Jedro

V postopku vzpostavitve zemljiškoknjižne listine je mogoče vzpostaviti tudi zemljiškoknjižno dovolilo, izdano v obliki notarskega zapisa.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se sklep sodišča druge stopnje in sklepa sodišča prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Predlagatelj je kot zadnji pridobitelj v verigi večkratnih zaporednih prenosov predlagal vknjižbo lastninske pravice v svojo korist na nepremičnini, posameznem delu št. 5 v stavbi št. 768, k. o. ..., in sicer na podlagi kupne in prodajne pogodbe z dne 20. 4. 1966, sklepa o dedovanju O 138/69 z dne 2. 10. 1969, sklepa o dedovanju II D 1197/83 z dne 27. 1. 1984, darilne pogodbe z dne 29. 4. 1985, prodajne pogodbe z dne 29. 5. 1986, prodajne pogodbe z dne 25. 3. 1989, notarskega zapisa opr. št. SV ... z dne 12. 12. 1995 ter notarskega zapisa opr. št. SV ... z dne 13. 7. 2001. Obenem je podal predlog za vzpostavitev zemljiškoknjižnih listin, in sicer kupne in prodajne pogodbe z dne 20. 4. 1966 ter notarskega zapisa potrditve sporazuma o razvezi zakonske zveze, delitvi skupnega premoženja, dodelitvi otrok in plačilu preživnine SV ... z dne 12. 12. 1995, ki je izgubljen.

2. Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine - notarskega zapisa SV .... Menilo je, da notarskega zapisa na podlagi 234. člena Zakona o zemljiški knjigi1 ni mogoče vzpostaviti, saj gre za javno listino, katere izvirnik mora notar hraniti trajno in lahko po potrebi naredi nov odpravek. Posledično je zavrglo tudi predlog za vknjižbo lastninske pravice v korist predlagatelja.

3. Ugovor predlagatelja, v katerem je uveljavljal, da je izvirnik notarskega zapisa SV ... izgubljen in da Zakon o notariatu2 ne vsebuje določb o obnovi izgubljene notarske listine, je sodišče prve stopnje zavrnilo z utemeljitvijo, da ZN sicer res ne ureja postopka v primeru uničenja listine, vendar Pravilnik o poslovanju notarja3 v 28. členu določa, da mora notar v primeru izgube, uničenja ali poškodbe spisa pri Notarski zbornici Slovenije sprožiti postopek za obnovo spisa, kar velja tudi v primeru izgube notarske listine, ki je del spisa. Šele po izvedbi tega postopka bo predlagatelj lahko ponovno predlagal vknjižbo lastninske pravice v svojo korist. 4. Sodišče druge stopnje je pritožbo predlagatelja zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo. Menilo je, da je postopek vzpostavitve zemljiškoknjižnih listin namenjen izključno vzpostavitvi zasebnih listin, s katerimi stranke v preteklosti zaradi podcenjevanja zemljiškoknjižnih vpisov niso skrbno ravnale. Za notarske zapise, ki so javne listine in jih izda notar kot oseba javnega zaupanja, to ne velja, saj se po zakonu hranijo trajno. Notar se v primeru izgube listine svoje odgovornosti ne more razbremeniti z vložitvijo predloga za vzpostavitev javne listine v zemljiškoknjižnem postopku. Za vzpostavitev javne listine mora poskrbeti organ, ki jo je izdal. Ker se javne listine bistveno razlikujejo od zasebnih listin, predlagatelj ne more uspeti s sklicevanjem na načelo enakosti, saj je različna obravnava teh listin utemeljena. Dejstvo, da niti ZN niti Pravilnik ne vsebujeta določb o obnovitvi javne listine, ni razlog za uporabo določb ZZK-1 o vzpostavitvi listine.

