Jedro

Z namenom zaščite svojega pravnega položaja in uresničitve svojih interesov lahko upnik po 201. členu ZIZ opravi vsa procesna dejanja, ki (lahko) rezultirajo v ugotovljenem neobstoju terjatve, drugače ugotovljeni njeni višini ali slabšem vrstnem redu. Zato lahko upnik na podlagi 201. člena ZIZ izpodbija terjatev drugega upnika (enako njeno višino in vrstni red) s kakršnim koli zahtevkom, s katerim lahko doseže v zakonski določbi opisan učinek, to je izpodbitje same terjatve, njene višine ali vrstnega reda.

Pravna usoda ene pogodbe je odvisna od pravne usode druge pogodbe (le), kadar je volja pogodbenih strank usmerjena v to, da posamezne povezane pogodbe medsebojno lahko obstajajo ali padejo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 2.940,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožeča stranka je kot upnik H. P. na temelju 201. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in po napotitvenem sklepu Okrajnega sodišča v Mariboru In 1315/2011 z dne 8. 7. 2014 izpodbijala terjatev tožene stranke do dolžnika H. P. Več tožbenih zahtevkov je utemeljevala na okoliščini, da tožena stranka in dolžnik nista sklenila posojilne pogodbe, ki je bila podlaga za uveljavljanje denarne terjatve tožene stranke v izvršilnem postopku nad dolžnikom, pač pa sta s sklenjeno pogodbo zasledovali namen pridobitve nepremičnin, ki bi jih dolžnik v interesu tožene stranke po prejeti kupnini kupil za toženo stranko. Tožena stranka po sklenjeni pogodbi tako naj ne bi pridobila denarne terjatve za vračilo plačanega zneska (posojila, pravilno kupnine), pač pa »le« terjatev za prenos kupljenih nepremičnin. Ker njena denarna terjatev, uveljavljana v izvršilnem postopku zoper dolžnika H. P., ne obstoji, ima tožeča stranka pravico, da se poplača pred njo.

2. Sodišče prve stopnje je tožbene zahtevke zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

7. Tožena stranka in H. P. sta 14. 2. 2003 sklenila posojilno pogodbo, s katero je tožena stranka sopogodbeniku dala kratkoročno posojilo za nakup nepremičnin v višini 167.480.000,00 SIT. K pogodbi sta stranki sklenili več aneksov, s katerimi sta podaljšali rok vračila posojila.

8. H. P. je z družbo G., d. o. o. 31. 12. 2002 sklenil prodajno pogodbo, s katero je kupil več nepremičnin. V zemljiški knjigi je vpisan kot njihov lastnik.

9. V zavarovanje denarne terjatve po sklenjeni posojilni pogodbi sta stranki te pogodbe v notarskem zapisu SV 320/04 29. 4. 2004 sklenili Sporazum o zavarovanju terjatve, s katerim sta v korist tožene stranke ustanovili hipoteko na kupljenih nepremičninah. V sporazumu sta se dogovorili, da Hilarij Pongaršič prizna toženi stranki predkupno pravico na nepremičninah, ki so predmet hipoteke in tega sporazuma.

10. V letu 2009 sta tožena stranka in H. P. sklenila Izvensodno poravnavo in Dogovor o skupnem nastopanju, ki sta bila oba potrjena z notarskim zapisom SV 675/12 z dne 29. 5. 2012. V poravnavi in dogovoru sta tožena stranka in H. P. ugotovila/potrdila, da sta sklenila posojilno pogodbo z aneksi in sporazum o zavarovanju denarne terjatve ter da je H. P. prejel posojilo za nakup nepremičnin.

**Razlogi sodišč nižjih stopenj**

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med toženo stranko in H. P. sklenjena posojilna pogodba, skladno s katero je tožena stranka sopogodbeniku posodila denar za nakup zemljišč. Da je H. P. (kot slamnati mož) pogodbo sklenil v poslovnem interesu tožene stranke, bi bilo mogoče zatrjevati le glede prodajne pogodbe, sklenjene med njim in prodajalcem G., d. o. o., ne pa tudi glede spornih poslov, sklenjenih med H. P. in toženo stranko. V zvezi z ničnostjo oziroma neveljavnostjo posojilne pogodbe, aneksov k njej in sporazuma o zavarovanju terjatve tožeča stranka ni zatrjevala kršitve pravne norme po 86. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Poleg tega bi morala tožeča stranka za uspešno uveljavitev zahtevkov za ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve tožiti obe stranki teh poslov in ob tem izkazati svoj pravni interes. Napotitveni sklep pri takšnih zahtevkih slednjega namreč ne nadomesti.

