Jedro

Po ustaljeni sodni praksi je k izdaji začasnih odredb v družinskih zadevah treba pristopiti restriktivno ter z začasnimi odredbami urediti le izjemen položaj, v katerem je varstvo otroka tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Nepravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagateljica predlagala, da se stiki med nasprotnim udeležencem (oče) in mld. hčerko A. A. začasno, do dokončne odločitve v rednem postopku ne izvajajo, da se za primer kršitve nasprotnemu udeležencu izreče denarna kazen v višini 500,00 EUR, nadalje, da začasna odredba velja do pravnomočne odločitve v zadevi, da ugovor zoper sklep ne zadrži izvršitve tega sklepa ter stroškovni zahtevek (točka I. izreka).

2. Zoper sklep vlaga pritožbo predlagateljica z očitkom vseh kršitev iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V nadaljevanju se povzema bistvo pritožbe: uvodoma povzema procesno dogajanje v rednem postopku, ki teče na predlog predlagateljice v zvezi s spremembo stikov med mld. A. A. in očetom. V kratkem povzema zadnje mnenje centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD). Očita, da je sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe odločalo skoraj tri mesece, čeprav je mnenje CSD prijelo že 28. 3. 2024 ter nato dopolnitev 16. 4. 2024. Očita, da je sodišče mnenje CSD povzelo zgolj pavšalno, da ga je razlagalo drugače kot je v mnenju zapisano. Izpostavlja, da iz mnenja jasno izhaja stališče, da je z vidika zaščite mld. A. A. pred morebitnim nasiljem nad njo, in ker je sum nasilja še v obravnavi na Okrožnem državnem tožilstvu v Murski Soboti, potrebno, da se stiki morebiti izvajajo pod nadzorom CSD, ter da je potrebno oba starša in hčerko na stike pripraviti. Do tega se sodišče ni opredelilo. Očita naklonjenost sodnice nasprotnemu udeležencu in predlaga, da se zadeva dodeli v odločanje drugemu sodniku. Sodišče ni upoštevalo, da se o začasnih odredbah odloča prednostno in hitro. Niti ni razpisalo naroka o začasni odredbi, potem ko je pridobilo mnenje CSD. Stranki bi se o mnenju lahko izrekli na naroku o začasni odredbi. V nadaljevanju opisuje dogodek z dne 5. 6. 2024, ko je imela A. A. prireditev ob vpisu v osnovno šolo, ko je nasprotni udeleženec na prireditvi silil v hčerko, ki se je ob tem zelo vznemirila, jokala in ponoči pomokrila posteljo. Meni, da so nova dejstva pomembna pri odločanju o pritožbi in da mora sodišče upoštevati tudi ta dogodek. Sodišče bi bilo dolžno v postopku, ko gre za mld. otroka, še toliko bolj raziskati dejansko stanje in sprejeti odločitev otroku v največjo korist. Predlagateljica je še toliko bolj pozorna glede ravnanja nasprotnega udeleženca do hčerke glede na njegovo, predhodno s pravnomočno sodbo, ugotovljeno nasilje v družini in povzročitev lahke telesne poškodbe. Zaključke v točki 6 obrazložitve sklepa ocenjuje kot nerazumljive in pristranske. Nesprejemljivo je, da bi se moralo zgodilo najhujše, da se ukrepa, kar je strah vzbujajoče in resnično zaskrbljujoče. Za kazenski postopek in obsodbo morajo biti izpolnjeni višji standardi kot v nepravdnem postopku. Sodišče zato ni v celoti in popolnoma ugotovilo dejanskega stanja ter kršilo določbe postopka in odločalo očitno pristransko. Sklep je posledično obremenjen s kršitvijo 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ima pomanjkljivosti, zaradi katerih je nerazumljiv in nasprotuje razlogom v sklepu.

3. Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo odgovarja na pritožbene očitke ter se zavzema za zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje, v skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in v zvezi s 7. in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1), preizkusi sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni ter opravi uradni pritožbeni preizkus. Pri tem preizkusu kršitev ni ugotovilo.

6. Procesna dejanja, ki jih je opravila sodnica oziroma način vodenja postopka ne potrjujejo očitkov "glede naklonjenosti sodnice nasprotnemu udeležencu". O predlogu predlagateljice je sodišče odločilo potem, ko je pridobilo mnenje CSD in, ko je pred tem že v rednem postopku izvedlo večino dokazov. V izpodbijanem sklepu pa se je opredelilo do pravno relevantnih navedb in trditev tako predlagateljice kot nasprotnega udeleženca.

