Jedro

Nadomestilo za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, ki ga tožnik prejema, predstavlja pretežni del mesečnih dohodkov njegove štiričlanske družine. Iz tega razloga bi se, v kolikor se tožniku ustavi izplačevanje tega nadomestila, ne da bi se istočasno odločilo o pravico do delne invalidske pokojnine in višini te dajatve, tožnik in njegova družina znašli v situaciji, ko bi bilo ogroženo njihovo osnovno preživetje. Takšna situacija pa pomeni možnost nastanka težko nadomestljive škode, kar je eden izmed pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (konkretno, da se zadrži izvrševanje odločb toženke, s katerima je bilo odločeno, da se ustavi izplačevanje nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v delu, kjer je zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe o odložitvi izvršitve odločb toženke št. … z dne 9. 1. 2012 in št. ... z dne 6. 12. 2011 spremeni tako, da se odloži izvršitev navedenih odločb tožene stranke do odločitve sodišča o glavni stvari v tem sporu.

V ostalem nespremenjenem izpodbijanem delu (izdaja začasne odredbe o izplačilu dajatve za nazaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi) se pritožba zavrne in v tem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe s katero se ustavi izvajanje odločb toženke z dne 9. 1. 2012 in z dne 6. 12. 2011 o ustavitvi izplačevanja nadomestila ter da je toženka tožniku dolžna izplačati zapadle dajatve, katere mu ni izplačala, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, da se zagotovi celotni družini edini vir preživetja, za čas trajanja postopka pred sodiščem.

Zoper zavrnilni sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da odpravi sklep sodišča prve stopnje in samo izda začasno odredbo. Meni, da v tem postopku ni mogoče razpolagati z drugimi dokazi kot so odločbe toženke, saj iz njih izhaja celotno dejansko stanje, ki je pomembno v tem sporu. Do 23. 11. 2011 je redno mesečno prejemal znesek 380,00 EUR, ki štiričlanski družini pomeni osnovno sredstvo za preživetje, kar tudi pomeni nenadomestljivo škodo. Neizplačevanje tega zneska ruši tožniku limite pri banki, trajnike, posega v razmerja banka – komitent v vseh ugodnostih, ki so pridobljene v rednem in solidnem poslovanju z banko. Izpad prejemka pomeni zadolževanje in nihanje med preživetjem in lakoto. Pomeni strah pred sedanjostjo in bodočnostjo, psihične bolečine in stres. Znesek v tem primeru ni pomemben, saj bi se z začasno odredbo samo pridržalo izvajanje sporne odločbe iz katere prav tako ni razviden znesek, temveč samo pripadajoča pravica o nadomestilu, ki mu je bila odvzeta nezakonito. Kljub temu, da teče sodni postopek pritožnik meni, da je toženka kršila določbe lastnega zakona, saj bi mu v odločbi z dne 18. 11. 2011 nemudoma morala izračunati novo nastalo pravico do delne pokojnine, kar po treh mesecih še vedno ni naredila. V kolikor ima težave z izračuni bi mu lahko izplačevala akontacijo. S plačilom zaostalih zneskov skupaj z obrestmi toženka ne bi pretrpela nobene škode. Sodišče je zahtevek zavrnilo samo na podlagi navedb tožnika brez podrobnega vpogleda v sporne odločbe, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka, ter tako sklep sodišča nasprotuje samemu sebi v odločilnih dejstvih in vpliva na zakonitost in pravilnost sklepa. Sodišče tudi ni ugotavljalo pravilnega dejanskega stanja.

Pritožba je delno utemeljena.

Ob upoštevanju 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo v tistem delu, ko je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. V postopku pa ni prišlo do kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ali tistih, ki se navajajo v pritožbi.

Začasne odredbe se po četrtem odstavku 70. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni z ZDSS-1 določeno drugače. Med postopkom lahko sodišče na predlog stranke ali tudi po uradni dolžnosti z izdajo začasne odredbe odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Predlagana začasna odredba glede na vsebino dokončne odločbe pomeni predlog za zavarovanje nedenarne terjatve, ki naj bi jo tožnik domnevno imel zoper toženo stranko. Po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-UPB4; uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 3/2007 s spremembami) je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Poleg tega mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk; - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Upnik po tretjem odstavku 270. člena ZIZ ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Tožnikov predlog, da se mu izplačajo zapadle dajatve, katere mu toženka ni izplačala skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi predstavlja začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve, kakor je ta določena v 270. členu ZIZ. Navedeno odredbo sodišče izda, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da postavljeni predlog za izdajo začasne odredbe glede denarne terjatve ni izvršljiv, ker je postavljen opisno in iz njega ni razvidno kolikšen znesek nadomestila tožnik zahteva v izplačilo za nazaj. Glede na to, da je odločanje o začasnih odredbah hitro, dejanske in pravne situacije praviloma ne morejo biti podrobno raziskane. Sodišče je tako vezano na trditveno podlago podano s strani tožnika in na predloženo dokazno gradivo. V postopku se odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Pri zavrnitvi izdaje začasne odredbe v zavarovanje denarne terjate je pritožbeno sodišče še upoštevalo, da so začasne odredbe izjema in ne pravilo ter, da na strani tožene stranke ne obstoji nevarnost, da bi ta onemogočila ali precej otežila izterjavo, saj gre za pravni subjekt katerega proračun znaša več milijard EUR in ki transparentno posluje. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnik v dosedanjem postopku tožbenega zahtevka še ni določno postavil, razvidno je le, da zahteva odpravo dokončne odločbe toženke z dne 9. 1. 2012, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper prvostopno odločbo z dne 6. 12. 2011, s katero je bilo odločeno o ustavitvi izplačila nadomestila plače za čas čakanja na drugo zaposlitev z dne 22. 11. 2011. Glede začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve pa pritožbeno sodišče meni, da obstojijo pogoji za njeno izdajo. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik od 18. 4. 1989 dalje invalid III. kategorije invalidnosti, zaradi posledic poškodbe pri delu s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem lažjem fizičnem delu, ki ne zahteva fine spretnosti prstov rok, grobega prijema z rokami ali stalnih stereotipnih stiskov prstov v pest, dvigovanja bremen, ki presegajo 7 kg, s polnim delovnim časom. Na podlagi navedenega je tožniku bila priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev od 1. 10. 1996 dalje. Tožniku je bila z odločbo z dne 18. 11. 2011 priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 1. 7. 2011 dalje. Navedena odločba je postala dokončna in izvršljiva dne 23. 11. 2011. Na podlagi navedene odločbe je toženka z odločbo z dne 6. 12. 2011 odločila, da se tožniku ustavi izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev z dnem 22. 11. 2011. Pritožbo tožnika je z odločbo z dne 9. 1. 2012 zavrnila.

