Jedro

Prvostopenjski organ je svojo določitev oprl samo na tiste dokaze, ki so tožniku v škodo, na kar pravilno opozarja tožba. S tem je bila kršena določba 214. člena ZUP, saj prvostopenjski organ ni presodil vseh dokazov, predvsem pa se ni opredelil do tistih izjav, iz katerih je razvidno, da je bil tožnik oborožen. Zgolj ugotovitev, da evidence v zvezi z oborožitvijo ne obstajajo, ne morejo biti odločilnega pomena, ob tem da so bile zaslišane tudi priče in bi se moral prvostopenjski organ opredeliti tudi do izjav teh prič ter oceniti njihovo dokazno vrednost.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Koper št. 592-104/2002-45 z dne 18. 9. 2009 odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila zahteva tožeče stranke za vpis v evidenco vojnih veteranov za priznanje statusa vojnega veterana in za izdajo izkaznice vojnega veterana zavrnjena. Prvostopenjski organ pojasni, da je bila v tem postopku za priznanje statusa vojnega veterana tožeči stranki že izdana odločba šifra 592-104/2002 dne 31. 3. 2005, s katero je bil zahtevek tožeče stranke za priznanje statusa vojnega veterana, zavrnjen. V postopku pritožbe je bila navedena odločba odpravljena in vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ sledil navodilom organa druge stopnje in pridobil dopis Krajevne skupnosti Center, št. 098/07-06 z dne 10. 7. 2006, dopis Ministrstva za obrambo Republike Slovenije, Direktorata za obrambne zadeve, Uprave za obrambo Postojna, Izpostava Koper, šifra 130-1799/2006-2 z dne 25. 7. 2006, prejel pa je tudi naknadni dopis Ministrstva za obrambo Republike Slovenije, Izpostave Koper z dne 11. 12. 2006. Iz vseh navedenih dopisov, kot tudi iz že posredovane dokumentacije upravnemu organu izhaja, da nimajo arhivske dokumentacije iz leta 1991 v zvezi z opravljanjem dolžnosti tožeče stranke pri Krajevni skupnosti Koper Center od 2. 7. 1991 do 9. 7. 1991 in da ne razpolagajo s podatki o opravljanju nalog pri obrambi Republike Slovenije 1991 v Krajevni skupnosti Koper Center. Tožnik je dne 26. 6. 2006 podal izjavo, da je v času vojaške agresije na Republiko Slovenijo opravljal dolžnosti oboroženega pripadnika narodne zaščite z nalogami dežurstva, zvez in alarmiranja ter raznašanja vpoklicev v Krajevni skupnosti Koper in sicer od 2. 7. 1991 do 9. 7. 1991, kar je razvidno iz predložene odredbe o razporedu dežurstva predsednika Krajevne skupnosti Koper Center. Pri opravljanju svojih dolžnosti je bil oborožen s strelnim orožjem (nabita pištola), s katerim je vršil dolžnosti varovanja v parih, po razporedu in ob izvajanju vpoklicev. Orožje, za katerega so bili zadolženi pripadniki narodne zaščite, so si po razporedu v parih predajali v izmenah na sedežu Krajevne skupnosti Koper Center, kjer so vršili dolžnosti dežurstev. Zaslišani priči A.A. in B.B. sta v izjavah, podanih na zapisnik dne 2. 8. 2006 in 4. 10. 2006, potrdili skupno opravljanje navedenih nalog in dolžnosti. Ostale zaupane dolžnosti v zvezi z dežurstvom na sedežu Krajevne skupnosti Koper Center so razvidne iz priloženega poimenskega razporeda dežurne službe, podpisane s strani predsednika sveta Krajevne skupnosti Koper za čas od 2. 