Jedro

Tožnik je sporno pot na enak način uporabljal že nekaj let pred namestitvijo spornih ovir na pot. Ob takih ugotovitvah je pravilna ocena in presoja, da je bilo ravnanje tožencev samovoljno, protipravno in ni izpolnjevalo potrebnih elementov dovoljene samopomoči o neposredni nevarnosti in časovnem sovpadanju ravnanj tožencev z zatrjevanimi posegi tožnika v njihovo posest. Pritožniki svojega ravnanja ne morejo opravičiti s časovno oddaljenimi ravnanji ter preteklimi dogodki, ob katerih naj bi posredovala policija. Samopomoč je izjema od pravila glede posestnega varstva, zato jo je treba interpretirati restriktivno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je zahtevala posestno varstvo. Tožencem je očitala, da so jo motili v zadnji mirni in dejanski posesti gramozne ceste širine cca od 3,5 do 4 metre in dolžine cca 60 metrov, ki deloma poteka po v tožbi navedenih zemljiščih tožencev, tako da so sami ali po svojih izpolnitvenih pomočnikih v noči iz 24. na 25. januar 2012 nanjo navozili kamnite skale, s čimer so tožeči stranki v celoti preprečile uporabo utrjene gramozne ceste, jo s tem izključile iz njene posesti ter ji onemogočile dostop do svojih nepremičnin. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo zahtevku za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja. Tožencem je naložilo odstranitev navoženih kamnitih skal, jim prepovedalo bodoče takšno ali podobno poseganje v posest tožeče stranke ter jih obsodilo na plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 521,55 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo sklepa z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Kot zmotno in protispisno graja ugotovitev, da je tožeča stranka imela posest gramozne ceste na v izreku navedenih parcelah v širini 3,5 do 4 metre. Tožeča stranka posesti v tem obsegu ni dokazala. Nasprotne ugotovitve sodišča so protispisne, sklep pa pomanjkljiv, ker sodišče ni ugotavljalo širine poti. Z ogledom na kraju samem bi se prepričalo, da je imel tožnik posest največ v širini 2,3 do 2,5 metra. Prav tako se ni opredelilo do navedb tožene stranke o toženčevi zlorabi sporne poti, uporabi zgolj zaradi nagajanja, o njegovi nedobrovernosti (uporabi poti kljub preklicu dovoljenja s strani tožencev) ter do navedb in dokazov tožene stranke o dovoljeni samopomoči. Zmotne in protispisne so ugotovitve o obsegu in trajanju posesti tožeče stranke ter o nujnosti in pravočasnosti ukrepa tožencev. Zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje o upravičenosti do samopomoči. Ponujeni dokazi so neocenjeni (grozilno pismo v prilogi B6) ali brez obrazložitve opuščeni. Po pisnem preklicu dovoljenja za uporabo poti, ko je bil tožnik že nedobroveren in je s svojim početjem nadaljeval, čeprav ima vsaj tri boljše dostope do svojih nepremičnin, so bili toženci upravičeni zavarovati svojo posest pred nasilnimi in škodnimi posegi tožnika tako, da so pot zaprli. Šlo je za nujen ukrep zaradi stopnjevanih groženj, varnosti otrok in lastnine, o čemer bi se sodišče prepričalo z ogledom. Tožnikova kmetija nemoteno funkcionira od zaprtja poti naprej, kar potrjuje trditve tožene stranke, da ima za dostop druge poti. Sodišče bi ga moralo zato prepoznati kot nedobrovernega posestnika, ki pot zlorablja in tožencem nagaja. Posestno varstvo bi moralo zavrniti zaradi pomanjkanja ekonomskega interesa. Sklep je obremenjen z absolutnimi bistvenimi kršitvami po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi opustitve izvedbe bistvenih dokazov brez obrazložitve, ker ni razlogov o samopomoči in ker v obrazložitvi ni ugotovitev o motilnem ravnanju in motilcu.

3 .Tožeča stranka je odgovorila na vročeno pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Ne upošteva pravice do posesti, niti dobrovernosti posestnika (33. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Na tožeči stranki je trditveno in dokazno breme, da je bila pred motenjem posestnica stvari, da je bila posest motena, da jo je motila tožena stranka in da njeno dejanje pomeni motenje – da je samovoljno in protipravno (32. in 33. člen SPZ). Tožena stranka se med drugim lahko brani z ugovorom dovoljene samopomoči zoper posestnika, ki je pridobil posest na viciozen način (drugi odstavek 33. člena SPZ v zvezi z 31. členom SPZ).

