Jedro

Tožena stranka kot delodajalec, ki ima koncesijo za opravljanje dejavnosti posredovanja zaposlitve, se ne more razbremeniti odgovornosti za škodo, ki jo je utrpela tožnica (ki je bila pri njej zaposlena) pri uporabniku. Za škodo je krivdno odgovorna, ker pred začetkom dela ni pregledala prostorov, v katerih se je delo opravljalo, ker je tožnica delo opravljala brez predhodnega preizkusa iz varstva pri delu in ker tožnice o opravljanju dela ni posebej poučila.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 2.025,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2008 dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti sorazmerni del stroškov postopka v višini 792,90 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (2. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe vlagata pritožbi tožena stranka in stranski intervenient na strani tožene stranke.

Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice kot neutemeljen zavrne in tožnici naloži plačilo stroškov postopka, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Poglavitni razlog sodišča za delno ugoditev tožbenemu zahtevku je, da je tožena stranka za škodo odgovorna po krivdnem načelu, ker tožnice ni poučila o varnosti in zdravja pri delu. Zaključki sodišča prve stopnje veljajo le deloma, v nobenem primeru pa ne veljajo v delu, ko sodišče prve stopnje zavzema stališče, da je tožena stranka dolžna zagotavljati varne delovne razmere delavcem, ki so napoteni k uporabniku (v konkretnem primeru k podjetju E. d.d.). Varne delovne razmere je delavcem, ki pri njem opravljajo delo, dolžan na podlagi zakonodaje zagotavljati izključno uporabnik (E. d.d.) in ne tožena stranka. Tudi dejansko stanje je zmotno ugotovljeno. Tožnica je zatrjevala, da je do nezgode prišlo 16. 11. 2005, vendar te svoje trditve ni dokazala z edinim listinskim dokazom, ki je mogoč in sicer s predložitvijo pogodbe o zaposlitvi, iz katere bi bilo razvidno, da je bila tožnica dne 16. 11. 2005 dejansko zaposlena pri toženi stranki. V spis je vložila pogodbo o zaposlitvi, iz katere izhaja, da je bila pri toženi stranki zaposlena od 18. 11. 2005 do 17. 12. 2005. Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da gre za specifično ureditev oziroma tripartitno razmerje ter da se zaradi te specifičnosti določene obveznosti, ki jih mora zagotavljati delodajalec v razmerju do delavca v skladu z zakonodajo, razporedijo med toženo stranko (delodajalcem) ter uporabnikom (podjetjem E. d.d.). Te navedbe je sodišče prve stopnje spregledalo in se do njih ni opredelilo oziroma se je opredelilo napačno. Iz določil ZDR (43. in 62. člen ZDR) jasno izhaja, da tožena stranka zagotavlja delo delavcev uporabniku ter da ti delavci delajo pod nadzorom in po navodilih uporabnika (in ne delodajalca). Prav tako ne bi smelo biti sporno, da delavci delo opravljajo v okviru delovnega procesa, katerega organizira uporabnik in ne tožena stranka. To je potrdila tudi priča J.. Iz določil ZVZD zelo jasno izhaja, da je obveznost uporabnika, da delavca, ki pri njem opravlja delo, usposobi za varno in zdravo delo (4. odstavek 23. člena ZVZD in 7. odstavek 24. člena ZDVZD). Iz navedenih določil in zdravja pri delu odgovorna tista (pravna) oseba, pri kateri delavci delo dejansko opravljajo in ne tista (pravna) oseba, pri kateri so delavci zaposleni in imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Le tista oseba, ki organizira, vodi in nadzira delovni proces, lahko delavca, ki v tem procesu sodeluje, pouči iz varnosti in zdravja pri delu. Tožena stranka ne more biti odgovorna za kršitev neke obveznosti, če iz zakonodaje popolnoma jasno izhaja, da to ni obveznost tožene stranke, temveč druge pravne osebe. To, da je bila organizacija in izvajanje izpita kot tudi tečaj iz varstva pri delu v domeni oziroma obveznost uporabnika, je jasno in nedvoumno izpovedala priča J.. Delodajalec ni avtomatično odgovoren za zatrjevano škodo, temveč samo v primeru, če so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti. V konkretnem primeru manjka bistveni element odškodninske odgovornosti in sicer krivda tožene stranke. V primeru obstoja tripartitnega razmerja je obveznost uporabnika, da delavca, ki pri njemu opravlja delo, pouči o pogojih dela ter o varnosti in zdravju pri delu. Priglaša pritožbene stroške.

