Jedro

Sklep z dne 5. 5. 2010 je v smislu določb ZUP sklep o dovolitvi izvršbe iz 290. člena ZUP, ki vsebuje vse sestavine po prvem odstavku tega člena. Glede na to (in ker tožnika prostovoljno obveznosti iz odločbe z dne 2. 6. 2009 nista izpolnila, kar niti ni sporno) je bila dana podlaga, da se opravi upravna izvršba. V sklepu pa sta bila tožnika tudi opozorjena, da bo izvršba po drugi osebi opravljena na njune stroške.

Sodni preizkus višine stroškov izvršbe omejuje na preizkus, ali je upravni organ obstoj in višino posameznih stroškovnih postavk v odločbi ustrezno obrazložil, ali te postavke niso očitno nerazumne in ali so v skladu z listinami v upravnem spisu. Tak obseg preizkusa je stvarno utemeljen ter zagotavlja prepoznanje morebitnih bistvenih kršitev, glede na katere bi odločba, v kateri je odločeno o stroških upravne izvršbe, ne mogla biti pravilna in zakonita.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je tožnikoma izdal identična izpodbijana sklepa, s katerima je odločil, da morata tožnika v roku 15 dni od dokončnosti sklepa plačati stroške upravne izvršbe po drugi osebi, ki znašajo 2.311,58 EUR, v primeru zamude plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila (v 1. točki izreka), tožnikoma kot zavezancema naložil, da dolžni znesek plačata na tam navedeni račun (v 2. točki izreka) in ugotovil, da se z izpodbijanima sklepoma nadomestita sklepa št. 3408-04-0309-F001/09-2 z dne 15. 11. 2011, izdana tožnikoma. Iz izpodbijanih sklepov izhaja, da je bila tožnikoma kot solastnikoma gozda izdana odločba z dne 2. 6. 2009, s katero jima je bila naložena obveznost obnove gozda, ki je bil opustošen oziroma v nasprotju s predpisom poseka na golo. Tožnika sta bila opozorjena, da je prvostopenjski organ dolžan na njune stroške zagotoviti izvedbo obveznosti, če dela ne bodo opravljena v roku in na način, kot je naveden v izreku odločbe. Organ ugotavlja, da se tožnika zoper navedeno odločbo nista pritožila ter je postala dokončna in izvršljiva. Ker pa nista opravila naloženih del, je njuno obveznost na podlagi sklepa prvostopenjskega organa o dovolitvi upravne izvršbe po drugi osebi z dne 5. 5. 2010 opravil pogodbeni izvajalec A. d.o.o. Zoper sklep o dovolitvi izvršbe se tožnika nista pritožila. Organ navaja, da stroški izvršbe znašajo 4.623,16 EUR, od tega vrednost del 1.602,36 EUR in vrednost materiala 3.020,80 EUR. Na podlagi 117. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) stroške postopka v zvezi z izvršbo trpita tožnika kot zavezanca. Ker so parcele v solastništvu, se znesek posameznega tožnika nanaša na njegov idealni delež na nepremičnini. Tako je vsak od tožnikov dolžan plačati pol zneska. Vrednost del za obnovo gozda, določenih z odločbo, je izračunana iz pogodbenih vrednosti delovnih ur izvajalca za izvršbe ter na podlagi norm oziroma normativov, ki jih določa Pravilnik o financiranju in sofinanciranju vlaganj v gozdove (v nadaljevanju Pravilnik). Pri izračunu vrednosti potrebnih materialov za izvedbo del pa so upoštevane pogodbene vrednosti dobaviteljev materialov, dosežene v postopku javnih naročil. Organ gozdnogojitvena in varstvena dela, ki so bila izvedena v postopku izvršbe po drugi osebi ter potreben material za izvedbo del, nato specificira po vrstah del oziroma sadik ter po vrednostih. Iz sklepov še izhaja, da sta izdana kot nadomestna, na podlagi pritožb tožnikov zoper prej izdana sklepa z dne 15. 11. 2011. Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 28. 2. 2013 zavrnil pritožbi tožnikov zoper izpodbijana sklepa prvostopenjskega organa (v 1. točki izreka), zavrnil zahtevi tožnikov za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (v 2. točki izreka) in zavrnil zahtevi tožnikov za vrnitev upravne takse za pritožbo (v 3. točki izreka).

