Jedro

Pri kaznivem dejanju razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ ni potrebno, da je storjeno z namenom zaničevanja, to je z motiviranim naklepom. Ta mora biti podan, če je razžalitev storjena v pogojih iz 3. odstavka 169. člena KZ.

Sodišče je s poizvedbami o obsojenkinih osebnih podatkih, ki jih zasebna tožba ni vsebovala in ki služijo pribavi podatkov iz kazenske evidence, opravilo takšno procesno dejanje, ki je bilo izvršeno zato, da bi se nadaljeval pregon zaradi očitanega kaznivega dejanja. S tem dejanjem je bilo pretrgano zastaranje kazenskega pregona in je začelo teči znova.

Izrek

Zahteva obs. V.S.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenka je dolžna plačati 60.000,00 (šestdesettisoč) SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Kopru z dne 25.10.1999 je bila obs. V.S.K. spoznana za krivo kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ. Po določbah 51. člena istega zakonika ji je bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določena kazen 15 dni zapora ter preizkusna doba enega leta. Naloženo ji je bilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine v znesku 40.000,00 SIT. Zasebna tožilka je bila s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo.

Obsojenka je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila dne 28.01.2000 zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je dopolnila z vlogo z dne 28.02.2000. Uveljavlja kršitve kazenskega zakona in predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi izpodbijano sodbo.

Zasebna tožilka R.V.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), smiselno navaja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve niso podane. Odgovor ne vsebuje končnega predloga.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz izvajanj zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo vlaga obsojenka sama, je mogoče povzeti, da uveljavlja dve kršitvi kazenskega zakona. Z navedbo, da je storjena napaka v opredelitvi kaznivega dejanja, ker ni imela namena razžaliti zasebno tožilko, nakazuje, da je prekršen kazenski zakon v vprašanju, ali je glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi bil smel uporabiti (4. točka 372. člena ZKP). S trditvijo, da je kaznivo dejanje zastaralo, ker od vložitve zasebne tožbe sodišče več kot dve leti oziroma tri leta ni storilo ničesar v smeri pregona, pa uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP.

Obsojenka je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznana za krivo kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ. Ob času in kraju njegove storitve vsebuje izrek navedene sodbe tudi opis izrečenih besed, za katere je sodišče presodilo, da objektivno pomenijo podcenjevanje in žaljivo vrednostno oceno zasebne tožilke. Ravnanje obsojenke, kot je opisano v izreku pravnomočne sodbe, ima zato vse zakonske znake kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ. Sodišče je ugotovilo, da je obsojenka storila kaznivo dejanje z direktnim naklepom ter takšno ugotovitev tudi obrazložilo. Pri kaznivem dejanju razžalitve po navedeni določbi ni potrebno, da je storjeno z namenom zaničevanja, to je z motiviranim naklepom, kot to zmotno zaključuje vložnica zahteve. Namen zaničevanja mora biti podan, kadar je razžalitev storjena v pogojih določbe 3. odstavka 169. člena KZ. Takšno ravnanje pa obsojenki ni očitano. Zato in ker je glede na opis dejanskih okoliščin obsojenkino dejanje pravilno pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ in ob tem ugotovljena krivdna oblika direktnega naklepa, kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP ni podana.

Obsojenka je storila očitano ji kaznivo dejanje dne 12.03.1996, zasebna tožilka je po pooblaščencu priporočeno po pošti dne 22.03.1996 vložila zasebno tožbo, ki jo je obsojenka sprejela dne 27.03.1996. Sodišče je dne 22.12.1997 odredilo, da se pribavi izpisek iz kazenske evidence za obsojenko. Ker izvedba odredbe očitno ni bila realizirana zaradi pomanjkljivih osebnih podatkov za obsojenko, je sodišče z dopisom z dne 16.02.1998 zaprosilo Upravno enoto Koper za sporočilo osebnih podatkov obsojenke, ki jih je potrebovalo za ta namen. Oddelek za upravne notranje zadeve Upravne enote K. je z dopisom z dne 06.03.1998 sporočil, da obsojenka pri njih nima prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča. Osebni podatki obsojenke so bili sporočeni dne 09.06.1999 s strani UKS K. Sodišče je nato pribavilo izpisek iz kazenske evidence. Glavni obravnavi je opravilo dne 23.09.1999 in 25.10.1999, na kateri je tudi izreklo sodbo. Z odločitvijo pritožbenega sodišča je dne 28.12.1995 sodba postala pravnomočna. Iz takšnega poteka postopka sledi, da v obravnavanem primeru ni nastopilo niti relativno niti absolutno zastaranje kazenskega pregona. Po določbi 3. odstavka 112. člena KZ zastaranje pretrga vsako procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja. Sodišče je s poizvedbami o osebnih obsojenkinih podatkih, ki jih ni vsebovala zasebna tožba in ki služijo pribavi podatkov kazenske evidence, opravilo takšno procesno dejanje, ki je bilo izvršeno zato, da bi se nadaljeval pregon obsojenke zaradi očitanega ji kaznivega dejanja. S tem dejanjem sodišča je bilo zastaranje kazenskega pregona pretrgano ter je začelo teči znova. Vsa ostala procesna dejanja, vključno z izrekom pravnomočne sodbe, so bila opravljena pred potekom zastaralnega roka, ki je glede na višino zagrožene kazni za kaznivo dejanje po 1. odstavku 169. člena KZ predpisan v določbi 6. točke 1. odstavka 111. člena KZ, ki je veljala v času njegove storitve. Glede na to, da je znašal absolutni zastaralni rok štiri leta in ob upoštevanju že navedenega datuma storitve kaznivega dejanja ter datuma pravnomočnosti izpodbijane sodbe, tudi ni nastopilo zastaranje kazenskega pregona, ki ga predvideva določba 6. odstavka 112. člena KZ. Zahteva za varstvo zakonitosti zato nima prav, ko smiselno uveljavlja kršitev določbe 3. točke 372. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo obs. V.S.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavku 95. člena in 3. odstavku 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti zadeve ter premoženjskih razmer obsojenke.