Jedro

Upravno sodišče je določbo 2. člena ZDKG razlagalo tako, da je presojalo, ali so nepremičnine (poleg kriterija obsega in lastništva) tudi prostorsko – ekonomsko povezane in v zvezi s tem podanost gospodarske enote. Zemljišča morajo predstavljati zaokroženo gospodarsko enoto, morajo biti povezana, v primerni oddaljenosti, ki omogoča obdelovanje, da se jih lahko šteje za gospodarsko enoto. Gre za presojo objektivne primernosti zemljišč za kmetijsko – gozdarsko dejavnost. Določba 3. člena ZDKG ne pomeni dodatnega kriterija, ki bi zapolnjeval pojem gospodarske enote.

Irelevantno v zvezi z zaščito in ugotovitvijo gospodarske enote je dejstvo, da se lastnik ne ukvarja s kmetijstvom.

Pojem zaščitene kmetije je pojem sui generis in ga v celoti zapolnjuje ZDKG. Pojmi iz ZKme-1 imajo drug pravni, čeprav jezikovno podoben pomen. Pojma zaščitene kmetije ni mogoče enačiti s 4. ali 143. členom ZKme-1, zato tudi pri statusu zaščitene kmetije ne obstaja zahteva po ukvarjanju s kmetijsko dejavnostjo (4. člen ZKme-1) ali obveznostjo, da ima KMG – MID določen sedež (oziroma naslov).