7. Med udeležencema, ki sta starša A. A., ki bo septembra stara 6 let, teče od 12. 1. 2023 redni postopek na podlagi predloga, ki ga je vložila predlagateljica (v nadaljevanju mama) in s katerim je predlagala spremembo sodne poravnave z dne 11. 7. 2022, s katero sta starša dogovorila izvajanje stikov med nasprotnim udeležencem (očetom) in hčerko A. A. Pred uvedbo rednega postopka je predlagateljica vložila predlog za izdajo začasne odredbe, in sicer 29. 11. 2022, ki je bil s sklepom Višjega sodišča v Mariboru III Cp 139/2023 z dne 16. 2. 2023 zavrnjen. Sodišče je z izpodbijanim sklepom, ki je predmet pritožbenega preizkusa, odločilo o ponovnem predlogu predlagateljice za izdajo začasne odredbe, da se očetu pred dokončno odločitvijo odvzame pravica do stikov z mld. hčerko. V rednim postopku je sodišče že izvedlo dokaze z zaslišanjem udeležencev, z zaslišanjem večine prič, pridobilo je mnenja CSD z dopolnitvami ter že tudi angažiralo izvedenca klinične psihologije.

8. Na podlagi do sedaj izvedenih in ocenjenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile okoliščine, na katerih utemeljuje predlagateljica ponovno izdajo začasne odredbe, obravnavane v več sodnih postopkih in tudi že predmet izdelave mnenj s strani različnih strokovnih služb. 9. Mati v zadnjem predlogu za izdajo začasne odredbe ponavlja svoj strah in dolžnost po zaščiti mld. A. A. in se pri tem sklicuje na dogodke iz septembra 2022 ter na izpovedbo priče B. B. in na dopolnitev mnenja CSD z dne 2. 2. 2024 ter na poročilo psihoterapevtke C. C. 10. Sodišče druge stopnje ne pritrjuje pritožbeni graji, da je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sklep potrebne razloge, ki v celoti omogočajo njegov preizkus. Kršitev 15. točke drugega odstavka sodišče ne opravi po uradni dolžnosti, temveč le v okviru natančno opisanih okoliščin, ki pa iz pritožbe ne izhajajo. Sodišče je mnenje CSD ocenjevalo in dokazno vrednotilo, zato smiselna navedba v pritožbi, da ga je sodišče napačno povzemalo, ne predstavlja kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava, ni utemeljen. Sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (določba 161. člena Družinskega zakonika - v nadaljevanju DZ). Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju (drugi odstavek 157. člena DZ).

12. Po ustaljeni sodni praksi je k izdaji začasnih odredb v družinskih zadevah treba pristopiti restriktivno ter z začasnimi odredbami urediti le izjemen položaj1, v katerem je varstvo otroka tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe. Izdaja začasne odredbe je tako omejena na nujne primere, v katerih bi lahko prišlo do nesorazmerno težko popravljive škode ali nasilja.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno materialnopravno presodilo, skladno z določbo 161. in 157. člena DZ ter enotno sodno prakso. Ustrezna je materialnopravna kvalifikacija vseh ugotovljenih okoliščin, ki ne omogoča zaključka, da je predlagateljica dokazala verjetni obstoj ogroženosti, ki bi zahteval takojšnjo spremembo odločbe o stikih oziroma odvzem stikov očetu.

14. V obravnavani zadevi je potrebno izpostaviti, da se stiki med mld. hčerko A. A. in očetom vse od septembra 2022, ne izvajajo, ker mati stike preprečuje z navedbo, da želi s tem zaščititi hčerko pred očetom, ki bi lahko bil do hčerke fizično nasilen in z očitkom, da obstaja tudi sum spolne zlorabe. Vsi ti očitki so bili od leta 2020 do vložitve predloga za izdajo začasne odredbe dne 15. 3. 2024 predmet obravnave v več vzporednih postopkih, vendar se niti z verjetnostjo niso potrdili. Bistveni pritožbeni očitek matere je, da sodišče ni sledilo zadnjemu dopolnjenemu mnenju CSD, ker bi, po mnenju matere, na podlagi tega mnenja moralo njenemu predlogu ugoditi.

