Jedro

Izrek odločbe mora biti jasen in določen, saj je le takšen izrek odločbe lahko izvršljiv. Inšpektor za delo mora v izreku odločbe natančno navesti, kaj se v konkretnem primeru stranki prepoveduje.

Izrek

1. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS z dne 05.07.2001 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek. 2. Predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo pritožnice proti odločbi Inšpektorata Republike Slovenije za delo, Območna enota A z dne 09.05.2001. Le-ta je tožeči stranki prepovedal opravljati delovni proces oziroma uporabo sredstev za delo do odprave pomanjkljivosti, ki je bila storjena s tem, da je delodajalec omogočil delo tujki AA, v nasprotju s predpisi o zaposlovanju tujcev. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da inšpektor za delo na podlagi Zakona o inšpekciji dela (Uradni list RS, št. 38/94 in 32/97, v nadaljevanju ZID) opravlja inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem zakonov, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov, ki urejajo delovna razmerja, plače in druge prejemke iz delovnega razmerja, zaposlovanje delavcev doma in v tujini, sodelovanje delavcev pri upravljanju, stavke ter varnost delavcev pri delu, če s predpisi ni drugače določeno. Če pri inšpekcijskem nadzorstvu ugotovi, da je delodajalec omogočil delo tujcu ali osebi brez državljanstva v nasprotju s predpisi o zaposlovanju tujcev, inšpekcijski organ z odločbo prepove delodajalcu opravljanje delovnega procesa. Tožena stranka v izpodbijani odločbi nadalje pojasnjuje, da tožeča stranka v pritožbi ne ugovarja ugotovitvam o tem, da AA v času inšpekcijskega nadzorstva ni imela veljavnega delovnega dokumenta in tako ni izpolnjevala pogojev za delo po zakonu o zaposlovanju tujcev. Tožena stranka tako ugotavlja, da je bil postopek organa prve stopnje izpeljan pravilno in popolno.

V tožbi tožeča stranka navaja, da je v času inšpekcijskega pregleda, od 07.05. do 10.05.2001, čistila in praznila kiosk, del inventarja, ki je bil v njem, pa je prenesla v kiosk sina BB, ogrodje kioska pa je porušila in odstranila. V času ko je tožeča stranka čistila kiosk je inšpektorica za delo opravila na tej lokaciji izredni inšpekcijski pregled, pri katerem je ugotovila, da v kiosku tožeče stranke opravlja delo prodajalke AA. Dejansko pa je AA, ki je žena tožničinega sina, pomagala pri demontaži kioska in pri prenašanju predmetov iz kioska tožeče stranke v kiosk, ki ga je v neposredni bližini postavil tožničin sin BB. Nadalje tožeča stranka navaja, da v konkretnem primeru ni šlo za zaposlovanje temveč zgolj za pomoč, saj je logično, da bo v primeru izjemnih razmer, kot je selitev kioska, pomagala družini. Ker se prvostopenjski organ kot drugostopenjski organ nista opredelila glede sorodstvene povezave med tožečo stranko in AA, je to privedlo do napačnih zaključkov, zato predlaga,da se odločba tožene stranke odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri odločitvi in obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih uveljavlja tožeča stranka.

V predmetni zadevi je sporen ukrep inšpektorice za delo, s katerim je tožeči stranki prepovedala opravljanje delovnega procesa oziroma uporabe sredstev za delo do odprave nepravilnosti. Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da je bilo z zapisnikom o inšpekcijskem pregledu dne 08.05.2001 ugotovljeno, da je v času pregleda v obratovalnici O, Sadje in zelenjava, CC s.p. v B opravljala delo prodajalke tujka AA, ki ni imela veljavnega delovnega dovoljenja za delo v Republiki Sloveniji. Zakon o zaposlovanju in delu tujcev (Uradni list RS, št. 60/00, v nadaljevanju ZZDT) v 3. in 6. odstavku 4. člena določa, da se tujci lahko zaposlijo ali delajo v Republiki Sloveniji pod pogojem, da imajo delovno dovoljenje in to samo tisto delo, za katero jim je bilo izdano delovno dovoljenje.

Sodišče ugotavlja, da je izrek odločbe prve stopnje nejasen, zato je tožbi ugodilo iz naslednjih razlogov: po določbi 2. odstavka 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP) mora biti izrek kratek in določen. Določen je tisti izrek, ki je popoln in jasen tako, da v postopku izvršbe ne more biti sporno, kako je potrebno odločbo izvršiti. Izrek je namreč najpomembnejši sestavni del odločbe, ki edini postane izvršljiv. Če izrek odločbe ni dovolj jasen in določen, take odločbe ni mogoče prisilno izvršiti. Po oceni sodišča je izrek prvostopne odločbe nedoločen in nejasen in zato tudi neizvršljiv. V izreku izpodbijane odločbe se prepoveduje opravljanje delovnega procesa oziroma sredstev za delo, ker je delodajalec omogočil delo tujki, v nasprotju s predpisi o zaposlovanju tujcev. V konkretnem primeru ne gre delovno sredstvo, temveč za osebo, ki je pri tožeči stranki opravljala delo. Organ prve stopnje bi moral v izreku natančno navesti, komu se prepoveduje delo in kakšno delo se prepoveduje. Opisana kršitev določb ZUP je takšne narave, da pomeni nezakonitost odločbe prve stopnje. Ker nezakonitosti ni odpravila tožena stranka, je tudi njena odločba nezakonita. Tožena stranka bi morala namreč ravnati v smislu določb 251. člena ZUP in odpraviti navedeno pomanjkljivost z dopolnitvijo (spremembo) izreka odločbe organa prve stopnje. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ugotovljeno nezakonitost odpraviti tako, da bo iz izreka določno razvidno, kaj se tožeči stranki prepoveduje.

Ker iz navedenih razlogov v upravnem postopku niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, je sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.

V zvezi s tožbenim ugovorom, da se organ prve stopnje in organ druge stopnje nista izjasnila glede sorodstvene vezi med tožečo stranko in AA in kar naj bi bilo po tožbenem predlogu podlaga za odpravo izpodbijane odločbe, pa sodišče pripominja, da bi upravni organ to v pritožbenem postopku sicer moral presoditi, vendar njegove opustitve ne šteje za bistveno kršitev pravil postopka.

Ker je sodišče odločalo le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (določba 3. odstavka 23. člena ZUS), zaradi česar je sodišče zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrnilo.