Jedro

Odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je podan, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Dejstva, ki bi kazala na kršitev iz hude malomarnosti oziroma naklepno, sodišče prve stopnje ni obrazložilo razen, da se je tožnik samovoljno odločil, da spornega dne ne opravi zdravstvenega pregleda, in da je nato samovoljno zdravstveni pregled opravil naslednji dan. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je po zakonu najstrožji ukrep v primeru kršitev delovnih obveznosti. Za uporabo tega ukrepa pa ne zadošča zgolj dejstvo, da je delavec svoje delovne obveznosti kršil ampak tudi to, da ob tem ravna naklepno ali iz hude malomarnosti. S tem, ko je sodišče ugotovilo, da je tožnik sicer poklical varnostnega inženirja, ki je bil podpisan na napotnici za zdravstveni pregled, in da je naslednjega dne nato opravil zdravstveni pregled, ni mogoče zaključiti, da je v tožnikovi kršitvi podan naklep. Prav tako tožniku ni mogoče očitati hude malomarnosti, saj je tožnik takoj, ko je prejel napotilo na zdravstveni pregled poklical varnostnega inženirja, ker je imel le njegovo telefonsko številko in ga torej obvestil, da naslednjega dne na pregled ne more, ker opravlja dejavnost kot samostojni podjetnik drugje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da pravilno glasi: "I. Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 15. 2. 2017 ter je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 2. 2017 nezakonita.

II. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo pod pogoji pogodbe o zaposlitvi, ki jo je nezakonito odpovedala in jo za obdobje od 16. 2. 2017 do vrnitve nazaj na delo prijaviti v socialna zavarovanja ter ji za to obdobje obračunati mesečna bruto nadomestila plač, od teh zneskov plačati prispevke in akontacijo dohodnine ter tožeči stranki izplačati mesečna neto nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska nadomestil plač od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 479,66 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v višini 175,34 EUR, v roku 15 dni po tem z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se ugotovi, da mu je pri toženi stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje in da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 10. 2. 2017 nezakonita ter ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo pod pogoji pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka nezakonito odpovedala, jo za obdobje od 16. 2. 2017 do vrnitve nazaj na delo prijaviti v socialna zavarovanja, ter ji za to obdobje obračunati mesečna bruto nadomestila plače, od teh zneskov plačati prispevke in akontacijo dohodnine ter tožeči stranki izplačati mesečna neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov nadomestil plač od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka v smislu 2., 3., in 1. točke prvega odstavka 338. člena ZPP. Tožnik je v tožbi navajal, da je bil pri toženi stranki na čakanju na delu od konca leta 2008 dalje, da je napotnico za zdravniški pregled prejel dne 11. 1. 2017, ko je že imel dogovorjeno, da bo preko svojega popoldanskega s. p. opravljal delo v A. in da je to takoj, ko je prejel napotnico tudi javil varnostnemu inženirju pri toženi stranki B.B.. Na enak način je to nekaj dni prej storil sodelavec C.C.. Zdravniški pregled je opravil naslednjega dne 13. 1. 2017. Tožena stranka pa mu je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker se dne 12. 1. 2017 ni udeležil zdravstvenega pregleda ter ker je tega dne opravljal za družbo D. d. o. o. delo. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožniku res šele 11. 1. 2017 ob 16.00 uri vročila napotnico za zdravstveni pregled, da je tožniku že predhodno pošiljko poskusila vročiti po pošti, a pošiljke tožnik ni dvignil, ker je bil tožnik odsoten z doma vse do 16.00 ure. Tožnik je svoje ravnanje izrecno priznal z izjemo, da je delo na območju tovornega pristanišča E. opravljal preko svojega dopolnilnega s. p. in ne za družbo D. d.o.o. Na podlagi zaslišanja tožnika in priče F.F. je sodišče ugotovilo, da je tožniku B.B. povedal, naj o tem izostanku s pregleda obvesti F.F. ali G.G., tj. osebo, ki sta navedeni na pozivu, na katerem je določen datum in ura zdravstvenega pregleda, a tožnik tega ni storil, zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da se je tožnik samovoljno in samostojno odločil, da se zdravstvenega pregleda na dan, ki je bil točno določen s strani tožene stranke ne bo udeležil. Pri tem je še sodišče prve stopnje ugotovilo, da se tožnik pregleda ni udeležil zato, ker je ta dan opravljal delo za drugo družbo v okviru opravljene dejavnosti kot samostojni podjetnik, s čimer je potrebam svoje dejavnosti dal prednosti pred potrebami in navodili svojega delodajalca. Tožnik meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in ob tem tudi absolutno bistveno kršilo določbo pravdnega postopka, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin in zapisnikov ali prepisov zvočnih posnetkov ter samimi listinami in zapisniki ter prepisi. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje v delu, ki se nanaša na obvestitev delodajalca, pomanjkanje soglasja za opravo pregleda na drug dan oziroma odnos tožnika do svojega ravnanja - ali je storil kršitev naklepno, iz hude malomarnosti ali v kakšni milejši obliki krivde, če je le-ta podana. Tožnik pri tem pripominja, da je bilo odrejeno čakanje na delo od leta 2008 dalje ter v tem času, vse do leta 2017 nikoli ni bil pozvan na delo, prav tako kot je navedla že v tožbi, da mu je bil v letu 2012 vstop v družbo celo izrecno prepovedan. Tožnik je dne 11. 1. 2017 prejel preko detektiva napotnico za zdravniški pregled, za naslednji dan 12. 1. 2017. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da je tožniku že predhodno poskusila vročiti pošiljko po pošti in je slednji ni dvignil v predvidenem roku predstavlja zmotno ugotovitev. Spremni dopis k napotnici je namreč datiran z dne 9. 1.2017 zato tudi če bi tožena stranka poslala napotnico tožniku po pošti bi jo lahko dvignil šele 10. 1. 2017. Tožniku zato ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja pri dvigovanju pošte. Tožnik je takoj, ko je napotnico prejel poklical toženo stranko oziroma varnostnega inženirja pri toženi stranki B.B.. Na enak način se je opravičil tudi sodelavec C.C., ki je poklical B.B. in ne koga drugega, pri čemer v tem tožena stranka ni videla pri C.C. nobenih težav. Na podlagi zaslišanja tožnika in priče F.F. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožniku B.B. povedal, naj o izostanku obvesti F.F. ali G.G., vendar pa sta obe izpovedi na naroku dne 14. 11. 2017 nasprotujoči. Tožnik je zatrjeval, da mu je B.B. dejal le, da bi bilo najbolje, če se pregleda udeleži na določen dan, priča F.F. pa je res izpovedal, da bi naj tožniku B.B. dejal naj pokliče njega ali G.G.. Izpovedi sta v nasprotju, sodišče prve stopnje pa v obrazložitvi ni pojasnilo, kako je pretehtalo obe izpovedi. Zaključek prvostopnega sodišča, da tožnik ni obvestil pristojne osebe je prav tako posledica zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik je navajal, da je toženo stranko o izostanku z zdravniškega pregleda obvestil na enak način kot sodelavec C.C., v zvezi s tem pa tudi predlagal zaslišanje slednjega kot pričo. Če je tožena stranka sama dopuščala, da se o izostanku z zdravniškega pregleda obvesti B.B., ravnanje tožnika s tem, ko je obvestil isto osebo ni nepravilno. Posledici tako zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je tako tudi nepravilno ugotovljeno, ali so izpolnjeni pogoji za izredno odpoved tožniku, tj. storitev hujše kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja z naklepom ali iz hude malomarnosti. V kolikor je bil tožnik vsaj v opravičljivi zmoti, da se mu pregleda na dan 12. 1. 2017 ni potrebno udeležiti glede na to, da se je opravičil, potem za kršitev ni podan naklep ali huda malomarnost. Po določbi 54. člena ZVZD-1 je delavcu naložena obveznost odziva ter oprave zdravstvenega pregleda, vendar pa po zakonu od leta 2011 "ne odziv" ni določen več kot hujša kršitev obveznosti. Sicer pa je tožnik z enodnevno zamudo pregled opravil. Tudi sicer tožnik meni, da opravljanje storitev preko registrirane dejavnosti samo po sebi ne predstavlja kršitve pogodbenih in drugih obveznostih iz delovnega razmerja, saj kot je navajal v pripravljalni vlogi so tudi vodilni delavci pri toženi stranki imeli registrirane s. p. V konkretnem primeru, ko pa je tožnik delal kot s. p. namesto, da bi upošteval navodila delodajalca pa je potrebno upoštevati tudi, da je bil tožnik na čakanju na delo od konca leta 2008 dalje ter mu je od leta 2012 dalje bil celo prepovedan vstop v družbo. Tožnik ni mogel razumno pričakovati, da ga bo tožena stranka tako rekoč v hipu potrebovala, glede na devetletno čakanje na delo. Zato je zaključek v tem delu do tožnika, da daje prednost svojim obveznostim kot s. p. pred obveznostim do delodajalca glede na navedene okoliščine prestroga. Tožnik, ki se je dne 23. 1. 2017 zglasil na delo je bil razporejen k drugi družbi H. d. o. o., kjer naj bi opravljal izobraževanje in usposabljanje za opravljanje dela in ne v družbo tožene stranke, kar slednji vidi kot dodatno okoliščino, na podlagi katere smatra, da je v družbi tožene stranke bil zaželjen. Tožnik predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in pritožbenemu sodišču predlagala, da zavrne pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik je potrdil, da mu je bilo na njegovo izrecno zahtevo vročeno po detektivu po 16.30 uri ko je bil doma. Tožnik se je zato moral zavedati, da pri toženi stranki nobenega več ni v službi, torej je prevzel riziko glede obvestila tožene stranke. Tožena stranka pa je v pripravljalni vlogi, kar je potrdila tudi priča F.F. poudarila, da je C.C. dobil poziv na opravo zdravniškega pregleda tudi po pošti in je pošto dvignil 5. 1. 2017, zdravniški pregled pa je imel določen za 6. 1. 2017. C.C. je torej še pravočasno v jutranjih urah, torej v službenem času tožene stranke, res poklical B.B., vendar sta bila F.F. in G.G. o tem obveščena, zato so lahko podali C.C. povratno informacijo glede njegove seznanitve v zvezi z datumom določitve zdravniškega pregleda. Tožena stranka tožniku ni očitala odprtja s. p. ali kakšno drugo kršitev v zvezi z njegovim s. p., ampak samo in izključno, da je tistega dne, ko bi moral opraviti zdravniški pregled, opravljal delo za nekoga drugega. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar na tako ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo.

