Jedro

V lastninski tožbi je sodišče upravičeno rešiti vprašanje lastninske pravice kot predhodno vprašanje že na podlagi ugovora. Tožnik lahko navede vrednost spornega predmeta kadarkoli do začetka obravnave glave stvari na glavni obravnavi in si tako zagotovi pravico do revizije.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Druga tožena stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, naj tožena stranka izprazni sobo v prvem nadstropju tožnikove stanovanjske hiše, ki stoji na parceli št. 186 k.o. , in jo izroči v tožnikovo neposredno posest, zazida vhodna vrata v sobo in opusti vsakršno poseganje v to nepremičnino. Ugotovilo je namreč, da je tožnikova pravna prednica vedela za dejansko stanje in je lahko prodala tožniku stanovanjsko hišo, vendar brez spornega prostora, ki ga je zasedala toženka, tega prostora pa tudi ni mogel pred tem pridobiti v last in posest I. Š. iz enakega razloga. Tako tudi tožnik kot tretji lastnik ni kupil obravnavanega prostora.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo proti tej sodbi zavrnilo kot neutemeljeno, ker je zavzelo stališče, da je tožniku pravna prednica prodala le del sporne hiše, kolikor jo je imela v posesti, torej brez sporne sobe, toženka pa je dokazala, da je bila v posesti te sobe že več desetletij in da je bila kot del stanovanja predmet nakupa po določbah stanovanjskega zakona.

Tožeča stranka vlaga revizijo proti tej sodbi iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 385. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP), pri čemer predlaga, naj sodišče sodbo spremeni tako, da bo ugodilo tožbenemu zahtevku. V celoti se sklicuje na svoje dosedanje in zlasti pritožbene navedbe in še navaja, da je lastništvo stanovanjske hiše, v kateri je sporna soba, izkazano s prodajno pogodbo in zemljiškoknjižnim vpisom. Iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da hiša nima nikakršnih bremen, toženki pa nista izkazali, da imata na sobi kakršnokoli pravico oziroma da te pravice nima tožnik. Ugovore, s katerima se toženki branita, bi lahko uveljavljali le z nasprotno tožbo.

Druga tožena stranka odgovarja na revizijo, češ da ta sploh ni dovoljena, ker tožnik v tožbi ni navedel vrednosti spornega predmeta (VSP) in jo je določil šele s kasnejšo vlogo, pa tudi sicer revizija ni utemeljena. Zato predlaga, naj se revizija zavrže, podrejeno pa naj se zavrne.

Na vročeno revizijo prva tožena stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim lahko stranka izpodbija pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Ni torej del rednega pravdnega postopka. Zato mora vsebovati vse trditve in razloge, ki jih želi revident uveljaviti in se tako ne more le sklicevati na svoje navedbe, ki jih je podal poprej v rednem postopku. Takšnega sklicevanja zato revizijsko sodišče ne upošteva. Tožnikova revizija uvodoma omenja kršitev postopka po 1. točki prvega odstavka 385. člena ZPP, vendar ne obrazloži, za konkretno katero izmed bistvenih kršitev absolutne narave naj bi šlo, niti ni mogoče iz revizijskih navedb sklepati o tem. Če pa želi med te kršitve uvrstiti dejstvo, da tožena stranka svojih ugovorov ni postavila v nasprotni tožbi, je potrebno odgovoriti, da ta okoliščina po eni strani ne pomeni takšne procesne kršitve, po drugi strani pa sploh ne gre za kakršnokoli kršitev. V lastninski (vindikacijski) tožbi za vrnitev stvari (37. člen zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - Uradni list SFRJ št. 6/80 in 36/90) tožnik trdi, da je lastnik individualno določene stvari, in postavi zahtevek za njeno vrnitev, toženec pa se lahko brani s tem, da stvar ni tožnikova, to svojo trditev pa lahko postavi z ugovorom v tej pravdi sami. Ugotavljanje tožnikove lastninske pravice se tako pojavi kot predhodno vprašanje, ki ga lahko sodišče reši samo, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno (prvi odstavek 12. člena ZPP). Posebnega predpisa, ki bi predpisoval poseben postopek v takšnih primerih, ni. Zato je bilo sodišče upravičeno rešiti vprašanje lastninske pravice na obravnavanem prostoru samo že na podlagi ugovora, seveda pa ima odločitev o tem vprašanju pravni učinek samo v tej pravdi s postavljenim dajatvenim in prepovednim zahtevkom (drugi odstavek 12. člena ZPP).