12. Sodišče druge stopnje je pritrdilo sodišču prve stopnje, da napotitveni sklep izvršilnega sodišča po 202. členu ZIZ ne daje podlage za uveljavljanje ničnosti in neveljavnosti spornih poslov, zato tožeča stranka zanje nima pravnega interesa. Na podlagi napotitvenega sklepa lahko tožeča stranka uveljavlja zgolj zahtevek, da je terjatev tožene stranke do H. P. brez pravnega učinka v njunem relativnem razmerju (260. člen OZ), kolikor to vpliva na poplačilo njene terjatve. Poleg tega bi tožeča stranka ta zahtevek morala uveljaviti zoper obe pogodbeni stranki spornih poslov. Sodišče druge stopnje je še izpostavilo, da fiduciarni posel ni oblika navidezne pogodbe in praviloma kot tak ni prepovedan. Da ni šlo za navidezno posojilno pogodbo, kažejo ravnanja dolžnika H. P. po sklenitvi pogodbe, saj je s sklenitvijo izvensodne poravnave in dogovora o skupnem nastopanju po petih letih od sklenitve posojilne pogodbe ponovno potrdil dejstvo in veljavnost sklenjene pogodbe ter se zavezal vrniti dano posojilo.

**Razlogi revizije**

13. Revizija uveljavlja, da pravnega interesa v primerih ugotovitvene tožbe po posebnih predpisih ni treba izkazovati, poleg tega je njen pravni interes zaobsežen že v sami napotitvi na pravdo. Vztraja, da je bila causa sporne posojilne pogodbe navidezna, da je šlo pri njej le za plačilo kupnine, ki jo je tožena stranka kot resnični kupec nepremičnin, nakazala prodajalcu (G., d. o. o.) preko H. P., med toženo stranko in Hilarijem Pongaršičem pa je bilo dogovorjeno, da bo ta lastninsko pravico na nepremičninah kasneje prenesel na toženo stranko. V primeru prodajne pogodbe z navideznim kupcem gre za dva povezana pravna posla, in sicer prodajno pogodbo prodajalca z navideznim kupcem in dogovor med navideznim in resničnim kupcem. Prodajna pogodba med prodajalcem in navideznim kupcem je veljavna, gre za obliko skritega zaupništva (fiducie). Causa sporne »posojilne« pogodbe je odvisna od presoje ostalih, z njo povezanih poslov, ki pa jih sodišči nižjih stopenj nista presojali. Sodišči bi morali upoštevati širše okoliščine posla, ki kažejo na to, kakšen je bil resničen namen pogodbenih strank in kdo je bil resnični kupec nepremičnin. Sodišči pri presoji izvedenih dokazov nista upoštevali metodološkega napotka po 8. členu ZPP, ta kršitev pa je prešla tudi v kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejstvo, da dolžnik H. P. ni želel prenesti lastninske pravice na nepremičninah na toženo stranko, dokazuje le, da se ni držal dogovora, ki ga je imel z njo, ne dokazuje pa tudi njegovega interesa za nakup nepremičnin.

**O utemeljenosti revizije**

14. Tožeča stranka je v postopku uveljavljala več tožbenih zahtevkov, in sicer zahtevek (1) za ugotovitev, da je posojilna pogodba skupaj z aneksi nična in neveljavna; (2) za ugotovitev, da je sporazum o zavarovanju denarne terjatve ničen in neveljaven; (3) za ugotovitev, da je vknjižba hipoteke na podlagi sporazuma o zavarovanju denarne terjatve neveljavna ter za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (izbris vknjižene hipoteke); (4) za ugotovitev, da je maksimalna hipoteka na podlagi sporazuma o zavarovanju denarne terjatve neveljavna ter za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (izbris vknjižene maksimalne hipoteke); (5) za ugotovitev, da ne obstoji terjatev tožene stranke, ki temelji na posojilni pogodbi; (6) za ugotovitev, da so v razmerju do tožeče stranke do vrednosti do 170.000,00 EUR brez pravnega učinka Posojilna pogodba, sporazum o zavarovanju denarne terjatve, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru In 1124/2012 z dne 7. 1. 1013, tako da se terjatev tožeče stranke v višini 170.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroški izvršbe poplača pred poplačilom terjatve tožene stranke; (7) za povračilo pravdnih stroškov.

15. Sodišči nižjih stopenj sta zahtevka za ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve ter z njima povezanima zahtevkoma za ugotovitev neveljavnosti vknjižb in za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (zahtevek številka 3 in 4) zavrnili zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožeče stranke. Pojasnili sta, da napotitveni sklep izvršilnega sodišča ne daje podlaga za uveljavljanje takšnih zahtevkov. Poleg tega bi tožeča stranka morala tožiti obe pogodbeni stranki pravnih poslov, katerih ničnost oziroma neveljavnost uveljavlja.

