Jedro

Tožba v upravnem sporu je samostojno pravno sredstvo, zato mora tožnik razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu.

Tožniki ne morejo uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na pogoje za gradnjo, katerih izpolnjevanje se ugotavlja v okviru zaščite javne koristi.

Višino dopustne dozidave, v sklopu splošnih pogojev (gradbena meja, stopnja pozidanosti) omejuje 44. člen PUP, ki določa, da so dopustne dozidave do višine obstoječega objekta oziroma največ P+3. To pomeni, da gradnja ne sme presegati višine obstoječega objekta, v nobenem primeru pa ne sme presegati etažnosti P+3.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločbi Upravne enote Ljubljana št. 351-2115/2010-61 z dne 27. 9. 2011 in Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35108-397/2011-8-MP se odpravita in se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zahteva prizadete stranke A., d.o.o., za povrnitev stroškov tega postopka, se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorici A. d.o.o. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki), izdala gradbeno dovoljenje za dozidavo obstoječe enostanovanjske stavbe, tako da skupaj z obstoječim objektom tvori 5-stanovanjski objekt (manj zahtevni objekt – CC.SI – 11221) na zemljiščih s parc. številkama 161.S in 73/11, obe k.o. ... ter za gradnjo vodovodnega, kanalizacijskega, elektro in plinskega priključka preko zemljišča s parc. št. 73/6 k.o. ... ter pod tam navedenimi pogoji.

Upravni organ druge stopnje je odločbo upravnega organa prve stopnje dopolnil v četrti alinei prvega odstavka izreka tako, da se glasi „načrt izkopov in osnovne podgradnje, načrt št. gp-pr-014/10, ki ga je avgusta 2010 izdelalo podjetje ..., d.o.o., dopolnitev 1 – marec 2011 in dopolnitev 2 – 16. 5. 2011“. V ostalem je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi med drugim pojasnjuje, da gre v obravnavanem primeru za gradnjo v območju, ki se na podlagi Prostorskega plana za območje Mestne občine Ljubljana ureja z Odlokom o sprejemu prostorsko ureditvenih pogojev za plansko celoto v V 2 Trnovo - Tržaška cesta (Uradni list SRS, št. 6/88 in naslednji, v nadaljevanju PUP). Glede na dan vložitve zahteve, to je 11. 10. 2010, se uporablja navedeni PUP na podlagi 101. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana (Uradni list RS, št. 78/2010, v nadaljevanju OPN), po katerem se postopki za izdajo gradbenega dovoljenja, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega Odloka, to je dne 23. 10. 2010, končajo po določbah prostorskih izvedbenih aktov, veljavnih v času vložitve popolne vloge za izdajo gradbenega dovoljenja.

Ugotavlja, da ni sporno, da se predmetna nameravana gradnja nahaja v območju urejanja VS2/1 – Krakovo, v morfološki enoti 4A/1 – območje za razne dejavnosti – prostostoječa zazidava, kjer so po 12. členu in v povezavi s 44. členom PUP dovoljene dozidave in funkcionalne dopolnitve objektov znotraj obstoječih tlorisnih gabaritov oziroma do gradbene meje, kjer je določena, in sicer do stopnje pozidanosti 0,4 in višine obstoječega objekta oziroma največ P+3. Pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega organa, da je navedenim pogojem v primeru predvidenega objekta zadoščeno, kar podrobneje pojasni. Glede sanitarnih predpisov se v postopku odločanja uporabljajo določena priporočila, navedbe literature in tehnične regulative, na katere se je pri pripravi Svetlobno tehničnega elaborata št. 043-10-S iz avgusta 2010 oprl tudi izdelovalec PGD. Ugotovil je, da navedeni elaborat ni bil priložen PGD ob vložitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, čeprav se je izdelovalec PGD v besedilnem delu vodilne mape skliceval na izvedeno študijo osončenja, pač pa ga je investitor predložil kasneje, in sicer 4. 7. 2011. Ker se vsi pritožniki z navedenim elaboratom niso seznanili, je upravni organ prve stopnje kršil pravila postopka. Ker pa ta kršitev ne zahteva odprave izpodbijane odločbe sama po sebi, je upravni organ druge stopnje pooblaščenki tožnikov dne 28. 2. 2012 navedeni elaborat posredoval ter pritožnikom dal možnost podaje pripomb nanj. Pooblaščenka pritožnikov je fotokopijo elaborata prejela 1. 3. 2012. Tožniki v postavljenem roku ter tudi po podaljšanju roka do 23. 3. 2012 s sklepom pritožbenega organa z dne 20. 3. 2012, do katerega je bila podana prošnja za podaljšanje, pripomb niso podali. Toženka ugotavlja, da je iz elaborata razvidno, da je tako za objekt na sosednjem zemljišču parceli št. 73/21 k.o. ..., kot tudi za objekt na zemljišču parc. št. 73/10 k.o. ..., priporočeni minimum trajanja osončenja glavnih bivalnih prostorov objektov na JZ fasadi ter SZ fasadi objekta na parceli št. 73/21 k.o. ... izpolnjen. Pri tem se sklicuje tudi na analizo osončenja objekta B., ki jo je izdelal ... d.d. ... v maju 2011. Pridružuje se upravnemu organu prve stopnje v ugotovitvi, da so v konkretnem primeru izpolnjeni tudi vsi ostali pogoji iz 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Ugotavlja pa, da je upravni organ prve stopnje v izreku izpodbijane odločbe pri vpisovanju podatkov sestavnih delov PGD v četrti alineji prvega odstavka izreka odločbe spregledal dopolnitev načrta izkopov in osnovne podgradnje iz maja 2011, zato je to nepravilnost odpravil, saj glede na potrjeni načrt s številko odločbe ter organa, ki jo je izdal, vključitev sestavni del PGD niti ne more biti sporna.

Nadalje navaja, da pritožniki v ničemer ne pojasnijo, v čem je predvideni objekt po oblikovanju, stopnji pozidanosti zemljišča oziroma glede zahtev PUP po zelenih površinah, v nasprotju z njihovimi osebnimi, pravno veljavnimi koristmi, enako velja tudi za ugovor o pravici graditi in ugovore v zvezi s podanimi soglasji k projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja. Ni pa mogoče slediti tudi ugovoru v zvezi z izkopom gradbene jame oziroma zaščite le te, saj gre za vprašanja, ki spadajo v pristojnost pooblaščenih strokovnih organizacij ter organov, ki v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja pripravljajo projekte ter prodajajo soglasja. Dodaja, da je bil načrt izkopov in osnovne gradnje sicer dopolnjen in je sestavni del izreka te odločbe, predvsem pa so pripombe v zvezi z opazovanjem in spremljanjem med gradnjo stvar izvedbe. Okoliščin, ki so stvar izvajanja, pa se v tem postopku ne more presojati. Glede očitka pritožnikov v zvezi s podpisom izdajalca odločbe na odločbi prvostopenjskega organa je odločilno, da je odločbo izdala oseba, ki ima za to ustrezno pooblastilo, slednjemu pa pritožniki ne oporekajo.

Tožniki se s tako odločitvijo ne strinjajo in v obširni tožbi med drugim navajajo, da izpodbijana odločba temelji na nepravilni pravni podlagi. Temeljiti bi morala na podlagi določil OPN, saj je to izvedbeni akt, ki je veljal na dan, ko je bila vloga za izdajo gradbenega dovoljenja popolna. Ker po določilih OPN na obravnavanem območju gradnje objekta na način in v obsegu, kot to predvideva gradbeno dovoljenje, ni dopustna, je gradbeno dovoljenje že iz tega razloga izdano brez pravne podlage in kot takšno v celoti nezakonito.