Izrek

I. Tožbi se deloma ugodi ter se v 1. točki del izreka, ki se glasi: „na naslovu …, …”, odpravi.

II. V preostalem se tožba zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka ugotovil, da kmetijsko - gozdarska gospodarska enota na naslovu …, …, imetnika A.A., ki obsega nepremičnine parc. št. 219, 220/1, 559/1, 559/3, 560/1, 560/4, 561, 562, 563/3, 565/3, 618, 619, 620, 652/29, 697/2, 698, 699, 756/17, 808/78, 808/79, vse k.o. …, izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo. V 2. točki izreka pa navedel, da se vpis zaznambe zaščitene kmetije za parcele navedene v 1. točki izreka izvede v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti. V obrazložitvi je navedel, da je pregledal lego zemljišč, ki sestavljajo kmetijo tožnika ter lego zemljišč dveh drugih po obsegu primerljivih kmetij v isti katastrski občini, za kateri je bilo že pravnomočno ugotovljeno, da izpolnjujeta pogoje za zaščiteno kmetijo ter ugotovil, da je krajevno običajno, da imajo posamezne kmetijsko - gozdarsko gospodarske enote kmetijska zemljišča v bližini naselja, na obeh pobočjih pa gozdove. To izhaja iz naravnih danosti Zgornje Savinjske doline, ki je ozka, kar pomeni, da ima zelo omejene možnosti za njive, polja, travnike in nižinske pašnike, na obeh straneh pa jo obdajajo z gozdom poraščeni hribi. Tudi zaradi ožine doline medsebojna oddaljenost zemljišč v Karavankah in na Vršiču ni velika. Gospodarjenje z zemljišči je različno, vendar ne toliko zaradi njihove lege, temveč zaradi dejstva, da gre v dolini za obdelovalne in pašne površine, na pobočjih pa za gozdove. Tekom postopka je ugodil predlogu imetnika, ki je predlagal spremembo dejanske rabe na nekaterih zemljiščih, postopek prekinil in ga nadaljeval, ko je od imetnika zemljišč prejel obvestilo, da nadaljnjih ukrepov glede spremembe dejanske rabe in bonitete zemljišč ne bo sprejemal. V zvezi z zemljišči, za katere je ugotovil, da štejejo za kmetijsko - gozdarsko gospodarsko enoto in izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo, meni, da izpolnjujejo pogoj po prvem odstavku 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG), ki določa pogoje ter objektivne kriterije za določitev zaščitene kmetije. Gre za kriterij lastništva in kriterij zahtevanih površin za ustrezno dejansko rabo in bonitetno oceno. Zemljišča tudi tvorijo kmetijsko - gozdarsko gospodarsko enoto kljub navedbam imetnika, da so razdalje med posameznimi parcelami tudi do 10 km, parcele pa so na šestih različnih lokacijah. Gre za vzorec, ki je zaradi posebnosti terena značilen za kmetije v Gornjesavski dolini. Kmetije s primerljivo razporeditvijo v istem okolju so obdelane, zato organ sklepa, da bi bilo omogočeno kmetijsko gospodarjenje tudi z zemljišči v lasti imetnika.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. 3. Tožnik navaja, da v prvi vrsti izrek izpodbijane odločbe nasprotuje samemu sebi in obrazložitvi. Predmet zavarovanja kmetijsko - gozdarske gospodarske enote je na naslovu …, …, upravni organ pa ugotavlja, da sta nepremičnini parc. št. 231/2 in 231/3 po dejanski rabi pozidani zemljišči, na njih je stanovanjska stavba, ki se ne uporabljata za kmetijsko dejavnost, zato ti dve parceli ne štejeta kot del zaščitene kmetije. Z zadnjim se strinja, vendar gre za stanovanjsko hišo s hišno številko …, glede katere organ šteje, da je na tem naslovu kmetijsko - gozdarska gospodarska enota, čemur pa ni tako. Ker se kot predmet zaščite šteje za naslov zaščitene kmetije nepremičnino, ki tja sploh ne spada, je organ napačno uporabil določbe ZDKG. Predmet zaščite so samo kmetije, ne pa goli skupki kmetijskih površin, kot to izhaja iz določb ZDKG (prvega odstavka 2. člena, tretjega odstavka 2. člena, 3. člena, 25. člena, 27. člena, 5. člena ZDKG-A). V vseh členih je uporabljen izraz kmetija, definicija kmetije pa izhaja iz 4. člena Zakona o kmetijstvu (ZKme-1). Zakonski kriterij „kmetijske oziroma kmetijske - gozdarske gospodarske enote“ iz 2. člena ZDKG je pravni standard, ki ga ZDKG ne določa natančno in ga je v vsakem konkretnem primeru posebej potrebno zapolniti z ustrezno vsebino. Definicijo zaščitene kmetije po ZDKG je potrebno presojati v luči določb ZKme-1. Upravni organ dejanskega izpolnjevanja tretjega pogoja, to je obstoja kmetije - kmetijske oziroma kmetijsko - gozdarske gospodarske enote sploh ni samostojno presojal, zato je obšel zakonsko predpisane pogoje in namen ZDKG, ki je v zaščiti oziroma zavarovanju kmetij in ne golih skupkov kmetijskih zemljišč. Na podlagi 2. člena ZDKG in drugih določb tega zakona, pa tudi na podlagi določb 3. in 4. člena Zkme-1, ni mogoče sklepati, da obstoji kmetijsko - gozdarska gospodarska enota že s tem, da ima nekdo v lasti kmetijska zemljišča, ki presegajo cenzus. To jasno izhaja že iz jezikovne interpretacije določb ZDKG in na podlagi Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ). Tožnik nima gospodarskega poslopja, nima živine, delovnih strojev, priprav in orodja, in se ne ukvarja s kmetijstvom. Upravni organ ugotavlja, da zaščita kmetije ni odvisna od trenutne oblike gospodarjenja, ampak je poudarek na objektivnih zmožnostih za kmetijsko in gozdarsko dejavnost. Upravnemu organu je torej jasno, da tožnik trenutno nima kmetije oziroma kmetijsko - gozdarske gospodarske enote. Če upravni organ ne bi bil prepričan, bi to lahko preveril še z ogledom, kot je tožnik predlagal. Ogled bi potrdil, da v tožnikovem primeru ne gre za kmetijsko - gozdarsko gospodarsko enoto. Ker upravni organ ugotovitvenega postopka ni izpeljal ustrezno, je ravnal v nasprotju s sodno prakso. Upravno sodišče je v sodbi U 2060/2000 z dne 10. 4. 