Jedro

Presoja verjetnega izgleda za uspeh ne sme preseči pravnega standarda očitne nerazumnosti zadeve, ki je nedefiniran pravni standard, katerega vsebino je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej. V obravnavanem primeru organ za BPP ni presegel navedenega pravnega standarda. Upošteval je namreč okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero je tožnik vložil prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, in sicer okoliščine in dejstva, ki izhajajo iz sodbe ter okoliščine in dejstva, ki izhajajo iz povzetka pritožbenih razlogov zoper prvostopno sodbo, ki jih je organu za BPP posredoval tožnikov pooblaščenec, ter ocenil, da glede na ugotovljene okoliščine in dejstva tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh. Ocena organa za BPP o nepodani verjetnosti izgledov in ugotovitev, da je pričakovanje oziroma zahteva tožnika v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem ter pravno podlago za uspeh zadošča za utemeljeno zavrnitev prošnje glede na besedilo določbe 24. člena ZBPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za BPP zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 28. 1. 2014. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Krškem, II K 62318/2010 z dne 9. 1. 2014. Organ je glede na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki ga je tudi povzel, ugotovil, da iz citirane sodbe izhaja, da je bil tožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po čl. 254/III KZ in obsojen na 8 mesecev zapora, izrečena pa mu je tudi bila stranska denarna kazen v znesku 1.000 EUR. Iz sodbe izhaja, da je sodišče v celoti sledilo zagovoru tožnika, kar pa njegove vloge pri storitvi kaznivega dejanja ne izključuje, pri izreku kazni pa je tudi v celoti upoštevalo, da je tožnik odvisnik od mamil, nadalje vplivanje sostorilca A.A. na tožnika, tožnikovo predkaznovanost ter kasnejšo kaznovanost. Organ je zato ocenil, da tožnik z vložitvijo pritožbe zoper prvostopno sodbo nima verjetnih izgledov za uspeh, saj je v kazenskem postopku priznal in opisal svojo vlogo pri izvrševanju kaznivega dejanja, izrečena mu je bila zaporna kazen 8 mesecev, glede na njegovo predkaznovanost in olajševalne okoliščine ter ob določeni kazni zapora do 8 let, in da se bo postopek z vložitvijo pravnih sredstev po nepotrebnem zavlačeval. Pričakovanje ali zahteva tožnika je tako v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem ter pravno podlago. Organ je zato odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