16. ZIZ v prvem odstavku 201. člena določa, da lahko upnik ali kdo drug, ki ima pravico biti poplačan iz kupnine, izpodbija terjatev drugega upnika, njeno višino in vrstni red, po katerem ima ta pravico do poplačila, kolikor to vpliva na njegovo poplačilo. Bistvo te določbe je v tem, da upnikom, ki v izvršilnem postopku uveljavljajo svojo terjatev zoper dolžnika, omogoči izboljšanje njihovega položaja (boljše poplačilo terjatve), kadar ti zanikajo obstoj terjatve (po temelju ali višini) drugega upnika z boljšim vrstnim redom oziroma kadar osporavajo vrstnemu redu terjatve upnika, kot ga je določilo sodišče ob upoštevanju zakonskih pogojev. Pravni interes takšnega upnika je utemeljen na možnosti njegovega boljšega poplačila terjatve ob uspelem izpodbijanju po določbi 201. člena ZIZ. Z namenom zaščite svojega pravnega položaja in uresničitve svojih interesov lahko upnik po navedeni določbi zakona opravi vsa procesna dejanja, ki (lahko) rezultirajo v ugotovljenem neobstoju terjatve, drugače ugotovljeni njeni višini ali slabšem vrstnem redu. Zato ima prav revizija, ko poudarja, da lahko upnik na podlagi 201. člena ZIZ izpodbija terjatev drugega upnika (enako njeno višino in vrstni red) s kakršnim koli zahtevkom, s katerim lahko doseže v zakonski določbi opisan učinek, to je izpodbitje same terjatve, njene višine ali vrstnega reda. V ta okvir sodi tako tudi tožba za ugotovitev ničnosti pravnega posla, iz katerega izhaja sporna terjatev drugega upnika. Vendar pa mora z njo upnik na pasivni strani zajeti vse njene pogodbene stranke, saj te nastopajo kot nujni sosporniki.1 Ker tožeča stranka s tožbo za ugotovitev ničnosti pravnih poslov ni zajela sopogodbenika H. P., v tem delu ni bila tožena prava stranka. Pomanjkanje pasivne legitimacije pa narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka kot neutemeljenega, zato je odločitev o neutemeljenosti zahtevkov v točkah 1-4 pravilna.

17. Tožeča stranka je tožbene zahtevke utemeljevala s tem, da je bila volja tožene stranke in H. P. pri sklenitvi sporne posojilne pogodbe drugačna, kot je bila zapisana v sami pogodbi. Trdila je, da sta stranki s sklenitvijo pogodbe zasledovali namen pridobitve nepremičnin, ki jih je H. P. pridobil po sklenjeni prodajni pogodbi z družbo G., d. o. o.. Tožena stranka naj bi tako s plačilom denarnega zneska v korist H. P. dejansko poravnala kupnino za nakup teh nepremičnin, ki naj bi jih po sklenjenem fiduciarnem poslu z njim kasneje pridobila sama.

18. Ugotavljanje vsebine pogodbene volje po ustaljeni sodni praksi2 spada v polje ugotavljanja dejanskega stanja, zato na revizijski stopnji po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni več izpodbojno. Zatrjevana napačna ugotovitev te volje tako ne more pomeniti zmotne uporabe materialnega prava, kot želi to prikazati tožeča stranka v reviziji. Na dejansko ugotovitev sodišče nižjih stopenj, da je bila (resnična/dejanska) volja tožene stranke ob sklenitvi sporne posojilne pogodbe posoditi denar sopogodbeniku H. P., volja tega pa, da ta denar pod pogoji pogodbe vrne, je revizijsko sodišče vezano. Ugotovljena dejanska volja strank se je skladala z zapisano v posojilni pogodbi, zato sta sodišči nižjih stopenj pravilno zaključili, da o navideznosti pogodbe ni mogoče govoriti. Ker pa so bile pogodbene določbe jasne in med strankama nesporne (stranki sta se razhajali „zgolj“ v navedbah o dejanski volji sopogodbenika), sodišči nižjih stopenj tudi nista imeli podlage za uporabo določbe 82. člena OZ in s tem za razlago pogodbenih določb, kot se zavzema tožeča stranka v reviziji.

