Jedro

Imetnik pravice uporabe vozila v smislu prvega odstavka 8. člena ZPrCP ni vsakdo, ki je po navedbi lastnika imel vozilo v posesti, temveč oseba, določena v drugem, tretjem ali petem odstavku 29. člena Zakona o motornih vozilih, ki je kot imetnik pravice uporabe vozila vpisana v prometno dovoljenje. Gre za osebe, ki vozilo trajno uporabljajo namesto lastnika, kadar jim lastnik uporabo prepusti na podlagi pogodbe ali kadar je lastnik vozila otrok, mladoletnik ali polnoletna oseba brez veljavnega vozniškega dovoljenja. V teh primerih se domneva storitve prekrška iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP nanaša le na imetnika pravice uporabe vozila, ne pa tudi na lastnika vozila. V vseh drugih primerih pa domneva zadeva zgolj lastnika vozila, ne glede na to, ali je vozilo (bodisi začasno bodisi trajno) zaupal v uporabo drugi osebi.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Medobčinsko redarstvo skupne občinske uprave občin v spodnjem Podravju je Š. D. izdal plačilni nalog zaradi prekrška po 5. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter mu izrekel globo 1.000,00 EUR in devet kazenskih točk v cestnem prometu. Okrajno sodišče na Ptuju je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka. Uveljavlja, da so razlogi sodbe nerazumljivi, saj iz njih izhaja, da za storilca velja določba 8. člena ZPrCP, čeprav je bilo ugotovljeno, da storilec v obravnavanem primeru ni lastnik vozila. Meni, da storilcu v obravnavanem primeru ni potrebno dokazovati, da v času prekrška ni vozil vozila. Ocenjuje tudi, da je bila storilcu kršena pravica do izvajanja razbremenilnih dokazov (29. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava). Storilec je namreč zahtevi za sodno varstvo priložil izjavi dveh prič, ki sta vsebovali tudi njune podatke. Predložitev take izjave je po stališču vlagateljice potrebno šteti kot dokazni predlog za zaslišanje priče. Sodišče pa ni niti ocenilo verodostojnosti predloženih pisnih izjav niti ni predlaganih prič zaslišalo oziroma navedlo razlogov, zakaj prič ni zaslišalo. Vlagateljica Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena storilcu, ki izjave ni podal. B.

