Jedro

Izdaja sklepa o dovolitvi izvršbe, s katero se odloči, da zavezančeva obveznost izpolnitve še obstoji in je zato potrebna njena izvršitev na način in s sredstvi, določenimi v sklepu o dovolitvi izvršbe, predstavlja odločanje o vidiku obveznosti, o katerem še ni bilo in tudi ni moglo biti odločeno z izvršilnim naslovom, to je o njeni prisilni realizaciji, zaradi katere mora zavezanec dopustiti s tem povezane posege v svoje pravice (predvsem premoženjske). Ob tem je pomembno, da tudi teh posegov ni dolžan trpeti neomejeno, saj je pod pogoji iz 285. člena ZUP upravičen zahtevati, da se izvršba opravi na način in s sredstvom, ki sta zanj najmilejša, če se z njima doseže namen izvršbe. Iz tega pa izhaja, da se s sklepom o dovolitvi izvršbe odloča o pravici oziroma pravni koristi stranke izvršilnega postopka, ki zaradi izvršbe ne sme priti v slabši pravni položaj, kot je nujno potreben za dosego izpolnitve.

Ustavoskladnost in s tem uporaba 152. člena ZGO-1, ki je podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa, sta vezani na ureditev odloga izvršbe v 156.a členu istega zakona, kot je dopolnjena v 3. točki izreka odločbe Ustavnega sodišča U-I-64/14. Povedano drugače: 152. člen ZGO-1 je skladen z ustavo, njegova uporaba pa zato dopustna, samo skupaj z ureditvijo iz 156.a člena ZGO-1, kot je do odprave ugotovljene neustavnosti dopolnjena z odločbo Ustavnega sodišča. Vložitev odloga zahteve za odlog izvršbe po 156.a členu ZGO-1 je zato treba šteti za pravno sredstvo, ki je neločljivo povezano z izdajo odločbe na podlagi 152. člena ZGO-1. Morebitno vložitev tega pravnega sredstva je po presoji sodišča treba obravnavati kot nadaljevanje postopka, začetega na podlagi ZGO-1, torej v smislu prehodne določbe pravega odstavka 106. člena GZ in o njej odločiti z uporabo 156.a člena ZGO-1 na način, kot ga je določilo Ustavno sodišče RS.

Določba 82. člena GZ je vsebinsko enaka določbi 152. člena ZGO-1, določb, ki bi omogočale presojo sorazmernosti posega v pravico do spoštovanja doma v okviru odloga izvršbe ali kako drugače, pa GZ nima. Z ustavno odločbo ugotovljena neustavnost se odpravlja šele z ureditvijo v Gradbenem zakonu (GZ-1), ki bo začel veljati 1. 6. 2022. Ta nova ureditev pa se bo na podlagi petega odstavka 128. člena GZ-1 uporabljala tudi v postopkih izvršbe, ki so se začeli pred začetkom uporabe tega GZ-1, če inšpekcijski ukrep do začetka uporabe tega zakona še ne bo izvršen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom odločil, da je 2. točka izreka odločbe gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor št. 35602-321/2002/34 z dne 14. 11. 2014, s katero je v drugi alineji tožniku prepovedana uporaba ali opravljanje gospodarskih, stanovanjsko najemnih ali drugih dejavnosti v objektih iz 1. točke navedene odločbe - to je v poslovno stanovanjskih hiši na naslovu A., stavba št. 1221 s prizidki, na zemljišču s parc. št. 143/136, 143/139 in 143/137 k. o. ..., postala 21. 11. 2014 izvršljiva in se dovoljuje njena izvršba (1. točka izreka izpodbijanega sklepa). Tožniku je naložil, da je odrejeno obveznost iz druge alineje 2. točke izreka odločbe št. 35602-321/2002/34 z dne 14. 11. 2014 dolžan izpolniti v roku 30 dni po vročitvi sklepa in da bo v primeru kršitve te prepovedi po preteku tega roka kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v upravni izvršbi v znesku 2000 evrov (2. točka izreka izpodbijanega sklepa). Ugotovil je še, da pritožba zoper ta sklep ne zdrži njegove izvršitve in sklenil, da bo o morebitnih stroških odločeno s posebnim sklepom (3. in 4. točka izreka izpodbijanega sklepa).

2. V obrazložitvi navaja, da je bilo na podlagi izvedenih inšpekcijskih ukrepov v letu 2019 ugotovljeno, da družba B., d. o. o., v objektu opravlja gospodarsko dejavnost, da tožnik objekt uporablja za bivanje ter da v objektu, na njem in ob njem izvaja večja in obsežnejša gradbena dela. Glede na navedeno ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji, da se dovoli izvršba prepovedi, opisanih v izreku, ter določi način izvršbe. Dodaja, da se v tej zadevi glede na to, da je bil inšpekcijski postopek začet v času veljavnosti Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), ter ob upoštevanju prehodnih določb prvega odstavka 200. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) ter 106. in 125. člena Gradbenega zakona (GZ) ter načela zakonitosti uporablja GZ. Navaja še, da je upravni izvršilni postopek nov postopek, zato se ne glede na 324. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), v tej zadevi uporablja ZUP.

3. Drugostopenjski organ je prvostopenjsko odločbo odpravil v delu, v katerem ugotavlja, da je datum izvršljivosti druge alineje 2. točke izreka inšpekcijske odločbe 21. 11. 2014, in ga nadomestil z novim datumom izvršljivosti, to je 19. 11. 2014. V preostalem delu je tožnikovo pritožbo zavrnil. **Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej nasprotuje stališču, da je podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa GZ. Navaja, da je bila inšpekcijska odločba izdana v času veljavnosti ZGO-1 in da so zanj ugodnejše določbe tega zakona, v zvezi s čemer se sklicuje na 156. a člen ZGO-1. Opozarja na dolgotrajnost postopka in meni, da zakonodajalec pri oblikovanju prehodnih določb GZ ni izhajal iz predpostavke, da se te lahko nanašajo na nezaključene postopke po ZUN. Navaja, da GZ nima določb o odlogu izvršbe inšpekcijskih ukrepov in da je zato 82. člen tega zakona v nasprotju z Ustavo RS. Navaja še, da je bil obravnavani objekt poškodovan v požaru 27. 5. 2019 in da njegova uporaba v času izdaje izpodbijanega sklepa in vložitve pritožbe ni bila mogoča. Meni, da vzpostavljanje objekta v stanje pred požarom ne pomeni kršitve druge alineje 2. točke izreka inšpekcijske odločbe. Dodaja, da objekt zanj in za njegovo družino pomeni bivališče in prostor za opravljanje dejavnosti, ki je podlaga za njegovo eksistenco. Trdi tudi, da nobeden izmed objektov iz 1. točke inšpekcijske odločbe ne stoji na zemljišču s parc. št. 143/137 k. o. ...

5. Sodišče je tožbo vročilo toženki, ki nanjo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis zadeve.

6. C. C. je z vlogo zahtevala vstop v postopek. Svoj pravni interes utemeljuje z navedbo, da je solastnica nepremičnine parc. št. 143/137 k. o. ..., na kateri je na podlagi izpodbijanega sklepa zaznamovana prepoved zaradi nedovoljene gradnje. Trdi tudi, da je obravnavani objekt nedovoljen in nevaren objekt po določbah GZ ter da je bil v njem požar, ki se je razširil tudi na objekt, katerega solastnica je, in da njegova uporaba za gospodarsko dejavnost povečuje možnost za ponovni požar. Uveljavlja, da izpodbijani sklep ni akt v smislu določb Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), zato sodišču predlaga, naj tožbo zavrže. 7. Tožnik v pripravljalni vlogi nasprotje vstopu C. C. v postopek in navaja, da glede na naravo zadeve in njene navedbe z inšpekcijskim ukrepom niso prizadete njene koristi. Prereka njene navedbe o nevarnosti objekta in vzroku za požar. Trdi tudi, da so izpolnjeni pogoji za vsebinsko odločitev o tožbi.

8. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo vztraja, da izpodbijani sklep ni akt po ZUS-1. Nasprotuje tudi tožbenim navedbam o zmotni uporabi materialnega prava in navaja, da sta inšpekcijski postopek in postopek prisilne izvršbe dva različna postopka. Navaja tudi, da morebitna začasna nemožnost uporabe ni pomembna za odločitev in da tožnik tudi ni izkazal, da objekta začasno ni mogel uporabljati.

9. Na naroku za glavno obravnavo so stranke vztrajale pri svojih navedbah in jih dodatno pojasnjevale.

**Razlogi za priznanje položaja prizadete stranke C. C.**

10. Po prvem odstavku 19. člena ZUS-1 ima položaj stranke tudi oseba, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo, pa ne gre za osebo, ki v skladu s šestim odstavkom 143. člena ter drugim odstavkom 229. člena ZUP ali vsebinsko enake določbe drugega predpisa, ki ureja postopek izdaje upravnega akta, ne bi mogla biti stranski udeleženec v upravnem postopku.

11. Sodišče ugotavlja, da je prizadeta stranka imela položaj stranske udeleženke v upravnem postopku izdaje inšpekcijske odločbe in da ji je drugostopenjski organ enak položaj priznal tudi v obravnavanem izvršilnem postopku. Po presoji sodišča je C. C. pravni interes izkazala z navedbami, da se izrek izpodbijanega sklepa nanaša tudi na nepremičnino št. 143/137 k. o. ..., katere solastnica je in na kateri je zaznamovana prepoved zaradi nedovoljene gradnje, njen pravni interes pa je, da se na njeni nepremičnini vzpostavi zakonito stanje, vključno z izbrisom prepovedi iz zemljiške knjige za njeno nepremičnino. Ker že to zadostuje za priznanje položaja prizadete stranke, za to presojo ni pomembno, ali je obravnavani objekt tudi nevarna gradnja.

**Dokazni sklep**

12. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine v upravnem spisu zadeve, zlasti pa v inšpekcijske zapisnike z dne 2. 7. 2019, 5. 7. 2019, 19. 7. 2019 in 23. 7. 2019 ter tožnikova pisna ugovora zoper zapisnike, datirana z dne 11. 2. 2019 in 15. 2. 2019 (po presoji sodišča sta glede na čas prejema in vsebino pravilna datuma 11. 7. 2019 in 15. 7. 2019). Vpogledalo je tudi naslednje listine v sodnem spisu: odločbo MOP z dne 24. 9. 2019 na A2, sklep o dovolitvi izvršbe z dne 30. 7. 2019 na A3, pritožbo in predlog za odlog izvršbe z dne 20. 8. 2019 na A4, inšpekcijsko odločbo z dne 14. 11. 2014 na A5, sodbo I U 421/2016 na A6 in zemljiškoknjižni izpisek za parcelo št. 143/137 k.o. ... na C3. 13. Dokazni predlogi z zaslišanjem prič, ki jih je prizadeta stranka predlagala glede izvajanja gradnje in posega v njene pravice, ter vpogled v preostale listine sodnega spisa in druge dokazne predloge je sodišče zavrnilo kot pravno nerelevantne, saj se ne nanašajo na pravno odločilne okoliščine zadeve, to je na izvrševanje prepovedi iz druge alineje 2. točke izreka inšpekcijske odločbe z dne 14. 11. 2014. 14. Dokazni predlog za zaslišanje tožnika se kot prepozen zavrne na podlagi 52. člena ZUS-1.1 Tožnik namreč tega predloga ni podal že v upravnem postopku, to je pritožbenim postopkom (taka skrbnost stranke je bistvena, saj s tem omogoča upravnemu organu, ki je pristojen za odločanje v upravni stvari, da izda zakonito odločbo, zaradi česar z relevantnimi navedbami in dokaznimi predlogi ne sme „čakati“ na upravni spor)2, niti ni navedel razlogov, zakaj tega ni storil. 15. Dokazni predlog za zaslišanje prizadete stranke in priče Č. Č. glede uporabe obravnavanih objektov za bivanje in opravljanje dejavnosti, je bil podan šele na naroku za glavno obravnavo, zato ga je sodišče prav tako zavrnilo kot prepoznega. V tem primeru pa je glede na to, da je bila v upravnem postopku izvršbe prizadeti stranki položaj stranke priznan šele z vročitvijo drugostopenjske odločbe, podlaga za zavrnitev dokaznega predloga prvi odstavek 28. člena ZUS-1. Tožba v upravnem sporu je sodno varstvo pravic in pravnih koristi pravnih subjektov zoper odločitve državnih organov ter je za njeno vložitev v 28. členu ZUS-1 predpisan prekluziven rok. Po poteku tega roka zato tožbe ni več mogoče širiti z navajanjem dejstev in dokazov, ki niso bili navedeni že v pravočasni tožbi, niti tekom upravnega postopka. Iz enakega razloga je prizadeta stranka, ki ima nasprotni interes od tožnikovega, z navajanjem dejstev in dokazov prekludirana s potekom roka za odgovor na tožbo.

**Glede dovoljenosti tožbe**

16. Niso utemeljeni ugovori prizadete stranke, da izpodbijanega akta ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepa I Up 96/2021 in I Up 171/2021) izhaja, da je izdaja sklepa o dovolitvi izvršbe, s katero se odloči, da zavezančeva obveznost izpolnitve še obstoji in je zato potrebna njena izvršitev na način in s sredstvi, določenimi v sklepu o dovolitvi izvršbe, odločanje o vidiku obveznosti, o katerem še ni bilo in tudi ni moglo biti odločeno z izvršilnim naslovom, to je o njeni prisilni realizaciji, zaradi katere mora zavezanec dopustiti s tem povezane posege v svoje pravice (predvsem premoženjske). Ob tem je pomembno, da tudi teh posegov ni dolžan trpeti neomejeno, saj je pod pogoji iz 285. člena ZUP upravičen zahtevati, da se izvršba opravi na način in s sredstvom, ki sta zanj najmilejša, če se z njima doseže namen izvršbe. Iz tega pa izhaja, da se s sklepom o dovolitvi izvršbe odloča o pravici oziroma pravni koristi stranke izvršilnega postopka, ki zaradi izvršbe ne sme priti v slabši pravni položaj, kot je nujno potreben za dosego izpolnitve.

**K I. točki izreka**

17. Tožba ni utemeljena.

18. Predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu je sklep o dovolitvi izvršbe druge alineje 2. točke izreka inšpekcijske odločbe z dne 14. 11. 2014, to je v delu, v katerem je bila prepovedana uporaba ali opravljanje gospodarskih, stanovanjsko najemnih ali drugih dejavnosti v poslovno stanovanjskih hiši na naslovu A., stavba št. 1221 s prizidki, na zemljišču s parc. št. 143/136, 143/139 in 143/137 k. o. ...

19. Pogoj za izdajo sklepa je izvršljivost odločbe, ki se izvršuje (v tem primeru 2. alineje 2. točke inšpekcijske odločbe z dne 14. 11. 2014), in dejstvo, da še ni bila izvršena, kar v tem primeru pomeni, da se uporablja na način, ki je z izvršilnim naslovom izrecno prepovedan. S pravnimi sredstvi zoper sklep o dovolitvi izvršbe je mogoče uveljavljati razloge, ki se nanašajo na samo izvršbo, ni pa mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje (prvi odstavek 292. člena ZUP), zato so navedbe in s tem povezani dokazni predlogi, ki se nanašajo na dovoljenost gradnje in druga razmerja med tožnikom in prizadeto stranko, nepomembne za odločitev v tem upravnem sporu.

