Jedro

Iz določbe drugega odstavka 86. člena ZDR, ki določa formalne zahteve za odpoved, v povezavi s 1. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR izhaja, da mora delodajalec očitano kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja opredeliti tako, da iz te opredelitve izhaja konkretna kršitev in znaki kaznivega dejanja, ki jih ima ta kršitev. Pri tem ni odločilno, ali delodajalec v odpovedi tudi že sam točno določi člen kaznivega dejanja, temveč da navede znake kaznivega dejanja. Prav tako ni odločilno, kje konkretno je naveden opis očitane kršitve z znaki kaznivega dejanja - že v "izreku" ali "obrazložitvi" izredne odpovedi. ZDR za izredno odpoved ne določa posebnih formalnih zahtev obličnosti. Odpoved ne predstavlja kazenske ali disciplinske temveč civilno sankcijo, za katero poleg zahtev ZDR veljajo le splošna pravila o odpovedi obligacijskih pogodb.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9.2.2004, reintegracijo in reparacijo ter povrnitev stroškov postopka. Sklenilo je tudi, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka.

Ugotovilo je, da je bil tožnik referent v računovodstvu. Poznal je poslovanje s kopalnimi kartami, saj je bil zadolžen za vodenje evidence teh kart. Vedel je, da karte za prodajo ne morejo biti žigosane s štampiljko z zaporedno številko 14. Kopalne karte je prejel od B.S., vendar ni dokazal, da jih je sploh plačal. Toženo stranko je za 20 kopalnih kart, ki jih je prodal tretji osebi (F.K.), oškodoval za znesek 38.000,00 SIT. Gre za ravnanje v nasprotju s 35. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) in za kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR (kršitev z znaki kaznivega dejanja).

