Jedro

Ker je tožnik v tožbi predlagal glavno obravnavo in svoje zaslišanje ter zaslišanje svoje žene in to o tem, kdaj mu je bila odločba prve stopnje vročena (prav ta datum pa je sporen), ni bilo podlage za odločanje na seji, temveč bi morala biti opravljena glavna obravnava.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 30.5.2003. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Davčnega urada M., Izpostave L. z dne 31.7.2002, s katerim je prvostopni organ tožnikovo pritožbo, vloženo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada M., Izpostava L. z dne 16.5.2002, vloženo 5.7.2002, kot prepozno zavrgel. Odločba je bila tožniku vročena 14.6.2002, zato se je 15-dnevni rok iztekel 29.6.2002, zato je pritožba, vložena 5.7.2002, vložena po preteku 15-dnevnega pritožbenega roka.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje v celoti sledi obrazložitvi odločbe tožene stranke in se sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS. Zavrženje prepozno vložene pritožbe je utemeljeno (19. člen Zakona o davčnem postopku v zvezi s 1. in 2. odstavkom 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku). Sodišče prve stopnje zavrača ugovore tožnika, da je pošiljko prevzela žena, sam tožnik pa je pošiljko prejel šele 1.7.2002. Vročilnica z dne 16.5.2002 nima formalnih pomanjkljivosti in se lastnoročni podpis tožnika na njej ne razlikuje od njegovega podpisa na dne 5.7.2002 vloženi pritožbi.

Tožnik kljub temu, da je predlagal glavno obravnavo, je sodišče odločilo na seji. Tožnik je namreč predlagal, da se izvedejo dokazi in dejstva, ki sta jih že ugotavljala in izvajala oba upravna organa, njegov predlog za zaslišanje njegove žene kot priče pa je sodišče prve stopnje štelo kot tožbeno novoto v skladu z določbo 3. odstavka 14. člena ZUS.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Navaja, da sodišče ni opravilo predlagane glavne obravnave in tudi ni zaslišalo niti tožnika niti predlagane priče - žene tožnika, čeprav bi bilo to bistveno. Tožniku zato ni bila dana možnost izvedbe dokazov in s tem obravnavanja pred sodiščem. Sodišče sme izvesti vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti odločbi. Sodišče bi moralo zaslišati tožnika in predlagano pričo, nato pa, zaradi razjasnitve zadeve, postaviti izvedenca grafologa, ki edini lahko poda mnenje, ali so podpisi na vročilnicah tožnikovi, ali njegove žene.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je utemeljen pritožbeni ugovor o bistvenih kršitvah določb postopka v upravnem sporu. Iz 1. odstavka 50. člena ZUS izhaja načelo, da sodišče na prvi stopnji odloči po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče lahko odloči tudi brez glavne obravnave (sojenje na seji), če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale (2. odstavek 50. člena ZUS).

V obravnavanem primeru iz tožbe izhaja, da je tožnik zahteval, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. V tožbi je uveljavljal tudi zmotno ter nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Njegovi ugovori so se nanašali na bistveno dejansko okoliščino tega upravnega spora, to je na okoliščino, kdaj mu je bila odločba, zoper katero je bila vložena pritožba, dejansko vročena. Trdil je, da je odločbo prejela njegova žena 14.6.2002, on sam pa šele 1.7.2002. Zaradi razjasnitve te okoliščine je predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje svoje žene kot priče. Sodišče prve stopnje predlogu ni sledilo. Svojo odločitev je sprejelo na seji z utemeljitvijo, da je bilo v upravnem postopku dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolno, tožnikov predlog za zaslišanje njegove priče pa je štelo za nedovoljeno tožbeno novoto.

Izvedba glavne obravnave, zlasti če je ta zahtevana, je realizacija načela kontradiktornosti, ki pomeni, da ima stranka pravico sodišču predočiti svoja pravna in dejanska stališča o stvari. Zato je namen glavne obravnave pri presoji zakonitosti upravnega akta tudi v tem, da se na podlagi neposrednega, ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo za presojo, ali je dejansko stanje sploh ugotovljeno oziroma ali je bilo ugotovljeno pravilno in popolno. V konkretnem primeru je bistvena okoliščina prav datum vročitve odločbe tožniku. Tožnik je namreč ves čas zatrjeval, da je izpodbijano odločbo dejansko prejel kasneje, zato naj bi bila njegova pritožba pravočasna. Ob takšnem dejanskem stanju in glede na določbo 14. člena ZUS, po kateri sodišče razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb, se ni mogoče strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da glavna obravnava ni bila potrebna. Zaradi že navedenega sodišče prve stopnje tudi ni moglo zavrniti tožnikov predlog za zaslišanje njegove žene kot tožbeno novoto.

Glede na navedeno sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi iz vidika pravice iz 22. člena Ustave Republike Slovenije ni imelo podlage za sojenje na seji. To pa tudi pomeni, da je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (2. in 4. točka 72. člena ZUS). Že zaradi teh kršitev je vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 74. člena ZUS pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti navedeno pomanjkljivost.