20. Tožnik s tožbo uveljavlja, da zaradi požara 27. 5. 2019 uporaba objekta v času izdaje izpodbijanega sklepa ni bila mogoča, hkrati pa trdi, da je objekt njegovo edino prebivališče. 21. Pred izdajo izpodbijanega sklepa je inšpektor večkrat opravil ogled kraja (zapisniki z 2. 7. 2019, 5. 7. 2019 in 19. 7. 2019) in opravil razgovor s tožnikom (zapisnik s 23. 7. 2019). Iz zapisnikov o navedenih procesnih dejanjih, pa tudi fotografij, ki so v upravnem spisu, izhaja, da je bil objekt v požaru poškodovan, pa tudi, da je bil kljub temu še vedno v uporabi in da se na njem izvajajo dela z namenom, da se bo (še naprej) uporabljal. V zapisniku z 2. 7. 2019 inšpektor ugotavlja, da je severni del stavbe deloma v uporabi in deloma nepoškodovan, zapiše pa tudi tožnikovo izjavo, da ima objekt namen obnoviti. Tudi iz inšpektorjevih ugotovitev na ogledu 5. 7. 2019 izhaja, da se na objektu izvajajo dela (tam je videl delavce) in da je v uporabi, saj navede, da je tožnikovo ženo videl v stanovanjskem delu prostorov, ki jih uporabljajo, in tudi tožnik mu je izjavil, da z ženo zasilno živita v stavbi. Enako, to je, da se na objektu izvajajo dela, pa izhaja tudi iz zapisnika o ogledu 19. 7. 2019. 22. Navedene ugotovitve inšpektorja o uporabi objekta potrjuje tudi tožnikova izpovedba na zapisniku s 23. 7. 2019, saj v njej tožnik navaja, da živi na naslovu A., to pa je, kot izhaja iz uvoda izpodbijanega sklepa in podatkov v upravnem spisu (elektronsko sporočilo Geodetske uprave, Območne geodetske uprave Ljubljana, s 15. 7. 2019 na zap. št. 70), obravnavani objekt. Poleg tega tudi v ugovorih na zapisnik z 2. 7. 2019 in 5. 7. 2019, ki ju je tožnik podal 11. 7. 2019 in 15. 7. 2019 ne ugovarja inšpektorjevim ugotovitvam o uporabi in obnavljanju objekta.

23. Glede na navedeno sodišče sodi, da je ugotovitev upravnega organa, da je tožnik v času izdaje izpodbijanega sklepa, kljub izrečeni prepovedi uporabljal obravnavani objekt, na ta način, da je v njem (kljub požaru, ki je bil v objektu dva meseca pred tem, zasilno) živel. To pomeni, da inšpekcijska odločba, ki je tožniku odrejala prepoved uporabe objekta, še ni bila izvršena in da je bila zato izpolnjena podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa. Sodišče zato ni dodatno presojalo, kaj z vidika izvrševanja prepovedi, ki je predmet izpodbijanega sklepa, pomeni, da je tožnik na objektu izvrševal dela (kar sam priznava), ki so bila namenjena vzpostavljanju stanja, ki omogoča, da se objekt še naprej uporablja na način, ki je z izvršljivo inšpekcijsko odločbo prepovedan, saj to ni bilo potrebno.

24. Tožnik obravnavani sklep o dovolitvi izvršbe izpodbija tudi zato, ker meni, da je izdan na napačni pravni podlagi. Za tožnika je to pomembno zato, ker GZ, ki je po mnenju upravnega organa zakonska podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, nima določb o odlogu izvršbe, ki bi tožniku omogočale uveljavljanje varstva pravice do spoštovanja doma na način, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-64/14. 25. Iz sodne prakse tega sodišča (npr. sodba I U 2357/2018) izhaja, da postopek izvršbe ni nadaljevanje in del postopka inšpekcijskega nadzora. Glede na prvi odstavek 106. člena GZ3 je za odgovor na vprašanje, kateri zakon se uporablja v tem postopku, zato relevantno, kdaj se je začel ta postopek. Izpodbijani sklep je bil po uradni dolžnosti izdan 30. 7. 2019, torej v času veljavnosti GZ, ki je začel veljati 1. 6. 2018. Iz podatkov spisa je mogoče razbrati, da se je ta postopek tudi začel v času veljavnosti GZ, to je, ko je inšpektor po požaru v maju 2019 opravil prvi ogled kraja in o tem sestavil zapisnik.

