Jedro

Zavarovalna pogodba se sklene za nek riziko. Realizacija rizika pomeni zavarovalni primer. Dogodek, glede katerega se sklene zavarovanje (zavarovalni primer), mora biti bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov. Nenadna nezgoda delavca na delovnem mestu predstavlja zavarovalni primer.

Tožnica je delovanje vrat poznala. V konkretnem primeru jih je uporabljala napačno. Vendar je bila taka splošna praksa delavcev, ki jo je zavarovanec tožene stranke toleriral in delavcev ni opozarjal, da je pred prehodom skozi vrata vedno treba uporabiti pritisno tipko za avtomatsko odpiranje vrat. Dolžnost delodajalca, da delavca usposobi za varno opravljanje dela (v tem okviru tudi s prehajanjem skozi avtomatska dvižna vrata), se v konkretnih okoliščinah primera ne izčrpa z vedenjem delavca (o splošnih) navodilih za opravljanje varnega dela. Za varno prehajanje spornih vrat so bila po ugotovitvah izvedenca potrebna pisna opozorila na vratih (o pritisku na gumb tudi pri odprtih vratih), ki jih ni bilo.

Zgolj okoliščina, da je tožnica vedela oziroma poznala delovanje vrat, ne pomeni, da je bila vzročna zveza med opustitvijo zavarovanca toženke in nastalo škodo pretrgana. Pravilna je nadaljnja presoja, da je bilo tudi njeno ravnanje premalo skrbno in da je s tem delno sama prispevala k nastanku škode (prvi odstavek 171. člena OZ).

Vprašanje valorizacije je po svoji naravi pravno vprašanje. Sodišče jo mora opraviti po uradni dolžnosti. Če se stranki ne dogovorita za način valorizacije, tudi tega izbere sodišče samo. V odsotnosti sporazuma strank glede izbire metode valorizacije, jo je pritožbeno sodišče opravilo na podlagi gibanja indeksov cen življenjskih potrebščin. Ta zagotavlja objektivni odraz cen v valorizacijskem obdobju in se uporablja kot merilo inflacije.

Izrek

I. Pritožbi toženke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v I. točki izreka tako, da se prisojeni znesek odškodnine v višini 3.693,08 EUR nadomesti z zneskom 3.544,86 EUR.

II. V preostalem se pritožba toženke in pritožba stranskega intervenienta zavrneta in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženka in stranski intervenient krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 3.693,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2017 naprej (točka I. izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka II. izreka).

