Jedro

Lovska družina je upravljala in uporabljala za potrebe svoje dejavnosti kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, na njih ni imela lastninske pravice in je zato ZSKZ ta zemljišča podržavil enako kot vsa družbena kmetijska zemljišča, ne glede na to, s katerimi sredstvi (iz kakšnih virov) so bila kupljena oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se po spremembi glasi: „Tožeča stranka Republika Slovenije je izključna lastnica nepremičnin parc. št. 541/2 k.o. ..., parc. št. 556/4 k.o. ..., parc. št. 556/3 k.o. ... in parc. št. 549/3 k.o. ..., vse do 1/1.“ Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške postopka v skupnem znesku 1.280,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je od sodišča zahtevala, naj razsodi, da je na podlagi prvega odstavka 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ) pridobila lastninsko pravico na nepremičninah parc. št. 541/2 k.o. ..., parc. št. 556/4 k.o. ..., parc. št. 556/3 k.o. ... in parc. št. 549/3 k.o. ...(1).

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožena lovska družina zemljišče parc. št. 556/3 k.o. ..., ki se je kasneje razdelilo v zemljišči parc. št. 556/3 in 556/4 in zemljišče parc. št. 549/3 dne 12. 1. 1968 odkupila od J. in A. Š., zemljišče parc. št. 541/2 k.o. ... pa 7. 9. 1989 od M. P. in da so vsa štiri zemljišča kmetijska. Ugotovilo je tudi, da se je po nakupu v zemljiški knjigi na vseh štirih nepremičninah vpisala družbena lastnina s pravico uporabe v korist lovske družine, nato pa se je na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) na toženo lovsko družino vpisala lastninska pravica. Sodišče prve stopnje je odločilo, da zato, ker so bile ob nakupu nepremičnin lovske družine društva, ki so lahko imela na nepremičninah tudi lastninsko pravico, in zato, ker so bila zemljišča pridobljena odplačno od fizičnih oseb, niso bila v družbeni lastnini, čeprav je bilo tako zapisano v zemljiški knjigi. Tako je odločilo, da na podlagi prvega odstavka 14. člena ZSKZ niso prešla v last države.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Poudarilo je, da je tudi Ustavno sodišče RS v zadevi št. U-I-78/93 odločilo, da je lovska družina kot društvo lahko imela na nepremičninah lastninsko pravico. Meni, da je zadeva podobna zadevi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 251/2011, v kateri je v drugi opombi opozorjeno, da vendarle obstajajo primeri, ko je sporne nepremičnine lovska družina pridobila odplačno od imetnikov lastninske pravice in ne od imetnikov pravice uporabe, kar pa je bistvena okoliščina za odločitev v obravnavani zadevi.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 156/2013 dopustilo revizijo glede vprašanja: „Ali je pri kmetijskih zemljiščih in gozdovih, ki so jih lovske organizacije pridobile od oseb, ki so imele na teh zemljiščih lastninsko pravico, imel zemljiškoknjižni vpis pravice uporabe za posledico, da so ta zemljišča postala družbena lastnina (ali prešla v družbeno lastnino)?“

