Jedro

Tožničini ugovori se nanašajo na nepotrebnost zgraditve protihrupne ograje, predvidene z gradbenim dovoljenjem, kar je bil razlog za neizdajo uporabnega dovoljenja in posledično pravilnost pravnomočne odločbe, ki se izvršuje. Teh ugovorov pa po prvem odstavku 292. člena ZUP ni mogoče podajati zoper sklepe, izdane v izvršilnem postopku.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijanim sklepom ugotovil, da je njegova odločba št. 06122-3264/2007 z dne 8. 10. 2007, s katero je bila zavezankama A. in Mestni občini B. od 20. 12. 2007 dalje do pridobitve uporabnega dovoljenja prepovedana uporaba eliptičnega krožišča pod V. v ..., zgrajenega v sklopu ... obvoznice na podlagi delnega enotnega dovoljenja za gradnjo št. 350-03-82/01-PK/VML z dne 18. 12. 2011 in dopolnilnega enotnega dovoljenja z dne 23. 7. 2002, postala izvršljiva dne 21. 12. 2007 (1. točka izreka), zavezankama pa zagrozil z denarno kaznijo v višini 125.000 EUR, če do naknadnega roka, to je do 15. 5. 2010 ne bosta izpolnili obveznosti iz 1. točke izreka tega sklepa in ne bosta prenehali z uporabo objekta brez uporabnega dovoljenja (2. točka izreka). S 3. točko izreka izpodbijanega sklepa je odločil, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ z uvodoma navedeno odločbo zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep.

Tožnica je zoper navedeni sklep vložila tožbo, v kateri navaja, da je Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Nova Gorica dne 8. 10. 2007 izdal odločbo št. 06122-3264/2007, s katero je bilo zavezankama naloženo prenehanje uporabe eliptičnega krožišča pod V. v ..., do pridobitve uporabnega dovoljenja. Po prejemu navedene odločbe je tožnica pristopila h takojšnjim aktivnostim za pridobitev uporabnega dovoljenja, vendar ga vse do danes ni pridobila, ker izvedba protihrupne zaščitne ograje ni bila mogoča, saj stranka, kateri je zaščita hrupa namenjena, ni pristala na nobeno predlagano rešitev. Dne 18. 2. 2008 je zaprosila za podaljšanje roka za pridobitev uporabnega dovoljenja. Poleg tega je bila izdelana projektna dokumentacija „Prve meritve hrupa na obvoznici ... in izdelava predloga dodatne protihrupne zaščite“, v kateri je ugotovljeno, da objekt na C. ni čezmerno obremenjen s hrupom oziroma ne presega kritične vrednosti za trajno obremenjevanje okolja s hrupom. Opozarja še na sodni postopek, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, v katerem bo ugotovljen obstoj prekomernega hrupa in posledično potrebnost postavitve protihrupne ograje na C. Sklicuje se na začasno dovoljenje Ministrstva za promet z dne 18. 5. 2010, s katerim se tožnici dovoljuje izročitev prometa I. etape obvoznice ..., krožno križišče pod V., do pridobitve dovoljenja upravnega organa, ki je izdal gradbeno dovoljenje. Prav tako je tožnica dne 22. 4. 2010 pri Ministrstvu za okolje in prostor podala tudi vlogo za izdajo odločbe o spremembi enotnega dovoljenja z dne 18. 12. 2001 za gradnjo obvoznice ... – I. etapa. K vlogi je priložila projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, iz katerega izhaja, da se protihrupna ograja, ki je bila sicer predvidena po projektu, ki je sestavni del enotnega dovoljenja z dne 18. 12. 2001, ne izvede. Na podlagi vložene vloge je Upravna enota Nova Gorica 14. 6. 2010 izvedla ustno obravnavo. Predlaga, da naslovno sodišče tožbenemu zahtevku ugodi in izpodbijani sklep odpravi. Navaja še, da ji tekom izvršilnega postopka ni bila dana možnost, da se na podlagi 3. točke 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji, v nadaljevanju ZUP) izjasni o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izvršitev obveznosti iz odločbe.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Po 1. odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) je sodišče dolžno opraviti predhodni preizkus tožbe in ugotoviti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavanje, med drugim tudi, ali je akt, ki se izpodbija v upravnem sporu, lahko predmet upravnega spora. Po določbi 1. odstavka 2. člena ZUS-1 je sodno varstvo v upravnem sporu strankam zagotovljeno le zoper tiste dokončne upravne akte, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki tudi po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko – meritorno odločitev o materialno pravni določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.