Tožnika v tožbi navajata, da so stroški upravne izvršbe, ki so jima naloženi v plačilo z izpodbijanima sklepoma, previsoki. Navajata, da sta že v pritožbah opozorila, da iz izpodbijanih sklepov ni razvidno, v kakšnem obsegu je bila izvršba dejansko opravljena ter ali je bila opravljena v takem obsegu, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Uveljavljala sta ničnost odločbe z dne 2. 6. 2009, ki je izvršilni naslov, ker je neizvršljiva in ker na ničnost mora paziti vsak organ po uradni dolžnosti. Ko sta prejela odločbo drugostopenjskega organa v zadevi, sta si ogledala rezultate izvršbe po drugi osebi ter ugotovila, da so praktično vse sadike posušene. Izvršba je bila opravljena brez njune vednosti ter mimo izvršilnega naslova. V kakšnem obsegu je bila izvršba opravljena, bi upravni organ moral pred izdajo izpodbijanih sklepov ugotoviti, vendar ni. Stroški za obnovo gozda na delu parcel, kjer prej ni bilo gozda, niso potrebni stroški in so nastali neupravičeno. Prav tako so neupravičeni stroški v zvezi s pripravo tal za sajenje, saj posušene sadike dokazujejo, da delo ni bilo opravljeno pravilno. Po uveljavljeni upravni in upravnosodni praksi bi moral organ stroške izvršilnega postopka ugotoviti na podlagi dejanskih stroškov, ki bi jih moral ugotoviti kot relevantno dejansko stanje v ugotovitvenem postopku, v katerem bi tožnika morala imeti možnost se izjaviti (9. člen ZUP). Ker tožnika nista imela možnosti sodelovati v postopku, nista seznanjena s pogodbami, ki so bile z izvajalci sklenjene, ne z materiali, ki so bili uporabljeni, in tudi ne, ali je organ izbral najugodnejšega izvajalca in dobavitelja, kar vse je pomembno z vidika presoje o pravilni uporabi Pravilnika, pa tudi z vidika načela socialne zaščite (tretji odstavek 7. člena in 285. člen ZUP), ki v postopku ni bilo upoštevano in spoštovano. Drugostopenjski organ se v obrazložitvi svoje odločbe sklicuje tudi na listine, ki jih prvostopenjski organ ne omenja in s katerimi tožnika prav tako nista bila seznanjena ter se nista imela možnost o teh izjaviti. Tožnika navajata, da sta izpodbijana sklepa nezakonita zaradi bistvenih kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in zaradi kršitev določb 145. in 146. člena ZUP. Tožnika menita da je drugostopenjski organ nepravilno odločil o njuni zahtevi za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, saj jo je zavrnil ob razlagi, da v postopku nista uspela; vendar to ne drži popolnoma, kajti s prvima pritožbama z dne 8. 12. 2011 sta uspela. Že v pritožbah zoper izpodbijana sklepa sta uveljavljala njuno nezakonitost (med drugim) iz razloga, ker ne vsebujeta odločitve o pritožbenih stroških. Vendar je drugostopenjski organ pritožbeni navedbi prezrl oziroma ni jasno, ali je pritožbi v tem delu sploh obravnaval ter ali odločitev v 2. točki izreka odločbe tega organa obsega tudi odločitev o stroških, ki sta jih tožnika uveljavljala s prvima pritožbama; zaradi tega odločbe organa druge stopnje v tej točki izreka ni mogoče preizkusiti. Da drugostopenjski organ v podobnih primerih ravna drugače, izhaja iz sodbe U 2307/2008. Zato tožnika očitata tudi neenako obravnavanje identičnih primerov in kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Navajata dokaze, za katere sodišču predlagata, naj jih pred odločitvijo izvede. Sodišču predlagata, naj njuni tožbi ugodi ter izpodbijana sklepa in odločbo drugostopenjskega organa v izpodbijanem delu odpravi, samo reši zadevo ali pa zadevo vrne v ponovno odločanje upravnima organoma. Zahtevata pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, razvidnih iz obrazložitev izpodbijanih upravnih aktov ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi sta sporni odločitvi o stroških upravne izvršbe po drugi osebi v izpodbijanih sklepih prvostopenjskega organa, po katerih morata tožnika kot zavezanca plačati po 2.311,58 EUR vsak, in odločitev o stroških pritožbenega postopka v odločbi organa druge stopnje.

