Jedro

Dejanske ugotovitve ne omogočajo sklepanja, da naj bi toženca tožnico ob sklepanju pogodb prevarala. Toženca sta obljubljeno pomoč nudila tudi kasneje, saj je do prenehanja prišlo le na tožničino izrecno zahtevo tik pred vložitvijo tožbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za razveljavitev dveh darilnih pogodb z dne 12.12.2000 in 30.3.2001 ter kupoprodajne pogodbe z dne 14.6.2001, ker tožnica ni dokazala zatrjevane prevare ob sklepanju pogodb in tudi ne zatrjevane velike nehvaležnosti. Ugodilo pa je podrejenemu tožbenemu zahtevku za plačilo 8.800.000 SIT kupnine iz prodajne pogodbe z dne 14.6.2001, ker toženca nista dokazala plačila navedenega zneska. Odločilo je še o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in v zavrnilnem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritožbi tožencev je ugodilo le glede stroškovne odločitve, v tem delu prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvemu sodišču v novo odločanje, glede odločitve o ugoditvi podrejenemu tožbenemu zahtevku pa je njuno pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbija odločitev pritožbenega in prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi njene pritožbe oziroma njenega primarnega tožbenega zahtevka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njenemu primarnemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji ponavlja svoje pritožbene trditve, da je vse tri pogodbe sklenila zaradi nagovarjanja in obljub prvega toženca, da bosta oba toženca zanjo vsestransko skrbela in ji preskrbela domsko oskrbo. Te obljube so bile bistvenega pomena za prenos tožničinega premoženja na toženca. Vendar sta toženca že po sklenitvi druge darilne pogodbe z dne 30.3.2001 svoj odnos občutno spremenila. Očitno je šlo za prevaro, saj nista uredila domske oskrbe. Ker se je prvi toženec kasneje začel do tožnice žaljivo in arogantno obnašati, se je tožnica odločila za vložitev tožbe in z obema prekinila vse stike. Očiten je torej nepošten namen obeh tožencev, ki sta zasledovala zgolj lastne želje za pridobitev tujega premoženja. To izhaja že glede na ugoditev podrejenemu tožbenemu zahtevku, zaradi česar je tožnica sprožila kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja goljufije. Ob ugotovljenem dejanskem stanju bi sodišči morali ugoditi primarnemu tožbenemu zahtevku, saj pri sklenitvi pogodb ni šlo za tožničino pravo in resnično voljo. Tožničin namen ni bil neodplačno razpolagati s svojim premoženjem ali ga prodati po nerealno nizki ceni, ampak poskrbeti zase v starosti, kar pa sta toženca izkoristila in jo s prevaro pripravila do podpisa pogodb pri notarju.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki nanjo nista odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je tožnica najprej drugi toženki z darilno pogodbo z dne 12.12.2000 podarila svoj solastninski delež na nepremičnini v vl. št. 11 k.o..., nato pa z darilno pogodbo z dne 30.3.2001 še prvemu tožencu svoj solastninski delež na nepremičnini v vl. št. 2805 k.o... V obeh darilnih pogodbah je izrecno naveden tudi tožničin motiv. Za daritev se je odločila zaradi vsestranske pomoči obeh tožencev. Obe pogodbi sta bili zapisani pri notarki, ki je na pogodbah overila tožničin podpis.

Tožnica je nato v obliki notarskega zapisa sestavila še oporoko, s katero je svoj solastninski delež na nepremičnini v vl. št. 1990 k.o... z vpisano stanovanjsko hišo zapustila tožencema, vendar se je premislila in za to nepremičnino s tožencema 14.6.2001 sklenila še kupoprodajno pogodbo, v kateri si je pridržala dosmrtno pravico rabe te nepremičnine. Tudi ta pogodba je bila notarsko overjena. Toženca sta že pred sklenitvijo pogodb in tudi kasneje tožnici nudila dogovorjeno obliko pomoči tako, da sta jo vsakodnevno obiskovala, delala na vrtu, opravljala razna popravila v hiši, ji nudila potrebno nego, hodila zanjo po opravkih itd. Do prekinitve stikov je prišlo šele v februarju 2002 na izrecno zahtevo tožnice, ki je tudi takoj vložila tožbo. Sodišči sta ugotovili, da toženca tožnice ob sklepanju pogodb nista prevarala, da sta ji tudi kasneje pomagala in da je tožnica tista, ki se je premislila pod vplivom sorodnikov.

Navedene dejanske ugotovitve, na katere so zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP v sedanji fazi postopka vezani revizijsko sodišče in stranke, ne utemeljujejo zahtevka za razveljavitev pogodb zaradi prevare drugega pogodbenika (prvi odstavek 65. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki ga je treba v tej zadevi uporabiti na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika). Materialnopravni razlogi obeh sodišč so tudi po presoji revizijskega sodišča pravilni. Na tisti del tožničinih trditev, ki vsebinsko pomenijo ponavljanje njenih pritožbenih trditev, je pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče. Da toženec po sklenitvi darilne pogodbe ni spremenil svojega obnašanja, izkazuje že okoliščina o sklenitvi oporoke v obliki notarskega zapisa za isto nepremičnino, kot jo je tožnica s kasnejšo kupoprodajno pogodbo prodala tožencema. Ne samo zapis v obeh darilnih pogodbah, ampak tudi tožničina izpoved potrjujejo vsestransko pomoč obeh tožencev že pred sklenitvijo obeh pogodb. O prevari obeh tožencev v času sklepanja pogodb torej ni mogoče govoriti. Toženca sta obljubljeno pomoč tožnici nudila tudi kasneje, saj je do prenehanja prišlo le na tožničino izrecno zahtevo tik pred vložitvijo tožbe.

Zato tožnica tudi z zatrjevano naknadno izjalovljenim nagibom pri izpodbijanju darilnih pogodb ne more uspeti.

V primerjavi s pritožbo so drugačne tiste revizijske trditve, ki opredeljujejo stališče, da pri sklenitvi pogodb ni šlo za tožničino pravo in resnično voljo. Gre za nedovoljen in tudi nepravilen poskus utemeljitve tožbenega zahtevka za razveljavitev vseh treh pogodb.

Nedovoljen zato, ker pomanjkanje prave in resnične pogodbene volje terja drugačno dejansko trditveno podlago, kot jo je uveljavljala tožnica v tej zadevi in ki je na revizijski stopnji ne more spreminjati, nepravilen pa zato, ker ga tožnica očitno izpeljuje iz kasnejšega dogajanja po sklenitvi vseh pogodb in ne iz faze samega sklepanja pogodb.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožničino neutemeljeno revizijo.