15. V izpodbijanem sklepu se je sodišče opredelilo tudi do dokazov predlagateljice, s katerimi utemeljuje že četrto izdajo začasne odredbe, in sicer do dopolnitve strokovnega mnenja Zavoda X z dne 24. 4. 2023 in na naroku terapevtko tudi zaslišalo. Njeno izpovedbo je natančno dokazno ocenilo, dokazno je vrednotilo tudi mnenje CSD (točka 6 obrazložitve). Pojasnilo je, da se CSD v mnenju glede verjetnega obstoja ogroženosti ni opredelil, čeprav ga je sodišče večkrat pozivalo, da na podlagi ugotovljenih okoliščin, do katerih je prišel ob večletnem spremljanju družine, poda mnenje tudi glede morebitne ogroženosti mld. A. A., v primeru, da bi se stiki z očetom izvajali, kot izhaja iz zadnjega izvršilnega naslova.

16. Tako ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče napačno dokazno ocenilo mnenje CSD. Iz mnenja CSD, tako prejšnjih mnenj kot zadnjih dopolnitev, vselej izhaja, da mati onemogoča stike očetu z navedbo, da hčerko ščiti pred fizičnim in spolnim nasiljem očeta. Nadalje CSD v mnenju navaja, da so podobne navedbe tudi v poročilih Zavoda X. Nadalje navede, da do vsebine prejetih poročil ne zavzema stališč, ker ne more zanikati ali potrditi obstoja nasilja. Nato zaključi, "upoštevajoč celotno situacijo, da dalj časa stikov med A. A. in očetom ni bilo in sum nasilja s strani očeta nad A. A., strokovna služba meni, da bi bila edina možnost izvajanje stikov v dani situaciji na način, da se izvajajo pod nadzorom CSD."

17. Povzete zaključke zadnje dopolnitve CSD je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ovrednotilo in jih vključilo v oceno skupaj z ostalimi ugotovljenimi okoliščinami ter na podlagi vseh zaključilo, da mati ni z verjetnostjo dokazala, da bi bila mld. A. A. ogrožena, kar utemeljuje zavrnitev predlagane začasne odredbe.

18. Sodišče druge stopnje ob obravnavi pritožbe upošteva objektivne meje pravnomočnosti, zato se do pritožbenih navedb, s katerimi pritožba opisuje in se sklicuje na dogodek z dne 5. 6. 2024, ki se je zgodil po zaključku glavne obravnave, ne opredeljuje. Ker je v rednem postopku sodišče že izvedlo večino potrebnih dokazov, iz podatkov spisa pa izhaja, da bo izvedensko mnenje izvedenke klinične psihologije predvidoma izdelano do konca novembra 2024, bo sodišče v okviru ukrepanja po uradni dolžnosti ocenjevalo okoliščino, da se stiki med mld. hčerko in očetom že dve leti ne izvajajo ter v tem okviru tudi morebitne nove okoliščine, ki jih mati navaja v pritožbi ter v primeru, da bo presodilo, da je zaradi tega verjeten obstoj ogroženosti mld. A. A., ocenilo nujnost izdaje začasne odredbe o stikih pod nadzorom ali z drugimi ukrepi, ki jih predpisuje DZ, poseglo v izvajanje starševske skrbi.

19. Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje zaključuje, da pritožbeni očitki niso utemeljeni, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (določba drugega odstavka 365. člena ZPP v zvezi z določbo 42. člena ZNP-1).

20. Ker predlagateljica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi pritožbe, zato nosi tudi nasprotni udeleženec sam svoje pritožbene stroške (določbe 154., 155. in 165. člena ZPP).

1 Ustavno sodišče je v odločbi Up-410/012 z dne 14. 2. 2002 izpostavilo, da imajo začasne odredbe v družinsko pravnih zadevah velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otroka, zato je treba k njihovemu izdajanju pristopiti restriktivno. Izdaja začasne odredbe je izjemen ukrep, s katerim se začasno uredi položaj na način, s katerim se prepreči ogroženost otroka. Tako tudi v enotni sodni praksi: VSL sklep IV Cp 149/23, VSC I Cp 201/2022, VSL IV Cp 2123/2017, VSM III Cp 300/2020.