Stranski intervenient na strani tožene stranke vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne v celoti oziroma zadevo vrne v razsojo sodišču prve stopnje. Navaja, da mu kot stranskemu intervenientu ni bilo omogočeno enakopravno sodelovanje, saj mu ni bil vročen izvod izvedeniškega mnenja glede telesnih poškodb tožnice. Pooblaščenka stranskega intervenienta je na navedeno opozorila na naroku dne 13. 4. 2010, vendar ji tudi po tem roku mnenje ni bilo vročeno, zato je naslovno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ugotavlja, da je dejansko stanje kot izhaja iz sodbe nepopolno oziroma napačno ugotovljeno. V sodbi sodišče navaja, da se je pokrov posode za razkuževanje snel, se zataknil, zaradi česar se je rezilo noža snelo s plastičnega ročaja in poškodovalo tožnico. Opis dejanskega stanja, kot ga navaja sodišče, ne izhaja niti iz navedb tožnice, ne iz njenega zaslišanja, prav tako pa potek škodnega dogodka, kot ga vidi sodišče prve stopnje, ni verjeten, saj ni jasno, kam naj bi se pokrov razkuževalne posode zataknil ter kako naj bi to dejstvo vplivalo, da se je nož snel z ročaja. Prav tako pa dejansko ni popolno ugotovljeno v zvezi s pogodbo o zaposlitvi, ki naj bi jo tožnica sklenila s toženo stranko. Sodišče namreč ugotavlja, da je bila pogodba sklenjena dne 11. 11. 2005 za čas od 18. 11. 2005 do 17. 12. 2005. Upoštevaje dokumentacijo k spisu naj bi do poškodbe tožnice prišlo dne 16. 11. 2005. Sodišče navaja, da je med strankama nesporno, da se je tožnica poškodovala pri uporabniku (E. d.o.o. v ...) dne 16. 11. 2005. Navedeno pa ne drži, saj je tožena stranka v odgovoru na tožbo izrecno navedla, da se ne more opredeliti do tega kako je prišlo do škodnega dogodka oziroma ali je do škodnega dogodka sploh prišlo. Sodišče sicer navaja, da iz dejstev izhaja, da je tožnica nastopila delo že pred 18. 11. 2005, pri tem pa ne navede, katera dejstva ima v mislih. Tožnica je res povedala, da je, preden je nastopila delo pri naročniku, opravila izobraževanje v Logatcu, da je po tem izobraževanju pričela z delom v E. d.o.o. v ... ter da je pred škodnim dogodkom delala približno en teden. Te navedbe pa dokazujejo, da so okoliščine nastanka škodnega dogodka ostale nepojasnjene. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, saj je jasno, da tožena stranka ni bila tista, ki bi bila dolžna tožnico poučiti o vseh tveganjih v zvezi z njenim delom torej o varstvu pri delu. Navedeno pa je bilo ugotovljeno tudi tekom dokaznega postopka, saj je priča L.J. izpovedala, da je bila organizacija in izvajanje varstva pri delu v domeni E. d.o.o. in da je tožnici delo odrejala ter jo pri delu nadzirala področna vodja E. d.o.o., E.K.. Tožena stranka sama ni imela vpliva na delovni proces pri naročniku, prav tako ne na varnost delavcev pri delu. Upoštevaje navedeno ni podane protipravnosti s strani tožene stranke, saj ni bila dolžna tožnice poučiti o varnem delu pri uporabniku in tako ne moremo govoriti o njeni odškodninski odgovornosti za škodo, ki jo je utrpela tožnica.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbene sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali v med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse relevantne dokaze in jasno obrazložilo zakaj je sprejelo takšno dokazno oceno. Tudi z navedbo, da stranskemu intervenientu v postopku ni bilo omogočeno enakopravno sodelovanje, ker mu ni bil vročen izvod izvedeniškega mnenja, pritožba smiselno uveljavlja bistveno kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Stranska intervencija je pravica in ne dolžnost (pravne ali fizične) osebe, da se v pravdi, ki že teče, med drugimi, pridruži stranki, za katero želi, da zmaga v sporu. Intervenient mora pravdo sprejeti v tistem stanju, v katerem je, ko stopi vanjo, v nadaljnjem teku pravde pa ima pravico dajati predloge in opravljati vsa druga pravdna dejanja v rokih, v katerih bi lahko to storila stranka, ki se ji je pridružil (1. odstavek 201. člena ZPP). Intervenient se je v obravnavanem primeru pravdi pridružil šele z vlogo z dne 22. 10. 2009, torej potem, ko je sodišče že s sklepom z dne 8. 9. 2009 postavilo izvedenca medicinske stroke in mu naložilo izdelavo izvedeniškega mnenja. Po prejetju izvedeniškega mnenja je predsednica senata z odredbo z dne 18. 11. 2009 mnenje poslala pravdnima strankama in na narok z dne 13. 4. 2010 vabila tožečo, toženo stranko in stranskega intervenienta na strani tožene stranke. Stranski intervenient, ki se je pridružil toženi stranki, je na naroku prosil za izvod izvedeniškega mnenja, ki mu ni bil vročen. Sodišče prve stopnje o navedenem predlogu stranskega intervenienta res ni odločalo, je pa stranski intervenient v dokaznem postopku zaslišanja tožnice le-te postavljal vprašanja in imel možnost svoje interese učinkovito varovati, tako da navedena nepravilnost ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe sodišča prve stopnje.

