Jedro

Ugotovitev invalidnosti s strani nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Avstriji v primeru izpolnitve dela pokojninske dobe pri tem nosilcu zavarovanja ni obvezujoča za toženo stranko (Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije). Zato je tožena stranka tožnikovo pravico do invalidske pokojnine utemeljeno presojala po določbah ZPIZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. 9015641 z dne 22.4.2002 in št. 9015641 z dne 4.10.2002, s katerima je bil zavrnjen tožnikov predlog za priznanje in izplačilo sorazmernega dela invalidske pokojnine. Ugotovilo je, da je tožnik zahteval priznanje invalidske pokojnine pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Avstriji, kjer ima priznanih nekaj preko 12 let pokojninske dobe. Ker pa je poleg tega tožnik tudi pri toženi stranki dopolnil nekaj preko 19 let pokojninske dobe, je nosilec zavarovanja v Avstriji tožnikov predlog glede priznanja pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine v skladu s Sporazumom o socialni varnosti med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo odstopil v reševanje toženi stranki. Tožena stranka je utemeljeno ugotovila tožnikovo invalidnost po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92 s kasnejšimi spremembami) in ob ugotovitvi, da tožnik za svoje delo "delavec na odvozu komunalnih odpadkov" zaradi sprememb v zdravstvenem stanju ni več delazmožen, še vedno pa je zmožen za ustrezno drugo delo z omejitvami, torej da je pri njem podana kvečjemu invalidnost tretje kategorije, ne pa invalidnost prve kategorije, je njegov zahtevek po priznanju invalidske pokojnine utemeljeno zavrnila.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče kršilo določbe 243. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo Ur. l. RS, št. 73/07), ker glede tožnikove delazmožnosti ni izvedlo predlaganega dokaza s postavitvijo neodvisnega izvedenca medicinske stroke in je pritožbeno sodišče pri takem stališču vztrajalo kljub nasprotnim pritožbenim navedbam ter soglašalo s spornimi dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje. Sicer pa stopnja tožnikove invalidnosti v Sloveniji ne more biti ugotovljena drugače, kot je bila ugotovljena pred organi Republike Avstrije, kjer je bil spoznan za invalida I. kategorije.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki so bile podlage za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

V socialnem sporu lahko sodišče tudi samo ugotavlja, ali obstoje nasprotja med ugotovitvami invalidske komisije in drugo medicinsko dokumentacijo, ki jo v postopku v dokazne namene predložijo stranke. Ker je sodišče prve stopnje prepričljivo in obrazloženo ugotovilo, da med ugotovitvami invalidskih komisij in med dokumentacijo, ki jo je predložil tožnik, takega nasprotja ni in je sodišče druge stopnje s tem soglašalo, ni bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ko sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu za pridobitev posebnega izvedeniškega mnenja glede tožnikovega zdravstvenega stanja v smislu določb 243. člena ZPP. Pravilno sodišče druge stopnje ugotavlja, da je imelo sodišče za takšno ravnanje podlago v drugega odstavku 213. člena ZPP, ki odločitev o tem, kateri dokazi naj se izvedejo, nalaga sodišču, pa tudi v drugem odstavku 287. člena ZPP, na podlagi katerega sodišče zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso potrebni za odločitev. Zato v reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni bila podana.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizija ne navaja pravne podlage za trditev, da bi bila ugotovitev invalidnosti nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Avstriji v primeru izpolnitve dela pokojninske dobe v zavarovanju pri tem nosilcu zavarovanja obvezujoča tudi za toženo stranko. Iz sporazuma o socialni varnosti med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo (Ur. l. RS mednarodne pogodbe, št. 15/97) to ne izhaja, prav tako pa zakonodaja Evropske skupnosti ne izključuje ureditev pokojninskega in invalidskega zavarovanja posameznih članic. Zato je tožena stranka tožnikovo pravico do invalidske pokojnine utemeljeno presojala po določbah ZPIZ.

Sodišče pravilno ugotavlja, da tudi po določbah 55. člena ZPIZ invalidnost prve kategorije ni izključni pogoj za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Vendar iz naslova invalidnosti III. kategorije in ker pri njem poklicna rehabilitacija ne pride v poštev, do invalidske pokojnine tožnik ni bil upravičen, ker ob izdaji spornih odločb še ni dopolnil pogoja starosti iz 39. člena ZPIZ (starost 63 let).

Glede na povedano revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.