5. Proti sklepu sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev sklepov sodišč druge in prve stopnje, ugoditev ugovoru predlagatelja ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da gre v obravnavani zadevi za pomembno pravno vprašanje, o katerem prakse Vrhovnega sodišča še ni, in sicer, ali je mogoče v postopku vzpostavitve zemljiškoknjižne listine po določbah 7.5. poglavja ZZK-1 vzpostaviti tudi javno listino - notarski zapis, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo. Namen sodnega vzpostavljanja razpolagalnega pravnega posla je vzpostavitev za vknjižbo sposobne listine, ki je nekdaj že obstajala, vendar se je izgubila ali uničila. Postopek vzpostavitve listine zato ne more biti omejen na zasebne listine, temveč je mogoča tudi vzpostavitev drugih listin, kot to izrecno izhaja iz sedmega odstavka 234. člena ZZK-1. Niti Zakon o sodiščih niti ZN ter na njuni podlagi sprejeti podzakonski akti ne vsebujejo določb o obnavljanju uničenih sodnih oziroma notarskih listin, temveč urejajo le obnavljanje in hrambo spisov. Medtem ko se sodne odločbe in notarske listine hrani trajno, so za hrambo spisov predpisana različna časovna obdobja. Za razliko od sodnih spisov, ki se glede na vrsto in pomen zadeve hranijo različno dolgo ali celo trajno, velja za hrambo notarskih spisov enoten, desetleten rok. Notarske listine se zaradi trajne hrambe ter zahteve po strožjih pogojih hrambe izloči iz notarskega spisa in jih hrani ločeno od drugih spisov. V vsak spis, iz katerega se vzame notarsko listino, je treba vložiti uradni zaznamek z navedbo mesta, kjer se izločena listina hrani. Notarske listine torej niso del spisa, ki je po desetih letih podvržen komisijskemu uničenju, ter posledično ne morejo biti podvržene enakemu postopku obnavljanja, kot velja za notarski spis. Postopek za obnavljanje sodnih in notarskih spisov je v primerjavi s postopkom za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine bistveno poenostavljen. O obnovi sodnih oziroma notarskih spisov odloča sodnik, ki vodi postopek oziroma po pravnomočnosti predsednik sodišča, o obnovi notarskih spisov pa predsednik Notarske zbornice. Postopek vzpostavitve zemljiškoknjižne listine pa je kontradiktoren sodni postopek, o katerem so z oklicem o začetku postopka seznanjeni vsi potencialni imetniki pravic, ki lahko z ugovorom izpodbijajo pravilnost oziroma popolnost podatkov o vsebini listine, katere vzpostavitev se zahteva, na voljo imajo tudi tožbo na izpodbijanje vpisa, ki je bil dovoljen na podlagi listine, vzpostavljene v zemljiškoknjižnem postopku (242. člen ZZK-1). Zemljiškoknjižni postopek, ki je namenjen vzpostavitvi za vknjižbo sposobne listine, vsebuje torej več varoval, ki preprečujejo morebitne zemljiškoknjižne zlorabe, in pomeni bistveno večjo pravno varnost kot postopek obnavljanja sodnih oziroma notarskih spisov.

6. Zahteva je bila vročena v odgovor predlagatelju, ki nanjo ni odgovoril. 7. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

8. Po tretjem odstavku 385. člena Zakona o pravdnem postopku4 lahko državno tožilstvo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti samo, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367. a člena tega zakona. Zahteva za varstvo zakonitosti je torej dovoljena le, kadar je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse; dovoljena bo tako zlasti v primerih, ko gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna ali je ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali kadar odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Povzeti kriteriji so v obravnavani zadevi izpolnjeni, saj glede vprašanja, ali je mogoče v postopku vzpostavitve zemljiškoknjižne listine po določbah 7.5. poglavja ZZK-1 vzpostaviti tudi notarski zapis, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni. Zahteva za varstvo zakonitosti je tako dovoljena.

