Jedro

OZ v 846. členu res določa, da provizijo določi sodišče tako, da ta ustreza posrednikovemu trudu in opravljeni storitvi, vendar le, če višina plačila sploh ni nikjer določena, kar pa za obravnavani primer ne pride v poštev, ker je sodišče ugotovilo, da je bila višina provizije med strankama dogovorjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi v točki I. in III. izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo izreklo: I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 19. 7. 2010 opr. št. VL 99804/2010 se delno vzdrži v veljavi za plačilo glavnice v znesku 3.718,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 7. 2009 dalje do plačila in za plačilo stroškov izvršilnega postopka v znesku 117,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29. 8. 2010 dalje do plačila. II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 19. 7. 2010 opr. št. VL 9980412010 se delno razveljavi za plačilo glavnice v znesku 1.811,83 EUR in za zakonske zamudne obrestmi od zneska 5.529,95 EUR od dne 23. 2. 2009 do dne 30. 6. 2009 ter za plačilo stroškov izvršilnega postopka v znesku 57,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29.8.2010 dalje do plačila in tožbeni zahtevek zavrne. III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pravdne ga postopka v znesku 319,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Tožena stranka je po pooblaščencu zoper to sodbo vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka navaja, da je tako pisno kot ustno posredniško pogodbo sklepal Č., ki za takšne posle ni imel pooblastil, zato sta obe pogodbi neveljavni in posledično ne zavezujeta pogodbenih strank. Glede okoliščin sklepanja posredniškega posla in posredovanja samega je tožena stranka predlagala zaslišanje ključne priče Č., kar pa je sodišče kot nepotrebno zavrnilo. Tožena stranka meni, da brez zaslišanja te priče dejansko stanje ni mogoče zadostno raziskati in dokazati višino dogovorjene provizije. Vztraja, da je zadnji dogovor glede višine provizije 5 % od vrednosti posla in je to višino tožena stranka prilagodila trudi, ki ga je vložila tožeča stranka. Za vložen trud pa ne more prejeti plačila v višini kar 12.721,66 EUR, saj bi to bilo v popolnem nesorazmerju z opravljeno storitvijo posredovanja. Primerna provizija bi bila 5 %, zato bi jo moralo določiti sodišče tako, da ustreza posredovanemu trudu in opravljeni storitvi. Pri tem se tožena stranka sklicuje na določilo 846. člena OZ.

Tožeča stranka je na pritožbene navedbe tožene stranke odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno, potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov, vse iz razloga, ker je v predmetni zadevi sodišče prve stopnje v celoti popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialno pravo in tudi ni storilo kakšne kršitve pravil postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Čeprav tožena stranka v pritožbi ne navaja, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje le v prisodilnem delu, to je v točki I. in III. izreka, pritožbeno sodišče šteje, da sodbo izpodbija le v tem delu, saj za pritožbo zoper zavrnilni del (točka II. izreka) tožena stranka ne more imeti pravnega interesa.

Tožeča stranka zoper toženo stranko s tožbo uveljavlja plačilo dolga iz naslova delno neporavnane provizije za posredovanje pri pridobivanju poslov za toženo stranko po sklenjeni pogodbi o komercialnih storitvah št. ... Zatrjuje, da je posredovala pri sklepanju posla med družbo L. d. o. o. in toženo stranko in da je bila dogovorjena provizija v višini 10 % od končne skupne vrednosti pogodbenih del 127.216,63 EUR bruto. Tožena stranka je provizijo plačala le delno tako, da še vedno dolguje vtoževani znesek.

Tožena stranka je navedbe tožeče stranke prerekala in zatrjevala, da je bila dogovorjena provizija v višini 5 % in ne v višini 10 %.

Na podlagi trditev pravdnih strank in izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama dogovorjena 10 % provizija od pogodbene vrednosti del 127.216,63 EUR, ki znaša 12.721,66 EUR bruto, da je tožena stranka le-to poravnala v znesku 9.003,54 EUR in da dolguje 3.718,12 EUR, ter zaključilo, da je dolgovani znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009, to je od obračuna opravljenih del, tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki ter je vsled tega tožbenemu zahtevku v tem obsegu ugodilo.

Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna. Z (delno) ugoditvijo tožbenemu zahtevku pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v točki 11. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posredniška pogodba. Kot je ugotoviti iz navedb pravdnih strank v spisu, sklenitev pogodbe o komercialnih storitvah št. 16/2008, ki ima naravo posredniške pogodbe, med pravdnima stranka v postopku na prvi stopnji sploh ni bila sporna. Tožena stranka je v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 24. 2. 2011 namreč izrecno navedla, da je s tožečo stranko sklenila to pogodbo in da je tožeča stranka posredovala pri pridobitvi posla z L. Prav tako pa med pravdnima strankama ni bila sporna obračunska vrednost oziroma osnova od katere se obračuna posredniška provizija, to je znesek končne vrednosti del 127.216,63 EUR. Sodišču prve stopnje, se po navedenem, z ugotavljanjem obstoja teh med pravdnima strankama nespornih dejstev, ne bi bilo potrebno ukvarjati (člen 214/I in II ZPP). Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da bi v zvezi z ugotovitvijo veljavnosti posredniške pogodbe moralo zaslišati po toženi stranki predlagano pričo Č., ki je to pogodbo sklepala za toženo stranko, je zato povsem brez osnove. Prav tako pa je brez osnove pritožbena trditev tožene stranke, da je posredniška pogodba neveljavna in da ne zavezuje in so nerazumna tudi vsa v zvezi s tem podana pritožbena izvajanja tožene stranke. Toliko bolj, ker tožena stranka tudi v pritožbi pred temi trditvami navaja, da ni nikoli zanikala dejstva, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posredniška pogodba.

Navedena pogodba pa za odločitev v tem sporu niti ni odločilnega pomena, saj je bilo med pravdnima strankama nesporno, da višina provizije s to pogodbo ni bila dogovorjena, temveč da je bila višina provizije dogovorjena ustno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama dogovorjena provizija v višini 10 %. To je zaključilo ne le iz izpovedb T. in Š., ki sta se dogovarjala na strani tožeče stranke, temveč tudi iz izpovedbe zaslišanega direktorja tožene stranke V. Ta je, kot je to razvidno iz zapisnika o zaslišanju, in kot je to povzelo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, jasno povedal, da je bila provizija dogovorjena v višini 10 %, povedal pa je tudi, da je potem, ko je naredil obračun, želel provizijo znižati na 5 %, da se je o tem želel pogovoriti s tožečo stranko, vendar mu to ni uspelo in je toženi stranki on poslal tudi dopis v prilogi B 6 o znižanju provizije na 5 %. Iz te izpovedbe direktorja tožene stranke je nedvomno zaključiti, da je bila s tožečo stranko dogovorjena le provizija v višini 10 % in da do kakšnega kasnejšega dogovora o znižanju provizije med pravdnima strankama ni prišlo. Na podlagi takih izpovedb samega direktorja tožene stranke pa je sodišče prve stopnje dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje Č. utemeljeno zavrnilo kot nepotreben, saj je bila dogovorjena višina provizije ugotovljena že z ostalimi izvedenimi dokazi.

Očitek sodišču prve stopnje, da je to nepopolno ugotovilo dejansko stanje in da je ugotovitve glede višine provizije oprlo zgolj na izpovedbe prič T. in Š., ki da sta izpovedala v korist tožeče stranke, ter da je sodišče tema izpovedbama slepo sledilo, je tako povsem neutemeljen.

Ker je bila višina provizije dogovorjena od končne vrednosti del tožene stranke, ta pa je bila med pravdnima strankama nesporna, provizija pa je bila dogovorjena zgolj za posredovanje, ki pa je bilo opravljeno, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da tožeča stranka ni izpolnjevala prevzetih obveznosti in da bi bilo provizijo potrebno prilagoditi njenemu trudi, ki ga je vložila v posredovanje ter da bi višino provizije moralo določiti sodišče sklicujoč se na določbo 846. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

OZ v 846. členu res določa, da provizijo določi sodišče tako, da ta ustreza posrednikovemu trudu in opravljeni storitvi, vendar le, če višina plačila sploh ni nikjer določena, kar pa za obravnavani primer ne pride v poštev, ker je sodišče ugotovilo, da je bila višina provizije med strankama dogovorjena. Sploh pa takšnega zahtevka ali zahtevka po znižanju dogovorjene provizije, kot to res omogoča tretji odstavek 846. člena OZ, tožena stranka v postopku na prvi stopnji niti ni podala, niti ni podala navedb v tej smeri, da bi sodišče o teh sploh lahko razpravljalo. Navedbe podane šele v pritožbi pa so v pritožbenem postopku neupoštevna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani in ker v postopku na prvi stopnji pritožbeno sodišče ni zasledilo katere od po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo v točki I. in točki III. izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

O stroških tega pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 154. člena, prvim odstavkom 155. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tako je zaključilo, da mora tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, nositi sama svoje pritožbene stroške. Prav tako pa mora svoje stroške tega pritožbenega postopka nositi tudi tožeča stranka, saj ti stroški niso bili potrebni, ker njen odgovor ni pripomogel k odločitvi v tej zadevi.