26. Vendar pa glede na prej navedeno odločbo Ustavnega sodišča U-I-64/14 navedeno razlogovanje ne zadostuje za sklep, da je pravilna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa GZ. Pomembno je, da iz te odločbe (ki se očitno ne nanaša le na romsko skupnost, kot zmotno trdi prizadeta stranka) izhaja, da je bila težišče presoje ustavoskladnosti določba 152. člena ZGO-1.4 Torej določba, ki je podlaga za samo odreditev inšpekcijskega ukrepa. Ustavno sodišče je pri svoji presoji upoštevalo, da navedena določba ZGO-1 inšpektorju ne omogoča, da bi ob upoštevanju testa sorazmernosti namesto predpisanega izrekel drug, milejši ukrep. Zakonska ureditev, ki ne zagotavlja predhodne sodne presoje sorazmernosti posega v pravico do spoštovanja doma, pa nedopustno posega v to pravico. Presodilo je, da sta zato, ker ureditev inšpekcijskega postopka zaradi nelegalne gradnje ne zagotavlja, da bi poseg v pravico do spoštovanja doma temeljil na predhodni sodni odločbi, 152. in 156.a5 člen ZGO-1 v neskladju s prvim odstavkom 36. člena Ustave. V 1. točki izreka navedene ustavne odločbe je Ustavno sodišče zato odločilo, da sta navedena člena ZGO-1 v neskladju z Ustavo, v 3. točki pa je do odprave ugotovljene neustavnosti določilo način izvršitve, in sicer tako, da je vsebinsko dopolnilo ureditev odloga izvršbe v 156.a členu ZGO-1. 27. Iz navedenega izhaja, da je ustavoskladnost in s tem uporaba 152. člena ZGO-1, ki je podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa, vezana na ureditev odloga izvršbe v 156.a členu istega zakona, kot je dopolnjena v 3. točki izreka odločbe Ustavnega sodišča U-I-64/14. Povedano drugače: 152. člena ZGO-1 je skladen z ustavo, njegova uporaba pa zato dopustna, samo skupaj z ureditvijo iz 156.a člena ZGO-1, kot je do odprave ugotovljene neustavnosti dopolnjena z odločbo Ustavnega sodišča. Glede na to je naslovno sodišče v sodbi I U 2044/2017 presodilo, da je vložitev odloga zahteve za odlog izvršbe po 156.a členu ZGO-1 treba šteti za pravno sredstvo, ki je neločljivo povezano z izdajo odločbe na podlagi 152. člena ZGO-1. Morebitno vložitev tega pravnega sredstva je zato po presoji sodišča treba obravnavati kot nadaljevanje postopka, začetega na podlagi ZGO-1, torej v smislu prehodne določbe pravega odstavka 106. člena GZ in o njej odločiti z uporabo 156.a člena ZGO-1 na način, kot ga je določilo Ustavno sodišče RS.

28. Med strankami ni sporno, da se je inšpekcijski postopek, v katerem je bila izdana odločba št. 35602-321/2002/34 z dne 14. 11. 2014, ki se izvršuje z izpodbijanim sklepom, začel še v času veljavnosti ZUN, odločba pa je bila izdana v času veljavnosti ZGO-1 (ki se je uporabljal od 1. 1. 2003 do 31. 5. 2018). Po prvem odstavku 200. člena ZGO-1 so postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, končali po predpisih, ki so veljali pred njegovo uveljavitvijo, torej v tem primeru po ZUN. Vendar pa to ne pomeni, da je bilo mogoče po začetku uporabe ZGO-1 inšpekcijski ukrep izreči v nasprotju s tem zakonom, torej ne da bi imel ukrep hkrati podlago tudi v ZGO-1. Ne glede na navedeno prehodno določbo (ob upoštevanju načela zakonitosti iz 6. člena ZUP) namreč za gradnjo, ki po ZGO-1 ne bi bila (več) nelegalna, inšpekcijskega ukrepa v času veljavnosti ZGO-1 ne bi bilo (več) mogoče izreči. Povedano drugače, ne da bi bila določena gradnja tudi po ZGO-1 (še vedno) nelegalna in ne da bi tudi ZGO-1 določal vsaj tako stroge ukrepe kot prej veljaven predpis, ukrepov po prejšnjem zakonu ne bi bilo mogoče izreči, saj za to, upoštevaje načelo zakonitosti, v času odreditve ukrepa ne bi bilo (več) podlage. Ravno zato je ob presoji zakonitosti inšpekcijske odločbe št. 35602-321/2002/34 z dne 14. 11. 2014 naslovno sodišču uporabilo določbe ZGO-1, kar izhaja iz sodbe I U 421/2016, s katero je sodišče presojalo zakonitosti navedene odločbe z dne 14. 11. 2014. Ker torej odločbe, izdane v času veljavnosti ZGO-1, ki se z izpodbijanim sklepom izvršuje, ni bilo mogoče izdati brez podlage za tak inšpekcijski ukrep v ZGO-1, to pa je bil v tem primeru (glede na to, da je predmet inšpekcijskega ukrepa odstranitev nedovoljene gradnje na podlagi 73. člena ZUN) 152. člen ZGO-1, je glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-64/14 ta zakon treba tudi uporabiti tudi pri odločanju o predlogu za odlog izvršbe.