5. Na podlagi tega sklepa je tožeča stranka vložila revizijo. Opozarja na načelo zaupanja v zemljiško knjigo in dejstvo, da so nepremičnine kmetijska zemljišča in gozdovi in so bili v zemljiški knjigi vpisani kot družbena lastnina. Poudarja, da je bilo v zadevi II Ips 251/2011, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje v svoji obrazložitvi, dejansko stanje drugačno. Poudarja, da iz odločbe Ustavnega sodišča številka U-I-78/93 izhaja, da „lovska družina uporablja za potrebe svoje dejavnosti kmetijska zemljišča v družbeni lastnini in da ZSKZ ta zemljišča podržavi enako kot vsa družbena zemljišča ne glede na to, kako so bila kupljena.“ Meni, da je takšno stališče Vrhovno sodišče zavzelo tudi v citirani zadevi II Ips 251/2011. Poudarja, da razlogi sodbe sodišča druge stopnje nasprotujejo namenu zakonodajalca, ki je bil v tem, da se na državo prenesejo vsa kmetijska zemljišča in gozdovi v družbeni lasti zaradi zavarovanja javnega interesa pri njihovem upravljanju in vodenju enotne agrarne politike, kar izhaja tudi iz obrazložitve citirane ustavne odločbe. Poudarja, da je bil vpis v zemljiško knjigo zakonit in da tožena stranka niti ni podala trditev, s katerimi bi izpodbijala zakonsko domnevo o pravilnosti vpisa. Meni, da je odločitev sodišča druge stopnje materialnopravno zmotna, da pa tudi ni obrazložena. Poudarja, da to, da so bila zemljišča kupljena od fizičnih oseb, ki so na njih imela lastninsko pravico, ne pomeni, da je tožena stranka z nakupom tudi pridobila lastninsko pravico. Opozarja, da je v pogodbi s prodajalko M. P. celo izrecno navedeno, da se dovoljuje vpis družbene lastnine, druga pogodba pa klavzule niti ne vsebuje. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da njeni pritožbi ugodi in odloči, da je tožeča stranka do celote lastnica spornih nepremičnin, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Podrejeno predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija je utemeljena.

8. Po 57. členu Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur. l. SRS, št. 25/76, v nadaljevanju ZVGLD) so bile lovske družine tako društva kot družbene organizacije. V drugem odstavku 57. člena ZVGLD je bilo določeno, da se za poslovanje in združevanje lovskih družin uporabljajo predpisi o društvih, koliko ta zakon ne določa drugače. V tretjem odstavku 57. člena ZVGLD pa, da kot družbene organizacije lahko pridobivajo sredstva oziroma določene pravice na sredstvih ter ta sredstva kot družbena uporabljajo za uresničevanje svojih ciljev in razpolagajo z njimi v skladu z zakonom in s svojim statutom. Zaradi svoje dvojne narave so lovske družine res lahko na nepremičninah pridobivale tudi lastninsko pravico. Sodišče prve stopnje ima prav, da zgolj na podlagi tega, ali je bila na nepremičnini v zemljiški knjigi vpisana družbena ali zasebna lastnina, še ni mogoče z gotovostjo sklepati o obliki lastnine na posameznem delu premoženja lovske družine(2). Ta je odvisna od tega, kakšno obliko lastnine je takratna pravna ureditev dopuščala glede na status pravne osebe in glede na vrsto premoženja, kar je Vrhovno sodišče izčrpno obrazložilo tudi v podobni zadevi II Ips 265/2014. 9. Tako je bilo v 29. členu ZVGLD določeno, da lovska organizacija, ki upravlja lovišče, lahko za izvajanje svoje dejavnosti kupi ali vzame v zakup kmetijsko zemljišče po predpisih, po katerih kupujejo oziroma jemljejo taka zemljišča v zakup kmetijske organizacije, vendar tako, da ima prednostno pravico šele za kmetom, katerega zemljišče meji na zemljišče, ki se prodaja oziroma daje v zakup. Po petem odstavku 4. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. SRS, št. 26/73, v nadaljevanju KZK) so bile kot kmetijske organizacije združenega dela opredeljene delovne organizacije, temeljne organizacije združenega dela, posebne organizacije združenega dela iz 39. in 40. člena Zakona o združevanju kmetov, kazenski poboljševalni zavodi in njihove gospodarske enote ter šole in društva, če se vse te organizacije ukvarjajo s kmetijsko proizvodnjo, ali če jim je kmetijsko zemljišče sicer potrebno za opravljanje njihove dejavnosti. Po 23. členu ZKZ sta bili za kmetijske organizacije predpisani tudi omejitvi glede razpolaganja s kmetijskimi zemljišči in glede razpolaganja z denarnimi zneski, ki ga dobijo za kmetijska zemljišča.(3) Po prvem odstavku 30. člena takratne Ustave SRS so imele kmetijske organizacije lahko na zemljišču le družbeno lastnino.(4)