Menijo, da je toženka bistveno kršila določbe upravnega postopka, ker je izdala odločbo na podlagi listin in dejstev, s katerimi tožniki niso bili seznanjeni in so takšne narave, da bistveno vplivajo na njihov položaj in varovanje njihovih pravic, kar podrobneje pojasnijo ter se ne strinjajo se s tem, da upravni organ druge stopnje ni upošteval „mnenja o svetlobno tehničnem elaboratu“, ki so ga v spis vložili po poteku roka.

Navajajo, da je toženka kršila tudi določbe ZGO-1, saj ni upoštevala dveh izmed šestih pogojev, in sicer da je projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom in da ima investitor pravico graditi (66. člen ZGO-1). Menijo, da je napačno stališče upravnega organa, da je treba 44. člen PUP razlagati tako, da v tej morfološki enoti ni treba upoštevati splošnega pogoja iz 12. oziroma 9. člena PUP in da torej ni potrebno upoštevati dopustnega faktorja intenzivnosti izrabe stavbnih zemljišč. Ta je v obravnavanem primeru presežen za tretjino. Menijo tudi, da je predvideni prizidek previsok in kot takšen v nasprotju z višino, predpisano po 44. členu PUP. Po njihovem je treba besedilo navedenega člena razlagati tako, da je treba vzeti za merilo dopustne višine prizidka najvišji del obstoječega objekta, v kolikor pa bi bil ta višji kot P+3, pa obravnavani objekt/prizidek ne bi smel preseči tako postavljene etažnosti. V obravnavanem primeru prizidek presega obstoječi objekt. Ker iz kulturnovarstvenega soglasja k projektu ni razvidno, zakaj se sklicuje na kulturnovarstvene pogoje iz leta 2008, kljub temu da je investitor predložil drug projekt, je potrebno tudi soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine z dne 21. 9. 2010 kot nezakonitega odpraviti. Ocenjujejo še, da je projekt neskladen z določili PUP tudi glede samega termina prizidek, saj presega velikost obstoječega objekta za najmanj štirikrat. Menijo, da gre v resnici za gradnjo novega samostojnega objekta, prizadeta stranka pa je novogradnjo označila kot prizidek zgolj namenom, da obide določila PUP. Z opozarjanjem na to, da projekt v resnici ne predvideva izgradnje prizidka, temveč gradnjo novega večstanovanjskega objekta, da se zaradi svojih dimenzij odmika od vzorca obstoječe pozidave in da ni več kompatibilen z okoljem, ne presegajo svojih pravnih interesov in posegajo na območje varovanja javne koristi.

Izpodbijajo pa tudi, da je prizadeta stranka izkazala pravico graditi. Ugotovili so, da je bil na dan izdaje gradbenega dovoljenja lastnik zemljišč, na katere se nanaša gradbeno dovoljenje drug, kot je naveden v odločbi.

Na koncu še navajajo, da iz obrazložitve odločbe niso razvidni razlogi, ki so odločilno vplivali na presojo posameznih dokazov, razlogi, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje vplivali na upravni organ, da je izdal pozitivno odločbo, niti razlogi zaradi katerih ni bilo ugodeno zahtevam stranskih udeležencev in da ni razvidno, kdo je vodil upravni postopek in če ima oseba ki je odločbo izdala, za to vse potrebne strokovne kvalifikacije in pristojnosti na podlagi določil Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Predlagajo, da „pritožbeni organ“ (pravilno sodišče) „pritožbi“ (pravilno tožbi) ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zavrne vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja, podrejeno pa, da odločbo odpravi in zadevo vrne v novo odločanje upravnemu organu prve stopnje. Hkrati uveljavljajo tudi vse do sedaj priglašene stroške, ki so jih imeli v postopku pritožbe, kot tudi stroške, ki so jih imeli s tožbo.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Prizadeta stranka A. d.o.o. je na tožbo obširno odgovorila in predlagala, da sodišče tožbo zavrže, ker tožniki niso navedli pravilne tožene stranke, podrejeno pa, da jo zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov tega postopka. Navaja razloge, zakaj meni, da je izpodbijana odločitev zakonita, tožene navedbe pa neutemeljene.