29. Drugačna razlaga prehodnih določb GZ in ZGO-1 bi bila po povedanem iz razlogov, navedenih v odločbi Ustavnega sodišča U-I-64/14, v nasprotju z ustavo. Sedaj veljavni GZ namreč v navedeni odločbi Ustavnega sodišča ugotovljene neustavnosti ni odpravil. Določba 82. člena GZ je vsebinsko enaka določbi 152. člena ZGO-1, določb, ki bi omogočale presojo sorazmernosti posega v pravico do spoštovanja doma v okviru odloga izvršbe ali kako drugače, pa GZ nima. Z ustavno odločbo ugotovljena neustavnost se odpravlja šele z ureditvijo v Gradbenem zakonu (GZ-1), ki bo začel veljati 1. 6. 2022. Ta nova ureditev pa se bo na podlagi petega odstavka 128. člena GZ-1 uporabljala tudi v postopkih izvršbe, ki so se začeli pred začetkom uporabe tega GZ-1, če inšpekcijski ukrep do začetka uporabe tega zakona še ne bo izvršen.

30. Navedeno pa ne vpliva na odločitev o obravnavani tožbi, saj predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu ni odločitev o predlogu za odlog izvršbe, temveč sklep o dovolitvi izvršbe. Za odločitev o zakonitosti tega sklepa pa je, kot že rečeno, bistveno, da so izpolnjeni pogoji za izvršbo, ki jih določa ZUP. Ker tožbeni ugovor, da ti pogoji niso podani (to je, da se objekt ni uporabljal v nasprotju z drugo alinejo 2. točke inšpekcijske odločbe z dne 14. 11. 2014), ni utemeljen, tudi tožba ni utemeljena. Sodišče je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

**K II. točki izreka**

31. Odločitev o stroških postopka, ki jih priglaša tožnik temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

32. Ta odločitev vključuje tudi zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov postopka prizadeti stranki. Ker ZUS-1 nima posebnih določb glede vprašanja povrnitve stroškov prizadetih strank, je glede tega treba uporabiti Zakon o pravdnem postopku (ZPP), zlasti 154. in 155. člen. Prizadeta stranka je v postopku uveljavljala, naj sodišče tožbo zavrže oziroma zavrne, kar pomeni, da je s svojim zahtevkom uspela, vendar pa je sodišče presodilo, da s svojimi navedbami ni z ničemer prispevala k rešitvi zadeve. Zato je ocenilo, da priglašeni stroški niso bili potrebni.

1 52. člen ZUS-1: „V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. “ 2 Drugačna razlaga določb ZUS-1 o prepovedi navajanja tožbenih novot bi pomenila kršitev ustavnega načela delitve oblasti. 3 Ta določa: „Postopki, začeti pred začetkom uporabe tega zakona na podlagi zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo, 14/05 – popr., 92/05 – ZJC-B, 93/05 – ZVMS, 111/05 – odl. US, 126/07, 108/09, 61/10 – ZRud-1, 20/11 – odl. US, 57/12, 101/13 – ZDavNepr, 110/13 in 19/15; v nadaljnjem besedilu: ZGO-1), se končajo po določbah ZGO-1.“ 4 152. člen ZGO-1: „V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. “ 5 Določbe tega člena urejajo odlog izvršbe.