Jedro

Omenjanje delavcev na čakanju je z vidika analize zaposlenosti mogoče šteti le kot navedbo "kategorije" delavcev, ki jih ugotavlja poslovodni organ organizacije (2. odstavek 34. člena ZDR). Pravila 3. odstavka 26. člena kolektivne pogodbe so smiselna le, če s "predhodno analizo", ki jo omenjajo, ni mišljena zgolj označba kategorije oseb, katerih delo ni več potrebno, temveč je mišljeno individualizirano ugotavljanje zakaj delavcu, ki je na čakanju na delo, ni mogoče zagotoviti drugega dela. Opustitev izdelave predhodne analize utemeljenosti za uvrstitev tožnika med trajno presežne delavce lahko kaže na zlorabo pravic tožene stranke pri ugotavljanju presežnih delavcev.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep pristojnega organa tožene stranke o prenehanju potreb po delu delavca zaradi nujnih operativnih razlogov, ki ga je potrdila komisija za varstvo pravic delavcev tožene stranke. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da še traja kot delovno razmerje sklenjeno za določen čas, zato je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu v delovno knjižico vpisati ustrezno delovno dobo in mu plačati razliko do plače, ki bi jo prejemal, če bi delal, skupaj z zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo plačilo ustreznih prispevkov in davkov ter povrnitev pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je direktor tožene stranke tožniku izdal 5.11.1996 sklep o odstranitvi iz organizacije. Ta sklep je bil kasneje razveljavljen in tožnik se je vrnil na delo. Direktor je kmalu za tem (4.2.1997) sprejel sklep, s katerim je tožnika poslal na začasno čakanje na delo, zatem (6.6.1997) pa še sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov. Delovno razmerje mu je prenehalo po izteku šestmesečnega odpovednega roka. Ob splošnih predpisih je bilo pri odločanju treba upoštevati določila Kolektivne pogodbe dejavnosti po katerih delavcev, ki imajo položaj začasnih presežkov, ni mogoče vključiti med trajne presežke brez predhodne analize.

Sodišče je ugotovilo, da je bila ta analiza opravljena pri toženi stranki 3.3.1997. Celovit program razreševanja presežkov je 28.5.1997 sprejela uprava ob soglasju sindikatov. Tožnik je bil uvrščen med presežne delavce zaradi ukinitve njegovega delovnega mesta, vendar pa ukinitev delovnega mesta v programu razreševanja presežnih delavcev ni bila predvidena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da postopek ni bil v celoti izveden v skladu s predpisi. Analiza zaposlenosti po presoji sodišča prve stopnje ni ugotovitev delodajalca o obstoju presežkov pri toženi stranki, tožena stranka pa za tožnika, ki je imel položaj začasno presežnega delavca, ni izdelala analize, ki jo zahteva kolektivna pogodba dejavnosti. Program je sprejela uprava. Sodišče prve stopnje je presodilo, da bi ob upoštevanju 35. člena ZDR ter statutarnih določb družbe moral program sprejeti nadzorni svet družbe. Delovna mesta, ki so določena v sistemizaciji gospodarske družbe, je po presoji sodišča prve stopnje mogoče ukiniti le s spremembo tega splošnega akta. Sodišče je ugotovilo, da je bilo delovno mesto ukinjeno s sprejetjem programa in sicer le v prilogi, oziroma v seznamu presežnih delavcev, kar je po presoji sodišča prve stopnje v nasprotju s predpisi.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka, ki je menila, da je bil postopek odločanja o prenehanju delovnega razmerja tožnika zakonit, in je predlagala zavrnitev pritožbe.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zahtevek tožnika zavrnilo. Ob upoštevanju ugotovitve, da je o programu razreševanja presežnih delavcev odločala uprava tožene stranke, je presodilo, da ga je sprejel pristojni organ. Štelo je, da je tožena stranka opravila analizo, ki jo zahteva kolektivna pogodba dejavnosti, s tem ko je opravila analizo zaposlenih presežnih delavcev, kjer je bilo med drugim tudi navedeno, da je v program treba vključiti tudi delavce na čakanju. S programom je bilo ukinjeno delovno mesto tožnika.

Presodilo je še, da v primeru, ko program razreševanja presežnih delavcev sprejme uprava gospodarske družbe, ni treba posebej ugotavljati obstoja trajnega prenehanja potreb po delavcih po določilih 34. člena ZDR.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da revizijsko sodišče razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne v novo sojenje temu sodišču ali da sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je vzrok za odločitev o prenehanju delovnega razmerja tožnika odločenost delodajalca oziroma direktorja, da se tožnika znebi za vsako ceno. Sodišče druge stopnje ni dojelo bistva spora. V korist tožene stranke je interpretiralo njene ukrepe. Tožnik je bil edini delavec v računovodstvu z visoko strokovno izobrazbo. Najprej je bil razrešen kot direktor finančnega sektorja, razporejen na druga dela, nato pa po več nedopustnih in diskriminatornih odločitvah opredeljen kot trajni presežek, zato ta odločitev ne more biti zakonita. Sodišče druge stopnje bi moralo ugotoviti, da so bile zakonske norme načrtno uporabljene v tožnikovo škodo. Pri odločanju sodišča druge stopnje je bil bistveno kršen postopek s tem, da je to sodišče opustilo analizo predhodnih ravnanj direktorja tožene stranke. Kršena so bila določila Zakona o pravdnem postopku o dolžnosti sodišča, da skrbno presodi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo. Sodišče je v skladu s 1. odstavkom 498. člena ZPP/99 revidentove navedbe določil ZPP/99 obravnavalo kot ustrezne navedbe določil ZPP, ker se je v tej zadevi postopek končal pred uveljavitvijo ZPP/99. Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). Z revizijo po določilih 3. odstavka 385. člena ZPP ni dovoljeno izpodbijati sodbe sodišča druge stopnje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče novih navedb revidenta v zvezi z dejanskim stanjem ni obravnavalo.