6. Tožena stranka je tožniku dne 13. 2. 2017 vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker se tožnik dne 12. 1. 2017 ni udeležil preventivnega pregleda v Zdravstvenem domu I. in ker je istega dne tj. 12. 1. 2017 med 8.00 in 16.00 uro opravljal delo za družbo D. d. o. o. znotraj območja tovornega pristanišča E. (A.), čeprav je bil s strani delodajalca napoten na zdravstveni pregled. Tožena stranka je tožniku očitala, da je naklepno kršil pogodbene obveznosti in kršil 33., 34. in 36. člen ZDR-1. 7. Skladno s 33., 34. in 36. členom ZDR-1, ki se nanašajo na vestno opravljanje dela na delovnem mestu, in sicer da mora delavec spoštovati in izvajati predpise o varnosti in zdravju pri delu ter opravljati pazljivo delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje drugih oseb ter da mora delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja, je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

8. Tožnik je bil pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih zaposlen 40 let, nazadnje na delovnem mestu nastavljalec strojev in naprav in ga je v času, od 17. 11. 2008 do 25. 1. 2017, tožena stranka napotila na čakanje na delo. Dne 11. 1. 2017 ob 16.00 uri je tožena stranka vročila tožniku napotnico za zdravstveni pregled, ki bi ga moral tožnik opraviti naslednjega dne 12. 1. 2017. Detektiv, ki je vročil tožniku napotnico za zdravstveni pregled je skušal pošiljko tožniku vročiti že v jutranjih urah, vendar je bil pri tem neuspešen, ker je bil tožnik odsoten z dela in je opravljal svoje zasebno gospodarsko dejavnost pri drugi družbi. Tožnik je spornega dne 11. 1. 2017 opravljal delo kot samostojni podjetnik (oziroma popoldanski s. p.).