9. Zemljiška knjiga je javna knjiga, ki je namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah ter pomembnih pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami. Zemljiškoknjižno sodišče o vpisih odloča po načelu zakonitosti (legalitete), kar pomeni, da vpis opravi le v primeru, da so zanj izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Pri odločanju o vpisih ne preverja materialnopravnih, temveč zgolj formalne pogoje za vpis. Vloga zemljiškoknjižnega sodišča je namreč vpisovanje podatkov na podlagi formalno pravilnih listin, medtem ko se spore iz materialnopravnih razmerij rešuje v drugih postopkih. Vpis pravice v zemljiško knjigo bo tako mogoč samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis (124. člen ZZK-1). Pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice je mogoče izkazati z zasebno listino, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo (1. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1), z odpravkom notarskega zapisa, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo (2. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1), z listino, s katero vknjiženi lastnik dovoljuje vpis zaradi uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim ali zaradi nadomestitve izgubljenih izvirnikov listin (tretji odstavek 40. člena ZZK-1), ali s pravnomočno sodbo, ki nadomešča zemljiškoknjižno dovolilo (4. in 5. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1). Če je podlaga za vknjižbo zasebna listina, mora biti ta zemljiškoknjižnemu sodišču predložena v izvirniku, medtem ko mora biti notarski zapis predložen v obliki kateregakoli odpravka, razen če je s posebnim zakonom zahtevana predložitev odpravka za vpis v zemljiško knjigo (142. člen ZZK-1).

10. Vknjižba lastninske pravice v zemljiško knjigo brez formalno popolne listine načeloma ni mogoča. Težave tako nastanejo, kadar predlagatelji ne razpolagajo z listino, sposobno za vknjižbo v zemljiško knjigo, ker se je ta poškodovala, uničila ali izgubila. Za takšne primere ZZK-1 v poglavju 7.5. ureja postopek vzpostavitve zemljiškoknjižne listine, ki je namenjen sodnemu konstituiranju razpolagalnega pravnega posla, ki je bil nekoč že veljavno sklenjen, pa stranke z izvirnikom listine več ne razpolagajo. Predlagatelj postopka mora verjetno izkazati, da je bilo v njegovo korist (ali v korist njegovih prednikov) izdano veljavno zemljiškoknjižno dovolilo, vendar se je ta listina uničila ali izgubila. Obenem morajo biti podani tudi drugi pogoji za vknjižbo lastninske pravice v korist predlagatelja (prvi odstavek 234. člena ZZK-1). Predlagatelj mora imeti namreč za vzpostavitev listine pravni interes, zato lahko vzpostavitev zahteva le hkrati oziroma po vložitvi predloga za vknjižbo lastninske pravice v svojo korist. Nadalje ZZK-1 določa dokazna pravila, kdaj se šteje, da je izdaja zemljiškoknjižnega dovolila verjetno izkazana, in sicer če predlagatelj predloži kopijo listine, katere vzpostavitev zahteva, ali če predloži overjene izjave lastnikov sosednjih nepremičnin, ki potrjujejo, da ima nepremičnino v lastniški posesti (peti odstavek 234. člena ZZK-1). Vendar pa je mogoče verjetnost, da je bil razpolagalni posel veljavno sklenjen, dokazovati tudi z drugimi dokaznimi sredstvi. ZZK-1 še določa, da se obravnavani postopek smiselno uporablja tudi za vzpostavitev drugih listin, ki ustrezajo pogojem za vknjižbo lastninske ali druge stvarne pravice v korist predlagatelja (sedmi odstavek 234. člena ZZK-1).

11. Nižji sodišči sta zavzeli stališče, da je postopek vzpostavitve zemljiškoknjižne listine namenjen izključno vzpostavitvi izgubljenih ali uničenih zasebnih listin, medtem ko naj notarskega zapisa ne bi bilo mogoče vzpostaviti na enak način. Ker gre za javno listino, bi morala stranka njeno obnovitev zahtevati pri organu, ki jo je izdal. Bistveno vprašanje, na katerega je treba odgovoriti v obravnavani zadevi, je torej, ali je mogoče v postopku vzpostavitve zemljiškoknjižne listine vzpostaviti tudi izgubljeno javno listino - notarski zapis.