Ali je tožnik s prodajno pogodbo, sklenjeno med njim in njegovo pravno prednico, kupil tudi sporno sobo, je dejansko vprašanje, na katerega sta nižji sodišči odgovorili negativno. Revizijsko sodišče je vezano na tako ugotovljeno dejansko stanje (arg. iz tretjega odstavka 385. člena ZPP) in se torej v presojo pravilnosti ugotovitve tega ne sme spuščati. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je pravilno pravno sklepanje sodišč, da domneva o lastninski pravici na sporni sobi, ki izhaja iz vpisa v zemljiški knjigi, ne drži. Čeprav ta vpis ne izkazuje, da bi bil obravnavani prostor del stavbe, ki stoji na parceli št. 185, ali da bi bil kako drugače izločen iz tožnikove stavbe na parceli št. 186, oboje k.o..., pa ni izključeno brez nadaljnjega, da je lahko del stavbe izločen zaradi dejanskih okoliščin - kot je to v obravnavanem primeru, ko je sporna soba povezana le s tožničinim stanovanjem v sosednji hiši iz sicer običajnega lastninskopravnega režima, ki ga torej v tem primeru le navidezno izkazuje stanje v zemljiški knjigi. Ko se revident še posebej sklicuje na prodajno pogodbo, naj bo navrženo, da njena IV. točka, ki govori o izpraznitvi hiše, kar zadeva osebe, stvari in opremo, sploh ne omenja sporne sobe, ki bi, izkustveno gledano, gotovo pomenila najpomembnejšo okoliščino oziroma središčno vprašanje, ki bi ga morala pogodbenika urediti v okviru te točke pogodbe, če naj bi bila obravnavana soba predmet prodajne pogodbe, in to ob pomembni okoliščini, da si je tožnik pred nakupom hišo ogledal. Uveljavljana revizijska razloga torej nista podana in ker tudi ne gre za procesno kršitev iz 10. točke 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Sodišče je torej o reviziji odločilo meritorno in je ni zavrglo kot nedovoljene, kot je to v odgovoru nanjo predlagala druga tožena stranka. Tožnik res ni navedel v tožbi vrednosti spornega predmeta (VSP), kar bi bil dolžan glede na določbo drugega odstavka 186. člena ZPP storiti, če naj bi si zagotovil pravico do revizije. Toda to je storil z vlogo, še preden je bil razpisan prvi narok za glavno obravnavo. Zakon določa med drugim, da se mora sodišče v primeru, če je tožnik navedel očitno prenizko VSP, tako da nastane vprašanje o pravici do revizije, najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega ni bilo, pa na glavni obravnavi pred začetkom obravnave glavne stvari prepričati o pravilnosti navedene VSP (drugi in tretji odstavek 40. člena ZPP). To določbo je potrebno razumeti ob sklepanju (arg. a fortiori) od manjšega na večje, da zajema tudi primere, ko VSP sploh ni bila navedena. Saj če velja za prenizko navedeno VSP, mora veljati toliko bolj, če ta sploh ni navedena. Ali drugače povedano, če tožnik navede VSP kadarkoli do prej opisanega trenutka, in je ta zadostna, je zagotovljena pravica do revizije.

Odločitev o revizijskih stroških druge tožene stranke temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP, saj glede na vsebino odgovora na tožbo stroškov zanj ni mogoče šteti kot potrebnih za pravdo.