Jedro

Čiščenje pločnikov in avtobusnih postajališč je skrb zavarovanca toženke, ki mora poskrbeti, da so avtobusna postajališče, kjer je frekventnost ljudi velika, očiščena in tako primerna za varno vstopanje in sestopanje iz avtobusa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, da plača tožnici odškodnino v znesku 4.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožnici je naložilo povrniti toženki njene pravdne stroške v znesku 7,00 EUR in stranskemu intervenientu v znesku 7,00 EUR (III. točka izreka), toženki pa je naložilo, da v korist proračuna Republike Slovenije iz naslova oprostitve plačila stroškov povrne znesek 615,51 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Poudarja, da je bilo pred nastankom škodnega dogodka veliko sneženja, tako da razmere niso bile normalne. Delavci zavarovanca toženke so čistili in posipavali ceste in postajališča v skladu s prioritetami. V takih zimskih razmerah je pričakovati, da je lahko postajališče spolzko in ne more biti popolnoma očiščeno. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo, da je za nezgodo odgovoren voznik avtobusa, ki ni ustavil avtobusa na mestu, kjer bi lahko potniki varno izstopili. Ovrednotiti bi moralo tudi dejstvo, da voznik avtobusa ni dostavil fotografij, ki jih je posnel na kraju škodnega dogodka. Zavarovanec toženke je naredil vse, kar je lahko v danih snežnih razmerah, in mu ni mogoče ničesar očitati. Ni pa mogel vedeti, na katerem delu postajališča vozniki avtobusov ustavljajo avtobuse. Meni, da je za nezgodo odgovoren izključno voznik avtobusa. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne. Priglaša stroške.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Uradni preizkus je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev.

6. Bistvo pritožbenih navedb je, da naj bi zavarovanec toženke razmeram primerno očistil pločnik ob avtobusni postaji, na kateri je padla tožnica, in da je za nezgodo odgovoren voznik avtobusa, ki ni ustavil avtobusa na mestu, kjer bi lahko potniki varno izstopili.

7. Sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je na podlagi zaslišanih prič zaključilo, da se je sneg nahajal na pločniku ob postajališču, na katerega je bil narinjen na kup, tako da tožnica ni mogla varno stopiti iz avtobusa, ne da bi pri tem stopila na kup snega. Kljub primerni obutvi je tožnica na kupu snega padla in si poškodovala roko. Po oceni sodišča druge stopnje v obravnavanem primeru ne gre za običajne nevarnosti vsakdanjega življenja, ki se jim povprečno skrben človek ob primerni skrbnosti lahko izogne oziroma jih prepreči. Tožnica, če je hotela izstopiti iz avtobusa, je morala stopiti v kup snega na pločniku, ker druge poti iz avtobusa ni bilo. Sodišče je na podlagi takih dejanskih ugotovitev pravilno zaključilo, da je zavarovanec toženke opustil dolžno ravnanje, ker ni poskrbel, da bi bil pločnik ob avtobusni postaji očiščen tako, da bi lahko potniki varno izstopali in vstopali v avtobus.

8. Glede na to, da so priče skladno izpovedale, da so se kupi snega nahajali vzdolž celotnega avtobusnega postajališča, ni mogoče vozniku avtobusa očitati, da bi moral ustaviti na mestu, kjer bi potniki lahko varno izstopili, kot pravi pritožba kak meter prej. Voznik avtobusa mora namreč poskrbeti, da potniki izstopajo in vstopajo v avtobus na za to pripravljenem mestu, torej avtobusnem postajališču in ne izven njega. Odgovornost voznika avtobusa je, da potnike varno pripelje na avtobusno postajališče in poskrbi, da avtobus primerno ustavi ter poskrbi, da potniki varno izstopajo (glede na obratovanje avtobusa), ne pa tudi, da poskrbi, da ne ustavi na tistem delu avtobusnega postajališča, ki ni očiščen. Čiščenje pločnikov in avtobusnih postajališč je skrb zavarovanca toženke, ki mora poskrbeti, da so avtobusna postajališče, kjer je frekventnost ljudi velika, očiščena in tako primerna za varno vstopanje in sestopanje iz avtobusa. Res je snežilo dne 30. 1. 2014 od ranega jutra do poznega popoldneva in je bila na dan škodnega dogodka 31. 1. 2014 ob 7.00 uri zjutraj izmerjena snežna odeja debeline 16 cm in od tega 8 cm novozapadlega snega v zadnjih 24 urah in so vladale zimske razmere, vendar ne take, ki ne bi bile za izvajalca zimske služne neobvladljive, da ne bi primerno očistil avtobusnega postajališča, na katerem je, zaradi bližine nakupovalnega središča, gost promet avtobusov in s tem potnikov.

9. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno ugotovilo odgovornost zavarovanke toženke za nastanek škodnega dogodka in materialnopravno podlago za odločitev o odškodninski odgovornosti toženke pravilno oprlo na določbe o krivdni odgovornosti v smislu določb prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in 135. člena OZ, ter določbe 163 člena OZ.

10. Sodišče druge stopnje je v okviru pravilne uporabe materialnega prava preverilo tudi višino presojene odškodnine za nematerialno škodo in ocenilo, da je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odmerilo odškodnino. Pri odmeri odškodnine je potrebno upoštevalo vse okoliščine primera, kot tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine v smislu 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

11. Merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo so določena v 179. členu OZ. Sestavni del materialnopravnega pravila o odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta tudi načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnin. Načelo individualizacije višine odškodnine zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.

12. Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti glede na ugotovljeno dejansko stanje: - da je utrpela zlom zgornjega dela nadlahtnice, ki se je po oceni izvedenca zacelil z nekoliko premaknjenim zgornjim odlomkom, - da je trpela trajne hude telesne bolečine ob nastanku poškodbe, 1 teden stalne srednje hude bolečine, 1,5 tedna občasne srednje hude bolečine, 2 mesece trajne lahke bolečine, še vedno pa toži za bolečinami ob spremembi vremena in pri obremenitvah roka v skrajnih legah - da je trpela naslednje nevšečnosti: večkratno rtg slikanje, jemanje analgetikov, 6 tednov nošenja mitele, več pregledov pri kirurgu, fiziatru, in družinskem zdravniku, 20 dnevna fizioterapija, pravilno odmerilo odškodnino v celotnem zahtevanem znesku in sicer 3.000,00 EUR.

13. Glede na dejstvo, da je tožnica trpela primarni strah, ki je bil kratkotrajen in intenziven, ter sekundarni strah hude intenzivnosti 2 dni, srednje hude intenzivnosti pogosto 1 teden, srednje hude intenzivnosti občasno 3 tedne, blage intenzivnosti pa 2 meseca, je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo strah v višini 400,00 EUR.

14. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, za katere je zahtevala tožnica 3.000,00 EUR, ji je sodišče prve stopnje pravilno, na podlagi dejstva , da je 50 % zmanjšanja življenjske aktivnosti pripisati škodnemu dogodku, 50 % pa že v času nezgode obstoječim degenerativnim spremembam, odmerilo odškodnino v višini 1.500,00 EUR.

15. Zato Vrhovno sodišče RS v okviru objektivizacije višine odškodnine v vsakem primeru konkretno škodo primerja prvenstveno s škodo, ki izvira iz tovrstnih poškodb pri drugih oškodovancih.1 Tožnici je bila glede na ugotovljeno dejansko stanje prisojena skupna odškodnina v višini 4.900,00 EUR oziroma 4,6 povprečnih mesečnih plač, ki je glede na naravo in težo poškodb tudi po oceni sodišča druge stopnje primerna.

16. Ker sodišče druge stopnje pa ni našlo drugih pomanjkljivosti v izpodbijani sodbi, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

17. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 VSRS sodba II Ips 328/2014 z dne 19.05.2016.