Po presoji sodišča z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe, ki ga je inšpekcijski organ izdal po uradni dolžnosti in v okviru pooblastil iz 290. člena v zvezi z 298. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji, v nadaljevanju ZUP), ni bilo odločeno o nobeni pravici oziroma pravni koristi tožnice. Odločba, s katero je inšpekcijski organ ugotovil izvršljivost prvostopne odločbe št. 06122-3264/2007 z dne 8. 10. 2007 (ki predstavlja izvršilni naslov) ter določil način izvršbe v primeru, če zavezanki v naknadnem roku do 15.5.2010 ne bosta izvršili obveznosti, naložene v inšpekcijski odločbi, zato ne vsebuje vsebinske odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice. O tem je bilo namreč odločeno že z inšpekcijsko odločbo, na podlagi katere je bil izdan izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe. S sklepom o dovolitvi izvršbe, ki je skladen z izvršilnim naslovom pa se le dovoljuje prisilna izvršitev te obveznosti, ker je zavezanki v času do izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe nista prostovoljno izvršili. V upravnem sporu pa se po določbi 2. odstavka 5. člena ZUS-1 lahko procesne odločitve oziroma sklepi, ki vsebujejo tako odločitev, izpodbijajo le, če je postopek o odločanju o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Med te sklepe sklep o dovolitvi izvršbe ne sodi. Takšno stališče je večkrat zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS, na primer v sklepih I Up 67/2010 z dne 10.11.2010 in I Up 136/2010 z dne 12.5.2010. Sodišče je opravilo tudi presojo, ali je bilo z izpodbijanim sklepom kako drugače poseženo v tožničine pravice, obveznosti in pravne koristi. Ugotovilo je, da tožnica z ugovori, ki jih navaja v tožbi, ne brani svojega pravnega interesa in z njimi ne izkazuje posega v svoj pravni položaj. Vsi ugovori se nanašajo na nepotrebnost zgraditve protihrupne ograje, predvidene z gradbenim dovoljenjem, kar je bil razlog za neizdajo uporabnega dovoljenja in posledično pravilnost pravnomočne odločbe, ki se izvršuje. Teh ugovorov pa po prvem odstavku 292. člena ZUP ni mogoče podajati zoper sklepe, izdane v izvršilnem postopku.

Sodišče se zato do njih ni posebej opredeljevalo.

Na drugačno odločitev v tej zadevi zato tudi ne more vplivati sprožen postopek za spremembo enotnega gradbenega dovoljenja za gradnjo obvoznice ... – I. etapa. V obravnavanem primeru je bistvena zgolj ugotovitev, ali je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva in kdaj je postala izvršljiva (1. odstavek 290. člena ZUP). Tožnica ne navaja, da bi bila nepravilna ugotovitev toženke, da je odločba z dne 8.10.2007 postala izvršljiva dne 21.12.2007. Prav tako tudi nima ugovorov glede določenega načina izvršitve. Glede na navedeno pa tudi očitana kršitev 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP ni bila podana.

Ker tožnica uveljavlja zgolj ugovore, ki se nanašajo na izvršilni naslov in ki na tek izvršilnega postopka ne morejo vplivati, ne izkazuje, da bi bilo s sklepom o dovolitvi izvršbe kakorkoli poseženo v njene pravice, obveznosti ali pravne koristi.

Sodišče je tako v predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je tožbo zavrglo v skladu s 4. točko 1. odstavka 36. člena ZUS-1.