Jedro

Glede na določbo 132. člena se tožnika v primeru razdrte pogodbe nista upravičena sklicevati na 4. odstavek 210. člena zakona o obligacijskih razmerjih.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 300.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge iz 1. odst. in 3. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da priložena odločba sodišča združenega dela ne govori o krivdi tožnikov, kar bi izhajalo iz sodbe sodišča druge stopnje. Pri ugotavljanju odgovornosti za prenehanje članstva tožnikov bi bilo treba upoštevati vse okoliščine in sicer, da tožena stranka tri leta ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti, zaradi česar sta tožnika brezuspešno čakala na dodelitev gradbene parcele. Obvestilo, da lahko pričneta z gradnjo, sta dobila šele po petih letih. Tožena stranka je več kot pet let uporabljala vplačani denar tožnikov, s čimer je bila nedvomno obogatena. Zaradi kršitve pogodbe pa so podani vsi elementi njene odškodninske odgovornosti. Tožeča stranka pa se tudi ne strinja z razlago sodišča 210. člena zakona o obligacijskih razmerjih. Pri odločanju bi bilo treba upoštevati 4. odstavek tega člena in naložiti toženi stranki, da vrne vse, kar je neupravičeno pridobila glede na podlago, ki je pozneje odpadla.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo. V čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 354. člena ZPP, v reviziji ni pojasnjeno. Uveljavljani revizijski razlog po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP pa tudi ni podan. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sta tožnika odgovorna za razdor pogodbe s toženo stranko, ko sta se kot člana stanovanjske zadruge v nasprotju z njenim statutom vključila še v drugo stanovanjsko zadrugo, ne da bi odpovedala članstvo pri prvi zadrugi (toženi stranki). Sodišče združenega dela, ki je obravnavalo izključitev tožnikov iz članstva tožene stranke je po oceni sodišča druge stopnje ugotovilo krivdo tožnikov. Odločbi sodišč združenega dela prve in druge stopnje sicer izrecno krivde tožnikov ne omenjata. Ker pa za razsojo konkretne zadeve ni odločilna ugotovljena krivda tožnikov v odločbah sodišča združenega dela ni mogoče šteti, da vsebuje sodba sodišča druge stopnje nasprotja o odločilnih dejstvih. Bistveno je, da tožnika s svojim predlogom za varstvo pravic v zvezi z njuno izključitvijo iz stanovanjske zadruge nista uspela.

Tožnika v reviziji izpodbijata tudi dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. S temi navedbami se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (1. odstavek 385. člena ZPP).

Na podlagi ugotovitve, da sta se tožnika kot člana tožene stranke včlanila še v drugo zadrugo in tako kršila statut tožene stranke ter 2. odst. 117. člena tedaj veljavnega zakona o stanovanjskem gospodarstvu (Ur. list SRS, št. 3/81 in 11/88), sta sodišči pravilno zaključili, da sta odgovorna za razdrtje pogodbe s toženo stranko. Tako ni podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Razmerje med strankama sta sodišči pravilno presojali po posebni določbi 132. člena zakona o obligacijskih razmerjih, ki se nanaša na učinke razdrte pogodbe. Ker je bila obveznost tožene stranke, da vrne vplačani denar, je bilo treba upoštevati določbo 5.odstavka tega člena. To svojo obveznost je tožena stranka že izpolnila. Glede na določbo 132. člena se tožnika v primeru razdrte pogodbe nista upravičena sklicevati na 4. odst. 210. člena zakona o obligacijskih razmerjih. Zato uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).