4. V obravnavani zadevi so relevantne naslednje okoliščine: - prekrškovni organ je dne 24. 9. 2013 s pomočjo samodejnega radarskega merilnika hitrosti ugotovil, da je bil z vozilom, ki je last E. D., storjen prekršek prekoračitve najvišje dovoljene hitrosti. Lastniku, ki je bil v času storitve prekrška voznik začetnik, je posredoval pisni poziv, da sporoči podatke o vozniku oziroma uporabniku vozila, ki je storil obravnavani prekršek, ter ga opozoril, da bo v nasprotnem primeru zoper njega na podlagi prvega odstavka 8. člena ZPrCP podan obdolžilni predlog na pristojno sodišče. Lastnik je na poziv odgovoril, da prekrška ni storil. Navedel je, da je bil v času storitve prekrška na sestanku, avtomobil pa je tega dne posodil svojemu očetu. Te trditve je dokazoval s potrdilom o prisotnosti na sestanku, vabilom na sestanek, pisno izjavo K. S., pogodbo s podjetjem ter pisno izjavo očeta Š. D. Slednji je v izjavi navedel, da je imel 24. 9. 2013 v lasti (očitno je imel v mislih besedo „posesti“) sinovo vozilo, s katerim je bil storjen obravnavani prekršek, ob tem pa opozoril, da vozila sam ni uporabljal ter da so bili ključi dostopni vsem družinskim članom, zoper katere pa se ni dolžan izpovedati; - prekrškovni organ je dokaze, ki jih je predložil lastnik vozila, ocenil kot zadostne za razbremenitev domnevane odgovornosti lastnika vozila po prvem odstavku 8. člena ZPrCP ter z uradnim zaznamkom z dne 17. 10. 2013 postopek zoper E. D. ustavil. Istega dne je prekrškovni organ zaradi tega prekrška plačilni nalog izdal Š. D. Iz opisa dejanskega stanja, ki je bilo priloženo plačilnemu nalogu, je razvidno, da je po stališču prekrškovnega organa domneva iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP prešla na Š. D. kot imetnika pravice uporabe vozila, saj je lastnik vozila navedel, da je kritičnega dne vozilo posodil njemu, on pa je to v pisni izjavi potrdil; - storilec je zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je navedel, da očitanega prekrška ni storil. Ponovno je poudaril, da je bilo vozilo, s katerim je bil prekršek storjen, dne 24. 9. 2013 pri njem doma, vendar pa vozila v času storitve prekrška ni vozil. Navedel je, da mu je sin izročil ključe avtomobila, ki jih je dal na običajno mesto, s katerega jih po potrebi vzame tisti član družine ali partner, ki vozilo potrebuje, saj vozilo sicer uporablja več družinskih članov po potrebi. Kdo je v času storitve prekrška upravljal vozilo, ni vedel. Zahtevi je storilec priložil izjavo M. G. in B. Š., iz katerih izhaja, da je bil storilec v času storitve prekrška v prostorih Namiznoteniškega kluba Ptuj; - sodišče je v obrazložitvi sodbe, s katero je zahtevo za sodno varstvo storilca zavrnilo, navedlo, da je prekrškovni organ pravilno izdal plačilni nalog storilcu, upoštevajoč določbo 8. člena ZPrCP, v katerem je predpisana domneva, da je lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila storilec prekrška, saj je v obravnavanem primeru lastnik vozila izjavil, da je kritičnega dne vozilo posodil storilcu. Po oceni sodišča storilec te domneve tudi ni izpodbil, saj ni predložil takšnih dokazov, ki bi pri sodišču vzbudila utemeljen dvom glede dejstva, da je v obravnavanem času uporabljal osebni avtomobil svojega sina v naselju Ptuj.

5. Iz povzetega opisa dejanskega stanja, ki je bil priložen plačilnemu nalogu, ter razlogov izpodbijane sodbe je moč razbrati, da sta prekrškovni organ in sodišče odgovornost storilca za prekršek presojala v luči prvega odstavka 8. člena ZPrCP. Po navedeni določbi se v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Ker zgolj lastništvo vozila oziroma imetništvo pravice uporabe še ne zadošča za obstoj dokaznega standarda prepričanosti, da je ta oseba tudi storilec prekrška (kar izhaja že iz zakonske dikcije „pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec“), predstavlja navedeno pravilo izjemo od načela domneve nedolžnosti v prekrškovnem pravu (7. člen Zakona o prekrških, v nadaljevanju ZP-1, in 27. člen Ustave), po katerem je dokazno breme, da je določena oseba storila določen prekršek, na strani države. Ta izjema pa ne pomeni popolne prevalitve dokaznega bremena na obdolženca, saj 1) se ne razteza na vsakogar, ki je obdolžen prekrška zoper varnost cestnega prometa z vozilom, pač pa le na osebo, za katero je predhodno ugotovljeno, da je v točno določeni povezavi z vozilom, s katerim je bil prekršek storjen, tj. da je njegov lastnik oziroma imetnik pravice uporabe, ter 2.) se od obdolženca ne zahteva, da z dokazi prepriča sodišče, da ni storilec prekrška, temveč zadostuje, da predloži dokaze, s katerimi izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva(1). Domneve iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP, ki obdolžencu nalaga predložitev razbremenilnih dokazov, se torej vzpostavi šele, ko je ugotovljeno, da je obdolženec lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, s katerim je bil prekršek storjen. Če ta okoliščina ni izkazana, ravnanja obdolženca ni dopustno domnevati; prekrškovni organ mora tedaj navesti dejstva in predložiti dokaze, iz katerih z gotovostjo izhaja, da je obdolženec storil prekršek(2).

