silobranu, saj fizična konstrukcija strank narekuje sklepanje, da ni moglo biti za sorazmerja med intenzivnostjo napada in obrambe. Sodišče pri tem tudi ni ocenjevalo dobrine lastninske pravice z nepovabljenim vstopom v lastniško stanovanje in to brez predhodne najave. Dokazni postopek ni bil prepričljiv glede vprašanja zakaj se je toženka odločila ponovno vstopiti v stanovanje in ali je bila v neposredni nevarnosti in je bilo zato potrebno za konkretno zaščito ravnati na nujen način, pri tem pa upoštevati vse okoliščine. Sodišče tudi ne poda razlogov, ali je bilo mogoče odvrniti napad kako drugače oz. kako drugače rešiti konfliktno situacijo. Revizija nazadnje tudi očita, da je sodišče z izpodbijano sodbo poseglo v več ustavno zavarovanih pravic tožene stranke. Sodišči sta tako kršili ustavno pravico do enakega varstva, saj iz obrazložitve ni razvidno, katere so vse tiste dokazane relevantne navedbe, ki so bile za odločitev bistvenega pomena, upoštevaje tudi navedbe tožnice tekom postopka. Sodišče je kršilo pravico do pritožbe, ker v svoji odločitvi ni navedlo prepričljivega odgovora na vsa pravno relevantna vprašanja. Tožnici je bila odvzeta pravica do izjave, saj se ni mogla v postopku na pravilen način izjaviti in pravica do sodnega varstva, saj sodni organ o njenem procesnem gradivu, ni izrekel prepričljive sodne ocene.

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Dejanske ugotovitve nižjih sodišč so: Tožena stranka je 8. 3. 1996 s svojo mamo, taščo tožnice, prišla na naslov, kjer živi tožnica, z namenom odnesti spomladanska oblačila za mamo. Tam je pred odselitvijo k toženki imela svoje stanovanje mati tožene stranke.

Po odhodu toženke iz stanovanja je tožeča stranka izvedla fizični napad na svojo taščo. Potem, ko je bila s strani M. S. opozorjena, da je mama v nevarnosti, se je toženka vrnila v stanovanje, da bi jo branila. Med pravdnima strankama je na majhnem hodniku prišlo do fizičnega obračuna, pri čemer je sodišče prepričano, da tožena stranka tožnice ni samoiniciativno napadla.

Glede na izpovedi zaslišanih so bile v času obravnavanega dogodka na hodniku: tožnica, toženka in mati tožene stranke B. P. Vse ostale priče dogodka niso videle, pač pa so videle prerivanje med strankama in stanje po njem.

Tožeča stranka je v posledici dogodka utrpela rano levo v zatilju, odrgnino obeh podlahti in udarnino desne golenice, tožena stranka pa je zaradi napada utrpela udarnino glave in leve rame, imela pa je tudi podplutbe po rokah in hrbtu.

Poškodbe tožnice so posledica ločevanja tožeče stranke od tožene stranke ter posledica vsesplošnega prerivanja med strankama. Toženka je v fizičnem spopadu sodelovala le v smislu obrambe matere in sebe.

7. Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki izhaja iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje. Tistih revizijskih navedb, ki jih presegajo oziroma od njih odstopajo, revizijsko sodišče ni upoštevalo.

8. Revizija v več točkah sodbam nižjih sodišč očita pomanjkljivost razlogov v zvezi z oceno posameznih dokazov (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Revizijsko sodišče ugotavlja, da smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Sodbi sodišč prve in druge stopnje sta glede poteka dogodkov in vloge pravdnih strank v njem (na kateri temelji presoja o silobranu) ustrezno in vsebinsko popolno obrazloženi. Očitek o pomanjkljivosti obrazložitev, češ da sta sodišči pri svoji dokazni presoji spregledali nekatera po mnenju tožeče stranke odločilna dejstva, pa pomeni nedovoljeno poseganje v dejanske ugotovitve (tretji odstavek 370. člena ZPP). Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče ni navedlo razlogov glede škode, ki bi bila še v mejah dovoljenega silobrana, saj nižji sodišči jasno obrazložita, da je za prekoračen silobran bistveno nesorazmerje med napadeno in branjeno dobrino, ki se presoja v vsakem konkretnem primeru. V obravnavani zadevi je bila napadena dobrina enaka (telesna integriteta), prav tako pa tudi sredstvi napada in obrambe. Sodišče je tako pravilno ocenilo, da manjša odstopanja v škodi niso odločilna pri vrednotesnju prekoračenega silobrana, zaradi česar obrazložitev odločilnih dejstev zadostuje. Nižji sodišči sta se pravilno izrekli tudi glede uporabe izvedenskega mnenja iz kazenskega postopka, s tem ko sta zavrnili njegovo uporabo. Tožena stranka je namreč izrecno ugovarjala njegovi uporabi, zaradi česar je bil določen nov izvedenec v pravdnem postopku, na čigar mnenje sta stranki lahko dajali pripombe, izvedenka pa je nanje odgovorila tudi na zaslišanju na glavni obravnavi.

9. Neutemeljen je tudi revizijski očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje, ker to ni izvedlo obravnave in opravilo posameznih procesnih dejanj za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Pomembno je, da pritožba ni zasejala nikakršnega dvoma o pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja pri sodišču druge stopnje. Pritožbeno sodišče je ugotovljena dejstva in dokazno oceno prvostopenjskega sodišča štelo za prepričljivo in logično, zato je njegova odločitev, da o pritožbi odloča brez obravnave, pravilna.

10. Ob uveljavljanju revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava revizija neutemeljeno napada vrednotesnje silobrana in nižjima sodiščema očita, da se nista opredelili glede neizogibnosti obrambe in istočasnosti napada in obrambe. Obe sodišči sta pravilno opravili subsumpcijo konkretnega dejanskega stanu v zakonski dejanski stan ter pri tem zaključili, da so podani vsi pogoji za silobran. Iz dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili nižji sodišči in na katerega je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je tožnica fizično napadla mamo tožene stranke, zaradi česar je tožena stranka v pretepu s tožnico sodelovala v smislu obrambe matere in nato še sebe. Standardu neizogibnosti obrambe ustreza obramba, ki je med razpoložljivimi sredstvi najbolj prizanesljiva in obzirna za to, da se napad odvrne takoj in dokončno. Ker je s fizičnim obračunavanjem pričela tožnica, revizijsko sodišče šteje, da je bila enakovredna obramba neizogibna za varovanje telesne integritete tožene stranke in njene mame. Vsled temu je tudi neutemeljen očitek revidentke, da sodišče ni podalo razlogov o tem, ali je bilo možno napad tožnice odvrniti kako drugače oz. bi se lahko drugače rešila konfliktna situacija, saj bi bil takšen očitek lahko usmerjen kvečjemu proti tožnici. Z ugotovitvijo, da je z napadom začela tožnica ter da je s prenehanjem napada oz. ločitvijo obeh strank prenehala tudi obramba v smislu silobrana, pa odpade tudi dvom o istočasnosti obrambe. Nadalje revizija neutemeljeno graja presojo nižjih sodišč o sorazmerju med napadeno in branjeno dobrino. Revizijska navedba, da sodišče pri ugotavljanju sorazmernosti ni upoštevalo napada na dobrino lastninske pravice z nepovabljenim vstopom v lastniško stanovanje, je nova in nedovoljena: tožnica nedovoljenosti vstopa v rednem postopku sploh ni zatrjevala. Očitke, da sta sodišči pri oceni sorazmernosti spregledali fizično konstrukcijo obeh strank in toženkino znanje borilnih veščin, pa revizijsko sodišče zavrača kot nekonkretizirane, saj ta dejstva sama po sebi ne povedo nič o (ne)sorazmernosti. Revizijsko sodišče se tako strinja z materialnopravnim zaključkom nižjih sodišč, da je šlo pri napadu in obrambi za kolizijo dveh enakovrednih pravno zavarovanih dobrin.

11. V reviziji zatrjevane kršitve več ustavno zavarovanih pravic, ki naj bi bile prizadejane s sodbami nižjih sodišč, so pavšalne, saj gre le za abstraktno naštevanje ustavnih določb in odločb ustavnega sodišča, pri čemer revizija teh očitkov ne konkretizira in jih z ničemer ne poveže z obravnavanim primerom.

12. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožnika na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

13. Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (166. člen ZPP).