7. 1991 do 9. 7. 1991. Zaslišan je bil tudi C.C. kot priča, ki je bil v času agresije predsednik sveta in vodja obrambnega načrta za narodno zaščito Krajevne skupnosti Koper Center. Na sedežu Krajevne skupnosti Koper Center je bilo organizirano dežurstvo izven rednega delovnega časa po razporedu. Povedal je, da sta D.D. in tožeča stranka bila prisotna v času izvajanja dežurstev na sedežu Krajevne skupnosti 2. 7. 1991 do 9. 7. 1991. V dopisu Krajevne skupnosti Koper Center, št. 200/92 z dne 4. 11. 1992, ki je bil posredovan Občinskemu sekretariatu za obrambo občine Koper, pa imenovana nista poimensko navedena med sodelujočimi v Krajevni skupnosti Koper Center v času agresije na Republiko Slovenijo. Pri odločanju o zahtevku je prvostopenjski organ upošteval tudi izjavo priče E.E., ki je v času agresije na Republiko Slovenijo deloval kot sekretar za obrambo v Občini Koper. Potrdil je, da je Krajevna skupnost Koper imela na razpolago določeno količino orožja, vendar so evidenco in uporabo orožja vodili v krajevni skupnosti. Glede orožja pa je dodal, da bi moral načelnik krajevni skupnosti, ob predaji orožja pripadnikom narodne zaščite, izdati tudi ustrezno dovoljenje za nošenje orožja in vse skupaj zavesti v evidenco. Nadalje je bila zaslišana priča F.F., ki je bil v času agresije na Republiko Slovenijo zaposlen kot informatik (analitik in planer) pri Občinskem sekretariatu za ljudsko obrambo v Kopru. Pojasnil je, da je s takrat veljavnimi predpisi bilo določeno, da so krajevne skupnosti morale organizirati narodno zaščito, le-ta pa je bila po potrebi aktivirana s sklepom Izvršnega sveta Skupščine Občine Koper. Orožje namenjeno narodni zaščiti Krajevne skupnosti Koper Center je bilo predano upravnemu organu za obrambo oziroma organu za notranje zadeve v Kopru, kar bi morala hraniti Krajevna skupnost Koper Center v svojih arhivih. Prvostopenjski organ je zaprosil za podatke o oborožitvi tožeče stranke v času vojaške agresije na Republiko Slovenijo oziroma za podatke o orožju, ki ga je med agresijo posredovala narodna zaščita Krajevne skupnosti Koper Center in dne 20. 7. 2009 pridobil odgovor Ministrstva za obrambo Republike Slovenije, Sekretariata generalnega sekretarja, Urada za upravljanje človeških virov, št. 130-1006/2009-3 z dne 15. 7. 2009, iz katerega izhaja, da ne razpolagajo z dokumentacijo ali je bila tožeča stranka v času agresije na Republiko Slovenijo oborožena in ali je opravljala naloge pri obrambi Republike Slovenije kot oborožen pripadnik narodne zaščite. Tožnik je bil dne 21. 8. 2009 seznanjen z vsemi zbranimi dokazili in izjavami prič v postopku priznanja statusa vojnega veterana ter določbo 6. alinee 2. člena Zakona o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 63/95 in 108/99, v nadaljevanju ZVV). V postopku priznanja statusa vojnega veterana oboroženega pripadnika narodne zaščite je prvostopenjski organ ugotovil, da je imenovani opravljal naloge v okviru funkcije Krajevne skupnosti Koper Center, to pa ne pomeni, da so bile te opravljene kot dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije v smislu 6. alinee 2. člena ZVV.