Po prvem odstavku 297. člena ZUP se v primeru, če je zavezanec dolžan storiti kaj takega, kar lahko stori tudi kdo drug, pa te obveznosti sploh ne izpolni ali je ne izpolni popolnoma, tako dejanje opravi po drugi osebi na zavezančeve stroške; pri tem pa je zavezanca treba na to poprej opozoriti.

Iz izpodbijanih sklepov izhaja, da je bila tožnikoma izdana odločba o izvedbi obnove gozda, ki je bil opustošen ali v nasprotju s predpisi posekan na golo, z dne 2. 6. 2009, in da jima je bil izdan sklep o izvedbi obnove gozda, ki je bil opustošen ali v nasprotju s predpisi posekan na golo, z dne 5. 5. 2010, ki je postal pravnomočen. Sklep z dne 5. 5. 2010 je v smislu določb ZUP sklep o dovolitvi izvršbe iz 290. člena ZUP, ki mora po prvem odstavku tega člena vsebovati ugotovitvi o tem, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva ter kdaj je postala izvršljiva, in določitev načina izvršbe. Iz sklepa z dne 5. 5. 2010 je razvidno, da vse navedene sestavine vsebuje: navaja, da je odločba z dne 2. 6. 2009 postala izvršljiva z dnem 3. 5. 2010 in da se dovoljuje izvršba po drugi osebi. Poleg tega je s sklepom odločeno še, da bo izvršbo opravil pogodbeni izvajalec od 2. 11. 2010 dalje in sicer na stroške zavezancev ter da bo o stroških izvršbe zavezancem izdan poseben sklep. Glede na to (in ker tožnika prostovoljno obveznosti iz odločbe z dne 2. 6. 2009 nista izpolnila, kar niti ni sporno) je bila dana podlaga, da se opravi upravna izvršba; po prvem odstavku 291. člena ZUP se namreč upravna izvršba, za katero je pristojen organ, ki je odločil o zadevi na prvi stopnji, opravi na podlagi izvršljive odločbe in sklepa o dovolitvi izvršbe. Po določbi prvega odstavka 292. člena ZUP je zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo ter z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Če pa že v postopku za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe po prej citirani določbi ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje, to še toliko bolj mora veljati za postopke, ki sledijo opravljeni izvršbi (v takem sta bila izdana izpodbijana sklepa o stroških upravne izvršbe po drugi osebi), zato sodišče kot neutemeljene zavrača tudi tožbene navedbe, da bi v postopku za izdajo izpodbijanih sklepov moral organ upoštevati, da sta tožnika uveljavljala (zatrjevala) ničnost odločbe, ki je izvršilni naslov.

V sklepu z dne 5. 5. 2010 pa sta bila, po že navedenem, tožnika tudi opozorjena, kot to zahteva določba prvega odstavka 297. člena ZUP, da bo izvršba po drugi osebi opravljena na njune stroške (in da bo izvedena od 2. 11. 2010 dalje, torej po preteku roka skoraj polnih šest mesecev, v katerem je še bila mogoča prostovoljna izvršitev odločbe).

