Jedro

Ker v skladu s prvim odstavkom 33. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko pri ugotavljanju višine tožencu utemeljeno zaračunane vrednosti po tožniku izvedenih del DDV ni upoštevalo in ga po izvedencu izračunani vrednosti del ni prištelo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (2. točka izreka) in v odločitvi o pravdnih stroških (3. točka izreka) spremeni, tako da sodba sodišča prve stopnje odslej v celoti glasi: „1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 35996/2008 se v prvem in četrtem odstavku izreka obdrži v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.055,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2007 dalje do plačila, kakor tudi povrniti izvršilne stroške v znesku 146,00 EUR, vse v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 2.165,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.“ V ostalem se pritožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v višini 223,80 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 35996/2008 v prvem in četrtem odstavku izreka obdržalo v veljavi tako, da je toženec dolžan v roku 15 dni plačati tožniku znesek 2.256,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 1. 2012 dalje do plačila, povrniti pa mu je dolžan tudi izvršilne stroške v višini 146,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). Glede plačila zneska 798,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2007 do plačila ter glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.256,71 EUR od 25. 11. 2007 do 9. 1. 2012 je sodišče prve stopnje navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžan v roku 15 dni povrniti tožniku njegove pravdne stroške v višini 913,98 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del prvostopne sodbe (2. točka izreka) ter zoper odločitev o pravdnih stroških (3. točka izreka) se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sicer strinja z višino obračuna izvedenih del, ki ga je sodišče prve stopnje oprlo na izvedensko mnenje izvedenca P., vendar izpostavlja, da izvedenec ni obračunal 8,5% davka na dodano vrednost, čeprav je bil le-ta v spornem računu zajet, saj je tožnik zavezanec za DDV. Zato bi bilo potrebno po mnenju pritožnika obračunu v izvedenskem mnenju dodati še 8,5% DDV. Kljub odštetju od tako dobljene vrednosti tako prvih treh postavk, ki jih je toženec opravil sam, kakor tudi že plačanega zneska, bi moralo sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Napačna naj bi bila tudi odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti. Le-te so začele teči, ko je prišel toženec v zamudo, kar se je zgodilo že dan po zapadlosti računa, torej s 25. 11. 2007. Trditev tožnika, da je opravil dela po naročilu toženca v vrednosti vtoževanega zneska, se je med postopkom izkazala za pravilno, zato tožnik ne vidi razloga, zakaj bi mu šle obresti zgolj od podanega izvedenskega mnenja. Pritožnik nadalje graja še napačno odmero pravdnih stroškov, v okviru katere mu sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo stroškov pritožbe, vložene v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, priglašenih 500 točk za predpravdni zahtevek, niti priglašene sodne takse. Tožnik predlaga spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe tako, da se tožencu naloži obveznost plačila celotnega vtoževanega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude dalje do plačila, kakor tudi povrnitev vseh tožnikovih stroškov postopka in pritožbenih stroškov, ki jih v pritožbi priglaša. 3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko obračunu vrednosti del, ki jih je izvedel tožnik, ni prištelo DDV. Materialnopravno napačna je tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti, medtem ko so bili pravdni stroški, do povrnitve katerih je upravičen tožnik, odmerjeni pravilno.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je tožnik upravičen do zahtevane višine plačila za pri tožencu izvedena tesarsko krovska dela, opravljena na podlagi dogovora med pravdnima strankama ob sestavi predračuna, kakor tudi na podlagi ustnega dogovora o dodatnih delih, do katerega je prišlo že tekom opravljanja del (slednje v tej fazi postopka ni več sporno). S tem namenom je postavilo izvedenca gradbene stroke, iz mnenja katerega je razbralo pravilen obračun dejansko izvedenih vseh del, ki so se na strehi toženca opravila (znesek 14.547,82 EUR). Od tega zneska je prvostopno sodišče pravilno odštelo vrednost del, za katera je bilo med pravdnima strankama nesporno, da do njihovega plačila tožnik ni upravičen, saj jih je opravil toženec sam. Po odštetju navedenih treh postavk je znašala vrednost po tožniku opravljenih del 11.368,79 EUR (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 14), pravilnosti takega izračuna pa tožnik v svoji pritožbi tudi ne graja. Vendar utemeljeno izpostavlja, da pri navedeni vrednosti del, ki jih je izvedel tožnik, ni zajet davek na dodano vrednost. Tudi iz izvedenskega mnenja, ki je bil podlaga za navedeni izračun, ne izhaja, da bi bil v izračunani skupni vrednosti izvedenih del DDV zajet. Da je tožnik zavezanec za plačilo DDV (kar je med postopkom tožnik smiselno izpostavil, med pravdnima strankama pa navedeno niti ni bilo sporno) izhaja že iz predračuna in računa, ki ju je tožencu izdal, na katerem je navedena njegova številka za DDV, poleg tega je v obeh navedenih listinah h končnemu znesku vrednosti del prištet še DDV. Ker v skladu s prvim odstavkom 33. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko pri ugotavljanju višine tožencu utemeljeno zaračunane vrednosti po tožniku izvedenih del DDV ni upoštevalo in ga po izvedencu izračunani vrednosti del ni prištelo. Navedeno je zato ob pravilni uporabi materialnega prava (5. alineja 358. člena ZPP) storilo sodišče druge stopnje. Zgoraj omenjena po sodišču prve stopnje sicer pravilno izračunana vrednost po tožniku opravljenih del na hiši toženca (11.368,79 EUR) znaša skupaj z 8,5% DDV 12.335,14 EUR. Ob odštetju že nesporno plačanega dela računa v višini 9.112,08 EUR bi bil tako tožnik upravičen še do plačila 3.223,06 EUR, torej celo več, kot je v obravnavani zadevi po modifikaciji tožbenega zahtevka zaradi toženčevega delnega plačila zahteval. Tožnikov tožbeni zahtevek je torej ob pravilni uporabi materialnopravnih določb v še preostalem delu v celoti utemeljen.