9. Tožnik in priča F.F. sta izpovedala, da je tožnik dne 11. 1. 2017, ko je prejel napotilo na zdravstveni pregled, vročeno po detektivu, poklical B.B., varnostnega inženirja, ki je bil podpisan na napotnici in mu povedal, da se naslednjega dne ne more udeležiti pregleda. Izpovedal je, da je poklical B.B., ker je imel le njegovo telefonsko številko. Tožnik pa je zdravstveni pregled opravil naslednjega dne 13. 1. 2017. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da se je tožnik samostojno in samovoljno odločil, da se zdravstvenega pregleda na dan, ko je bil določen s strani tožene stranke, tj. 12. 1. 2017 ni udeležil in o tem, da ne bo opravil pregleda ni dosegel soglasja s toženo stranko, temveč je obvestil samo enega izmed varnostnih inženirjev pri toženi stranki, ki pa ga je celo opozoril, da mora to sporočiti direktorju splošnih kadrovskih zadev pri toženi stranki F.F. ali pa varnostnemu inženirju G.G. in ker se tožnik zdravstvenega pregleda ni udeležil, ker je ta dan opravljal delo za drugo družbo je sodišče zaključilo, da se je tožnik tako povsem zavestno odločil zato, da bo potrebam svoje dejavnosti s. p. dal prednost pred potrebami in navodili svojega primarnega delodajalca, s tem pa je kršil določbe 33., 34. in 36. člena ZDR-1. 10. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. Presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik naklepoma huje kršil pogodbe in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker tožene stranke ni pravilno obvestil, da se dne 12. 1. 2017 ne bo udeležil zdravstvenega pregleda je le pavšalna. Odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je podan, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Dejstva, ki bi kazala na kršitev iz hude malomarnosti oziroma naklepno, pa sodišče prve stopnje ni obrazložilo razen, da se je tožnik samovoljno odločil, da 12. 1. 2017 ne opravi zdravstvenega pregleda in da je nato samovoljno zdravstveni pregled opravil dne 13. 1. 2017. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je po zakonu najstrožji ukrep v primeru kršitev delovnih obveznosti. Za uporabo tega ukrepa pa ne zadošča zgolj dejstvo, da je delavec svoje delovne obveznosti kršil ampak tudi to, da ob tem ravna naklepno ali iz hude malomarnosti. S tem, ko je sodišče ugotovilo, da je tožnik sicer poklical varnostnega inženirja B.B., ki je bil podpisan na napotnici za zdravstveni pregled in da je naslednjega dne 13. 1. 2017 nato opravil zdravstveni pregled, ni mogoče zaključiti, da je v tožnikovi kršitvi podan naklep. Prav tako tožniku ni mogoče očitati hude malomarnosti, saj je tožnik takoj, ko je prejel napotilo na zdravstveni pregled poklical B.B., ker je imel le njegovo telefonsko številko in ga torej obvestil, da naslednjega dne na pregled ne more, ker opravlja dejavnost kot samostojni podjetnik v A.. Glede na dejstvo, da je tožnik bil vse od leta 2008 do 25. 1. 2017 napoten na čakanje na delo in mu torej tožena stranka ni zagotavljala dela ter mu je tudi podala soglasje za opravljanje popoldanske dejavnosti s. p., tožniku ni mogoče očitati, da tožnik ni upošteval zahtev in navodil delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in delodajalca ni obveščal o bistvenih okoliščinah. Tožnik pa se je očitno tudi sam dogovoril za novi termin zdravstvenega pregleda in je le tega tudi opravil naslednjega dne, tj. 13. 1. 2017. 11. Pritožbeno sodišče zaključuje, da utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v konkretnem primeru, ni dokazan. Odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je podan, če je delavcu mogoče očitati hujšo obliko krivde, naklep ali hudo malomarnost. Pri opredelitvi naklepa ali hude malomarnosti v zvezi s kršitvijo pogodbenih obveznosti pa se je potrebno opreti na splošna pravila civilnega prava. ZDR-1 namreč v prvem odstavku 13. člena napotuje na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava. Naklep ali namen v civilnem pravu je lahko direkten ali eventuelen in se presoja po konkretnih merilih, medtem ko se malomarnost presoja po abstraktnem merilu skrbnosti človeka. Hudo malomarnost in ravnanje, ki je skrajno nepazljivo in pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka. Ni dvoma, da tožniku ni mogoče očitati naklepnega ravnanja, prav tako pa tudi ne hude malomarnosti, zato odpovedni razlog ni podan.

12. V zvezi z določbo prvega odstavka 109. člena ZDR-1 sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam tožnika, da je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki 40 let, da ni kršil pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, da je bil pri toženi stranki vse od leta 2008 na čakanju na delo, kar vse kaže na to, da bi kršitev pogodbenih obveznosti bila takšna, da bi pomembno vplivala na razmerje med delavcem in delodajalcem. V obravnavanem primeru tožena stranka ni dokazala izgube zaupanja kot ključne okoliščine, ki bi nalagala takojšnje prenehanje delovnega razmerja.

13. Ker je tožnik v sporu uspel je upravičen do povračila stroškov postopka v skladu s 154. in 155. členom ZPP in jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo, in sicer 300 točk za tožbo, 225 točk za pripravljalni spis, 300 točk za pripravljalni narok, 150 točk za drugi pripravljalni narok in 50 točk urnine ter 20 točk materialnih stroškov. Skupaj je pritožbeno sodišče tožniku priznalo 1045 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 479,66 EUR.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (358. člen ZPP).

15. Tožnik je s pritožbo uspel, zato je upravičen tudi do povračila stroškov postopka v zvezi z uspehom s pritožbo in sicer 375 točk za tožbo, 7 točk materialnih stroškov, skupaj torej 382 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znašajo pritožbeni stroški 175,34 EUR in jih je dolžna tožena stranka povrniti tožniku. Stroške odgovora na pritožbo pa krije tožena stranka sama, ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve.