Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno ločevalo med določeno ceno (glej prvi odstavek 642. člena OZ), ki naj bi bila upoštevaje razloge le fiksno določena cena, in nedoločeno ceno (glej drugi odstavek 642. člena OZ), ki naj bi bila upoštevaje razloge že kar cena, ki ni določena fiksno oziroma cena, pri kateri je med odstopnikom terjatve družbo in toženko obstajal ustni dogovor o njeni vezanosti na višino prejete zavarovalnine. Takšen ugotovljen ustni dogovor po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni, da cena ni bila določena v smislu drugega odstavka 642. člena OZ, in je bila izvedba dokaza z izvedencem, ki je ugotavljal primerno ceno za opravljeno storitev, odvečna, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost končne odločitve. Omenjeni dogovor lahko pomeni le pogodbeno dogovorjeno plačilo v smislu prvega odstavka 642. člena OZ, katerega ″nefiksnost‶ je v tem, da je bila cena vezana na (kasnejšo) določitev cene (zavarovalnine) s strani tretje osebe (zavarovalnice).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 839,06 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 57.616,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.10.2018 dalje do plačila, (II.) zaradi delnega umika tožbe z dne 7.2.2019 ustavilo postopek za vtoževani znesek v višini 6.454,08 EUR in (III.) odločilo, da je tožeča stranka (tožnica) dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti toženi stranki (toženki) 6.595,80 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo (zoper zavrnilni del in odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov iz I. in III. točke izreka odločbe) je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. V pritožbi, ki se na tem mestu povzema le okvirno, čeprav je v nadaljevanju odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in kršitev razpravnega načela, saj nobena izmed pravdnih strank ni zatrjevala, da cena storitve ni bila določena. V nadaljevanju pritožbe izpostavlja določene okoliščine konkretnega primera in meni, da je tožena stranka sprejela ceno v višini 92.491,62 EUR, da so se pogovori o uskladitvi cene pričeli šele po sklenitvi pogodbe in odstopu terjatve tožnici ter da je bila cena določena (ob tem se sklicuje na odločbi VSL II Cp 1208/2011 in I Cpg 525/2017). Pripominja še, da toženka ni uporabila ustreznih institutov za primere, ko cena ne izraža načela enakovrednosti dajatev.

3. Toženka v vsebinskem odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. V odgovoru nasprotuje pritožbenim navedbam in soglaša z razlogi sodišča prve stopnje. Med drugim izpostavlja, da pri toženki ni šlo za miselni pridržek, ampak za ustni dogovor z družbo M. glede določitve cene. Toženka in M. sta se zavedali, da je cena odvisna od priznane zavarovalnine, o dogovoru pa je bila seznanjena tudi tožnica, zato izpostavljeni primeri VSL niso primerljivi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev razpravnega načela (7. člena ZPP) po presoji pritožbenega sodišča nista podani, ampak pomenita upoštevaje vsebino izpodbijane sodbe le zmotno uporabo materialnega prava, ki pa, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve, ni vplivala na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter na pravilnost in zakonitost končne odločitve.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje, ki ga pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo podrobneje povzemalo, že v razlogih od 10. do 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Drži pritožbeno zavzemanje, da nobena izmed pravdnih strank ni zatrjevala nedoločene cene za opravljeno storitev, vendar je iz razlogov sodišča prve stopnje razvidno, da je sodišče le (delno) napačno uporabilo materialno pravo, in sicer 642. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče prve stopnje je namreč zmotno ločevalo med določeno ceno (glej prvi odstavek 642. člena OZ), ki naj bi bila upoštevaje razloge le fiksno določena cena, in nedoločeno ceno (glej drugi odstavek 642. člena OZ), ki naj bi bila upoštevaje razloge že kar cena, ki ni določena fiksno oziroma cena, pri kateri je med odstopnikom terjatve družbo M. in toženko obstajal ustni dogovor o njeni vezanosti na višino prejete zavarovalnine. Takšen ugotovljen ustni dogovor po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni, da cena ni bila določena v smislu drugega odstavka 642. člena OZ, in je bila izvedba dokaza z izvedencem, ki je ugotavljal primerno ceno za opravljeno storitev, odvečna, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost končne odločitve. Omenjeni dogovor lahko pomeni le pogodbeno dogovorjeno plačilo v smislu prvega odstavka 642. člena OZ, katerega ″nefiksnost‶ je v tem, da je bila cena vezana na (kasnejšo) določitev cene (zavarovalnine) s strani tretje osebe (zavarovalnice). Omenjena zmotna uporaba materialnega prava in posledično nepotrebna izvedba dokaza z izvedencem pa po presoji pritožbenega sodišča nista v ničemer vplivala na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in na pravilnost in zakonitost končne odločitve.