6. Tožeča stranka je zatrjevala, da so jo toženci motili v njeni posesti s postavitvijo ovir na celotno traso poti, ki jo je uporabljala za dostop do svojih nepremičnin. Toženci so motilno dejanje (postavitev skal na traso poti) in dejstvo, da so ga opravili in odobrili sami, priznali že v odgovoru na tožbo in to v celoti potrdili v svojih izpovedbah. Branili so se z ugovorom samopomoči zoper tožnika kot posestnika, ki naj bi posest pridobil na viciozen način. Ob taki nesporni trditveni in dokazni podlagi o objektivnih in subjektivnih elementih motilnega dejanja so razlogi sklepa v točkah 5 in 9 o motilnem dejanju, načinu storitve in storilcih zadostni in dovolj jasni, da jih je mogoče preizkusiti. Tudi druge graje o pomanjkljivostih sklepa oziroma absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niso utemeljeni. S pravilnimi razlogi o pomenu in namenu posestnega varstva v točki 3 sklepa je sodišče dovolj jasno zavrnilo vse ugovore tožene stranke o (ne) obstoju, obsegu, širjenju in (ne)potrebnosti (služnostne) pravice tožeče stranke do poti po njihovih nepremičninah ter o tožnikovi nedobrovernosti, kar vse ponovno zmotno kot pravnorelevantne okoliščine, do katerih naj bi se sodišče ne opredelilo, izpostavlja pritožba. Po 33. členu SPZ daje sodišče posestno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Ne upošteva se niti pravica do posesti niti dobrovernost posestnika. SPZ je namreč v celoti odpravil posest pravice. V posestni pravdi se pravica do stvarne služnosti ne ugotavlja. Izrecno je izključeno tudi odločanje o dobrovernosti posestnika oziroma poštenosti in nepoštenosti njegove posesti (33. člen SPZ in 426. člen ZPP).

7. Do ugovorov v smeri dovoljene samopomoči se je sodišče opredelilo v točkah 8 in 9 sklepa. Po izvedenem dokaznem postopku in ugotovitvi, da toženci niso dokazali vseh elementov iz 31. člena SPZ, ki so potrebni za dovoljenost samopomoči, ga je s pravilnimi razlogi zavrnilo. Pritožbeno sodišče jih sprejema skupaj z dokazno oceno tako glede posesti tožnika kot glede nedovoljene samopomoči, kar graja pritožba.

8. Pri tem uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko zatrjuje, da so ugotovitve sodišča o tožnikovi posesti stvari (obseg poti, trajanje) protispisne. Gre za pavšalne in nekonkretizirane pritožbene trditve, ki ne terjajo podrobnejšega preverjanja. Pritožbeno sodišče namreč na protispisnost ne pazi po uradni dolžnosti. Trditveno breme za to procesno kršitev je na pritožniku. Kršitev mora konkretizirano opisati, in sicer: samo odločilno dejstvo, konkretno listino, zapisnik ali prepis zvočnega prepisa, kateremu nasprotuje in konkretno mesto v teh dokumentih, iz katerega je določen podatek nepravilno prenesen v sodno odločbo. Pritožba tega ne pove. V resnici tudi preko te procesne kršitve izraža le svoje nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno. To ni dovolj za očitek o procesni kršitvi. V obravnavanem primeru je tudi ni. Dokazna ocena je namreč opravljena skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Za ugotovitev pravnorelevantnih dejstev so bili izvedeni vsi potrebni dokazi, neizvedeni pa zavrnjeni z iz ustavno dopustnih razlogov. Ob očitanih fotografijah v spisu, iz katerih nazorno izhaja, v kakšnem obsegu so na obstoječi poti nastavljene skale, je bil predlagani dokaz z ogledom na kraju samem tudi po presoji pritožbenega sodišča upravičeno in s pravilnimi razlogi v točki 4 sklepa zavrnjen kot nepotreben. Enako velja za v pritožbi izpostavljene dokaze za dokazovanje upravičenosti samopomoči, saj dokazujejo dogajanja med pravdnimi strankami, ki časovno ne sovpadajo z motilnim dejanjem. To obdobje pa za posestno varstvo ni pravno relevantno in so predlagani dokazi v tej smeri nepotrebni. Sodišče prve stopnje jih zato upravičeno ni izvajalo. Velja sicer načelna dolžnost izvedbe predlaganih dokazov, razen izjem, med katerimi so tudi dokazi za ugotavljanje pravnorelevantnih dejstev.

