Jedro

Če lastnik nezazidanega stavbnega zemljišča zaradi komunalne neopremljenosti zemljišča na njem ne more zgraditi objekta, mu zanj tudi ni mogoče odmeriti NUSZ.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave RS št. DT4224-11363/2013-14 (07-130-19) z dne 26. 8. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2013 za delež 0,33 na nezazidanih stavbnih zemljiščih s parcelnimi št. 1981/0, 1982/0, obe k.o. ... in 345/2, 346/2, 347/2, 348/3, 368/6 in 369/6, vse k.o. ... ki se nahajajo na območju občine Jesenice, v višini 818,54 EUR (1. točka izreka). Ugotovil je še, da je bila navedena obveznost že poravnana, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe in da tožnik sam trpi stroške tega postopka, organu pa posebni stroški postopka niso nastali (2. do 4. točka izreka). V obrazložitvi opisuje potek postopka in navaja, da je za navedena zemljišča že izdal odločbo, ki pa jo je drugostopenjski organ odpravil, ker ni mogel preizkusiti pritožbene navedbe, da navedena zemljišča niso komunalno opremljena.

2. Glede možnosti gradnje v varovalnem pasu železnice ugotavlja, da je v stometrskem varovalnem pasu na drugi strani železniške proge postavljenih več objektov, kar dokazuje, da ni ovir za gradnjo. Glede možnosti priključitve na javno vodovodno kanalizacijsko omrežje se sklicuje na mnenje javnega komunalnega podjetja, glede odvajanja in čiščenja odpadnih voda pa ugotavlja, da na območju obravnavanih zemljišč sicer ni zgrajene javne kanalizacije, vendar pa je odvajanje komunalnih odpadlih voda mogoče urediti skladno z določili Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vode in javno kanalizacijo in Pravilnika o nalogah, ki se izvajajo v okviru obvezne javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode, kar pomeni, da je potrebna gradnja male čistilne naprave.

3. Predmet ponovnega postopka je ugotovitev dejanskega stanja glede komunalne opremljenosti glede možnosti priklopa na elektroenergetsko omrežje. V ta namen je pridobil informacijo Elektro ... d.d. z dne 18. 4. 2014, iz katere izhaja, da se v enoti urejanja že nahajajo objekti, ki so priključeni na elektroenergetsko omrežje, ki pa ne zadostuje za priključitev drugih objektov v tej enoti, in da od leta 2010 do 2014 na obravnavanem območju ni bilo zgrajene elektroenergetske infrastrukture, ki bi bila namenjena za morebitne objekte na navedenih parcelah. Morebitne objekte na obravnavanem zemljišču v navedeni enoti urejanja je mogoče priključiti na elektroenergetsko omrežje v skladu z določili Energetskega zakona. Tudi iz informacije Elektro ... z dne 11. 3. 2011 je mogoče razbrati, da zemljišči s parc. št. 1981/0 in 1982/0, obe k.o. ..., v skladu z 72. členom ZPNačrt nista komunalno opremljeni oziroma na navedenih zemljiščih ni elektroenergetskih vodov, ki bi bili narejeni za objekte na tej lokaciji, jih je pa mogoče priključiti na elektroenergetsko omrežje. Enako mnenje je Elektro ... podalo tudi za zemljišča parc. št. 345/2, 346/2, 347/2, 348/3, 348/6 in 369/6, vsa k.o. ... dne 26. 11. 2010. Takšna pojasnila pomenijo, da so predmetna zemljišča komunalno opremljena tudi z elektroenergetsko infrastrukturo. Pri tem se organ sklicuje na situacijo z navedenimi parcelami in vrisanimi bližnjimi obstoječimi elektroenergetskimi vodi, ki „nesporno“ izkazujejo komunalno opremljenost z njimi. Tožniku pojasnjuje, da komunalna opremljenost zemljišč ne pomeni, da mora biti vsa infrastruktura tudi zgrajena oz. da mora biti priključek že izveden, ampak je pomembno, da obstoja možnost priključka. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 214/2013 z dne 27. 2. 2014. Glede na navedeno meni, da so vsi kriteriji, da se zemljišča štejejo za nezazidana stavbna zemljišča, izpolnjeni.

4. Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja, ker naj bi za odmero NUSZ za nezazidana stavbna zemljišča ne bil izpolnjen z zakonom določen pogoj komunalne opremljenosti obravnavanih zemljišč. Med drugim navaja, da obravnavana zemljišča nimajo možnosti priklopa na javno elektroenergetsko omrežje, kar podrobno utemelji in se sklicuje na dopise in mnenja Elektra ... d.d., iz katerega naj bi izhajalo, da zemljišča niso komunalno opremljena v skladu z 72. členom ZPNačrt. V zvezi z mnenjem, da je zemljišča možno opremiti, navaja, da je za opremljanje zemljišč z elektroenergetskim priključkom treba potegniti električni kabel več kot 500 m daleč, pri tem pa prečkati železniško progo in regionalno cesto, pri čemer v varovalnem pasu železnice fizična oseba pod nobenim pogojem ne more načrtovati, napeljevati in investirati v električno omrežje. Ker občina v predmetni enoti urejanja prostora ni zagotovila komunalne opreme, nezakonito obračunava NUSZ. Urejena nista niti priključek na vodovod in dovoz na cesto. Kot sporen ocenjuje dopis A. d.o.o., kjer je navedeno, da je za predmetne parcele možen priklop na javno vodovodno omrežje, saj v načrtih GSO ni vrisanega vodovodnega omrežja do te enote urejanja. Ker občina v predmetni enoti urejanja ni zagotovila gradnje komunalne infrastrukture, naj sodišče lastnike zemljišč razbremeni plačila nadomestila in odredi vrnitev plačanih prispevkov. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

6. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

7. Tožba je utemeljena.

8. V zadevi je sporno, ali so za odmero NUSZ za obravnavana nezazidana stavbna zemljišča izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 218.b člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), po katerem je mogoče nadomestilo za nezazidano stavbno zemljišče odmeriti le, če je zanj med drugim zagotovljena oskrba z energijo.

9. Izpodbijana odločba temelji na stališču, da je v obravnavani zadevi izpolnjen pogoj komunalne opremljenosti predmetnih zemljišč iz druge alineje 218.b člena ZGO-1 tudi glede oskrbe z energijo že zato, ker obstaja dejanska možnost njihove priključitve na elektroenergetsko omrežje (iz druge enote urejanja prostora), neglede na to, ali gre za komunalno opremljena zemljišča v skladu z 72. členom ZPNačrt. Takšno stališče toženke pa je po presoji sodišča napačno.

10. Tožnik ima prav, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča lahko odmeri le od zemljišč, ki so komunalno opremljena (kar se tiče oskrbe s pitno vodo in energijo, odvajanja odplak in odstranjevanja odpadkov ter dostopa na javno cesto) v smislu 72. člena ZPNačrt. Navedena določba v prvem odstavku določa, da se stavbno zemljišče v posamezni enoti urejanja prostora šteje za opremljeno, če je v tej enoti urejanja zgrajena in predana v upravljanje komunalna oprema ter objekti in omrežja druge gospodarske javne infrastrukture, ki so določeni v prostorskem aktu občine, ali če so v prostorskem aktu občine predvidena komunalna oprema ter objekti in omrežja druge gospodarske javne infrastrukture vključeni v občinski načrt razvojnih programov v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto.

11. Navedena zakonska določba sicer na prvi pogled opredeljuje pogoje za komunalno opremljenost zemljišča drugače od druge alineje 218.b člena ZGO-1, ki zahteva zgolj to, da je oskrba zagotovljena „za parcelo“. To je posledica dejstva, da je v času začetka veljavnosti druge alineje 218.b člena ZGO-1 (1. 5. 2004) veljal drugi odstavek 135. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 in nasl., ZUreP-1), po katerem se je štelo, da je zemljišče komunalno opremljeno, ko je komunalna infrastruktura, ki zagotavlja najmanj oskrbo s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto, zgrajena in predana v upravljanje izvajalcu javne službe. Ta določba pa je prenehala veljati z začetkom veljavnosti ZPNačrt, ki pojem opremljenega stavbnega zemljišča – torej zemljišča, za katerega je treba z vidika njegove zazidljivost šteti, da je zanj zagotovljen priklop na javno komunalno infrastrukturo – ureja drugače, in sicer v prej navedenem 72. členu. Da so lahko razlog plačevanja NUSZ le komunalno opremljena stavbna zemljišča, torej zemljišča, ki jih zakon opredeljuje kot taka, pa izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-286/04 z dne 26. 10. 2006. 12. Dejanska možnost priklopa oziroma uporabe komunalne infrastrukture v smislu, kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 214/2013 z dne 27. 2. 2013, na katero se sklicuje toženka, zato po presoji sodišča lahko obstaja le v primeru, če gre za opremljeno stavbno zemljišče v smislu prvega odstavka 72. člena ZPNačrt. To sicer ne pomeni, da bi morali priključki potekati preko tožnikovega zemljišča oziroma do njegove meje, kot je že večkrat poudarila upravnosodna praksa.