To sodišče je v sodbi U 2307/2008 z dne 25. 3. 2010 že zavzelo stališče, ki mu tudi v tej zadevi kot v celoti sprejemljivemu sledi: da se sodni preizkus višine stroškov izvršbe omejuje na preizkus, ali je upravni organ obstoj in višino posameznih stroškovnih postavk v odločbi ustrezno obrazložil, ali te postavke niso očitno nerazumne in ali so v skladu z listinami v upravnem spisu. Tak obseg preizkusa je stvarno utemeljen (saj v predpisih stroški upravne izvršbe niso posebej urejeni) ter po presoji sodišča zagotavlja prepoznanje morebitnih bistvenih kršitev, glede na katere bi odločba, v kateri je odločeno o stroških upravne izvršbe, ne mogla biti pravilna in zakonita.

Pri preizkusu obrazloženosti obstoja in višine posameznih stroškovnih postavk sodišče ugotavlja, da je organ kot stroškovne postavke navedel gozdnogojitvena in varstvena dela, razvrščena v pet vrst del, ter material za izvedbo del, ki obsega tri vrste drevesnih sadik in grobomrežaste tulce in kole za tulce. Za vsako od del za obnovo gozda je navedel elemente za izračun vrednosti in strošek (vrednost) izvedbe dela, pri tem pa še pojasnil, da je uporabil za delovne ure pogodbene vrednosti izvajalca za izvršbe ter normative po Pravilniku. Tudi pri postavkah materiala za izvedbo del je organ za posamezno vrsto materiala navedel količino, vrednost na enoto in skupno vrednost, glede vrednosti na enoto pa je še pojasnil, da je upošteval pogodbene vrednosti dobaviteljev materialov, ki jih je dosegel v postopkih javnih naročil. Po presoji sodišča je organ stroške upravne izvršbe po drugi osebi v izpodbijanih sklepih tako glede obstoja kot višine posameznih stroškovnih postavk ustrezno obrazložil. Taka obrazložitev pa sodišču dopušča tudi oceno, da je organ ustrezno ugotovil dejanske stroške izvršbe, o katerih je nato izdal izpodbijana sklepa. Višine (posameznih) obrazloženih stroškovnih postavk, ki jim (posameznim) kot takim tožnika niti ne ugovarjata, pa po presoji sodišča navedena tudi ne moreta izpodbiti z zatrjevanjem, da so ugotovljeni skupni stroški previsoki, pri čemer se opirata na podatek o strošku za osnovanje novega nasada, kot izhaja iz časopisnega oglasa ter navajata še, da so stroški nesorazmerno visoki glede na donosnost gozda na tem območju ter vrednost lesne mase, v letu 2008 delno uničene in posekane; take navedbe so namreč nezadostno konkretizirane, saj ne omogočajo ustrezne primerjave stroškov.

Sodišče navedenih stroškovnih postavk tudi ne presoja kot očitno nerazumnih. Z organom se strinja, da je bila pri gozdnogojitvenih in varstvenih delih uporaba normativov po Pravilniku primerna, prav tako ne ocenjuje kot očitno nerazumnih pogodbenih cen za delovne ure. Sodišče tudi za uporabljene pogodbene vrednosti dobaviteljev za posamezno vrsto materiala ne sodi, da bi šlo za očitno nerazumne vrednosti na enoto. Kolikor ob tem tožnika ugovarjata, da bi organ moral izkazati uporabo določb Pravilnika glede izbire najugodnejšega izvajalca in dobavitelja, pa sta v zmoti. Pravilnik namreč ureja financiranje in sofinanciranje vlaganj v gozdove iz sredstev proračuna Republike Slovenije in sredstev EU, medtem ko njegove določbe ne veljajo za lastnika gozda, ki je povzročil opustošenje gozda ali nedovoljen posek na golo, kajti ta mora gozd obnoviti na lastne stroške (tretji odstavek 19. člena Pravilnika).