Tožnik je tako glede odločitve toženke, da je pri njemu podana spremenjena invalidnost kakor glede odločitve toženke, da se mu ustavi izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev, sprožil sodni spor. V predmetni zadevi poteka sodni spor glede izdanih odločb o ustavitvi izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev. V tem sporu je bistveno vprašanje, ali je lahko tožena stranka odločila o ustavitvi izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev, ne da bi sočasno odločila tudi o njegovi pravici do delne invalidske pokojnine po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Z odločbo toženke z dne 14. 6. 2011 oziroma z dne 18. 11. 2011 je bilo odločeno o pravicah tožnika zaradi invalidnosti po ZPIZ-1 in v izreku prvostopne odločbe izrecno tudi, da bo o pravici in višini delne invalidskega pokojnine odločeno s posebno odločbo. Tožena stranka take posebne odločbe ni izdala in o pravici ter višini delne invalidske pokojnine ni odločila. Je pa z odločbama, izpodbijanima v tem sporu, odločila o ustavitvi izplačevanja do tedaj priznanega nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev z dnem 22. 11. 2011. Gre torej za situacijo, ko tožena stranka v nasprotju s svojimi lastnimi odločitvami o pravicah tožnika ni odločila v celoti. Tudi o tem, da tožnik nima več pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, tožena stranka ni odločila; z izpodbijanima odločbama je odločeno le, da se izplačevanje tega nadomestila z 22. 11. 2011 ustavi. Za tako odločitev pa po mnenju pritožbenega sodišča ni podlage v določbah 163. člena ZPIZ-1 in v posledici tega, ker o tožnikovi pravici do delne invalidske pokojnine ni bilo odločeno hkrati oziroma v celoti in sočasno z odločitvijo o novih pravicah iz naslova invalidnosti po ZPIZ-1, pritožbeno sodišče šteje, da je upnik izkazal za verjetno, da terjatev obstoji zoper toženo stranko. Razen navedenega pritožbeno sodišče šteje, da obstoji tudi pogoj iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Iz predložene dokumentacije s strani tožnika nedvoumno izhaja, da je tožnik tudi prejemnik denarne socialne pomoči po odločbi Centra za socialno delo M. z dne 10. 8. 2011 ter do otroškega dodatka po odločbi istega organa z dne 31. 8. 2011. Iz navedenih odločb je razvidno, da predstavlja nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev pretežni del mesečnih dohodkov štiričlanske družine, saj znašajo dohodki družine skupaj 399,84 EUR, od tega nadomestilo toženke 378,36 EUR. Do denarne socialne pomoči so upravičene le osebe, ki zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle oziroma ne morejo vplivati in so uveljavljale pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih in pravico do oprostitev in olajšav po Zakonu o socialnem varstvu in izpolnjujejo tudi druge pogoje po tem zakonu. Navedeno po mnenju pritožbenega sodišča kaže na to, da v kolikor se tožniku ustavi izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, ne da bi sočasno s strani tožene stranke bilo odločeno o njegovi pravici do delne invalidske pokojnine in o višini te dajatve, se bi tožnik in njegova družina znašla v situaciji, ko bi bilo ogroženo njihovo osnovno preživetje. Takšna situacija pa po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja nastanek težko nadomestljive škode. V posledici te ugotovitve je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnika in sklep sodišča prve stopnje, glede zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe s katero se ustavi izvajanje odločb toženke z dne 9. 1. 2012 in z dne 6. 12. 2011 o ustavitvi izplačevanja nadomestila spremenilo tako, da je začasni odredbi v tem delu ugodilo in odložilo izvršitev navedenih odločb toženke do odločitve o glavni stvari v tem sporu.

V skladu z navedenim je pritožbeno sodišče upoštevajoč drugo točko 365. člena pritožbo tožnika zoper zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, da mu je toženka dolžna izplačati zapadle dajatve skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi kot neutemeljeno, zavrnilo. V skladu s tretjo točko 365. člena je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnika zoper sklep sodišča prve stopnje, v delu kjer je bil zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe o odložitvi izvršitve odločb toženke z dne 9. 1. 2012 in z dne 6. 12. 2011 in odložilo izvršitev navedenih odločb do odločitve o glavni stvari v tem sporu.