7. V obravnavani zadevi se je toženec tožbenemu zahtevku na plačilo po tožniku opravljenih del (oz. njihovega spornega dela) zoperstavljal z zatrjevanjem, da naj bi mu bila neutemeljeno zaračunana dela, ki jih je opravil sam, kakor tudi dodatna dela, ki naj jih pri tožniku ne bi naročil. Oba tovrstna ugovora toženca je sodišče prve stopnje zavrnilo (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 12), po tožniku v spornem računu zaračunana vrednost del pa se je izkazala kot utemeljena, kot je bilo že obrazloženo zgoraj. Tožnik zato v svoji pritožbeni graji odločitve o začetku teka zakonskih zamudnih obresti pravilno izpostavlja, da je prišel toženec v zamudo s plačilom že takoj po zapadlosti računa št. 209/2007, torej s 25. 11. 2007. V skladu s prvim odstavkom 299. člena OZ namreč pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za njeno izpolnitev. Opravljena dela, ki mu jih je tožnik v računu zaračunal, kakor tudi vrednost s strani tožnika dejansko opravljenih del je lahko toženec razbral že iz izdanega računa, v katerem je bil naveden tudi rok plačila (24. 11. 2007). Toženčevo upiranje plačilu z ugovori, ki so se tekom postopka izkazali kot neutemeljeni, ne sme iti v škodo tožnika. Po vsem obrazloženem je nepravilna prvostopna prisoja zakonskih zamudnih obresti šele od izdaje drugega pisnega izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke. Ob pravilni uporabi materialnega prava (prvi odstavek 299. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 378. člena istega zakona) je namreč tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska, odkar je dolžnik (toženec) prišel v zamudo, torej v obravnavani zadevi že vse od poteka roka za plačilo računa (od 25. 11. 2007). Nenazadnje jih je tožnik tako tudi zahteval, toženec pa med postopkom zahtevanemu teku zamudnih obresti niti ni izrecno ugovarjal. 8. Neutemeljena pa je tožnikova pritožbena graja prvostopne odmere pravdnih stroškov. Prvostopno sodišče mu namreč povsem utemeljeno ni priznalo priglašenih stroškov za predpravdni (oz. predsodni) zahtevek z dne 3. 1. 2008, saj ga je na toženca naslovil še pred začetkom izvršilnega postopka, zato bi moral njegove stroške priglasiti že v izvršilnem postopku. V pravdnem postopku, v katerem se po razveljavitvi sklepa o izvršbi v dovolitvenem delu nadaljuje izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine, namreč sodišče glede izvršilnih stroškov odloča le, ali stroškovni del sklepa o izvršbi ostane (v celoti) v veljavi, ne more pa samo dodatno odmerjati izvršilnih stroškov, ki v izvršilnem postopku niso bili priglašeni ali tam niso bili priznani. Iz istega razloga sodišče prve stopnje utemeljeno ni priznalo šele v pravdnem postopku priglašenih pritožbenih izvršilnih stroškov, katerih višina sicer tudi ni bila izkazana, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker iz podatkov spisa ni razvidno, da bi tožnik v obravnavanem pravdnem postopku plačal še kako sodno takso, razen pritožbene, o kateri bo odločeno v okviru pritožbenih stroškov, mu sodišče prve stopnje v okviru pravdnih stroškov povrnitve sodnih taks ni moglo priznati. Takse, plačane v predhodnem izvršilnem postopku, pa so del izvršilnih stroškov.