2002 izreklo, da mora upravni organ presoditi vse okoliščine, ki so pomembne za oceno, ali zemljišče, skupaj z inventarjem predstavlja takšno celoto, ki zahteva enovito obravnavo v okviru zaščitene kmetije. Organ navaja, da zakon ne določa, da morajo na nepremičninah stati kmetijsko - gospodarska poslopja in da za vse vrste kmetijske dejavnosti ta sploh niso potrebna. ZDKG takšnega pogoja sicer izrecno ne postavlja, vendar je to že po sami logiki in naravi stvari zajeto v pogoju, da gre za „kmetijsko oziroma kmetijsko - gozdarsko gospodarsko enoto“, torej za kmetijo. Če ni gospodarskih poslopij, živine, bistvenih delovnih strojev, ipd., ni mogoče govoriti o zaokroženi gospodarski celoti. Zaključek organa je tudi v nasprotju s 3. členom ZDKG, na kar je opozoril organ druge stopnje v odločbi z dne 23. 3. 2015, vendar upravni organ v ponovljenem postopku napotila ni upošteval. Zakonski pogoj obstoja kmetijske ali kmetijsko - gozdarske gospodarske enote mora glede na dikcijo 4. in 25. člena ZDKG ter 5. člena ZDKG-A obstajati v času, ko se izdaja odločba. Objektivne zmožnosti za opravljanje kmetijske dejavnosti v pogojih kmetovanja na nadmorski višini nad 800 m namreč glede na značilnosti lokalnega kmetijstva in zdravo razumsko narekujejo tudi nujnost obstoja gospodarskega poslopja, brez katerega opravljanje kmetijske dejavnosti v teh geografskih razmerah ni mogoče. Organ je navedel, da za vse vrste kmetijske dejavnosti takšni objekti niti niso potrebni, vendar ni obrazložil, katere od teh domnevnih kmetijskih dejavnosti bi prišle v poštev. Res je sodna praksa izrekla, da so pogoji, da se kmetija šteje za zaščiteno, določeni v 2. členu ZDKG, vendar mora prej sploh obstajati kmetija. Če kmetije ni, tudi zaščitene kmetije po zdravi logiki ne more biti. Tožnikove nepremičnine niso uživale nobene zaščite niti v času, ko so bile del kmetije in so se njegovi predniki dejansko ukvarjali s kmetijsko dejavnostjo. Nepremičnine tudi ne predstavljajo preživetja sposobne kmetijsko - gozdarske gospodarske enote, na kar kaže katastrski dohodek, ki ne presega 700,00 EUR. Katastrski dohodek kaže na gospodarski potencial in gospodarsko samostojnost gospodarske enote. V tožnikovem primeru tudi zgolj ena parcela dosega 53. bonitetni razred, vse ostale so nekje med 19 in 39, kar kaže, da gre za kmetijska zemljišča slabih kakovostnih razredov. Danes je situacija še bistveno slabša, njive že zdavnaj niso več, o čemer je tožnik izpovedal na ustni obravnavi. Kakovost travnikov je izredno slaba. Po zdravi logiki, jezikovni razlagi besede „kmetija“ in v skladu z ZKme-1 143. člen, mora imeti vsaka kmetija kot kmetijska - gozdarska gospodarska enota nekje tudi svoj sedež. Če bi kmetijo lahko tvoril zgolj skupek kmetijskih zemljišč, sedeža ne bi potrebovala. Upravni organ je sedež določil in to na nepremičnini, ki sploh ne sodi v zaščiteno kmetijo. Na naslovu … ni registrirano nobeno kmetijsko gospodarstvo. Na oddaljenost zemljišč se sam tožnik ni nikoli skliceval, ker teh okoliščin, čeprav obstajajo, ne šteje za relevantne z vidika obdelave zemljišč. Vprašanje oddaljenosti je izpostavil sam drugostopni organ v odločbi z dne 23. 3. 2015 in dal napotek prvostopnemu organu, da v ponovnem postopku ugotovi, ali so razdalje med kmetijskimi zemljišči oziroma gozdovi krajevno običajne. Organ je naredil primerjavo tožnikove situacije z dvema drugima zaščitenima kmetijama (katerih lastnika sta po vedenju tožnika B.B. in C.C.). V primeru obeh navedenih kmetij pa gre dejansko za delujoči kmetiji. Ti dve s tožnikovo situacijo nista primerljivi. Drugostopni organ je v nekaterih nedavnih postopkih, tudi tistih, ki so tekli pred jeseniško upravno enoto in v katerih so bile uspešno izpodbite ugotovitve upravne enote o izpolnjevanju pogojev za zaščiteno kmetijo, zaključil, da ni namen ZDKG v tem, da ščiti kmetijska zemljišča, če na njih ni nobene redne kmetijske proizvodnje ali rabe. Nasprotno počne upravna enota v izpodbijani odločbi, kar pomeni neenakopravno obravnavanje in kršitev tožnikove ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Tožnik predlaga, da sodišče pribavi in vpogleda spis Upravne enote Jesenice št. 330-159/2007-10, iz katerega je razvidno, da se je v podobni situaciji iz zaščite izvzelo nedelujočo kmetijo na naslovu …, …, katere lastnik je bil pok. D.D. st.. Kolikor se organ sklicuje na druge zaščitene kmetije, se tožnik sklicuje vsaj na dve kmetiji, ki sta bili v preteklosti zaščiteni. Čeprav sta izpolnjevali vse pogoje za zaščito, je bila ena izvzeta iz seznama zaščitenih kmetij, pri drugi pa je bilo še v času zaščitenosti omogočeno razpolaganje z zemljišči v nasprotju z namenom zaščite. Na najkakovostnejših kmetijskih zemljiščih prej zaščitene kmetije pok. E.E. sedaj stoji športni park. Kmetija pri … (F.F.) prav tako ni več zaščitena in na bivšem dvorišču, kjer je bilo prej gospodarsko poslopje, stoji apartmajski objekt. Ker izpodbijana odločba v primerjavi z opisano predhodno prakso istega prvostopenjskega organa predstavlja kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom in nedovoljen poseg v ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine, tožnik predlaga, da sodišče vpogleda tudi v spise naslovne upravne enote in se tako prepriča o neenakopravnem obravnavanju tožnikove zadeve. Drugostopni organ je, kljub temu, da je vse navedeno uveljavljal tudi v pritožbi, vse prezrl. Tožnik predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, ker narava stvari to dopušča in odloči, da nepremičnine ne izpolnjujejo pogojev za zaščiteno kmetijo. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je na tožbo odgovorila in poslala upravni spis.