V tem sporu je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko z dne 11. 11. 2005, za čas od 18. 11. 2005 do 17. 12. 2005, na podlagi katere je bila napotena na delu k uporabniku (E. d.o.o., S.S. - A5). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listinske dokumentacije izhaja, da je tožnica nastopila delo pred 18. 11. 2005, vsaj že dne 16. 11. 2005, ko se je poškodovala. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili že dne 16. 11. 2005 izpolnjeni vsi elementi delovnega razmerja iz 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), navedeno pa izhaja tudi iz prijave poškodbe pri delu (A4), ki jo je tožena stranka izpolnila in sicer: da se je tožnica poškodovala med delom v rednem delovnem času na svojem delovnem mestu (13. in 14. točka prijave poškodbe pri delu), da je delovno mesto zelo nevarno (15. točka) ter da je vzrok za poškodbo zdrs noža, ki je uslužbenki padel na prst, podatki tudi o neposredni vodji in očividcu, kar vse je tožena stranka potrdila s svojim žigom. Tako so neutemeljene in protispisne pritožbene navedbe tožene stranke in stranskega intervenienta, da ni šlo za dejansko delovno razmerje.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da se je tožnica dne 16. 11. 2005, kot delavka tožene stranke, napotena na delo k E. d.d., poškodovala na svojem delovnem mestu mesar – prodajalec. Ko je stregla stranko, ji je rezilo mesarskega noža padlo na sredinec desne roke in ga poškodovalo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka krivdno odgovorna.

Pravna podlaga za odločanje v tem individualnem delovnem sporu je podana v 184. členu ZDR, ki določa, da če je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom škoda, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Splošno načelo odškodninske odgovornosti določa Obligacijski zakonik (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2002 in naslednji). Elementi splošnega civilnega delikta so opredeljeni kot: nedopustna škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza med nastalo škodo in ravnanjem ter odgovornost za protipravno ravnanje. Odgovornost je lahko objektivna ali krivdna. Objektivna odgovornost je podana, kadar gre za delovanje nevarne stvari ali za nevarno dejavnost. Krivdna odgovornost pa je podana takrat, če do škode pride zaradi zakrivljenega ravnanja ali malomarnosti pri ravnanju, kakor tudi za opustitev dolžnega ravnanja z vestno ali nezavestno. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka (delodajalec tožnice) krivdno odgovorna za nesrečo pri delu. Delodajalec je dolžan zagotoviti varno delovno okolje in varne delovne razmere, delavec pa mora delo opravljati tako, da varuje svoje življenje in zdravje. Delodajalec, ki ima koncesijo za opravljanje dejavnosti posredovanja zaposlitve in dela (kar velja za toženo stranko), mora upoštevati določila 5. in 6. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD – Ur. l. RS, št. 56/99 in naslednji) in ne more, brez sklenjenega dogovora z izvajalcem del (kateremu je delavca odstopil) prenesti odgovornosti za varnost delovnega okolja, torej na uporabnika (E. d.o.o.). Tožena stranka tako pred začetkom dela ni pregledala prostorov pri uporabniku, tožnica pa tudi ni opravila izpita iz varstva pri delu, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je krivdno odgovorna, pravilen in pritožbene navedbe tožene stranke in stranskega intervenienta neutemeljene.