Tudi pri preizkusu, ali so posamezne stroškovne postavke, navedene v obrazložitvi izpodbijanih sklepov, v skladu z listinami v upravnem spisu, sodišče nepravilnosti, zaradi katerih bi moralo v izpodbijana sklepa poseči, ni ugotovilo. Iz postavk o gozdnogojitvenih in varstvenih delih izhaja, da se nanašajo na površino 0,40 ha, ki je v odločbi z dne 2. 6. 2009 kot izvršilnem naslovu določena kot površina za sadnjo; iz postavk o porabljenem materialu pa je razvidna uporaba 800 drevesnih sadik, kolikor jih je tožnikoma z odločbo naloženo posaditi. Tudi glede preostalih stroškovnih postavk je razvidno, da se nanašajo na dela, naložena z odločbo z dne 2. 6. 2009, oziroma na material, ki ga je pri tem treba uporabiti. Zato sodišče tudi ne sprejema kot utemeljenih tožbenih navedb o tem, da sklepa o stroških izvršbe ne temeljita na ugotovitvah o tem, da je bila izvršba opravljena v obsegu iz izvršilnega naslova oziroma da obsega opravljene izvršbe organ upravni organ pred izdajo izpodbijanih sklepov ni niti ugotavljal. Prav tako kot neutemeljenih ne sprejema navedb tožnikov, da iz izvršilnega naslova (tj. iz odločbe z dne 2. 6. 2009) niti ne izhaja določno, na katerem delu njunih gozdnih parcel je gozd treba obnoviti (in da je zato ta odločba kot neizvršljiva nična); gre namreč za navedbe, kot je sodišče že obrazložilo, ki v izvršilnem postopku oziroma po opravljeni izvršbi v postopku za določitev stroškov izvršbe po drugi osebi niso (več) pravno upoštevne. Če tožnika menita, da je odločba z dne 2. 6. 2009 nična, naj tako ugotovitev dosežeta v za to predvidenem postopku, na tej podlagi pa potem uveljavljata odpravo pravnih posledic, ki so iz odločbe nastale (280., 281. člen ZUP). Na splošni ravni ter nekonkretizirano podana in povsem neizkazana pa je tudi tožbena navedba o tem, da organ pri ugotovitvi stroškov izvršbe ne bi mogel upoštevati (v okviru obsega opravljene izvršbe) pogozdenih površin na delu parcel, kjer prej ni bilo gozda; tudi z navedeno tožbeno navedbo tako tožnika ne moreta biti uspešna. Neskladnosti pa ne izkazuje niti primerjava (po vrsti dela/materiala in vrednostno specificiranih) stroškovnih postavk v obrazložitvi sklepov z nalogom za izvedbo del z dne 15. 11. 2011, dokumentom o prevzemu del upravne izvršbe z dne 15. 11. 2011 ter izdanim računom izvajalca za gozdnogojitvena in varstvena dela, z dne 18. 11. 2011 za znesek 3.430,52 EUR, čeprav sicer ne gre za dokumente, na katere kot odločilne bi prvostopenjski organ direktno oprl odločitvi v izpodbijanih sklepih.

Tudi kolikor tožnika ugovarjata, da je rezultat po drugi osebi opravljene izvršbe tak, da so „praktično vse“ drevesne sadike posušene ter naj bi jima bili stroški izvršbe tako naloženi v plačilo neupravičeno, jima sodišče ne pritrjuje. Tudi v tem primeru namreč gre za na splošni ravni ter nekonkretizirano podane in neizkazane navedbe, ki ne omogočajo vsebinske presoje ter jih že iz tega razloga ni mogoče presoditi kot utemeljenih.