6. V obravnavani zadevi je bilo nedvomno ugotovljeno, da Š. D. ni bil lastnik vozila, s katerim je bil prekršek storjen, oziroma da je bil lastnik tega vozila njegov sin, E. D. Kot je moč razbrati iz opisa dejanskega stanja ter razlogov sodbe, pa sta prekrškovni organ in sodišče štela, da je bil Š. D. imetnik pravice uporabe vozila, saj naj bi mu lastnik kritičnega dne vozilo posodil oziroma je bilo vozilo pri njem puščeno. To stališče je zmotno. Imetnik pravice uporabe vozila v smislu prvega odstavka 8. člena ZPrCP ni vsakdo, ki je po navedbi lastnika imel vozilo v posesti, temveč oseba, določena v drugem, tretjem ali petem odstavku 29. člena Zakona o motornih vozilih (v nadaljevanju ZMV), ki je kot imetnik pravice uporabe vozila vpisana v prometno dovoljenje. Gre za osebe, ki vozilo trajno uporabljajo namesto lastnika, kadar jim lastnik uporabo prepusti na podlagi pogodbe (drugi odstavek 29. člena ZMV) ali kadar je lastnik vozila otrok, mladoletnik ali polnoletna oseba brez veljavnega vozniškega dovoljenja (tretji in peti odstavek 29. člena ZMV). V teh primerih se domneva storitve prekrška iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP nanaša le na imetnika pravice uporabe vozila, ne pa tudi na lastnika vozila. V vseh drugih primerih pa domneva zadeva zgolj lastnika vozila, ne glede na to, ali je vozilo (bodisi začasno bodisi trajno) zaupal v uporabo drugi osebi. Domneva storitve prekrška namreč ne more veljati za več oseb hkrati, ampak lahko velja le za lastnika ali imetnika pravice uporabe.

7. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bil storilec v prometno dovoljenje vozila, s katerim je bil storjen prekršek, vpisan kot imetnik pravice uporabe vozila skladno z določbami 29. člena ZMV. Vrhovno sodišče zato pritrjuje vlagateljici zahteve, da sta prekrškovni organ in sodišče napačno štela, da je odgovornost storilca za prekršek v obravnavanem primeru potrebno presojati po določbi prvega odstavka 8. člena ZPrCP. Posledično prekrškovni organ in sodišče odgovornosti storilca za prekršek nista utemeljila z dejstvi in dokazi, na podlagi katerih bi se prepričala, da gre za pravega storilca prekrška. Nasprotno, odgovornost storilca sta predpostavila, storilcu pa naložila dokazno breme, da prekrška ni storil. S tem je bila kršena domneva nedolžnosti (7. člen ZP-1 in 27. člen Ustave), ki je eden od temeljev poštenega postopka.

8. V zvezi z navedbami vlagateljice, da bi sodišče moralo pisni izjavi prič, ki jih je zahtevi predložil storilec, obravnavati kot dokazni predlog za zaslišanje prič, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se je o tem vprašanju opredelilo že v številnih odločbah. Sprejelo je stališče, da mora sodišče, če podvomi v resničnost predložene pisne izjave priče, v skladu z načelom materialne resnice v dopolnjenem dokaznem postopku ta dvom razčistiti in kljub odsotnosti storilčevega dokaznega predloga pričo zaslišati(3). Vendar Vrhovno sodišče ponovno poudarja, da v obravnavanem primeru storilcu že v izhodišču sploh ni bilo potrebno ničesar dokazovati, saj je bilo dokazno breme v celoti na prekrškovnem organu.

C.

9. Glede na ugotovljeno kršitev domneve nedolžnosti je Vrhovno sodišče zahtevi vrhovne državne tožilke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom ZP-1). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče v obsegu, ki ga izpostavlja zahteva za sodno varstvo, ponovno presoditi, ali je prekrškovni organ dejansko stanje pravilno ugotovil, pri tem pa bo moralo dokazno breme prekrškovnega organa presojati v luči 7. člena ZP-1 in ne prvega odstavka 8. člena ZprCP.

(1) Glede druge relativizacije domneve odgovornosti glej odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008, tč. 24. (2) Tako že sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 11/2014 z dne 18. 2. 2014, tč. 9. (3) Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča IV Ips 38/2014 z dne 8. 7. 2014, IV Ips 23/2014 z dne 15. 4. 2014 in IV Ips 1/2014 z dne 18. 2. 2014.