12. Izhodišče za razlago pravnih pravil je vselej njihov jezikovni pomen. Jezikovna razlaga pove, kakšen pomen je mogoče iz zakona razbrati na podlagi njegovega besedila. Iz zakonskega zapisa 234. člena ZZK-1 izhaja, da je pogoj za izvedbo postopka vzpostavitve listine, da je bilo zemljiškoknjižno dovolilo naknadno uničeno ali izgubljeno. ZZK-1 izrecno ne določa, da bi se možnost sodne vzpostavitve listine nanašala le na zemljiškoknjižna dovolila, izdana v obliki zasebne listine. Ker je zemljiškoknjižno dovolilo lahko izdano tako v zasebni listini kot v obliki notarskega zapisa (1. in 2. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1), je na podlagi jezikovne razlage 234. člena ZZK-1 mogoče sklepati, da notarski zapisi iz postopka vzpostavitve zemljiškoknjižne listine niso izvzeti. Vendar zgolj na podlagi jezikovne razlage ni mogoče zanesljivo sklepati o pravem pomenu zakonskega besedila. Jezikovna razlaga pojasni le možni besedni pomen, ali je to tudi njegov pravi pomen, pa je treba preveriti še z drugimi metodami razlage.

13. Namenska (teleološka) razlaga si prizadeva dognati pomen pravnega pravila glede na njegov namen. Namen postopka vzpostavitve zemljiškoknjižne listine je sanacija okoliščine, da je bil izvirnik zemljiškoknjižnega dovolila izgubljen ali uničen. Sodišče druge stopnje je menilo, da je zakonodajalec ta postopek uvedel izključno zaradi vzpostavitve zasebnih listin, s katerimi stranke v preteklosti zaradi podcenjevanja zemljiškoknjižnih vpisov niso skrbno ravnale. Razlog za ureditev posebnega postopka je bil torej v preteklih družbenih razmerah, v katerih zemljiška knjiga ni imela tolikšnega pomena, kot ga ima danes, in je bilo število nevknjiženih nepremičnin bistveno večje. Vendar ta družbeni kontekst ne nudi podlage za razlikovanje med zemljiškoknjižnimi dovolili glede na obliko, v kateri so bili izdani. Če so stranke zaradi manjše vloge zemljiške knjige v preteklosti neskrbno ravnale z listinami, ki bi jim omogočile vknjižbo pravic, velja to v enaki meri za zasebne listine kot za notarske zapise, ki so vsebovali zemljiškoknjižna dovolila. Glede na namen ureditve posebnega postopka vzpostavitve listine bi torej veljalo strankam omogočiti vzpostavitev zemljiškoknjižnega dovolila ne glede na to, v kakšni obliki je bilo izdano.

14. Tudi vsebina pravnega posla, katerega listina se vzpostavlja, ne narekuje različne obravnave zemljiškoknjižnih dovolil. Zemljiškoknjižno dovolilo ima namreč povsem enako vsebino, ne glede na to, ali je bil izdano v obliki zasebne listine ali notarskega zapisa. V obeh primerih gre za izrecno nepogojno izjavo tistega, čigar pravica se prenaša, da dovoljuje vpis stvarne pravice v zemljiško knjigo v korist pridobitelja. Bistvena razlikovalna okoliščina torej ni v vsebini razpolagalnega pravnega posla, temveč (zgolj) v njegovi obliki. Notarski zapis je javna listina, kar pomeni, da se resničnost tistega, kar je v njem zapisano, domneva. Če je zakonodajalec omogočil vzpostavitev zasebnih listin, potem toliko bolj velja (_argumentum a minori ad maius_), da je v istem postopku mogoče vzpostaviti tudi notarske zapise kot javne listine z večjo dokazno močjo. Nasprotna razlaga bi pomenila, da bi imela oseba, ki je bila pri prenosu stvarne pravice bolj skrbna in je pravni posel (tudi zaradi lažjega dokazovanja) sklenila v obliki notarskega zapisa, pri dokazovanju njegovega obstoja manj možnosti kot tisti, ki so posel sklenili kot zasebno listino. To bi bilo v nasprotju z namenom, ki so ga stranke ob sklenitvi posla v obliki notarskega zapisa zasledovale - tj. da bo njegov obstoj lažje dokazljiv, kot bi bil, če bi ga sklenile zgolj pisno.

15. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da mora notar notarske zapise hraniti trajno. Ravno zaradi predpisane trajne hrambe praviloma do vzpostavljanja tovrstnih listin v zemljiškoknjižnem postopku ne bo prišlo. Za izvedbo postopka namreč ne bo izpolnjena predpostavka, da je izvirnik listine izgubljen ali uničen. Če bo stranka izgubila listino, ki bi bila sicer podlaga za vpis v zemljiško knjigo, bo lahko notar po potrebi izdelal nov odpravek5. Drugače pa je seveda v izjemnih primerih, ko stranka trdi in dokazuje, da je izgubljen/uničen tudi izvirnik notarskega zapisa, da torej tudi notar z izvirnikom zapisa (kljub dolžnosti, da ga trajno hrani) ne razpolaga. V takšnem primeru je sklicevanje na notarjevo obveznost, da notarske zapise trajno hrani, brezpredmetno. Pomislek sodišča druge stopnje je bil, da se notar svoje odgovornosti ne more razbremeniti s tem, da ob izgubi listine zahteva njeno vzpostavitev v zemljiškoknjižnem postopku. Vendar v tej zadevi predmet odločanja ni morebitna odgovornost notarja za izgubo listine, temveč možnost, da (kasnejši) pridobitelj v sodnem postopku vzpostavi izgubljeno oz. uničeno listino in si na ta način zagotovi vknjižbo pravice v zemljiško knjigo. Poleg tega notar v svojem imenu vzpostavitve listine ne more predlagati, saj je upravičen predlagatelj tega postopka le oseba, ki hkrati predlaga vknjižbo lastninske pravice v svojo korist. 16. V izpodbijanem sklepu je bilo zavzeto stališče, da bi moral za vzpostavitev notarskega zapisa poskrbeti organ, ki ga je izdal, kljub temu da je sodišče druge stopnje ugotovilo, da niti ZN niti Pravilnik ne vsebujeta določb o postopku obnovitve izgubljenega notarskega zapisa. Pravilnik v 28. členu zgolj omeni možnost obnove notarskega spisa, o kateri na predlog notarja odloča predsednik Notarske zbornice. Notarski zapis ni del notarskega spisa, saj se po sestavi izloči iz notarskega spisa in hrani ločeno (32. člen Pravilnika ter prvi in drugi odstavek 34. člena Pravilnika). Tudi sicer lahko obnovitev spisa po 28. členu Pravilnika predlaga le notar, medtem ko stranka posla, sklenjenega v obliki notarskega zapisa, nima možnosti predlagati obnovitve, še manj ima takšno pravico kasnejši pridobitelj nepremičnine. Tudi pravna sredstva prizadetih oseb niso predvidena. Vrhovno državno tožilstvo tako utemeljeno opozarja, da je postopek vzpostavitve listine po ZZK-1 zaradi predpisane kontradiktornosti primernejši od postopka, v katerem bi o obnovitvi listine na predlog notarja odločal predsednik Notarske zbornice. V postopku vzpostavitve zemljiškoknjižne listine sodišče izda sklep o začetku postopka, ki ga vroči zemljiškoknjižnemu lastniku in predlagatelju (tretji odstavek 236. člena ZZK-1). Sledi oklic o začetku postopka (237. člen ZZK-1), ki se objavi na portalu e-ZK in vsebuje poziv vsem imetnikom pravic, da v roku meseca dni z ugovorom izpodbijajo pravilnost oziroma popolnost podatkov o vsebini listine ali druge pogoje za vknjižbo lastninske pravice v korist predlagatelja. Oseba, katere pravice bi bile z vzpostavitvijo listine in na njeni podlagi vknjiženo lastninsko pravico prizadete, ima torej možnost v postopku sodelovati in vknjižbo preprečiti (238. člen ZZK-1). Kot zadnja varovalka za tistega, čigar pravice na nepremičnini bi bile z vzpostavitvijo listine in vknjižbo kršene, pa je predvidena še možnost vložitve tožbe za izpodbijanje vpisa (242. člen ZZK-1), in sicer v roku treh let od izdaje sklepa o vzpostavitvi listine in dovolitvi vpisa lastninske pravice.