Po presoji sodišča tožnika neutemeljeno ugovarjata tudi, da je organ bistveno kršil pravila postopka, ker jima ni bila dana možnost, da bi se v postopku za izdajo izpodbijanih sklepov seznanila s pogodbami, ki jih je prvostopenjski organ sklenil z izvajalcem gozdnogojitvenih del, z uporabljenimi materiali in dobavitelji, z dokumentoma, na katera se sklicuje drugostopenjski organ, ki (očitno) sta nalog za izvedbo del z dne 15. 11. 2011 in dokument o prevzemu del upravne izvršbe z dne 21. 11. 2011 – vse to, da bi lahko ocenila, ali sta bila izbrana najugodnejši izvajalec in dobavitelj ter ali je bila izvršba opravljena pravilno oziroma v celoti. Že iz predhodno podanega razlogovanja sodišča izhaja, da meni, da se ugotovljeno višino stroškov lahko izpodbija (le) z razlogi očitne nerazumnosti in neskladnosti z listinami v upravnem spisu, kar pomeni, da zavezanec (ki odločbe, ki je predmet izvršbe, ni prostovoljno izvršil in tudi ne v roku, do katerega je bila, pred opravo izvršbe po drugi osebi, dopuščena prostovoljna izvršitev, in ki je bil opozorjen, da bo izvršba po drugi osebi opravljena na njegove stroške) po njegovem mnenju ne more ugovarjati izbiri izvajalca in dobavitelja, pogodbeno dogovorjenim cenam storitev in materiala, uporabljenim normativom za opravo del ter opravljenemu obsegu in kvaliteti del, razen če ob tem izkaže očitno nerazumno ravnanje organa ali da bi bila izvršba opravljena v nasprotju z izvršilnim naslovom. Tožnika pa - ob tem ko so v izpodbijanih sklepih, kot že navedeno, posamezne stroškovne postavke predstavljene pregledno po vseh elementih, ki so bili podlaga za ugotovitev vrednosti posamezne vrste dela in posamezne vrste materiala, in tudi obrazložene, ter ko sta jima izvršilni naslov in sklep o izvedbi obnove gozda z dne 5. 5. 2010 znana, saj gre za njima izdana dokumenta – ne v pritožbi ne v tožbi nista podala nobenih argumentiranih (konkretiziranih in izkazanih) takih ugovorov, ki bi jih po navedenem mogla v tej zadevi uveljavljati; to pa bi od njiju, če poznata relevantna dejstva, s katerimi bi lahko izpodbila s sklepoma naložene stroške izvršbe, specificirane po vrsti in vrednosti del oziroma materiala, ter razpolagata z dokazi za to, terjala tudi določba ZUP (11. člen), po kateri za stranke velja dolžnost poštene uporabe procesnih pravic. Glede na povedano sodišče ne sodi, da bi tožnikoma bilo z izpodbijanima sklepoma nedopustno poseženo v njune procesne pravice.

Tožnika se v postopku za ugotovitev stroškov upravne izvršbe, opravljene po drugi osebi, tudi ne moreta več z uspehom sklicevati na 285. člen ZUP in 7. člen tega zakona. O načinu izvršbe (da se opravi po drugi osebi) je bilo namreč odločeno s sklepom o dovolitvi izvršbe ( z dne 5. 5. 2010); zato bi le s pravnimi sredstvi zoper ta sklep tožnika lahko uveljavljala take ugovore, ne moreta pa se v zvezi s predmetnim postopkom sklicevati na zakonske določbe, ki organ zavezujejo k čim ugodnejšim ukrepom in najmilejšemu načinu izvršbe.

