Jedro

V 3. odstavku 73. člena ZJU je določeno, da se ne glede na določbo prvega odstavka tega člena lahko za delovna mesta iz 1. (delovna mesta, vezana na osebno zaupanje funkcionarja) in 3. (projektno delo in začasno povečan obseg dela) točke prvega odstavka 68. člena ZJU v pogodbi o zaposlitvi določi do 20 % višja osnovna plača, kot je s predpisi določena za uradnika v določenem nazivu oziroma na delovnem mestu, če so za to zagotovljena finančna sredstva. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je v diskreciji delodajalca, da se odloči, ali bo v skladu z določbo tretjega odstavka 73. člena ZJU za posameznega javnega uslužbenca v njegovi pogodbi o zaposlitvi določil do 20 % višjo osnovno plačo. Navedena določba diskrecijsko pravico (pod pogojem, da so zagotovljena finančna sredstva) daje delodajalcu le za posamezno delovno mesto, ne pa za posameznega javnega uslužbenca. Delodajalec torej ne sme zgolj posameznemu javnemu uslužbencu odvzeti privilegija določitve višje osnovne plače, drugim javnim uslužbencem, ki so zaposleni na istem delovnem mestu, pa ta privilegij podeliti. Ker je tožnica v tem sporu zatrjevala, da tožena stranka samo njej izmed vseh zaposlenih za določen čas ni določila višje osnovne plače, čeprav so bili nekateri zaposleni na istem delovnem mestu oziroma so opravljali isto delo, bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali tudi za ostale javne uslužbence, ki so bili zaposleni za določen čas na istem delovnem mestu kot tožnica, ni bil podan predlog za določitev višje plače. Ker tega sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke: za razveljavitev sklepa, št. ... z dne 9. 7. 2013, in sklepa, št. ... z dne 28. 8. 2013, ki ju je izdala tožena stranka (I/1. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni za čas od 1. 10. 2008 priznati in izplačati dodatek k plači v višini 20 % osnovne plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače do plačila (I/2. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila (I/3. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki v roku osmih dni povrniti stroške postopka v višini 127,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevkom tožnice v celoti ugodi s stroškovno posledico, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so bila finančna sredstva v konkretnem primeru zagotovljena, edino, kar je vplivalo na to, da tožnici ni bil priznan dodatek, pa je, da njen nadrejeni zanjo vladi ni predlagal povečanja osnovne plače za 20 %. Tožnica je zatrjevala, da edino njej od vseh zaposlenih ni bil priznan dodatek, kar samo po sebi kaže na diskriminacijo. Delodajalec pri odločitvi o določitvi dodatka ne sme odločati brez utemeljenega razloga, pri tem pa navaja argument (delovno uspešnost), ki je pravno irelevanten. Odločitev sodišča prve stopnje, ki ni izvajalo nikakršnih dokazov, je zato preuranjena in predstavlja bistveno kršitev določb postopka, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih navedb. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

5. Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do vseh njenih navedb in pri tem smiselno očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in da iz obrazložitve izhaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do relevantnih tožničinih navedb, zato očitana kršitev ni podana. Ker v pritožbi tožnica ne navaja, do katerih navedb se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo, pritožbeno sodišče na očitke ne more konkretneje odgovoriti. Tudi ostale bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, po presoji pritožbenega sodišča niso podane.

6. V tem individualnem delovnem sporu tožnica zahteva razveljavitev sklepov tožene stranke in priznanje ter izplačilo dodatka k plači v višini 20 % osnovne plače. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica v okviru projekta tehnična pomoč (projektno delo) zaposlena pri toženi stranki za določen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2007 za obdobje od 1. 1. 2008 do 30. 6. 2015. Uveljavljana tožbena zahtevka temeljita na določbi tretjega odstavka 73. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ki določa, da se ne glede na določbo prvega odstavka tega člena lahko za delovna mesta iz 1. (delovna mesta, vezana na osebno zaupanje funkcionarja) in 3. (projektno delo in začasno povečan obseg dela) točke prvega odstavka 68. člena ZJU v pogodbi o zaposlitvi določi do 20 % višja osnovna plača, kot je s predpisi določena za uradnika v določenem nazivu oziroma na delovnem mestu, če so za to zagotovljena finančna sredstva.

7. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da tožena stranka izmed vseh zaposlenih za določen čas samo zanjo ni vložila predloga za povišanje osnovne plače oziroma izplačilo dodatka, čeprav so bila finančna sredstva na voljo, pri tem pa ji ni znano, kakšna merila (če sploh kakšna) je tožena stranka upoštevala. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je v diskreciji delodajalca, da se odloči, ali bo podal predlog za soglasje vlade za določitev dodatka k plači javnega uslužbenca, pri tem pa ni dolžan upoštevati kriterijev. V konkretnem primeru zato po presoji sodišča prve stopnje vodja organizacijske enote za tožnico ni bil dolžan podati predloga za soglasje vlade in za svojo določitev tudi ni bil dolžan upoštevati kriterijev. Pri tem sicer ni smel ravnati diskriminatorno, vendar ker tožnica ni navedla osebne okoliščine, na podlagi katere naj bi bila diskriminirana, sodišče prve stopnje diskriminacije ni ugotavljalo.

8. Stališče sodišča prve stopnje, da je v diskreciji delodajalca, da se odloči, ali bo v skladu z določbo tretjega odstavka 73. člena ZJU za posameznega javnega uslužbenca v njegovi pogodbi o zaposlitvi določil do 20 % višjo osnovno plačo, je materialnopravno zmotno. Navedena določba namreč takšno diskrecijsko pravico (pod pogojem, da so zagotovljena finančna sredstva) daje delodajalcu le za posamezno delovno mesto, ne pa za posameznega javnega uslužbenca. Delodajalec torej ne sme zgolj posameznemu javnemu uslužbencu odvzeti privilegija določitve višje osnovne plače, drugim javnim uslužbencem, ki so zaposleni na istem delovnem mestu, pa ta privilegij podeliti. Glede na to, da delodajalec pri izbiri delovnega mesta zaradi diskrecijske pravice res ni dolžan upoštevati kriterijev, bi bilo stališče, da lahko izloči le posameznega javnega uslužbenca, v nasprotju s prepovedjo diskriminacije po 6. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.).

9. V konkretnem sporu je tožnica zatrjevala, da tožena stranka samo njej izmed vseh zaposlenih za določen čas ni določila višje osnovne plače, čeprav so bili nekateri zaposleni na istem delovnem mestu oziroma so opravljali isto delo. Tožena stranka je zatrjevala, da tožničino delovno mesto ni sodilo v okvir tistih, za katere bo oziroma je predlagala določitev višje osnovne plače. Sodišče prve stopnje bi zato ob upoštevanju pravilnega materialnopravnega izhodišča moralo ugotavljati, ali tudi za ostale javne uslužbence, ki so bili zaposleni za določen čas na istem delovnem mestu kot tožnica, ni bil podan predlog za določitev višje plače. Ker tega ni ugotavljalo, je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

10. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v I. in II. točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju stališča pritožbenega sodišča, ustrezno dopolniti ugotovljeno dejansko stanje. Ugotoviti bo moralo, ali je tožena stranka za ostale javne uslužbence, ki so bili zaposleni na istem delovnem mestu, predlagala določitev višje osnovne plače, in v ta namen izvesti predlagane dokaze. Tožbena zahtevka bo lahko zavrnilo samo, če bo ugotovilo, da tožena stranka za nikogar od njih ni predlagala določitve višje osnovne plače. Ponovno bo moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o stroških pravdnega postopka.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.