K točki I. in II. izreka:

5. Tožba je deloma utemeljena.

6. Predmet presoje v upravnem sporu je odločitev organa, da nepremičnine last tožnika izpolnjujejo pogoje za zaščiteno kmetijo. Sporno v obravnavani zadevi je, ali že izpolnjevanje pogojev, določenih v 2. členu ZDKG, predpisan obseg primerljivih površin, ki je v lasti največ dveh oseb, ki sta med seboj v predpisanem razmerju, zahteva podelitev statusa zaščitene kmetije. Tožnik izpolnjevanju pogojev, ki izrecno izhajata iz določbe 2. člena ZDKG (obseg primerljivih površin; lastništvo) ne ugovarja, ugovarja pa, da njegove nepremičnine kljub izpolnjevanju teh dveh pogojev ne izpolnjujejo pogoja kmetijsko – gozdarske gospodarske enote, kar je predpogoj, da skup nepremičnin pridobi status zaščitene kmetije.

7. Tožnik zatrjuje, da bi ob upoštevanju dejstev, neukvarjanje s kmetijsko – gospodarsko dejavnostjo, neposedovanje živine, delovnih strojev in s kmetijsko dejavnostjo nujno povezanih gospodarskih poslopij, ob pravilni uporabi določb 2. in 3. člena ZDKG, organ moral ugotoviti, da njegove nepremičnine ne izpolnjujejo pogoja za status zaščitene kmetije, ker uvodoma ne izpolnjujejo pogoja gospodarske enote.

8. Upravno sodišče je v svoji praksi določbo 2. člena ZDKG razlagalo tako, da je presojalo ali so nepremičnine (poleg kriterija obsega in lastništva) tudi prostorsko – ekonomsko povezane in v zvezi s tem podanost gospodarske enote. Zemljišča morajo predstavljati zaokroženo gospodarsko enoto, morajo biti povezana, v primerni oddaljenosti, ki omogoča obdelovanje, da se jih lahko šteje za gospodarsko enoto. Gre za presojo objektivne primernosti zemljišč za kmetijsko – gozdarsko dejavnost. Določba 3. člena ZDKG, iz katere izhaja, kaj poleg kmetijskih in gozdnih zemljišč, ki tvorijo gospodarsko enoto še spada v zaščiteno kmetijo, ne pomeni dodatnega kriterija, ki bi zapolnjeval pojem gospodarske enote.