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je dokazne in pravne zaključke sodišča prve stopnje, da je tožnik po nižji ceni za gotovino prodal 20 celodnevnih kopalnih kart F.K., ki so bile žigosane z žigom številka 14, namesto s pravilnim žigom številka 18. Tožena stranka je v izredni odpovedi ugotovila kršitev pogodbenih obveznosti in obrazložila znake kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic. Čeprav pri tem ni navedla konkretne določbe Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ, Ur. l. RS, št. 63/94 in nadalj.), je glede na opis in obrazložitev jasno, da gre za kaznivo dejanje po 244. členu KZ. Sodišče je tudi presodilo, da potek preiskovalnega postopka ne vpliva na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišči druge in prve stopnje protispisno sklicujeta na uvedeno preiskavo, saj ta do dneva odločanja sodišča prve stopnje sploh ni bila uvedena. Izpodbija tudi presojo sodišča o tem, da kazenski postopek in odločitev v tem postopku nima vpliva na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sprašuje se o pravni varnosti in ustavnem načelu nedolžnosti do pravnomočne kazenske sodbe. Opozarja, da tožena stranka niti sodišče prve stopnje nista ugotovila znakov kaznivega dejanja, saj to v izredni odpovedi in sodbi sodišča prve stopnje ni omenjeno. Če v izredni odpovedi ni vseh znakov konkretnega kaznivega dejanja, je odpoved nezakonita. Proti tožniku ne teče kazenski postopek: Do sklepa o preiskavi ni prišlo. Kljub temu si sodišče privošči celo obrazložitev, da je tožnik v postopku še za druge kopalne karte. To predstavlja grobo kršitev ustavno zajamčene pravice vsakogar, da se šteje za nedolžnega, dokler mu s pravnomočno sodbo ni dokazano nasprotno. Sodišče ni poskuša odgovoriti na navedbe, da se mu neupravičeno očita prodaja kart svojemu prijatelju, zlasti zato, ker se mu sploh ne očita, da je te karte protipravno pridobil. Predmet obravnavanja je lahko le izrek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v kateri protipravna pridobitev kart ni navedena. Zato tudi nadaljnja cenejša prodaja kart ne more biti protipravna. Sodišče mu očita, da bi kot delavec pri toženi stranki moral preveriti evidenco kart in opozoriti predpostavljene in prodajalca na to, da nimajo pravilnega žiga (žiga z zaporedno številko 18). Gre za očitek, ki ni predmet izredne odpovedi.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki na revizijo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim sodbam sodišč druge stopnje oziroma sklepom, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, kateri se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Večina bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja revident, je povezana z ugotovitvami sodišča o kazenskem postopku zoper tožnika, da so predmet tega postopka tudi druge kopalniške karte, itd.. Tožnik sodišču očita bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Po navedeni zakonski določbi je bistvena kršitev določb postopka podana le v primeru, če gre za nejasne oziroma nasprotujoče si razloge o odločilnih in ne drugih dejstvih. Dejstva o tem, ali je do preiskave v kazenskem postopku zoper tožnika sploh prišlo, ali kazenski postopek poteka in kakšen bo rezultat postopka pa za odločitev o zakonitosti izredne odpovedi niso odločilna. Zmotno je namreč revizijsko izhodišče, da je treba zoper delavca, ki se mu očita kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja, uvesti ali začeti kazenski postopek oziroma, da je presoja sodišča v delovnem sporu o zakonitosti izredne odpovedi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR odvisna od odločitve v kazenskem postopku (ki morda poteka istočasno). Delovno sodišče namreč ob presoji zakonitosti odpovedi iz navedenega razloga samo preizkusi, ali ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja, ne glede na to, če zoper delavca ni bil uveden kazenski postopek (enako v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 262/2006 z dne 24.10.2006). Tudi iz drugih odločitev tega sodišča (npr. v zadevah VIII Ips 16/95, VIII Ips 92/95 in VIII Ips 3/2000), pa tudi iz odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije (npr. iz odločb Up-79/96, Up-173/96 in Up-342/2000), izhaja, da delovna sodišča lahko v delovnem sporu ugotavljajo znake kaznivega dejanja, določba 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR pa jim celo naroča, da to morajo storiti. Ugotovitve o poteku kazenskega postopka zoper tožnika torej ne predstavljajo odločilnih dejstev v tem sporu, zaradi česar (tudi če so napačne) ne more biti podana očitana kršitev določb postopka.

Revizijsko sodišče se sicer strinja s tožnikom, da zapis sodišča prve stopnje o kazenskem postopku še za 90 drugih kopalnih kart ni ustrezen, vendar tudi to ni bila odločilno za presojo pred sodiščem prve, še manj pred sodiščem druge stopnje.

Tožnik očita sodiščema druge in prve stopnje navedeno bistveno kršitev določb postopka tudi v zvezi s tem, da sodišči nista poskušali odgovoriti na njegove navedbe v zvezi z očitkom protipravne pridobitve kart in v zvezi s tem, da sta mu očitali nekaj, kar ni bilo predmet sodnega postopka in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Očitek ni utemeljen. Sodišči nižje stopnje sta se namreč opredelili do tega, v čem je podana kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tožnika, ki ima znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 244. člena KZ in to tudi ustrezno utemeljili. V tej utemeljitvi je vsebovan tudi odgovor na tožnikove nasprotne navedbe. Zato ne gre za bistveno kršitev določb postopka, temveč kvečjemu za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, na kar pa revizijsko sodišče pazi že po uradni dolžnosti.

Izhodišče in okvir materialne presoje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v sodnem postopku je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v okviru odpovednih razlogov in obrazložitve teh razlogov v izredni odpovedi. Iz določbe drugega odstavka 86. člena ZDR, ki določa formalne zahteve, ki jih mora vsebovati odpoved, v povezavi s 1. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR, izhaja, da mora delodajalec očitano kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja opredeliti tako, da iz te opredelitve oziroma opisa izhaja konkretna kršitev in znaki kaznivega dejanja, ki jih ima ta kršitev. Pri tem ni odločilno, ali delodajalec v odpovedi tudi že sam točno določi člen kaznivega dejanja - temveč da navede znake kaznivega dejanja. Ni tudi odločilno, kje konkretno je opis očitane kršitve z znaki kaznivega dejanja naveden - že v "izreku" ali "obrazložitvi" izredne odpovedi. ZDR za izredno odpoved ne določa posebnih formalnih zahtev obličnosti. Treba je upoštevati, da odpoved ne predstavlja kazenske ali disciplinske temveč civilno sankcijo, za katero poleg zahtev ZDR veljajo le splošna pravila o odpovedi obligacijskih pogodb.

Tožena stranka se v izredni odpovedi sklicuje na kršitev 35. člena ZDR in s tem na "izrabo položaja z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi", kar glede na nadaljnji opis ustreza opredelitvi znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je "tožnik oktobra 2003 kot referent v računovodstvu delodajalca temu materialno in moralno škodoval in kršil delovne obveznosti, kar predstavlja kršitev iz 35. člena ZDR, kršitev pa ima znake kaznivega dejanja zlorabe položaja z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi v škodo delodajalca - tako, da je v Gostilni B. v Z. F.K. prodal za gotovino 20 celodnevnih kopalnih kart po 1.000,00 SIT za karto oziroma skupaj za 20.000,00 SIT, iztržek od tako prodanih kart pa si protipravno prilastil in s tem toženo stranko oškodoval za 38.000,00 SIT, poleg tega pa ji je povzročil veliko moralno škodo." Tožena stranka je navedla tudi, da je tožnik izrabil svoj položaj, da opravlja dela in naloge na delovnem mestu referent v računovodstvu, ki ne zajema prodaje kopalnih kart, da si je sredstva delodajalca protipravno prilastil, itd.. Iz tega (sicer skopega) opisa izhaja, da gre za očitek pridobitve protipravne premoženjske koristi s tem, da je tožnik storil nekaj, kar presega njegove pristojnosti oziroma, da je prestopil meje svojih pravic. To obenem predstavlja izvršitveno dejanje po prvem odstavku 244. člena KZ, ki se lahko pojavi v treh oblikah storilčevega ravnanja - v obliki izrabe položaja, prestopa meje svojih pravic, ali s tem, da storilec ne opravi svoje dolžnosti.

Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi sprejelo vse dokazne zaključke in soglašalo s pravno presojo sodišča prve stopnje. Iz teh zaključkov izhaja ugotovitev, da je tožnik izrabil svoj položaj pri toženi stranki. Med naloge njegovega delovnega mesta je spadalo poslovanje z kopalnimi kartami, vendar to ni zajemalo njihove prodaje tretjim osebam. Tožnik je poslovanje s kartami poznal, vedel kako morajo biti karte za prodajo žigosane in poznal sodelavca B.S.. Sodišče prve stopnje je dokazno zaključilo (sodišče druge stopnje pa je tak zaključek sprejelo), da je karte prejel od B.S., in to brez plačila. Ta dejstva zadoščajo za zaključek, da je izrabil svoj položaj pri toženi stranki, na ta način prišel do kart, ki niso smele v prodajo (šlo je za karte z napačnim žigom) in si pri prodaji teh kart tretji osebi pridobil protipravno premoženjsko korist. Iz teh dejanj je razviden tudi namen pridobitve protipravne premoženjske koristi.

S tem presoja o očitani kršitvi ostaja v okvirih razlogov za izredno odpoved delodajalca. Sodišči druge in prve stopnje res ugotavljata tudi, da bi tožnik moral preveriti žige na kartah oziroma njegovo evidenco kart in o tem obvestiti predpostavljene, vendar sodbi ne temeljita le na tem zaključku (ki tudi ne izhaja iz izredne odpovedi), in ki za odločitev ni pomemben.

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.