19. Vprašanje, ali je bila posojilna pogodba samostojni pravni posel ali del povezanih pogodb, na odločitev v obravnavanem sporu ne vpliva. Pravna usoda ene pogodbe je odvisna od pravne usode druge pogodbe (le), kadar je volja pogodbenih strank usmerjena v to, da posamezne povezane pogodbe medsebojno lahko obstajajo ali padejo.3 Ker pa je sodišče prve stopnje zavzelo jasno (dejansko) stališče, da sporna posojilna pogodba ni bila odvisna od nakupa nepremičnin, ki so bila predmet prodajne pogodbe, sklenjene med G., d. o. o., in H. P., dolg slednjega in na drugi strani denarna terjatev tožene stranke po posojilni pogodbi obstaja. Prav tako ob takšni ugotovitvi ni pomembno, kdo je bil „resnični“ kupec nepremičnin. Četudi bi imela tožena stranka in H. P. res namen naknadnega prenosa lastništva nad kupljenimi nepremičninami, slednjega pravno nista uredili in obveznosti takšnega prenosa nista določili. Nasprotno. Sodišči nižjih stopenj sta ob dejstvu naknadnega zavarovanja denarne terjatve po posojilni pogodbi z ustanovitvijo hipoteke na kupljenih nepremičninah ter priznanjem predkupne pravice ob prodaji nepremičnin, ki so predmet sporazuma, pravilno zaključili, da iz takšnega ravnanja tožene stranke in H. P. izhaja, da sta želela zavarovati pravni položaj tožene stranke, ki je sopogodbeniku dala določena denarna sredstva in jih ta v roku, kot je bil določen v pogodbi in aneksih, ni vrnil. Ali bi se ob morebitnem naknadnem prenosu nepremičnin (do katerega sicer ni prišlo) dana sredstva pobotala do višine kupnine, pravnega temelja prenosa teh sredstev (posojilo) ne spremeni. Poleg tega sta stranki posojilne pogodbe še v letu 2009 sklenili Izvensodno poravnavo in Dogovor o skupnem nastopanju, s katerim sta ponovno potrdili dejstvo sklenjene posojilne pogodbe. Če bi stranki obveznost prenosa lastninske pravice res dogovorili, bi se takšno postopanje izkazalo kot nerazumno.

20. Tožeča stranka v reviziji sodiščema nižjih stopenj očita tudi napačno postopanje pri ugotavljanju dejanskega stanja. Sodišči naj ne bi upoštevali vseh izvedenih dokazov, s čimer naj bi kršili metodološki napotek iz 8. člena ZPP in posledično zagrešili relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Kršitev naj bi v konkretnem primeru prerasla v absolutno bistveno procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (dokazna ocena je površna in pomanjkljiva) oziroma iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišči svoje dokazne ocene nista obrazložili v zadostni meri.

21. Sodišči nižjih stopenj sta ugotavljali, ali je bila volja pogodbenih strank pri sklenitvi sporne posojilne pogodbe skladna z njeno vsebino, na temelju večih dokazov. Poleg besedila posojilne pogodbe s sklenjenimi dodatki sta upoštevali izpoved M. T., sklenjeno izvensodno poravnavo, dogovor o skupnem nastopanju z dne 19. 6. 2009, sporazum o zavarovanju denarne terjatve. Ob tem tudi nista spregledali listin, ki jih v reviziji izpostavlja tožeča stranka (Predlog za izdajo začasne odredbe in sklep Z 147/2008, tožba v postopku II P 1189/2008, izjava M. T.), pač pa sta presodili, da ostali izvedeni dokazi utemeljujejo zaključek o sklenjeni posojilni pogodbi. Sodišči sta po načelu proste presoje dokazov (8. člen ZPP) zavzeli stališče, ki je bolj prepričljivo, pri tem pa izpostavljenih listin nista prezrli; le nista jih sprejeli. Revizijski očitki, ki so usmerjeni zoper vsebinsko prepričljivost dokazne ocene sodišč nižjih stopenj, zaradi svoje dejanske narave ne morejo biti predmet revizijskega postopka (tretji odstavek 370. člena ZPP).

22. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o stroških revizijskega postopka**

23. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, nosi sama svoje stroške in mora toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo. Skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) znašajo ti skupaj 2.940,20 EUR in zajemajo 2.390,00 EUR priglašenih stroškov sestave odgovora na revizijo (tarif. št. 3300), 20,00 EUR stroškov za poštne in telekomunikacijske storitve (tarif. št. 6002), vse povečano za 22 % DDV.

1 Primerjaj npr. odločbi VSRS III Ips 126/2014 z dne 19. 1. 2016 (točka 25 obrazložitve) in III Ips 121/2014 z dne 29. 3. 2016 (točka 12 obrazložitve). 2 Primerjaj npr. odločbe VSRS III Ips 100/2007 z dne 2. 4. 2010 (točka 10 obrazložitve), II Ips 361/2009 z dne 18. 4. 2013 (točka 9 obrazložitve) in II Ips 3/2014 z dne 24. 9. 2015 (točka 12 obrazložitve). 3 Tako tudi VSRS sodba II Ips 218/2004 z dne 16. 6. 2005 (točka 1.2 obrazložitve).