10. Kmetijska zemljišča, so tako lovske družine lahko pridobile le po predpisih o prometu s kmetijskimi zemljišči na podlagi predkupne pravice kot kmetijske organizacije, zato so bila kmetijska zemljišča lahko le v družbeni lastnini. Tako ni pomembno, ali je lovska družina takšno zemljišče pridobila odplačno ali neodplačno, niti, ali je njihov singularni pravni prednik na tem zemljišču imel lastninsko pravico ali pravico uporabe, prav tako pa tudi ne, ali je bila po prenosu na kmetijskem zemljišču na lovsko družino vpisana lastninska pravica ali pravica uporabe. V vsakem primeru je po prenosu na lovsko družino kmetijsko zemljišče prešlo v družbeno lastnino, ker je ta zemljišča lovska družina lahko pridobivala le kot kmetijska organizacija.

11. Takšno stališče je že zavzelo tudi Ustavno sodišče v zadevi št. U-I-78/93, ko je v obrazložitvi poudarilo, da je lovska družina upravljala in uporabljala za potrebe svoje dejavnosti kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, da na njih ni imela lastninske pravice in da je zato ZSKZ ta zemljišča podržavil enako kot vsa družbena kmetijska zemljišča, ne glede na to, s katerimi sredstvi (iz kakšnih virov) so bila kupljena oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena. S tem stališčem sta skladni tudi odločitvi Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 251/2011 in II Ips 371/2003. V zadevi II Ips 251/2011 je Vrhovno sodišče res še pustilo odprto vprašanje, ali bi lahko na odločitev vplivalo, če toženka nepremičnine ne bi pridobila od imetnikov pravice uporabe, vendar to, kot je bilo obrazloženo v tej zadevi, na odločitev ne vpliva. Vrhovno sodišče je tudi v zadevi II Ips 265/2014 odločilo, da je ZSKZ tudi, če so bila kmetijska zemljišča pridobljena odplačno od imetnikov lastninske pravice, ta zemljišča podržavil, in navedlo, da je to predvsem posledica posebnega statusa, ki so ga imela kmetijska zemljišča že v sistemu družbene lastnine in ga imajo tudi danes. Kmetijska zemljišča so namreč dobrina splošnega pomena in uživajo posebno varstvo, na kar utemeljeno opozarja tudi tožeča stranka v reviziji.

12. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje materialno pravo zmotno uporabili, zato je na podlagi prvega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) reviziji ugodilo in je sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

13. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na to, da je po spremembi sodb sodišča druge in prve stopnje tožeča stranka s tožbenim zahtevkom v celoti uspela, ji mora tožena stranka povrniti njene stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje ter stroške revizijskega postopka. Ti stroški znašajo 1.280,70 EUR (136,50 EUR za tožbo po tar. št. 3100, 123,00 EUR za narok in 20,00 EUR za materialne stroške po tar. št. 3102 in 6002, 427,20 EUR za pritožbo in 20,00 EUR za materialne stroške po tar. št. 3210 in 6002 in 435,00 EUR za revizijo in 20,00 EUR za materialne stroške po tar. št. 3300 in 6002 v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi).

Op. št. (1): Prvi odstavek 14. člena ZSKZ določa: Kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92) oziroma po Zakonu o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92), ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na sklad oziroma na občino.

Op. št. (2): Glej ločeno mnenje L. Udeta v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-78/93. Op. št. (3): Zakon o kmetijskih zemljiščih s komentarjem in napotki za prakso, UL SRS, 1974, str. 69. Op. št. (4): 30. člen Ustave SRS: Družbena skupnost zagotavlja materialne in druge pogoje za ustanavljanje in razvoj kmetijskih delovnih organizacij na podlagi družbene lastnine zemlje in družbenega dela ter za sodelovanje kmetov z zadružnimi in drugimi delovnimi organizacijami.

Kmetom je zajamčena lastninska pravica na obdelovalnem kmetijskem zemljišču v izmeri največ 10 ha na gospodarstvo.

Zakon določa, v katerih mejah in ob katerih pogojih imajo lahko kmetje lastninsko pravico na drugih zemljiščih ter v katerih mejah in ob katerih pogojih imajo lahko drugi občani lastninsko pravico na kmetijskem in drugem zemljišču. Lastninsko pravico na gozdovih in gozdnem zemljišču ureja zakon.