7. Bistvena dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je, da sta odstopnik terjatve in toženka ob izdaji spornih predračunov (ponudb) in računa višino plačila (ustno) vezali na višino prejete zavarovalnine s strani zavarovalnice. Pritožbenemu sklicevanju na listine (prvi predračun, popravljeni predračun (s sklicevanjem na izpovedbo prokurista toženke) ter izstavljeni račun) ni mogoče slediti na način kot se zavzema tožnica. Da je družba M. že kar z izdajo predračunov (drugega predračuna) in računa jasno povedala, da je storitev pripravljena opraviti pod pogoji iz drugega predračuna in računa (po takšni ceni), je neizkazano oziroma to pomeni le nekakšno lastno dokazno oceno, ki ne spremeni tega, da je toženka M. dala jasno vedeti, da cene ne sprejema (da bo ceno preverjala zavarovalnica), in sta se (dogovorili) strinjali, da se cena storitve (op. kljub izdanim predračunoma in računu) veže na višino odobrene zavarovalnine. Drži, da toženka predračunom in računu v času prejema ni nasprotovala, vendar je skladno z dogovorom reagirala nemudoma, ko je prejela stališče s strani zavarovalnice. Zato je povsem logična izpovedba prokurista toženke, da se z zneski (iz omenjenih predračunov in računa) ni ukvarjal, ker je imel zadeve zavarovane, da je storitev naročil in da je plačal avans, saj sta se z M. strinjali, da je (prava) cena vezana na priznano zavarovalnino. Ne gre za miselni pridržek prokurista toženke, ampak za jasno izraženo voljo, da cene ne sprejema in da jo bo preverjala zavarovalnica, ki jo je M. sprejela, in sta toženka in M. vezali ceno na višino prejete zavarovalnine. Nesporno je, da je toženka škodo pri zavarovalnici prijavila po drugem (višjem) predračunu, vendar navedenega ni mogoče razlagati, da je s tem toženka menila, da je storitve naročila po tem drugem predračunu, oziroma je to nerelevantno, saj upoštevaje dejanske ugotovitve prava cena med toženko in M. ni bila dogovorjena niti v predračunih niti v izdanem računu, ampak sta pogodbenici sprejeli o njej ustni dogovor in jo vezali na prejeto zavarovalnino. Ob takšnem ustnem dogovoru ob sami sklenitvi pogodbe je logično in razumljivo, da je prokurist toženke (po odstopu terjatve oziroma po izraženem stališču zavarovalnice o prijavljeni škodi) želel doseči rešitev situacije. Pogovori za izdajo dobropisa so res potekali v novembru 2018, vendar na podlagi zaveze M. iz časa sklepanja posla. Zapis sodišča prve stopnje, da je do zaveze za izdajo dobropisa s strani M. prišlo po odstopu terjatve tožnici, pritožnica povsem neutemeljeno izvzame iz konteksta izpodbijane sodbe (glej npr. že celotni zadnji stavek iz 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Vezanost cene na prejeto zavarovalnino izhaja iz dogovora ob sklenitvi posla. Fizično oziroma dejansko pa naj bi se to uredilo z dobropisom, ki bi ga moral (hipotetično gledano in seveda neupoštevaje pravne vidike odstopa terjatve) M. izdati (v času) po odstopu terjatve tožnici. Ob tem ni sporno, da do izdaje dobropisa ni prišlo. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da so se pogovori glede vezave cene na zavarovalnino začeli šele po sklenitvi pogodbe in odstopu terjatve tožnici. Na tem mestu velja še poudariti, da J. K. ni izpovedal o zavezi za izdajo dobropisa po odstopu terjatve, ampak je njegova izpovedba kot celota širša in pritrjuje izpovedbi prokurista toženke (op. omenja pogovor s prokuristom in pritrjuje dogovoru o prilagoditvi cene v času sklepanja posla – glej zadnji odstavek na l. št. 112 spisa, pri čemer velja poudariti, da je bil drugi predračun izdan 21.6.2018, zahtevek je toženka na zavarovalnico podala 22.6.2018, račun pa je bil izdan 29.6.2018).

8. Na podlagi povedanega ni mogoče slediti zavzemanju tožnice o ponudbi po predračunu, ki naj bi jo toženka sprejela s plačilom avansa in naročilom storitve. Cena iz prvega oziroma drugega predračuna in v enaki višini izdanega računa ni bila dogovorjena in ne sprejeta, obstajal je namreč ustni dogovor o vezanosti cene na prejeto zavarovalnino. Skladno z navedenim je neprimerljiva v pritožbi izpostavljena sodna praksa VSL. Kar je o tržni ceni popravila, ki je skoraj identična priznani zavarovalnini, ugotovil angažirani izvedenec je, kot pravilno meni tudi pritožnica, pravno nerelevantno. Upoštevaje vse navedeno je namreč odločilna višina s strani zavarovalnice priznane zavarovalnine, saj je bila cena dogovorjeno vezana na priznano zavarovalnino. Hkrati je nesporno, da se toženka ni poslužila institutov za primer kršitve načela enakovrednosti terjatev. Za zavrnitev tožbenega zahtevka namreč zadošča, da je izpolnila, kar je upoštevaje ustni dogovor o ceni zadoščalo za poplačilo sporne terjatve.

9. Ker drugih pritožbenih očitkov tožnica ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob pravilno in popolno ugotovljenih dejstvih je sodišče prve stopnje ob pojasnjeni izjemi glede pravilne uporabe materialnega prava sprejelo tudi pravilno in zakonito končno odločitev. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

10. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje pritožbene stroške, mora toženki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Toženki se prizna 1125 točk za odgovor na pritožbo (in ne priglašenih 1250 točk, saj znaša vrednost pritožbeno spornega predmeta 57.616,77 EUR), 21,25 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk in 1% od presežka) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 839,06 EUR.