Na podlagi 1. odstavka 184. člena ZDR mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Pojem delodajalca je opredeljen v 5. členu ZDR, v 2. odstavku tega člena pa je določeno, da je delodajalec po ZDR med drugim tudi pravna oseba, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je bila v času nezgode zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 18. 11. 2005 do 17. 12. 2005, sklenjene z zaposlitveno agencijo. Njen delodajalec v smislu določb ZDR je torej zaposlitvena agencija, konkretno tožena stranka. Navedeno izhaja tudi iz 1. odstavka 57. člena ZDR, ki določa, da delodajalec, ki lahko v skladu s predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, opravlja dejavnost zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu (v nadaljevanju: uporabnik), sklene s temi delavci pogodbo o zaposlitvi. V tej pogodbi se delodajalec in delavec dogovorita, da bo delavec opravljal delo pri drugem uporabniku, na kraju in času, ki je določen z napotitvijo delavca na delo k uporabniku (1. odstavek 60. člena ZDR). V obravnavanem primeru gre torej za tristransko razmerje med delavcev, zaposlitveno agencijo kot njenim delodajalcem v smislu določb ZDR in uporabnikom.

ZDR v primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi glede na navedeno ureditev ne izključuje odškodninske obveznosti zaposlitvene agencije – tožene stranke, da delavcu povrne škodo, ki jo utrpi pri delu in v zvezi z delom. Res je v 13. členu pogodbe o zaposlitvi (A5) določeno, da mora uporabnik skladno z dogovorom z družbo zagotoviti delavcu ukrepe za varnost in zdravje pri delu, in sicer: seznanitev delavcev z ukrepi, predpisanimi za varnost pri delu; usposobitev delavca za varno delo na delovnem mestu; preizkus znanja iz varstva pri delu; osebna zaščitna sredstva in preventivne občasne preglede. Vendar se ta določba lahko nanaša le na notranje razmerje med toženo stranko in uporabnikom, ne pa na tožnico, ki z uporabnikom ni v nobenem pogodbenem razmerju. Četudi je predmet pogodbe opravljanje dela pri uporabniku, ki na podlagi predhodnega dogovora z agencijo izvršuje posamezne delodajalčeve obveznosti, ki so vezane na opravljanje dela, ima zaposlitvena agencija v razmerju do delavcev po določilih ZDR še vedno položaj delodajalca, posledično pa tudi obveznosti iz sklenjenega delovnega razmerja, ki izvirajo iz tega položaja in jih ne more v celoti prenesti na uporabnika. V kolikor pa jih pogodbeno prenese na uporabnika, je to le njuno notranje razmerje, ki na pravice delavcev, izhajajoče iz pogodbe o zaposlitvi, ne morejo vplivati. Tožnica je v času nezgode delo opravljala na podlagi napotitve s strani tožene stranke. Delavec mora biti v pisni napotitvi na delo skladno s 3. odstavkom 161. člena ZDR obveščen o pogojih dela pri uporabniku in o vseh okoliščinah, ki so pomembne z vidika zagotavljanja varnosti pri delu, kar pa tožena stranka ni storila. Tožena stranka je napotila tožnico na delo k uporabniku za opravljanje del mesarke - prodajalke, ne da bi ta opravila preizkus iz varstva pri delu in ne da bi bila poučena glede uporabe posode za razkuževanje nožev, pri kateri se je nesreča zgodila. Ob dejstvu, da je uporabnik tožnico pred nastopom dela napotil na 11-dnevni izobraževalni program za delovno mesto mesar, vendar preizkusa iz varstva pri delu ni opravila, je tožena stranka kot delodajalec krivdno odgovorna, da je tožnica opravljala delo pri uporabniku brez ustrezne usposobljenosti za varno delo. Pri tem je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je delovno mesto mesar opredeljeno kot zelo nevarno delovno mesto, kar izhaja iz 15. točke prijave poškodbe pri delu (A4). Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka pri opravljanju poklicne dejavnosti ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, saj ni poskrbela za varstvo pri delu, kar pomeni, da je iz malomarnosti krivdno odgovorna za škodo tožnice.

Glede na obrazloženo je podana odškodninska odgovornost tožene stranke. V izpodbijani sodbi so ustrezno upoštevana merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določena v 179. členu OZ. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, ki se nanaša na presojeno odškodnino, tako iz naslova telesnih bolečin in nelagodnosti med zdravljenjem in iz naslova strahu. Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah v izvedeniškem mnenju sodnega izvedenca za medicino D.P., medicinski dokumentaciji in izpovedbi tožnice (sodba str. 5., 6. in 7). Po presoji pritožbenega sodišča je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 1.200,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in 400,00 EUR iz naslova strahu v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine in je primerljiva z dosojenimi odškodninami v podobnih primerih, sicer pa tožena stranka in stranski intervenient same višine prisojene odškodnine ne izpodbijata.

Ker torej niso podani razlogi, uveljaljani s pritožbi in tudi ne razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke in stranskega intervenienta zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka in stranski intervenient sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo nista uspela (1. odstavek 165. člena ZPP, v povezavi s 154. členom ZPP).