Drugostopenjski organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Ugotavlja, da je bilo v ponovnem postopku dokazano, da je tožnik sicer deloval kot pripadnik narodne zaščite in opravljal naloge v okviru funkcije Krajevne skupnosti Koper Center, vendar pa je iz dopisa MORS razvidno, da ni bil oborožen pripadnik narodne zaščite in ni kot tak opravljal dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije, oziroma ni bil pripadnik katere izmed drugih obrambnih in varnostnih enot po 6. alinei 2. člena ZVV, zato mu iz tega delovanja ni mogoče priznati statusa vojnega veterana. Tudi, če je tožeča stranka v okviru svojih funkcij v krajevni skupnosti opravljala dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije, s tem, ko je izvajala mobilizacijo pripadnikov teritorialne obrambe Republike Slovenije v krajevni skupnosti, to ne pomeni, da je opravljala dolžnost pri obrambi Republike Slovenije v smislu 6. alinee 2. člena ZVV.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotno uporabljenega materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V tožbi ponavlja pritožbene navedbe in zatrjuje, da je bilo kršeno načelo proste presoje dokazov, saj je prvostopenjski organ ocenil zgolj dokaze, ki gredo njemu v škodo. Ni pa ocenil dokazov, ki mu gredo v prid, sploh jih ni omenil in se do njih ni opredelil. Gre za bistveno kršitev pravil postopka. Spregledana je bila izjava tajnice Krajevne skupnosti Koper G.G., ki je potrdila in izjavila, da je bil vpoklican v sestavo narodne zaščite in da je kot oborožen pripadnik opravljal naloge dežurstva, zvez in alarmiranja. Bil je oborožen in sicer s pištolo Valter oziroma Beretta. Ob prevzemu orožja je to vpisal v posebno knjigo, kjer je moral opisati tudi stanje pištole ob predaji in količino municije. Da je bil aktivno udeležen in oborožen so izpovedale tudi priče: D.D., A.A. in B.B., enako pa sta izpovedali tudi priča C.C. in G.G., ki sta podali pisni izjavi. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni in tožniku prizna status vojnega veterana oziroma, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in poudarja, da glede na določbe ZVV statusa vojnega veterana ni mogoče priznati vsakomur, ki je na kakršenkoli način sodeloval pri osamosvojitvi Republike Slovenije, temveč le tistemu, ki v konkretnem postopku dokaže, da je bila njegova udeležba takšna, kot jo določa ZVV.

V odgovoru na odgovor tožene stranke na tožbo tožnik ponavlja pritožbene in tožbene ugovore in vztraja pri svoji tožbi. S pripravljalno vlogo je sodišču posredoval tudi odločbo tožene stranke št. 02002-333/2005 z dne 30. 6. 2010, s katero je bil D.D. priznan status vojnega veterana. Navedeni je opravljal iste naloge kot tožnik.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno vprašanje ali je bil tožnik, za katerega je sicer nesporno ugotovljeno, da je bil pripadnik narodne zaščite, tudi oborožen. Po določbi 6. alinee 2. člena ZVV je vojni veteran (med drugim) tudi oboroženi pripadnik narodne zaščite Republike Slovenije, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 opravljal dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije. Tožnik v tožbi poudarja, da je prvostopenjski organ pri svoji odločitvi kot verodostojne štel predvsem tiste dokaze, ki kažejo na to, da v času vojaške agresije na Republiko Slovenijo pri opravljanju nalog narodne zaščite ni bil oborožen. V ugotovitvenem postopku, ki ga je (dvakrat) izpeljal prvostopenjski organ, je pridobival listinske dokaze pri pristojnih organih iz katerih bi bilo razvidno ali obstajajo evidence o oborožitvi pripadnikov narodne zaščite v Krajevni skupnosti Koper Center. Ugotovljeno je bilo, da teh evidenc ni. Nadalje je prvostopenjski organ zasliševal priče, katerih izjave pa si niso enotne. V upravnih spisih je pisna izjava D.D. z dne 6. 