Določila Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, 29/95), ki urejajo prenehanje delovnega razmerja delavcev zaradi nujnih operativnih razlogov (3. poglavje), urejajo razloge in postopek ugotavljanja presežnih delavcev tako, da je ob njihovem upoštevanju zagotovljena pravna varnost in enak pravni položaj delavcev v postopku. Ta zakonska določila podrobneje urejajo enega izmed dopustnih oziroma resnih (tehtnih) razlogov, ki jih omenja ratificirana konvencija Mednarodne organizacije dela št. 158 (Uradni list SFRJ, št. 4/84 - MP) kot možno pravno podlago za prenehanje delovnega razmerja delavca na pobudo delodajalca.

Avtonomni pravni viri lahko določajo dodatne pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko delodajalec zakonito odloči o prenehanju delovnega razmerja delavca, katerega delo v organizaciji ni več potrebno. Tak normativni vir je lahko tudi kolektivna pogodba dejavnosti.

Pravne norme o ugotavljanju presežnih delavcev je mogoče zlorabiti za dosego nedopustnih ciljev. Tožnik v revizijskih navedbah očita sodišču druge stopnje, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotovilo, da je tožena stranka zlorabila predpise o razreševanju presežnih delavcev, kar bi bilo mogoče ugotoviti z raziskovanjem širših okoliščin v zvezi z uvrstitvijo tožnika med presežne delavce. S tem toženi stranki očita šikano, ki je ugovor materialnega prava. Sodišče je zato dolžno po uradni dolžnosti preizkusiti ali pravne norme, na katere se sklicuje stranka, niso bile zlorabljene.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da so ti očitki utemeljeni. Sodišče druge stopnje se je v svoji sodbi oprlo na dejstva, ki so bila ugotovljena v postopku pred sodiščem prve stopnje, ter presodilo, da zahtevek tožnika ni utemeljen. Revizijsko sodišče ne soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da so bile v postopku ugotavljanja presežnih delavcev pri toženi stranki upoštevane vse bistvene zahteve zakonske ureditve postopka ter tudi elementi postopka, ki so določeni v kolektivni pogodbi dejavnosti. S tem, da je tožena stranka v analizo zaposlenosti za leto 1997 vključila tudi delavce na čakanju, ki jim dolgoročno ni mogoče zagotoviti dela, tako da je določila, da jih je treba vključiti v program razreševanja presežnih delavcev, ni izpolnila svoje obveznosti iz 3. odstavka 26. člena Kolektivne pogodbe za kemično, nekovinsko in gumarsko industrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 37/94). Omenjanje delavcev na čakanju je z vidika analize zaposlenosti mogoče šteti le kot navedbo "kategorije" delavcev, ki jih ugotavlja poslovodni organ organizacije (2. odstavek 34. člena ZDR). Pravila 3. odstavka 26. člena omenjene kolektivne pogodbe pa so smiselna le, če s "predhodno analizo", ki jo omenjajo, ni mišljena zgolj označba kategorije oseb, katerih delo ni več potrebno, temveč je mišljeno individualizirano ugotavljanje zakaj delavcu, ki je na čakanju na delo, ni mogoče zagotoviti drugega dela. Čeprav revizijsko sodišče soglaša s presojo drugih elementov postopka ugotavljanja trajnih presežkov pri toženi stranki, pa ugotavlja, da omenjena opustitev izdelave predhodne analize utemeljenosti za uvrstitev tožnika med trajno presežne delavce lahko kaže na zlorabo pravic tožene stranke pri ugotavljanju presežnih delavcev. Iz dejstva, da tožena stranka ni opravila predhodne analize, da je bil tožniku sorazmerno kratek čas pred uvrstitvijo med presežke neupravičeno izrečen suspenz ter iz drugih okoliščin v zvezi z odločanjem o pravnem položaju tožnika pri toženi stranki v letih 1996 in 1997, izhaja sum, da so bile zoper tožnika pri ugotavljanju presežkov sprejete odločitve iz nedopustnih razlogov ter z nedopustnim ciljem. Na to bi lahko kazale tudi okoliščine v zvezi z neupravičenim suspenzom tožnika ter razporeditvijo na drugo delovno mesto preden je bil napoten na čakanje na delo.

V ponovljenem in dopolnjenem dokaznem postopku bo treba ugotoviti dejstva, pomembna za presojo utemeljenosti omenjenega suma in ponovno odločiti o pravilnosti ali nepravilnosti sodbe sodišča prve stopnje oziroma utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika, zato je revizijsko sodišče na podlagi določil 2. odstavka 395. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.