2. Zoper obsodilni del sodbe vlagata pritožbo toženka in stranski intervenient (zavarovanec toženke oziroma tožničin delodajalec) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZP.1 Predlagata spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Stranski intervenient podredno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka primarno meni, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, podrejeno navaja, da je podana bistveno večja soodgovornost tožnice za škodni dogodek. Tožbeni očitek, da zavarovanec toženke oziroma tožničin delodajalec ni poskrbel za varno delo, je bil usmerjen v neustrezno delovanje avtomatskih vrat (konkretno v neustrezen mehanizem dvigovanja vrat in delovanja senzorja vrat). Očitala je še, da je zavarovanec ni seznanil z načinom uporabe vrat in da je bil prehod oziroma prečkanje vrat brez pritiska na gumb običajna praksa. Očitka, da bi jo moral zavarovanec opozarjati na njeno nepravilno ravnanje, ni bilo. Toženka je v odgovoru na tožbo priznala delni temelj, takoj po pridobitvi izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu, ki je ugotovil ustrezno in brezhibno delovanje vrat, ki ob pravilni uporabi omogočajo varno prehajanje zaposlenih iz trgovine v skladišče in nazaj, pa je navedla, da je treba tožbeni zahtevek zavrniti. Tudi v povezavi z ugotovitvijo izvedenca medicinske stroke dr. A. A., na kakšen način je lahko prišlo do nesreče, je ponovno navedla, da za škodni dogodek ni odgovornosti njenega zavarovanca. Soglaša s pravilno ugotovitvijo sodišča, da sporna avtomatska vrata niso nenadoma padla z vso silo na tožničino glavo, ker so delovala pravilno. Ker je ugotovilo, da do škodnega dogodka ni prišlo tako, kot je trdila tožnica, ni prišlo do zavarovalnega primera. V okvir dokazovanja obstoja zavarovalnega primera po sodni praksi (VSL II Cp 1392/2017) sodi dokazovanje, da je do zatrjevane škode prišlo na zatrjevani način. Okoliščina, da je do dogodka prišlo na drugačen način, nujno pomeni, da je prišlo do drugačne škode in da ni vzročne zveze med zatrjevanim škodnim dogodkom in zatrjevano škodo. Sodišče je torej o odgovornosti zavarovanca presojalo mimo trditvene podlage tožnice o nastanku škodnega dogodka. Zmotna je tudi dokazna ocena in ugotovitve sodišča, da je zavarovanec toženke dopuščal način prehajanja iz trgovine v skladišče skozi obravnavana vrata brez pritiska na gumb za odpiranje vrat. Sodišče je nekritično sledilo njeni izpovedbi. Tako tožnica kot priči B. B. in C. C. so izpovedale, da so vedele, da je treba pritisniti na gumb, da so se vrata odprla. Ob upoštevanju ugotovitev izvedenca za varstvo pri delu, da vrata v odprtem položaju ostanejo enajst sekund, je jasno, da prehajanje vrat brez pritiska na tipko ni bila splošna praksa, ker mehanizem vrat tega ne dopušča. Prehajanje skozi vrata brez pritiska bi bilo mogoče le, če bi bil nastavljen daljši čas. Nepravilno je ocenjena izpovedba C. C. Čeprav je tudi sama šla skozi vrata brez pritiska na gumb, to ne pomeni, da je delodajalec tak način prehajanja dopuščal. Občasna posamična nepravilna uporaba vrat ne predstavlja stalnega načina prehajanja niti običajne prakse. Sodišče je nepravilno ugotovilo odgovornost zavarovanca toženke, ker ni zagotovil pisnih navodil za uporabo spornih vrat in ker je dopuščal prehajanje vrat brez pritiska na tipko za odpiranje. Tožnica tega sploh ni trdila. Očitala je predvsem neustrezno delovanje vrat. Ob ugotovitvi sodišča, da ji je bil način prehajanja vrat znan, je sodišče o krivdni odgovornosti zavarovanca odločalo mimo njene trditvene podlage in zmotno zaključilo, da navedene kršitve pomenijo protipravnost in odgovornost delodajalca. Od povprečno skrbnega delavca, ki že več let dela v trgovini, se pričakuje varna uporaba vrat. Za vsakršno opravilo delodajalcu ni treba dajati navodil, zlasti ne za enostavna opravila. Pravno odločilni vzrok za škodni dogodek je izključno ravnanje tožnice same, ki je prečkala vrata v trenutku, ko so se že zapirala in je lahkomiselno mislila, da bo prišla skozi brez pritiska na gumb za odpiranje vrat. Ker ni upoštevala načina prečkanja vrat, je izključno odgovorna za nastanek zatrjevane škode. Sicer pa toženka meni, da je sodišče prisodilo premajhen prispevek tožnice k nastanku škodnega dogodka.

Toženka se pritožuje še zoper višino dosojene odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče je premalo kritično vrednotilo tožničino dejansko zmanjšanje aktivnosti. Glede na ugotovitve izvedenca medicinske stroke o njenih omejitvah v vsakdanjem življenju, bi bila primerna odškodnina za to obliko škode 4.500,00 EUR. Pri izračunu odškodnine sodišče tudi ni upoštevalo valorizacije že izplačanega dela odškodnine.