**17. Predvsem pa je vzpostavitev notarskega zapisa v zemljiškoknjižnem postopku treba dopustiti zaradi varovanja vrstnega reda pridobitve pravic, saj bi bile sicer osebe, v korist katerih je bilo izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo v obliki notarskega zapisa, v bistveno slabšem položaju od oseb, v korist katerih je bilo izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo kot zasebna listina. V stvarnem pravu velja prednostno načelo oziroma načelo vrstnega reda (6. člen SPZ, 10. člen ZZK-1), po katerem ima prej pridobljena stvarna pravica iste vrste prednost pred pozneje pridobljeno stvarno pravico. Vrstni red pridobitve stvarne pravice se določi po trenutku, od katerega začne učinkovati vpis te pravice (drugi odstavek 10. člena ZZK-1), to pa je trenutek, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis, oziroma ko je prejelo listino, na podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnosti (prvi odstavek 10. člena ZZK-1). Ker lahko predlagatelj vzpostavitev zemljiškoknjižne listine zahteva le skupaj z vknjižbo lastninske pravice v svojo korist6 pomeni, da bo v primeru vzpostavitve listine njegova lastninska pravica varovana od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vknjižbo. Če bi strankam, ki so izgubile zemljiškoknjižno dovolilo, izdano v obliki notarskega zapisa, naložili obnovitev listine v postopku pred predsednikom Notarske zbornice, bi to pomenilo, da vrstni red pridobitve njihove pravice ves čas tega postopka, ki bi tekel ločeno od zemljiškoknjižnega postopka, ne bi bil varovan. Varstvo lastninske pravice bi bilo tedaj odvisno od tega, ali je bilo zemljiškoknjižno dovolilo izdano v obliki notarskega zapisa ali zasebne listine. Z vidika načela enakosti in enakega varstva pravic različno obravnavanje opisanih pravnih položajev, ki sta v bistvenem enaka, ni dopustno, saj za takšno razlikovanje ni razumnih in iz narave stvari izhajajočih razlogov.**

18. Ker sta nižji sodišči zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč zmotno presodili, da vzpostavitev notarskega zapisa v zemljiškoknjižnem postopku ni mogoča, preostali pogoji za izvedbo postopka vzpostavitve zemljiškoknjižne listine niso bili predmet presoje. Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, sklep višjega sodišča in sklepa sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo zemljiškoknjižnemu sodniku sodišča prve stopnje v novo odločanje (drugi odstavek 391. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 380. člena ZPP, četrtim odstavkom 161. člena ZZK-1 ter peto točko drugega odstavka 161. člena ZZK-1). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tudi notarski zapis lahko predmet vzpostavitve, ter presoditi, ali so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za izvedbo predlaganega postopka 1 Ur. l. RS, št. 58/2003, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZZK-1. 2 Ur. l. RS, št. 13/1994, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZN. 3 Ur. l. RS, št. 50/1994, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju Pravilnik. 4 Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP. Ker se je sodni postopek pred sodiščem prve stopnje končal pred pričetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E), je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 125. člena ZPP-E o zahtevi odločalo po določbah Zakona o pravdnem postopku, kakršen je veljal pred uveljavitvijo te novele. 5 Ravno zato, ker mora notar trajno hraniti izvirnik zapisa in lahko po potrebi naredi nov odpravek, naj vzpostavitev notarskega zapisa v zemljiškoknjižnem postopku ne bi bila mogoča. Tako Nataša Butina Mrakič, mag. Jana Petrič in Berta Žorž: Aktualna vprašanja v zemljiškoknjižnih postopkih, Pravosodni bilten, št. 3 /2013, str. 194. Podobno tudi Sklep VSK CDn 356/2014 z dne 28. 10. 2014, v katerem predlagatelj niti ni trdil, da bi bil izvirnik notarskega zapisa izgubljen ali uničen. Sodišče je predlog za vzpostavitev listine zavrnilo s pojasnilom, da mora notar notarske zapise trajno hraniti, poleg tega naj bi ZN urejal tudi postopek obnovitve uničenih listin. 6 Če je predlog za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine vložen pred predlogom za vpis lastninske pravice, ga sodišče zavrže. Če pa je predložen naknadno, po vložitvi predloga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, sodišče po uradni dolžnosti združi obravnavanje obeh predlogov v isti postopek (drugi in tretji odstavek 235. člena ZZK-1).