Jedro

Predlog tožene stranke za imenovanje izvedenca finančne stroke, je bil dejansko predlog za izvedbo informativnega dokaza, kar pa glede na veljavni Zakon o pravdnem postopku (ZPP), ni dopustno (1. odst. 7. čl. ZPP).

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) zaradi delnega umika tožbe za znesek 55.127,03 EUR in 10.460,95 EUR, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 16.5.2008 v tem delu razveljavilo v prvem odstavku izreka in postopek v tem delu ustavilo; II.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 16.5.2008 vzdržalo deloma v veljavi v prvem in četrtem odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh plačati tožeči stranki znesek 2.148.032,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.2008 do plačila, znesek 46.838,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.5.2009 do plačila in stroške izvršilnega postopka v znesku 56,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.6.2008 do plačila; zavrnilo višji tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti; III.) toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 1.622,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi je glede prvega odstavka II. točke izreka in glede stroškov postopka, tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo, torej zavrnitev tožbenega zahtevka tudi v navedenem delu. Ugotavlja, da je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku po višini praktično v celoti, razen delno za en dan zakonskih zamudnih obresti, kljub resnemu dvomu v višino zahtevka. Glede na visok znesek bi moralo sodišče imenovati izvedenca finančne stroke ali pa odločati po pravilu dokaznega bremena, ki je tako glede temelja kot višine v celoti na strani tožeče stranke. Sodišče ni niti omenilo izpovedi priče Š.D., ki je izpovedala, da je po stari pogodbi odprt znesek cca 51.000 EUR, po novi pogodbi pa se ji zdi, da gre za 260.000,00 EUR. Priča je skrbnica kredita za toženo stranko že od leta 2005 dalje. Torej oseba, katere izpoved vendarle nekaj pomeni. Sodišče pa je šlo tudi mimo izpovedi priče G.Z., da je dolg tožene stranke cca 4.000.000,00 EUR, kar kaže na to, da višina terjatve tožeče stranke ni bila jasna in znana niti delavcem tožeče stranke, ki so neposredno zadolženi za kredit tožene stranke. Nič bolj prepričljiva ni bila niti izpoved D. K., vodje oddelka za odplačevanje kreditov pri tožeči stranki, ki se je pripravila, da bo izpovedala ravno o višini terjatve. Pojasnila je sicer razliko med stanjem kredita med prilogama A 12 in A 13, to pa je tudi vse. Nobena priča tožeče stranke in nobena listina ne izkazuje izračuna zamudnih obresti, ki je že vsebovan v novi glavnici 2.148.032,13 EUR. Nesprejemljivo je stališče sodišča, da je tožena stranka predlagala izvedenca finančne stroke prepozno in le kot informativni dokaz. Tožena stranka se je pravočasno pridružila predlogu tožeče stranke za imenovanje izvedenca finančne stroke. Torej je že tožeča stranka dvomila v svoje izračune in jih je hotela podkrepiti še z izvedencem. Če je nasprotna stranka predlagala nek dokaz, se mu lahko stranka pridruži tudi pozneje ali pa ga samostojno predlaga, če ga nasprotna stranka umakne. Za drugačno, povsem zgrešeno in formalistično stališče, ni opore v ZPP. Zgrešeno je tudi stališče, ki ga upravičeno kritizira vrhovni sodnik dr. Mile Dolenc v reviji Pravna praksa št. 31-32/2010, da bi morala stranka narediti svoj izračun in nato predlagati izvedenca. Tožeča stranka je banka, ki mora posredovati prave in verodostojne podatke in izračune. Za toženo stranko kot kreditojemalca je dovolj, če zaradi dvoma v pravilnost podatkov predlaga kot dokaz izvedenca finančne stroke. Priča M.Z., ki je pomočnik direktorja tožene stranke za finance je (glede višine) potrdil znesek 1.913.456,32 EUR. Do vtoževanega zneska je še vedno več kot 235.000,00 EUR razlike v obrestih, kar je sodišče priznalo tožeči stranki brez vsakršnega verodostojnega izračuna, kar je nesprejemljivo. Poleg neizkazane višine terjatve je izpodbijana sodba nepravilna tudi zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja glede zapadlosti terjatve. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je terjatev po drugi pogodbi iz leta 2005 zapadla 30.4.2008 in da je od tedaj dalje tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti. Ta druga kreditna pogodba je bila vezana na predhodno sklenjene pogodbe, iz katerih je razvidno, da je rok vračila kredita vezan na druge sklenjene pravne posle. Pravdni stranki sta prej sklenili pogodbo št. 1 z dne 23.5.2005, s katero se je tožeča stranka kot garant zavezala dati toženi stranki garancijo za zavarovanje plačila zadnjega dela kupnine v korist upravičenca M. d.o.o.. Po tej pogodbi je upravičenec v korist tožene stranke nakazal tožeči stranki kupnino v višini tedanjih 161.731.756,80 SIT. Za plačano kupnino sta pravdni stranki sklenili pogodbo o vezanem tolarskem depozitu št. 2 z dne 27.6.2005 in pogodbo o vezavi tolarskega depozita št. 3 z dne 27.6.2005. V pogodbi z dne 23.5.2005 je bilo predvideno, da bo imela kupnina status vezanega depozita na odpoklic. V pogodbi z dne 27.6.2005 pa je bilo nato določeno, da se depozit veže do preklica, z odpovednim rokom najmanj en dan. Šele nato je bila 28.10.2005 sklenjena sporna kreditna pogodba. Tožena stranka je uveljavljala, da depozita ni odpoklicala, depozit je bil zastavljen tudi za vračilo kredita po drugi pogodbi iz leta 2005, ki ga bo lahko tožeča stranka uporabila za poravnavo terjatve po tej pogodbi. Sodišče na te trditve tožene stranke ni odgovorilo. Tožena stranka je torej dokazno podprto zatrjevala, da terjatev tožeče stranke po drugi pogodbi iz leta 2005 sploh še ni zapadla, ali pa je lahko zapadla šele 15.5.2008. Kljub jasni dikciji v sami pogodbi je sodišče nepravilno ugotovilo, da druga kreditna pogodba iz leta 2005 ni v celoti nadomestila prve kreditne pogodbe, pri čemer se je raje oprlo na izpovedi prič tožeče stranke, ki so skušale prikazati nasprotno stanje.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta pravdni stranki sklenili dve kreditni pogodbi: št. 4 z dne 10.6.2004 (dalje: pogodba iz leta 2004), po kateri je bil toženi stranki odobren kredit v višini 450.000.000,00 SIT z 8,5%-no fiksno letno obrestno mero in rokom vračila 31.12.2004 in št. 5 z dne 28.10.2005 (dalje: pogodba iz leta 2005), po kateri je bil toženi stranki odobren kredit v višini 400.288.356,70 SIT s 7,5%-no letno obrestno mero in rokom vračila 31.3.2006. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni utemeljena trditev tožene stranke, da je kreditna pogodba iz leta 2005 v celoti nadomestila tisto iz leta 2004 (kar da naj bi bilo po njenem mnenju razvidno že iz pogodbe iz leta 2005). Da to ne drži, je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo že na podlagi zapisa v pogodbi iz leta 2005, iz katerega izhaja, da je ob njenem podpisu (oziroma na dan 11.10.2005) znašal zapadli kredit po pogodbi iz leta 2004: 400.288.356,70 SIT, zapadle obresti 21.041.172,80 SIT in zapadla nadomestila 4.000,00 SIT (1. e čl.). Kredit po pogodbi iz leta 2005 pa je bil odobren za pokritje zapadle glavnice po pogodbi iz leta 2004 (torej v znesku 400.288.356,70 SIT) in je po pogodbi iz leta 2004 ostala neporavnana terjatev tožeče stranke iz naslova zapadlih obresti in zapadlih nadomestil v prej navedenih zneskih. Glede na navedene odprte terjatve tožeče stranke po prvi pogodbi je jasno, da druga kreditna pogodba ni v celoti nadomestila prve.

V postopku na prvi stopnji tožena stranka ni konkretno ugovarjala terjatvi tožeče stranke po višini, zgolj izražanje „dvoma v pravilnost podatkov“, ki ga izpostavlja, ne more pomeniti konkretizacije ugovora zoper višino terjatve. Ob dejstvu, da je bil toženi stranki odobren kredit po dveh kreditnih pogodbah, s tam navedenimi zneski glavnice, višino pogodbene obrestne mere, zamudnimi obrestmi, z navedenim rokom vračila ter višino nadomestil in stroškov, je bilo toženi stranki na podlagi takšnih podatkov omogočeno uveljavljati določen ugovor v smeri uveljavljene terjatve po višini. Poleg tega pa je tožeča stranka v utemeljitev svojih navedb, da je znašalo stanje terjatev po obeh pogodbah na dan 30.4.2008: 105.629,23 EUR (po pogodbi iz leta 2004) in 2.148.032,13 EUR (po pogodbi iz leta 2005), predložila tudi izpiske stanja kreditov na dan 30.4.2008 in je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tudi priča D.K. po vpogledu v kartice takšno stanje kreditov potrdila (in tudi konkretno: kateri zneski v karticah predstavljajo glavnico, pogodbene obresti in zamudne obresti). Če ne prej, bi najmanj takrat tožena stranka lahko konkretizirala svoje ugovore v zvezi z višino terjatve. Ker pa tega ni storila, ima prav sodišče prve stopnje, da je bil njen predlog za imenovanje izvedenca finančne stroke, dejansko predlog za izvedbo informativnega dokaza, kar pa glede na veljavni Zakon o pravdnem postopku (ZPP), ni dopustno (1. odst. 7. čl. ZPP). Neutemeljeno je tudi pritožničino sklicevanje na to, da so zaslišani delavci tožeče stranke (Š., G.), izpovedovali različno stanje odprtih terjatev tožeče stranke iz naslova kreditov; gre za to, da so imenovani navajali (le) okvirne zneske, pa tudi neživljenjsko je pričakovati od priče, da se bo v množici podatkov, s katerimi dela, spomnila prav konkretnih zneskov stanja terjatev po kreditnih pogodbah. Utemeljeno pa tudi ni pritožbeno sklicevanje na izpovedbo priče Z., ki da je (po pogodbi iz leta 2005) potrdil nižji dolgovani znesek, saj je sodišče prve stopnje v zvezi s tem navedlo, da je treba poleg tega, kar je imenovani izpovedal, upoštevati še neplačane pogodbene in zamudne obresti (slednje pa ne šele od 15.5.2008, kot meni tožena stranka, ampak že od 1.4.2006, ko je tožena stranka prišla v zamudo z vračilom kredita).

Sodišče prve stopnje je povzelo navedbe tožeče stranke, da je bila z njene strani toženi stranki dana in zatem tudi s strani upravičenca koriščena bančna garancija zavarovana z zastavo zneska 161.731.486,86 SIT iz pogodbe o vezavi depozita. Ker je upravičenec garancijo unovčil, se je tožeča stranka poplačala iz zavarovanja (iz vezanega depozita), preostanek v znesku 55.127,03 EUR pa je uporabila za delno poravnavo dolga tožene stranke po pogodbi iz leta 2004. Ker je torej bila z vezanim depozitom zavarovana (tudi) terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova dane garancije, zavarovanje pa je bilo (v pretežni meri) koriščeno na prej opisani način, je nerelevantno sklicevanje tožene stranke na dejstvo, da vezanega depozita doslej ni preklicala (in da zato sporni kredit ni zapadel v plačilo). Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je bila zapadlost kredita po pogodbi iz leta 2005 določena že v pogodbi, in sicer: 31.3.2006 (4. čl.). Vse ostale predložene listine pa niso omogočale zaključka, da bi bila zapadlost terjatve po tej kreditni pogodbi vezana na datum vnovčitve garancije oziroma na dan 15.5.2008. Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.