Jedro

Pristojnost za odločanje o pritožbah zoper odločbe v postopkih denacionalizacije je po 57. členu ZDen razdeljena med ustreznimi ministrstvi glede na predmet denacionalizacijskega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 206/2001-7 z dne 25.2.2003 se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Mariboru kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 4.6.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote R/D z dne 30.8.2000. Prvostopni upravni organ je zavrnil zahtevo tožnice za denacionalizacijo premoženja podržavljenega F.P., roj. 11.8.1903 in H.P., roj. 11.8.1909. Ugotovil je, da so H.P. kot upravičenka ter E.O., W.L. in I.S. kot pravne naslednice vložile zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, podržavljenih na podlagi Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno last (Uradni list DFJ, št. 2/45), z odločbo Okrajne zaplembene komisije M., desni breg, z dne 29.8.1945. Ker F.P. in H.P. nista bila vpisana v evidenco o državljanstvu, je Oddelek za notranje zadeve Občine R/D na podlagi 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) izdal ugotovitveni odločbi o njunem državljanstvu, obe z dne 31.1.1994, ki sta po odločitvi vrhovnega sodišča postali pravnomočni 21.1.1998 in 3.7.1997. V tem primeru so po določbi 12. člena ZDen upravičenci do denacionalizacije njuni dediči prvega dednega reda, če jim je bilo državljanstvo priznano s predpisi iz 1. odstavka 9. člena ZDen. Ker je pooblaščenec vlagateljic predložil potrdila, da noben otrok ni vpisan v evidenco o jugoslovanskem državljanstvu, je Upravna enota R/D dne 13.8.1998 izdala odločbe, s katerimi je ugotovila, da se E.O., W.L. in I.S. po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, niso štele za jugoslovanske državljanke, Ministrstvo za notranje zadeve pa je z odločbo z dne 23.5.2000, ki je postala pravnomočna 6.7.2000, pritožbo zoper navedene odločbe zavrnilo. Ker niti F.P. in H.P., niti njuni pravni nasledniki prvega dednega reda ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa upravičencev do denacionalizacije iz 9. člena ZDen, je prvostopni upravni organ zahtevo za denacionalizacijo zavrnil. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke.

Tožnica v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev procesnih določb in zmotno uporabo materialnega prava. Opozarja na določbo 18. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in spremenjeno določbo 57. člena ZDen. Zahtevana je bila denacionalizacija tudi stavbnih zemljišč v k.o. M. in k.o. M., kljub temu pa je o pritožbi glede vseh zemljišč odločala tožena stranka, čeprav bi moralo o pritožbi glede stavbnih zemljišč odločiti Ministrstvo za okolje in prostor. Tudi določba 2. odstavka 9. člena ZDen je bila napačno uporabljena. Tudi osebe, ki niso postali državljani FLRJ, lahko dokazujejo, da so bili pregnani zaradi verskih ali drugih razlogov v postopku denacionalizacije. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica v pritožbi utemeljeno uveljavlja pritožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka.

Po določbi 25. člena ZUP mora vsak organ po uradni dolžnosti med postopkom ves čas paziti na svojo stvarno in krajevno pristojnost. To velja tudi za pritožbeno odločanje.

Po določbi 57. člena ZDen o pritožbah zoper odločbe upravnih enot iz 54. člena ZDen odločajo ministrstvo, pristojno za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, zoper odločbo o zahtevi za denacionalizacijo kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetijskih gospodarstev, podržavljenih po predpisih iz 3. in 4. člena tega zakona (1. točka 57. člena), ministrstvo, pristojno za okolje in prostor pa zoper odločbe o zahtevi za denacionalizacijo stanovanj, stanovanjskih hiš, poslovnih prostorov, poslovnih stavb in stavbnih zemljišč, podržavljenih po predpisih iz 3. in 4. člena tega zakona (3. točka 57. člena).

Po podatkih predloženih spisov so predmet denacionalizacijske zahteve poleg kmetijskih zemljišč tudi stavbna zemljišča. Pri tem pa niti v upravnem postopku niti v upravnem sporu doslej ni bilo ugotavljano, za kakšna zemljišča gre, ali gre za isti sklop zemljišč (za kmetijsko gospodarstvo), ali pa za samostojen sklop stavbnih zemljišč, ki s kmetijskim gospodarstvom niso v nobeni povezavi. Navedene okoliščine tudi niso razvidne iz pravnega temelja podržavljenja (odločbe zaplembene komisije). Tožena stranka bi lahko ob pritožbi o vseh nepremičninah kot pritožbena instanca odločala le, če bi šlo za en sklop zemljišč (sklop kmetijskega gospodarstva).

Ker se niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje z ugotavljanjem in presojanjem okoliščin, ki so odločilne za stvarno pristojnost pritožbenega odločanja v upravnem postopku, nista ukvarjala, je podana bistvena kršitev določb postopka po 1. točki 3. odstavka 25. člena ZUS in bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. točke 1. odstavka 72. člena ZUS, v zvezi s 3. točko 1. odstavka 60. člena ZUS in 59. člena ZUS.

Zato je Vrhovno sodišče že zaradi navedene kršitve kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 74. člena ZUS pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo istemu sodišču, da opravi nov postopek, v katerem naj ugotovi stvarno pristojnost za odločanje o pritožbi zoper odločbo prvostopnega organa.