Jedro

Z dopolnilno sodbo je mogoče odločiti le o tistem zahtevku ali delu zahtevka, ki je bil postavljen do konca glavne obravnave, po kateri je bila izdana prvotna sodba. V predlogu za njeno izdajo tožbenega zahtevka ni mogoče spremeniti. Če je z dopolnilno sodbo ugodeno zahtevku, ki je bil s predlogom za dopolnilno sodbo povečan, gre za prekoračitev tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana dopolnilna sodba spremeni tako, da se glasi: "Sodba tega sodišča opr. št. II Pg 614/91 z dne 4.12.1992 se v 1. točki izreka dopolni tako, da se na koncu doda: "s tem, da letna obrestna mera zamudnih obresti znaša - od 30.5.1990 do 14.1.1991 50%, - od 15.1.1991 do 31.3.1991 60%, - od 1.4.1991 do 2.6.1991 70%, - od 3.6.1991 do plačila 90%." Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni povrniti tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 31,00 SIT.

Tožena stranka sama nosi svoje nadaljnje stroške." Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 14.790,00 SIT v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi najprej na predlog upnika izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s katerim je zoper dolžnika dovolilo izvršbo za glavnico 13.992,10 SIT z zamudnimi obrestmi, katerih obrestna mera za leto 1989 je bila določena v skladu z odlokom poslovnih bank, za obdobje od 1.1.1990 dalje pa je bila določena obrestna mera Ljubljanske banke - Splošne banke Koper (v nadaljevanju: banka). Pri tem je bila v skladu s predlogom upnika zadnja letna obrestna mera 50%, priznana od 30.5.1990 dalje. V pravdi, ki je tekla po dolžnikovem ugovoru, je upnik obrestni zahtevek prilagodil spremembam obrestnih mer banke in od 14.1.1991 do 31.3.1991 zahteval 60%, od 1.4.1991 do 2.6.1991 70% in od 3.6.1991 dalje 90% letne obresti.

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 4.12.1992 razsodilo, da ostane sklep o izvršbi v celoti v veljavi. Zoper tako sodbo se je pritožila (samo) tožeča stranka, češ da o njenem obrestnem zahtevku ni bilo pravilno odločeno, ker ni bila upoštevana sprememba tožbe s prilagoditvijo zahtevka spremenjenim obrestnim meram banke.

Prvenstveno je predlagala, naj prvostopno sodišče samo popravi to pomanjkljivost, če ne pa naj to stori pritožbeno sodišče. V pritožbi je nato ponovno spremenila svoj zahtevek za obresti in za obdobje od 1.7.1991 dalje zahtevala višje obresti od 90% letno, tako kot je banka spreminjala svojo obrestno mero. Sodišče prve stopnje je v skladu z napotkom pritožbenega sodišča to pritožbo štelo za pravočasen predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Tako sodbo je zato izdalo in z njo prisodilo tožeči stranki obresti po obrestnih merah, kakršne je tožeča stranka nazadnje zahtevala s pritožbo zoper prvotno sodbo, torej za obdobje od 1.7.1991 dalje po (bistveno) višji letni obrestni meri od 90%.

Zoper dopolnilno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP. Navedla je, da ni bilo pogojev za izdajo dopolnilne sodbe, ker je bilo s prvotno sodbo odločeno o vseh zahtevkih tožeče stranke, le da je bilo o obrestih napačno odločeno. V postopku do izdaje prvotne sodbe tožeča stranka ni postavila takega zahtevka, kot ji je bil prisojen z dopolnilno sodbo, ampak je z vlogo z dne 6.6.1991 postavila določen tožbeni zahtevek, ki ga je v vlogi z dne 17.11.1992 le potrdila, ne da bi v njej postavila kakšen nedoločen zahtevek, kot je napačno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tako zahtevane obresti so bile nižje od zakonskih zamudnih obresti, zato tožena stranka ni imela pravnega interesa za pritožbo zoper prvotno sodbo. Z dopolnilno sodbo pa so tožeči stranki prisojene oderuške obresti, ne da bi bila toženi stranki dana možnost o njih razpravljati, saj je sodišče prve stopnje dopolnilno sodbo izdalo brez novega naroka za glavno obravnavo.

Tožena stranka zato predlaga, naj pritožbeno sodišče dopolnilno sodbo razveljavi in odloči o pritožbi tožeče stranke zoper prvotno sodbo ali dopolnilno sodbo spremeni in razsodi v okviru tožbenega zahtevka ali pa jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka sicer nima prav, ko trdi, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo dopolnilne sodbe. Glede na razloge prvotne sodbe je bilo namreč očitno, da je spregledalo vlogo, s katero je tožeča stranka zahtevala od 14.1.1990 dalje višje obresti, kot so ji bile priznane s sklepom o izvršbi. Spregledalo je torej del tožbenega zahtevka in o njem ni odločilo. Zato je ravnalo povsem pravilno, ko je o tem delu tožbenega zahtevka odločilo z dopolnilno sodbo (glej določbo 1. odst. 339. člena ZPP).

Seveda pa bi moralo sodišče z dopolnilno sodbo odločiti le v mejah postavljenega tožbenega zahtevka (1. odst. 2. člena ZPP). Logično je, da gre pri tem za odločanje v mejah zahtevka, postavljenega do konca glavne obravnave, po kateri je bila izdana prvotna sodba in da v predlogu za izdajo dopolnilne sodbe tožbenega zahtevka ni več mogoče spremeniti. Z dopolnilno sodbo se namreč odloča le o zahtevku ali delu zahtevka, o katerem bi moralo biti odločeno s prvotno sodbo (1. odst. 339. člena ZPP).

Pritožba ima prav, ko trdi, da je tožeča stranka v postopku do izdaje prvotne sodbe tožbeni zahtevek povsem določno postavila v vlogi z dne 6.6.1991, ko je zahtevala od 3.6.1991 dalje obresti po letni obrestni meri 90%. V vlogi z dne 17.11.1992 je nato samo navedla, da so se obrestne mere banke spremenile in o tem predložila potrdilo banke. Ni pa postavila nobenega (niti določnega niti nedoločnega) novega obrestnega zahtevka, ampak je izrecno navedla, da vztraja v celoti na postavljenem zahtevku z dne 6.6.1991. Ta zahtevek je bil v postopku izdaje prvotne sodbe zadosti obravnavan, zato je sodišče prve stopnje smelo izdati dopolnilno sodbo brez nove glavne obravnave (2. odst. 340. člena ZPP). O njem pa bi moralo določiti v mejah, kot je bil postavljen. Očitno je, da je bil z odločitvijo v izpodbijani dopolnilni sodbi tožbeni zahtevek glede obresti, kolikor presegajo obrestno mero 90% letno, postavljen do konca glavne obravnave, po kateri je bila izdana prvotna sodba, prekoračen. Zaradi tega jo je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 372. člena ZPP spremenilo tako, da je tožeči stranki prisodilo obresti v mejah njenega zahtevka.

V skladu z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožeča stranka toženi povrniti njene stroške postopka s pritožbo, ker je tožena stranka z njo v celoti uspela. Stroški predstavljajo sodno takso za pritožbo v znesku 10.800,00 SIT in nagrado pooblaščenki tožene stranke za sestavo pritožbe v višini 3.990,00 SIT. Odmerjeni so skladno s taksno in odvetniško tarifo.