Tožba je utemeljena.

Po petem odstavku 17. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) je toženka pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, zastopa pa jo organ, ki je ta upravni akt izdal. V konkretnem primeru je bil postopek odločanja končan z odločbo drugostopenjskega upravnega organa (Ministrstva za infrastrukturo in prostor), ki je organ Republike Slovenije. Toženka je torej država.

Čeprav so tožniki kot toženko navedli Ministrstvo za infrastrukturo in prostor RS namesto Republiko Slovenije, je sodišče štelo, da je bilo z navedbo njenega organa zadoščeno zahtevi iz omenjene določbe ZUS-1. Tako stališče (v primerjavi s pravdnim postopkom manj restriktivno) temelji na naravi upravnega spora, v katerem sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, pri katerih je že po zakonski določbi toženka država, ko gre za upravne akte, ki so jih izdali njeni organi. Položaj je torej drugačen kot v pravdnem postopku, ker je natančna opredelitev subjekta bistvenega pomena za ugotovitev, ali je ta pasivno legitimiran za izpolnitev zahtevka tožeče stranke.

Glede na tožbene navedbe, da se tožniki sklicujejo na svoje pritožbene navedbe in navedbe tožnika C.C. „k pritožbi“, sodišče poudarja, da je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo. Tožnik mora zato razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Tako stališče je to sodišče med drugim zavzelo že v zadevah U 2358/2008, U 1476/2007 in I U 36/2011). Navedeno izhaja iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1, po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Po drugem odstavku 37. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta. Ker mora tožnik v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo, se je sodišče v tem upravnem sporu dolžno opredeliti le do navedb, ki jih je navajal v tožbi.

V vsebinskem pogledu se je sodišče najprej ukvarjalo z vprašanjem, s katerimi ugovori lahko tožniki uspešno varujejo svoje pravne interese, zaradi zagotavljanja katerih so kot stranski udeleženci sodelovali v postopku izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja.

Po prvem odstavku 43. člena ZUP stranski udeleženec vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Te določbe torej postavljajo okvir njegovih upravičenj oz. možnosti, da v postopku postavlja zahteve, s katerimi naj se ohrani njegov pravno varovani položaj. Navedeno pomeni, da stranski udeleženec tudi v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi. To stališče je v tudi skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS (med drugim zadeve X Ips 329/2010, I Up 1180/2002, I Up 1435/2003, I Up 183/2006).

V obravnavanem postopku zato tožniki lahko varujejo svoje pravne koristi, ki so vezane na njihove nepremičnine, zaradi katerih so dosegli položaj stranskih udeležencev. Tožniki, ki so v obravnavanem postopku sodelovali kot stranski udeleženci, lahko torej v njem uspešno ščitijo le svoje neposredne, individualne pravne interese, ki jih imajo kot lastniki oz. solastniki nepremičnin, ki mejijo na zemljišče nameravane gradnje. Zato lahko v upravnem postopku in posledično tudi v upravnem sporu ščitijo svoj pravni položaj z ugovori, ki so vezani na nepremičnine, zaradi katerih so dosegli položaj stranskih udeležencev in so z njimi povezane koristi, določene v katerem od predpisov ter kot take pravno priznane. Gre npr. za ugovore glede morebitnih nedovoljenih vplivov sporne gradnje nanje oz. na njihove nepremičnine, to je vplivov preko mere, ki jih za posamezna območja določajo predpisi (npr. Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju, Uradni list RS, št. 105/05 in naslednji) ali ugovore glede premajhnih odmikov načrtovanih objektov glede na predpisane od njihovih parcelnih mej. Le s tovrstnimi ugovori, iz katerih izhaja, da bi načrtovana gradnja lahko posegla v pravno zavarovani položaj lastnikov omenjenih nepremičnin, lahko preprečijo izdajo gradbenega dovoljenja (enako stališče tudi v sodbi tega sodišča I U 2171/2009 in drugih). Če te vzročne zveze ni, morebiti ugotovljena kršitev materialnega prava ne more biti zadostna podlaga za ugoditev tožbi stranskih udeležencev, saj bi bil na ta način presežen obseg pravnega varstva, do katerega so upravičeni stranski udeleženci po določbah ZUP in Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Slednji namreč v prvem odstavku 2. člena določa, da sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika.