13. Kot je pojasnilo že Vrhovno sodišče RS v navedeni sodbi, je razlog za obremenitev nezazidanih stavbnih zemljišč z NUSZ v tem, da sili lastnike teh zemljišč, da čim prej zagotovijo njihovo pozidavo. Seveda pa je po naravi stvari logično, da občina ne more siliti lastnikov zemljišč v njihovo zazidavo in jim posledično odmerjati NUSZ, če ta zemljišča pogojev za zazidavo ne izpolnjujejo, ker občina ni poskrbela za njihovo komunalno opremljenost. Po drugem odstavku 72. člena ZPNačrt je gradnja objektov in omrežij, razen gospodarske javne infrastrukture, dovoljena le na opremljenih stavbnih zemljiščih. Kaj se šteje za opremljeno stavbno zemljišče v posamezni enoti urejanja prostora pa, kot rečeno, izhaja iz prvega odstavka 72. člena ZPNačrt. Povedano drugače, če lastnik nezazidanega stavbnega zemljišča zaradi komunalne neopremljenosti zemljišča na njem ne more zgraditi objekta, mu zanj tudi ni mogoče odmeriti NUSZ.

14. Ker zaradi napačnega stališča, da je pogoj za odmero NUSZ izpolnjen že, če obstaja dejanska možnost priključka s tožnikovih zemljišč na elektroenergetsko omrežje, neglede na to, ali gre za komunalno opremljeno zemljišče v smislu 72. člena ZPNačrt, toženka ni v celoti ugotovila dejanskega stanja, sodišče ne more preizkusiti tožbenega ugovora, da v enoti urejanja prostora, v kateri se nahajajo tožnikova zemljišča, ni zgrajena in predana v upravljanje komunalna oprema. Iz mnenja Elektro ... d.d. z dne 18. 4. 2014, na katerega se sklicuje toženka, namreč izhaja, da v enoti urejanja prostora, kjer se nahajajo tožnikova zemljišča, od leta 2010 dalje ni bilo zgrajene elektroenergetske infrastrukture, kar bi ob upoštevanju njenih mnenj z dne 16. 11. 2010 in 11. 3. 2011, v katerih je to podjetje zanikalo, da bi bila predmetna zemljišča komunalno opremljena v skladu z 72. členom ZPNačrt, lahko pomenilo, da ta zemljišča še vedno niso komunalno opremljena v smislu 72. člena ZPNačrt, hkrati pa isto podjetje zagotavlja, da je morebitne objekte na navedenih zemljiščih možno priključiti na elektroenergetsko omrežje v skladu z določili Energetskega zakona.

15. Po navedenem ni jasno, ali je v predmetni enoti urejanja dejansko mogoč priklop na elektroenergetsko omrežje, saj sta si podatka, iz katerih bi bilo mogoče sklepati o tem, med seboj očitno nasprotna, toženka pa se do njiju ni v ničemer opredelila oziroma ni razčistila tega nasprotja. Dejansko stanje glede vprašanja možnosti izvedbe priključkov na javno elektroenergetsko omrežje je tako ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je preuranjen tudi sklep o komunalni opremljenosti tožnikovih zemljišč.

16. Sodišče je zato tožbi ugodilo (2. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) že iz tega razloga in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek.

17. V ponovnem postopku mora toženka popolno ugotoviti dejansko stanje, in sicer razčistiti, ali gre za komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče v smislu pogojev, kot jih določa 72. člena ZPNačrt. Če bo ugotovila, da za predmetna zemljišča navedeni pogoji niso izpolnjeni, zanje NUSZ ne bo smela odmeriti.