Jedro

Z nakazovanjem, da obsojenec ni storil predmetnega kaznivega dejanja, zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, torej razlog, iz katerega ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obd. B.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obdolženca se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

S sklepom Okrožnega sodišča v Kopru z dne 19.04.2000 je bil obd. B.Č. po določbi 1. odstavka 64. člena KZ izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ker je bilo ugotovljeno, da je storil kaznivo dejanje poskusa umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi s 1. odstavkom 22. člena in 1. odstavkom 16. člena KZ. Odločeno je bilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 25.10.2000 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje ter odločilo, da stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obdolženčev zagovornik, odvetnik N.K., je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil dne 15.01.2001 zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 420. členu ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijana sklepa spremeni in obdolženca oprosti odgovornosti, podrejeno pa se zavzema za njuno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje.

Vrhovna državna tožilka K.U.-K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Obdolženčev zagovornik je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Iz razlogov zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da se glede okoliščine, ali je obsojenec storil kaznivo dejanje, v celoti nanaša na očitek sodišču, da je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. V kolikor se zahteva za varstvo zakonitosti nanaša na oceno sodišča o nevarnosti obsojenca in njegovi potrebi po zdravljenju v zavodu, pa so se razmere spremenile, ker je Okrožno sodišče v Kopru dne 26.03.2001 izrečeni varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu spremenilo v varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti očita sodišču bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodišče je zavrnilo vrsto dokaznih predlogov obrambe, o zavrnitvi pa v obrazložitvi napadenega pravnomočnega sklepa ni razlogov ali o tem ni zadostne obrazložitve. Konkretno se zahteva pri tem sklicuje na dokazni predlog z ogledom kraja dogodka.

Obdolženčev zagovornik je na glavni obravnavi (listovna št. 161) predlagal, da sodišče opravi ogled kraja kaznivega dejanja in da izvedenec sodno medicinske stroke dopolni podano izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje je takšna dokazna predloga zavrnilo in to odločitev v sklepu tudi utemeljilo z izčrpnimi in razumnimi razlogi (2. odstavek na 7. strani prvostopnega sklepa). V pritožbi zoper prvostopni sklep je zagovornik v okviru uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja grajal odločitev, s katero je sodišče zavrnilo dokazni predlog o ogledu kraja dogodka. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sklepa navedlo, kako presoja takšno pritožbeno navedbo. Ob upoštevanju pravilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je nakazalo, da izvedba predlaganih dokazov ni potrebna, ker so vsa odločilna dejstva povsem zanesljivo ugotovljena. Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje postopalo tudi glede zavrnjenih dokaznih predlogov v skladu z določbo 7. odstavka 364. člena ZKP, sodišče druge stopnje pa v celoti upoštevalo določbo 1. odstavka 395. člena ZKP. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti z navedbo, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, nakazuje na kršitev kazenskega zakona. Pri tem ne pojasni, katero konkretno kršitev s tem uveljavlja. Glede na takšno neopredeljenost, in ker tudi iz obrazložitve zahteve ni razvidno, katero kršitev kazenskega zakona ima v mislih njen vložnik, tega razloga ni mogoče preizkusiti. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se namreč Vrhovno sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). Sicer pa iz vsebine obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti sledi, da zagovornik z nakazovanjem, da obsojenec ni storil predmetnega kaznivega dejanja in da je oškodovanec bil poškodovan v trenutku, ko se je s S.J. potegoval za sekiro ter z lastno oceno izvedenih dokazov, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi ocenjuje, da je sodišče v zvezi z izrekom varnostnega ukrepa psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu zmotno presodilo okoliščino, povzeto iz mnenja izvedenca dr. J.F., da bi šele sprejetost okolja, v katerem obsojenec živi, pomenila tudi preprečevanje kakršnekoli ponovitvene nevarnosti, zmotno uporabilo materialno pravo. Iz izvajanj, ki sledijo tej trditvi in ki izhajajo iz ocene obsojenčeve osebnosti, okolja in razmer, v katerih je živel do storitve obravnavanega kaznivega dejanja ter ocene oškodovančeve osebnosti in dogajanja, ki se je odvijalo neposredno pred storitvijo kaznivega dejanja, kot jo vidi vložnik zahteve, je razvidno, da ne soglaša z dejanskimi okoliščinami, ki so podlaga za izrek navedenega varnostnega ukrepa in tudi ne z njihovo presojo. Zato gre tudi v tem delu za z zahtevo za varstvo zakonitosti nedovoljeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Posebej še, ker zahteva kršitve kazenskega zakona ne opredeli, prav tako pa iz njene obrazložitve ni razvidna trditev, da je sodišče, ki je ugotovilo in upoštevalo vse zakonske pogoje za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu (64. člen KZ), z odločbo o tem varnostnem ukrepu prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, (5. točka 372. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obd. B.Č. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.