9. Iz 1. člena ZDKG izhaja, da ta zakon ureja posebnosti pri dedovanju kmetijskih gospodarstev, preprečuje drobitev zaščitenih kmetij kot kmetijskih oziroma kmetijsko – gozdarskih gospodarskih enot, omogoča njihov prevzem pod pogoji, ki dediča preveč ne obremenjujejo, ter ustvarja možnosti za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij. Pod enakim posebnim režimom dedovanja je tudi vse, kar po določbi drugega odstavka 3. člena ZDKG v zaščiteno kmetijo še spada, tako premičnine kot ostale nepremičnine, ki po dejanski rabi niso kmetijska ali gozdna zemljišča. Ni pa določba 3. člena ZDKG dodatni izključitveni kriterij, ki bi ob ugotovitvi, da lastnik (kot zase zatrjuje tožnik) nima gospodarskega poslopja, nima živine, delovnih strojev, priprav in orodja, pomenila, da se zemljišč, ki so po dejanski rabi gozdna in kmetijska in izpolnjujejo pogoje po 2. členu ZDKG, ne razglasi za zaščiteno kmetijo. Določba 3. člena ZDKG po sodni praksi tudi ne zapolnjuje pojma gospodarske enote, zato neposedovanje gospodarskega poslopja itd., niso relevantna dejstva v postopkih kot obravnavan. Organ z opustitvijo ogleda, da bi negativna dejstva neobstoja gospodarskega poslopja itd. preveril, ni nepopolno ugotovil relevantnega dejanskega stanja.

10. Nerelevantno v zvezi z zaščito in ugotovitvijo gospodarske enote je tudi dejstvo, da se lastnik ne ukvarja s kmetijstvom. Kot že rečeno je zakon kriterije za zaščito kmetij določil glede na objektivno primernost zemljišč za kmetijsko in gozdno dejavnost, zato se o zaščiti kmetije ne odloča na podlagi trenutne oblike gospodarjenja (sodba Upravnega sodišča I U 1999/2014 z dne 25. 8. 2015). Organ je v ugotovitvenem postopku lego tožnikovih zemljišč primerjal z lego zemljišč dveh drugih po obsegu primerljivih kmetij v isti katastrski občini, za kateri je že bilo pravnomočno ugotovljeno, da izpolnjujeta pogoje za zaščiteno kmetijo ter ugotovil, da je krajevno običajno, da imajo posamezne kmetijsko – gozdarske gospodarske enote kmetijska zemljišča v bližina naselja, na obeh pobočjih pa gozdove, kar narekujejo naravne danosti Gornjesavske doline, ter da zaradi ožine doline medsebojna oddaljenost zemljišč v Karavankah in na Vršiču ni velika. Tožnik je v postopku ugovarjal obema ugotovitvama. Navajal je, da ima na pobočju Karavank zemljišča, ki so po katastrski kulturi njive in pašniki na nadmorski višini 1.000 metrov ter se ne more strinjati s kratkimi razdaljami – zračna razdalja je res kratka, glede na višino pa so razdalje po cesti tudi 10 kilometrov med posameznimi parcelami, parcele pa so na šestih različnih lokacijah. Ugovor o drugačni razporeditvi zemljišč glede na dejansko rabo v bližini naselja oziroma na pobočjih ni relevanten za odločitev v obravnavani zadevi. Dejstvo, da njive niso več njive, ter da je kakovost travnikov slaba, je ugovor dejanske rabe nepremičnin. Dejanska raba zemljišča kot katastrski podatek pa je relevantna zgolj pri izračunu primerljivih površin (spremembe dejanske rabe pa je imel možnost tožnik tekom upravnega postopka, ki ga je organ prekinil, urediti in uskladiti iz realnim stanjem). Relevanten pa bi bil podatek glede medsebojne lege parcel in njihove medsebojne oddaljenosti, kolikor bi bilo na njegovi podlagi mogoče zaključiti, da parcele niso prostorsko ekonomsko povezane v taki meri, da o gospodarski enoti ne bi moglo biti govora, v smislu nemožnosti ukvarjanja s kmetijsko dejavnostjo. V obravnavani zadevi, ko je organ ugotovil, da se ob enakih razporeditvah parcel in oddaljenosti, v istem okolju že nahajajo zaščitene kmetije, ki se obdelujejo, je lahko ob uporabi argumenta podobnosti, zaključil, da tudi zemljišča tožnika tvorijo gospodarsko enoto. Ugovor tožnika, da se ti kmetiji ukvarjata z živinorejo in razpolagata z vsemi ustreznimi gospodarskimi poslopji ter pripomočki, ni relevanten. Sam tožnik pa navaja, da so se njegovi predniki s kmetijstvom ukvarjali, torej so zemljišča sposobna za kmetijsko dejavnost. Nizek katastrski dohodek, kot ocenjuje tožnik višino katastrskega dohodka – 700 EUR, ne kaže, da zemljišča, ki tvorijo tožnikovo zaščiteno kmetijo ne bi bila preživetja sposobna kmetijsko – gozdarska gospodarska enota.

11. Neutemeljeno tožnik tudi ugovarja napačni uporabi materialnega prava, ko navaja, da je treba definicijo zaščitene kmetije po ZDKG presojati v luči določb ZKme-1. Pojem „zaščitene kmetije” je pojem sui generis in ga v celoti zapolnjuje ZDKG. Pojmi iz ZKme-1 imajo drug pravni, čeprav jezikovno podoben pomen. Pojem zaščitene kmetije ni enačiti s 4. ali 143. členom ZKme-1, zato tudi pri statusu zaščitene kmetije ne obstaja zahteva po ukvarjanju s kmetijsko dejavnostjo (4. člen ZKme-1) ali obveznostjo, da ima KMG – MID določen sedež (oziroma naslov). Kot izhaja iz prvega odstavka 1. člena ZKme-1, ta zakon določa cilje kmetijske politike, načrtovanje razvoja kmetijstva in podeželja, ukrepe kmetijske politike, varnost živil rastlinskega izvora v primarni proizvodnji, kakovost živil v vseh fazah proizvodnje, predelave in prometa, varovanje interesov potrošnikov, označevanje kmetijskih izdelkov oziroma živil, promet s kmetijskimi pridelki in živili, ohranjanje biotske raznovrstnosti v kmetijstvu, dopolnilne dejavnosti na kmetiji, javne službe, zbirke podatkov in informiranje na področju kmetijstva, podatki in organe za izvedbo tega zakona, raziskovalno delo, izobraževanje in razvojnost strokovne naloge ter inšpekcijski nadzor, torej je namenjen varovanju drugih področij kot ZDKG. Tožnik zato z navajanji ZKme-1 in razlago pojmov, ki so primerljivi le na podlagi jezikovne razlage, ne more biti uspešen pri ugovoru napačne uporabe materialnega prava, še manj pa s sklicevanjem na SSKJ.

12. Ob ugotovitvi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega prava sodišče ne more slediti pavšalnim ugovorom tožnika, ki se sklicuje na primere drugih zaščitenih kmetij kot razloga za nezakonitost izpodbijane odločbe, saj pravilnosti in zakonitosti odločitev za izvzetje iz zaščitene kmetije teh primerov ne presoja. Pripominja pa, da postopek izvzetja zemljišč iz sklopa zaščitenih kmetij ureja ZDKG, torej gre za možnost, ki je po istem zakonu mogoča, prav tako pa so tudi kmetijska zemljišča podvržena prostorskemu načrtovanju, uresničitev gradbenih namenov pa v končni posledici lahko povzroči, da zaščita pade.

13. Ugodilo pa je sodišče tožnikovemu ugovoru, ki se nanaša na navedbo naslova „ …, …” v izreku in ta del izreka odpravilo. Ni del odločanja o statusu zaščitene kmetije tudi naslov kmetijsko – gozdarske gospodarske enote, zato je odločitev organa v tem delu nepotrebna. Torej ne na podlagi razlogov, ki jih navaja tožnik, pač pa glede na določbe ZDKG o predmetu upravnega odločanja v postopku preveritve pogojev za zaščiteno kmetijo. Naslov kmetijsko - gozdarske gospodarske enote ni potreben tudi pri vpisu zaznambe zaščitene kmetije v zemljiško knjigo, saj se status zaščitene kmetije zaznamuje pri posamezni parceli.

14. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo, razen v neznatnem delu v zvezi z delom izreka, ki pa je nebistven, zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu ( ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki III. izreka:

15. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.