Tožnik je v tožbi uvodoma povzel vsebino izpodbijane odločbe, navedel, da ima organ v skladu z ZBPP pravico in možnost presoditi razumnost zadeve, ampak ne more odločati kot sodišče o vsebini zadeve, torej konkretno o sami pritožbi. Če bi ravnal v vsakem primeru tako, bi vse prošnje zavrnil. Odločitev prvostopnega sodišča je lahko napačna, tudi če je sodišče upoštevalo vse navedbe tožnika, ki jih tožnik namerava uveljavljati v pritožbi in le sodišče druge stopnje je tisto, ki je pristojno odločati o sami zadevi. Organ lahko prošnjo zavrne le, če bi šlo za očitno nerazumno zadevo, kar pa v tem primeru ni podano. Zahteva tožnika v pritožbi ni v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, prav tako tožnik ne zlorablja možnosti brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabil pravnih sredstev, tudi če bi njegov finančni položaj to omogočal, prav tako pričakovanje tožnika ni v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem ter materialno podlago, pričakovanje tožnika pa tudi ni v neskladju z načeli pravičnosti ter morale. Tožnik je pojasnil, da s poslovanjem družbe B. ni imel ničesar, vendar organ navaja v odločbi drugače. Navaja namreč, da je bil tožnik nekaj časa sam edini družbenik in zastopnik v družbi ter da je zasledoval materialno korist. To ne drži. Res je bil nekaj časa vpisan kot edini družbenik v družbi, vendar je bil zgolj izvrševalec nalogov A.A., vse je delal po njegovih navodilih in se s poslovanjem družbe ni ukvarjal. Tožnik se ni zavedal, da dela nekaj nezakonitega. V zavesti je imel le to, da ga je A.A. najel za opravljanje določenih dejanj, za katere se ni zavedal, da dela nezakonito. Tožnik je prepričan, da bo uspel s pritožbo zoper obsodilni del, če pa ne, pa vsaj v delu glede sankcije. Zato je odločitev napačna. Pripomnil je še, da je njegov zagovornik vložil pritožbo, ki jo prilaga k tožbi. Predlagal je, da sodišče izvede predlagane dokaze, ugodi tožbi tako, da odločbo spremeni tako, da se prošnji tožnika ugodi in se mu dodeli brezplačna pravna pomoč za vložitev pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Krškem, II K 62318/2010 z dne 9. 1. 2014, podrejeno, da odločbo odpravi in vrne organu v ponovno odločanje, v obeh primerih pa da toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, organ pa je za svojo odločitev navedel pravilne in izčrpne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V zadevi je sporno, ali je organ glede na 24. člen ZBPP pravilno presodil, da tožnik z vložitvijo pritožbe zoper prvostopno sodbo Okrožnega sodišča v Krškem, II K 62318/2010 z dne 9. 1. 2014, nima verjetnih izgledov za uspeh in posledično pravilno zavrnil njegovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. ZBPP v 24. členu določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da: - zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in – je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Tožnik nima prav, ko meni, da se je organ pri odločanju o njegovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči postavil v vlogo drugostopnega sodišča, sprejel v celoti stališče prvostopnega sodišča in tudi odločil kot sodišče. Organ je namreč opravil presojo upravičenosti dodelitve brezplačne pravne pomoči, ki mu jo nalaga 24. člen ZBPP in ki vedno vključuje, ali ima zadeva, v zvezi s katero se uveljavlja brezplačno pravno pomoč, verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožiti. Taka presoja pa ne sme preseči pravnega standarda očitne nerazumnosti zadeve, ki je nedefiniran pravni standard, katerega vsebino je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, X Ips 404/2012 z dne 13. 11. 2013). Sodišče sodi, da v obravnavanem primeru organ za BPP ni presegel navedenega pravnega standarda. Organ za BPP je namreč upošteval okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero je tožnik vložil prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP) in sicer okoliščine in dejstva, ki izhajajo iz sodbe, II K 62318/2010, ter okoliščine in dejstva, ki izhajajo iz povzetka pritožbenih razlogov zoper prvostopno sodbo, ki jih je organu za BPP med postopkom (in na zahtevo organa) posredoval tožnikov pooblaščenec, ter ocenil, da glede na ugotovljene okoliščine in dejstva tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh. S tako oceno o nepodani verjetnosti izgledov za uspeh (kar je nižji dokazni standard kot gotovost) pa se strinja tudi sodišče. Glede na povedano pa tožnik tudi ne more uspeti z navedbami o tem, da ne gre za očitno nerazumno zadevo, da zahtevek tožnika ni v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, da tožnik ne zlorablja možnosti brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabil pravnih storitev, tudi če bi njegov finančni položaj to omogočal, kakor tudi, da pričakovanje ali zahteva tožnika ni v nasprotju z načeli pravičnosti in morale, saj (po presoji sodišča pravilna) ocena organa za BPP o nepodani verjetnosti izgledov in ugotovitev, da je pričakovanje oziroma zahteva tožnika v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem ter pravno podlago za uspeh zadošča za utemeljeno zavrnitev prošnje glede na besedilo zgoraj citirane določbe 24. člena ZBPP.

Ker je sodišče presodilo, da je organ za BPP podal pravilno oceno verjetnosti izgledov uspeha pritožbe tožnika zoper prvostopno sodbo, II K 62318/2010 z dne 9. 1. 2014, tožbenih ugovorov, ki so identični podanim pritožbenim razlogom, sodišče posebej ne bo obravnavalo, saj se je že v okviru presoje utemeljenosti poglavitnega tožbenega ugovora v točki 8 obrazložitve do njih opredelilo s tem, ko je sprejelo razloge izpodbijane odločitve organa za BPP.

Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o zavrnitvi tožnikovega stroškovnega zahtevka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.