9. Da je imel tožnik v posesti sporno zemljišče v širini celotne zdaj s skalami zaprte poti, pa se je sodišče zanesljivo prepričalo z zaslišanjem prič in samih tožencev, ki so izpovedovali, da je tožnik pot na enak način uporabljal ves čas in ni prenehal niti potem, ko so mu preko odvetnika to prepovedali. Tako se izkaže, da sam podatek o natančni širini poti, ki je fizično zaprta v celotnem obsegu, ki je bil v posesti tožnika, niti ni relevanten, ocena in ugotovitev sodišča, da je imel tožnik pred postavitvijo skal pot v posesti v enakem obsegu že daljši čas, pa pravilna v dejanskem in pravnem pogledu.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi razlogom, dokazni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženci niso dokazali, da so pri postavitvi ovir na traso poti ravnali z dovoljeno samopomočjo. Zatrjevali so dolgotrajno poseganje tožnika v njihovo posest, ki naj bi jih že daljši čas ogrožalo. Sodišče pa je ugotovilo, da je tožnik sporno pot na enak način uporabljal že nekaj let pred namestitvijo spornih ovir na pot. Ob takih ugotovitvah je pravilna ocena in presoja, da je bilo ravnanje tožencev samovoljno, protipravno in ni izpolnjevalo potrebnih elementov dovoljene samopomoči o neposredni nevarnosti in časovnem sovpadanju ravnanj tožencev z zatrjevanimi posegi tožnika v njihovo posest. Eden od bistvenih elementov dovoljene samopomoči je takojšnje ukrepanje ogroženega posestnika, česar sodišče ni ugotovilo. Pritožniki svojega ravnanja, storjenega v letu 2012, ne morejo opravičiti s časovno oddaljenimi ravnanji, ki jih očitajo tožniku in na katere opozarjajo v pritožbi v zvezi z listino v prilogi B6 (grozilno pismo, ki ima datum 10. 6. 2010) ter preteklimi dogodki, ob katerih naj bi posredovala policija. Samopomoč je izjema od pravila glede posestnega varstva, zato jo je treba interpretirati restriktivno. Če ne ustreza zakonsko določenim kriterijem, je protipravna. Izvesti jo je treba takoj, ko je to objektivno mogoče, sicer gre za nedopusten poseg v posest, kot je glede na ugotovljena dejstva pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

11. Sprejete odločitve pritožba ne more omajati z navedbami o nujnosti ukrepanja tožencev zaradi tožnikove viciozno pridobljene posesti. Drži, da posestnik, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, nima posestnega varstva nasproti tistemu, od katerega je na tak način prišel do posesti. Vendar to velja le v primeru, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč (drugi odstavek 33. člena SPZ). Slednja pa je dovoljena le, če so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz 31. člena SPZ: poleg neposredne nevarnosti, nujnosti samopomoči in načina izvedbe, ki mora ustrezati okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost, mora biti izpolnjen tudi pogoj takojšnjega ukrepanja. Že če manjka le eden od navedenih pogojev, dovoljene samopomoči ni. Ker v obravnavanem primeru vsi navedeni pogoji niso izpolnjeni, je ugovor toženih strank sodišče prve stopnje s pravilnimi razlogi zavrnilo.

12. Odgovoriti je treba še na v pritožbi prvič izpostavljeni materialnopravni ugovor o pomanjkanju tožnikovega ekonomskega interesa za posestno pravdo, češ da sporne poti ne potrebuje, ker ima na razpolago druge dostopne poti. Kot je bilo že povedano, potrebnost oziroma nepotrebnost poti za odločanje o posestnem varstvu ni odločilna. Bistvene so ugotovitve sodišča, da je tožeča stranka pred postavitvijo ovir na obravnavano pot po njej lahko dostopala do svojih nepremičnin, od motilnega dejanja naprej pa tega ne more več. S tem je podan njen pravni in v okviru slednjega tudi ekonomski interes za to pravdo.

13. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Izpodbijani sklep je pravilen v dejanskem in pravnem pogledu. Ker tudi ni obremenjen z uveljavljenimi niti z drugimi absolutni bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom istega zakona).

14. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožene stranke do pritožbenih stroškov niso upravičene, ker s pritožbo niso uspele (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločanju na pritožbeni ravni, zato naj po načelu potrebnosti tudi ona sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).