9. 2002, iz katere je razvidno, da je bil tožnik vpoklican v sestavo narodne zaščite in da je kot oboroženi pripadnik v njegovi izmeni dne 3. 7., 5. 7., 7. 7. in 9. 7. 1991 opravljal naloge dežurstva, zvez in alarmiranja na sedežu Krajevne skupnosti Koper Center. Nadalje je v upravnih spisih izjava G.G. z dne 9. 9. 2002, ki je bila v času agresije JLA na Slovenijo tajnica Krajevne skupnosti in potrjuje, da sta tožnik in D.D. bila vpoklicana v sestavo narodne zaščite pri Krajevni skupnosti Koper in da sta kot oborožena pripadnika opravljala naloge dežurstva, zvez in alarmiranja na sedežu Krajevne skupnosti Koper. Iz listin v upravnih spisih je tudi razvidno, kako je bil sestavljen razpored stalnega dežurstva službe na sedežu Krajevne skupnosti Koper. Priča D.D. se spominja, da je glede orožja v Krajevni skupnosti Koper Center obstajala posebna evidenca, saj se je orožje predajalo. Da je imela Krajevna skupnost Koper na razpolago tudi določeno količino orožja, je potrdil tudi priča E.E., ki je bil v času vojaške agresije sekretar za obrambo v Občini Koper. Priča G.G., ki je že podala svojo pisno izjavo v letu 2002, je bila zaslišana dne 9. 3. 2005 in je bila v času vojaške agresije na Republiko Slovenijo upraviteljica obrambnega in varnostnega načrta. Povedala je, da je bila narodna zaščita v Krajevni skupnosti Koper ustanovljena na podlagi akta o ustanovitvi narodne zaščite v skladu s takratnimi predpisi. Tožnik in D.D. ter ostali iz seznama dežurstva na Krajevni skupnosti Koper Center, ki so bili mobilizirani v narodno zaščito med samo agresijo na Republiko Slovenijo, niso bili oboroženi. Priča B.B. je izjavil, da so bili pri opravljanju dežurstev in varovanja krajevne skupnosti Koper Center oboroženi s strelnim orožjem. Enako je potrdil tudi priča A.A.. Tej izjavi se je pridružila tudi priča H.H.. Tudi C.C., ki je bil v času agresije na Republiko Slovenijo predsednik sveta in vodja obrambnega načrta za narodno zaščito Krajevne skupnosti Koper Center je pojasnil, da so se vse aktivnosti dnevno usklajevale z vodilnimi iz občinskega sekretariata za obrambo in drugimi ustanovami. Na sedežu krajevne skupnosti Koper Center se je izvajalo dežurstvo po razporedu neprekinjeno 24 ur na dan. Oboroženi so bili z osebnim orožjem in naboji. Za orožje je izdal natančna pisna navodila za uporabo. Posebej je izjavil, da sta v času neprekinjenih dežurstev od 2. 7 . 1991 do 9. 7. 1991 le-to izvajala tudi tožnik in D.D., oba iz Kopra.

Po presoji sodišča je prvostopenjski organ svojo določitev oprl samo na tiste dokaze, ki so tožniku v škodo, na kar pravilno opozarja tožba. S tem je bila kršena določba 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06, v nadaljevanju ZUP), saj prvostopenjski organ ni presodil vseh dokazov, predvsem pa se ni opredelil do tistih izjav, iz katerih je razvidno, da je bil tožnik oborožen. Po presoji sodišča namreč zgolj ugotovitev, da evidence v zvezi z oborožitvijo ne obstajajo, ne morejo biti odločilnega pomena, ob tem da so bile zaslišane tudi priče in bi se moral prvostopenjski organ opredeliti tudi do izjav teh prič ter oceniti njihovo dokazno vrednost. Upoštevajoč načelo enakosti pred zakonom pa sodišče tudi opozarja na pozitivno odločitev glede priznanja statusa vojnega veterana za D.D. (odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 025002-333/2005 z dne 30. 6. 2010), s katerim je tožnik skupaj opravljal dežurstvo v času vojaške agresije na Republiko Slovenijo.

Po povedanem je tožba utemeljena, zato je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Zadeva je vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovni postopek na podlagi 3. in 4. odstavka 64. člena ZUS-1.