Vse navedeno v obravnavani zadevi pomeni, da tožniki ne morejo uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na pogoje za gradnjo, katerih izpolnjevanje se ugotavlja v okviru zaščite javne koristi. Javno korist v upravnem postopku je dolžan v prvi vrsti varovati upravni organ, ki je pristojen za odločanje, kar vključuje tudi odločanje na drugi stopnji (7. člen ZUP), ter državni tožilec in državni pravobranilec (prvi odstavek 45. člena ZUP, četrti odstavek 229. člena ZUP). Če torej oseba meni, da v upravnem postopku javna korist ni bila varovana, mora dati pobudo državnemu pravobranilcu za njegovo aktivno udeležbo v upravnem postopku oz. upravnem sporu. Po tretjem odstavku 17. člena ZUS-1 lahko namreč vloži tožbo v upravnem sporu tudi zastopnik javnega interesa, in sicer na podlagi pooblastila vlade, kadar ta ugotovi, da je bil z upravnim aktom kršen zakon v škodo javnega interesa (drugi odstavek 18. člena ZUS-1). Kot zastopnik javnega interesa v upravnem sporu je predviden tudi državni pravobranilec (tretji odstavek istega člena).

Med pogoje, ki sodijo v okvir zagotavljanja zaščite javne koristi, med drugim spadajo umestitev gradnje v prostor, arhitektonsko oblikovanje in skladnost projekta z drugimi pogoji prostorskih aktov. Pri tem ni mogoče izključiti, da ti pogoji obenem pomenijo tudi dejanske pravice stranskih udeležencev, vendar mora biti za to podlaga v materialnih predpisih. Le v takih primerih lahko stranski udeleženec z varovanjem svoje pravne koristi obenem ščiti tudi javno korist. Sodišče v skladu z navedenim ugotavlja, da tožniki s tožbenim ugovorom o napačni pravni podlagi za izdajo izpodbijane odločbe (PUP namesto OPN), ki so ga prvič izpostavili šele v tožbi, ne zatrjujejo posega v svoje osebne, pravno priznane koristi. Pavšalna navedba, da gradnja na predviden način in v predvidenem obsegu po OPN ni dopustna, pa predstavlja njihov dejanski, in ne pravni interes. Kot rečeno, je presoja teh vprašanj umeščena v okvir varovanja javnih koristi in interesov.

Enako velja tudi za tožbene ugovore, ki se nanašajo na nepravilno uporabo PUP, ker naj ne bi bila uporabljena določba 9. člena, ki določa najvišjo intenzivnost izrabe ter vprašanje, ali predvidena novogradnja sploh pomeni prizidek. Z njimi tožniki ne zatrjujejo posega v svoje osebne, pravno priznane koristi, ampak posege v javno korist, s katerimi, pa kot rečeno, v obravnavanem primeru ne morejo uspeti. Enako velja tudi za ugovore v zvezi z izdanim kulturnovarstvenim soglasjem.

Posega v svoje osebne, pravno priznane koristi tožniki tudi ne zatrjujejo s tožbenimi ugovori, v katerih navajajo, da gradbeno dovoljenje ni bilo izdano pravi osebi, saj ne navajajo, da bi imeli na zemljišču, na katerem je predvidena gradnja, kakršnokoli pravno priznano upravičenje.