Strinja pa se sodišče s tožnikoma, da bi prvostopenjski organ moral v izpodbijanih nadomestnih sklepih odločiti tudi o njunih pritožbenih stroških, ki sta jih uveljavljala s pritožbo z dne 8. 12. 2011, ki sta jo vložila zoper sklepa prvostopenjskega organa o stroških upravne izvršbe po drugi osebi, z dne 23. 11. 2011, in s katero sta (delno) uspela, saj je na podlagi te pritožbe prvostopenjski organ izdal izpodbijana nadomestna sklepa, v katerih je tožnikoma določil in naložil v plačilo nižje stroške upravne izvršbe po drugi osebi. Gre namreč za nadaljnje stroške upravnega postopka, o katerih mora odločiti prvostopenjski organ v postopku za izdajo nadomestne odločbe. Ker sodišče ugotavlja, da je kršitev v opustitvi odločitve o stroških postopka v izpodbijanih sklepih in ker pri odločitvah o stroških upravne izvršbe (tj. o glavni stvari) in stroških postopka ne gre za v tem smislu povezani odločitvi, da bi bila odločitev o stroških upravne izvršbe po drugi osebi pravno neučinkovita, če ne bi bilo hkrati odločeno o stroških postopka, se sodišče kljub ugotovljeni nezakonitosti ni odločilo, da bi v izpodbijana sklepa (za katera je presodilo, da sta v obsegu odločitve pravilna in zakonita) poseglo z odpravo, kajti navedeno nezakonitost je mogoče sanirati z izdajo dopolnilnega sklepa v smislu določb 220. člena ZUP (ki bi ga moral prvostopenjski organ izdati po uradni dolžnosti, ker kljub zahtevku v pritožbi o njem ni odločil; če pa tako ne bo ravnal, naj zahtevo za izdajo dopolnilnega sklepa vložita tožnika).

Že iz predhodne točke izhaja, da sodišče ni presodilo, da bi drugostopenjski organ v 2. točki izreka odločil tudi o stroških prejšnjega pritožbenega postopka (na podlagi pritožbe zoper sklepa z dne 23. 11. 2011); v določbi drugega odstavka 118. člena ZUP je tudi imel podlago le za odločitev o stroških zadnjega pritožbenega postopka (na podlagi pritožbe z dne 19. 1. 2012 zoper sklepa z dne 3. 1. 2012). Odločitev o stroških tega (zadnjega) pritožbenega postopka v odločbi drugostopenjskega organa pa je po presoji sodišča pravilna. Organ jo je oprl na določbe 113. člena ZUP, in ugotovitev, da tožnika v postopku s pritožbo nista uspela. Odločitve o stroških pa tožnika niti ne izpodbijata kot nepravilne, razen iz razloga, ker ni odločeno tudi o uveljavljanih stroških prvega pritožbenega postopka. Takega ugovora pa po že navedenem zoper izrek o stroških v drugostopenjski odločbi ne moreta z uspehom uveljavljati. Glede na povedano v tej ter predhodni točki te sodbe, iz katere izhaja presoja, da bi o zahtevku za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, ki sta jih tožnika uveljavljala s pritožbo zoper sklepa z dne 23. 11. 2011, (še) moralo biti odločeno, in to ob upoštevanju, da sta z navedeno pritožbo delno uspela, sodišče kot brezpredmetne zavrača tožbene navedbe o tem, da drugostopenjske odločbe glede izreka o stroških ni mogoče preizkusiti ter da je s tako odločitvijo drugostopenjski organ posegel v ustavne pravice tožnikov iz 22. in 25. člena Ustave.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Predlaganih dokazov ni izvedlo, kajti gre za dokaze za dokazovanje dejstev, ki jih je sodišče (kot izhaja iz v predhodnih točkah podane obrazložitve) presodilo kot pravno nepomembne ali ki niso odločilni, in torej kot take, ki na odločitev ne morejo vplivati (pogodbe prvostopenjskega organa z izvajalci in dobavitelji, nalog za izvedbo del z dne 15. 11. 2011, prevzem del upravne izvršbe z dne 21. 11. 2011, poizvedbe pri izvajalcu del ter zaslišanje njegovega zakonitega zastopnika o tem, koliko in na kakšni podlagi ter kdaj je družba prejela kot plačilo za opravljeno izvršbo ter naj predloži tudi račun za opravljeno delo, ogled na kraju samem).

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka sama svoje stroške postopka.