9. Po vsem obrazloženem je bilo potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava (peta alineja 358. člena ZPP) pritožbi tožnika glede odločitve o glavni stvari in teka zakonskih zamudnih obresti ugoditi in ta del prvostopne sodbe spremeniti tako, da se sklep o izvršbi (v neumaknjenem delu tožbenega zahtevka zaradi delnega plačila, torej v znesku 3.055,00 EUR) obdrži v veljavi v celoti, torej tudi v na prvi stopnji razveljavljenem delu glede odločitve o glavni stvari in teka zakonskih zamudnih obresti. V delu, v katerem graja prvostopno odmero pravdnih stroškov, pa se pritožba kot neutemeljena zavrne (353. člen ZPP).

10. Sprememba prvostopne odločitve o glavni stvari je narekovala ponovno odločitev o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP) upoštevaje spremenjen pravdni uspeh pravdnih strank zaradi ugoditve (zmanjšanemu) tožbenemu zahtevku v celoti. Tožnik je zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP od toženca upravičen do povrnitve vseh svojih na prvi stopnji pravilno odmerjenih pravdnih stroškov, katerih seštevek znese 2.165,70 EUR (in ne 2.465,70 EUR, kot je sodišče prve stopnje narobe seštelo sicer na prvi stopnji pravilno odmerjene pravdne stroške tožnika - obrazložitev prvostopne sodbe v točki 19).

11. Ker je tožnik s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari v celoti uspel, mu je dolžan toženec v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona povrniti njegove pritožbene stroške. Glede na to, da se je v obravnavani zadevi sodni (izvršilni postopek) začel pred uveljavitvijo Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), bi se morali v skladu s prvim odstavkom 41. člena tega zakona nagrada in izdatki tožnikovega odvetnika v pritožbenem postopku določiti po prej veljavni Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT) in ne po ZOdvT, kot so bili narobe priglašeni. Pritožbeni stroški tožnika tako znašajo: pritožba 250 točk (1. točka Tar. št. 21, kar znaša 114,75 EUR, ker pa je bilo za to opravilo priglašenih zgolj 68,80 EUR, je sodišče druge stopnje stroške pritožbe priznalo zgolj v priglašenem obsegu), pavšal za materialne stroške 2% od skupne vrednosti storitve (tretji odstavek 13. člena OT), torej 1,40 EUR, kar skupaj z 20% DDV znaša 84,24 EUR. Temu je potrebno prišteti še sodno takso za pritožbo v višini 139,57 EUR. Tožnik je tako upravičen do povrnitve 223,80 EUR pritožbenih stroškov.

12. Sodišče druge stopnje še pripominja, da je v obravnavani zadevi po razveljavitvi sklepa o izvršbi v dovolitvenem delu prvostopno sodišče z odločanjem o utemeljenosti tožbenega zahtevka hkrati odločalo o usodi naložitvenega in stroškovnega dela sklepa o izvršbi. V pripravljalni vlogi z dne 9. 2. 2009 je tožnik upošteval toženčevo delno plačilo v višini 9.112,08 EUR in za ta del svoj tožbeni zahtevek skrčil. Sodišče prve stopnje je v nadaljnjem postopku odločalo le še o neumaknjenem delu tožbenega zahtevka, izostala pa je prvostopna odločitev o naložitvenem delu sklepa o izvršbi, ki ustreza umaknjenemu delu tožbenega zahtevka. O tem bo moralo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi še odločiti.