Vsekakor pa poseg v svoje osebne, pravno priznane koristi, tožniki kot neposredni mejaši zatrjujejo z ugovori, s katerimi ugovarjajo višini načrtovanega objekta. Poleg odmika je namreč prav višina objekta tisti faktor, ki lahko vpliva na osončenost sosednjih objektov. S tem, ko prostorski akt omejuje višino objektov, torej varuje pravico lastnikov sosednjih objektov, da njihovi objekti niso osenčeni bolj, kot je to pogojeno z dovoljeno višino objektov. Prostorski akt torej z določitvijo največje dovoljene višine objektov varuje interese lastnikov podobno, kot z določitvijo najmanjših odmikov. To pomeni, da tožniki s tem, ko se sklicujejo na določbe prostorskega akta o dovoljeni višini objekta, ki naj bi stal v njihovi neposredni višini, uveljavljajo svojo pravno varovano korist. Višino dopustne dozidave, za kar v obravnavanem primeru gre, v sklopu splošnih pogojev (gradbena meja, stopnja pozidanosti) omejuje 44. člen PUP, ki določa, da so dopustne dozidave do višine obstoječega objekta oziroma največ P+3. Navedenega besedila prostorskega akta po presoji sodišča že zgolj na jezikovni ravni ni mogoče razlagati tako, kot je to storila toženka. Obe omejitvi, ki ju ta določba postavlja, sta namreč povezani z besedo „oziroma“, ki je nikakor ni mogoče poenostavljeno razumeti kot „ali“. Ta beseda namreč v splošni rabi in tudi po podatkih Slovarja slovenskega knjižnega jezika med drugim pomeni popravek ali dopolnitev prej povedanega, v obravnavanem besedilu pa je ta pomen tudi edini smiseln. Tako iz zapisa pogojev (najprej naštevanje, nato pa dodatek pogoja etažnosti P+3 za besedo „oziroma“), kot iz pomena besede „oziroma“ torej ne more izhajati drugačna razlaga, kot da je normodajalec najprej določil splošne pogoje za gradnjo. Med drugim tudi, da gradnja ne sme presegati višine obstoječega objekta, nato pa je te pogoje dopolnil še z dodatnim pogojem, da gradnja v nobenem primeru ne sme presegati etažnosti P+3. Samo taka razlaga je po presoji sodišča dopustna tudi zato, ker pomeni gradnja dozidav in funkcionalnih dopolnitev na obravnavanem območju izjemo od splošne prepovedi gradnje novih objektov, izjeme od splošne ureditve pa je treba razlagati restriktivno.

Ker je toženka navedeno določbo razlagala tako, da pomeni, da je dozidava dopustna ali do višine obstoječega objekta ali največ do P+3, iz česar bi bilo mogoče sklepati, da je ne glede na višino obstoječega objekta, ki je nižji od P+3, dopustna dozidava do P+3, če pa je obstoječi objekt višji, pa je dozidava omejena do njegove višine, jo je po presoji sodišča razlagala napačno, kar je vplivalo na pravilnost njene odločitve.

Ker toženka zaradi napačne uporabe materialnega prava (44. člena PUP) ni ugotovila vseh okoliščin, ki bi lahko vplivale na odločitev, in sicer ali je pogoj, da dozidava ne presega višine obstoječega objekta, v obravnavanem primeru izpolnjen, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnila prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, v katerem je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede razlage 44. člena PUP (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti v ponoven postopek že iz navedenega razloga, sodišče ni presojalo očitkov o kršitvah določb postopka, v katerem je bila izdana odločitev, ki jo je sodišče odpravilo. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker gre za vprašanje pravilne uporabe določb PUP in predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev.

Ker je sodišče izpodbijano odločitev organa prve stopnje, dopolnjeno z odločitvijo organa druge stopnje odpravilo, je glede na tožbeni predlog odpravilo tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, so tožniki v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičeni do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zato prizadeta stranka ni upravičena do povračila stroškov, nastalih v tem upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnike pa je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se jim priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se navedeni znesek poviša še za 20% DDV, torej za 70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).