4. Stranski intervenient v pritožbi v bistvenem opozarja, da mora delavec spoštovati in izvajati predpise in ukrepe o varnosti in zdravju pri delu in da zakon ne nalaga delodajalcu, da mora delavcu zagotoviti pogoje dela, v katerih delavcu ni potrebno nič misliti. Nasprotuje zaključku, da je kot delodajalec dopuščal, da so delavci prehajali skozi sporna vrata, ne da bi pritisnili tipko za avtomatično odpiranje vrat. Napačno sta ocenjeni izpovedbi prič C. C. in B. B. Zaradi posameznih kršitev pri prehodu skozi sporna vrata zavarovancu ni mogoče očitati kakršnihkoli opustitev. Med pravdnima strankama je bilo sporno, kako je tožnica prešla skozi vrata. To je pomembno za presojo vzročne zveze med očitanimi opustitvami stranskega intervenienta in nastalo škodo. Tožnica ni upoštevala načina delovanja vrat. Prečkala jih je v trenutku, ko so bila v fazi zapiranja, ne da bi se prej ustavila in pritisnila na tipko za odpiranje vrat. Izrecno je priznala, da ni pritisnila tipke za avtomatsko odpiranje vrat. Nesporno se je poškodovala v spornem dogodku. Vrata niso bila okvarjena. Po zadetju v glavo tožnice so se pred njo zaprla. Lahkomiselno je mislila, da bo skozi vrata uspela priti, zato se je sklonila in se premaknila naprej. Zadela se je v varnostno kontaktno letev, ki je ni zaznala, ker se takrat ni nahajala pod samimi vrati. Kljub odsotnosti pisnih navodil je glede na večletno in vsakodnevno prehajanje poznala delovanje vrat. Od skrbnega človeka je pričakovati, da bo opazil, da se vrata zapirajo in v tej fazi ne bo prehajal pod vrati. Zaključek sodišča, da je tožnica sama prispevala k nastanku škodnega dogodka le v višini 50%, je nepravilen. Neupoštevanje pravilnega načina prehoda skozi vrata predstavlja edini in ključni vzrok za škodni dogodek in nastanek škode. Vsaka kršitev delodajalca ne predstavlja obstoja pravno upoštevne vzročne zveze za vzpostavitev odgovornosti delodajalca za škodni dogodek. Tožnica se je poškodovala, ko je opravljala delo v nasprotju z navodili delodajalca. Vrata so pravilno delovala, zato ni vzročne zveze med morebitno kršitvijo določil o varstvu in zdravju pri delu in škodnim dogodkom. Niti ni delne odgovornosti delodajalca. Tožnica ni ravnala z dolžno skrbnostjo. Delo je opravljala s premajhno pazljivostjo. Ni pravnega pravila, da mora delodajalec opravljati nenehen nadzor nad delavci. Delodajalec je dolžan seznaniti delavca z morebitnimi nevarnostmi, ki bi lahko vplivala na izpolnjevanje njegovega dela. Na nepravilnosti ni bil opozorjen. Ni dopuščal neustrezne rabe vrat in skozi izvajanje preventivnih ukrepov ni mogel zagotavljati večje stopnje varnosti in zdravja pri delu. Drugih škodnih dogodkov ni bilo. Zagotovitev dodatnih ukrepov ne bi vplivala na tožničino malomarno ravnanje. Zato je za nastalo škodo odgovorna sama.

5. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba stranskega intervenienta je v celoti neutemeljena.

7. Tožnica vtožuje odškodnino za škodo, ki jo je kot delavka zavarovanca tožene stranke (stranskega intervenienta) utrpela pri delu. Trdila in dokazovala je, da delodajalec ni poskrbel za varne delovne pogoje, za pravilno delovanje avtomatskih vrat in za varno prehajanje delavcev skozi vrata. Opisala je, da je do poškodbe prišlo, ko so avtomatska dvižna vrata ob prehodu iz trgovine v skladišče nepričakovano padla in jo zadela po glavi, zaradi česar je utrpela poškodbo glave in poškodbo hrbtenice. Toženka je ugovarjala, da je tožnica nepravilno prečkala vrata, ko so bila v fazi njihovega zapiranja, ne da bi se prej ustavila in pritisnila na tipko za odpiranje vrat in da ni upoštevala načina delovanja vrat. 8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, kako je prišlo do škodnega dogodka oziroma nastanka tožničine poškodbe glave, česar pritožbi ne izpodbijata. Ugotovilo je, da je tožnica prečkala delujoča avtomatska dvižna vrata v trenutku, ko so se ta že začela zapirati in ne, ko so bila še povsem odprta, kot je zatrjevala sama. Navedene ugotovitve so sprejete v okviru trditvene in dokazne podlage obeh strank in kršitve razpravnega načela (bistvene kršitve 7. člena ZPP), ker trditve tožnice v dokaznem postopku niso bile v celoti potrjene, ni.

9. Ob ugotovljenem dejstvu, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila tožnica v škodnem dogodku poškodovana kot delavka pri svojem delu pri zavarovancu tožene stranke in je zato utrpela nepremoženjsko škodo, je neutemeljeno tudi pritožbeno stališče, da ni prišlo do zavarovalnega primera. Toženka niti ni trdila, da škodni dogodek (ne glede na kakšen način je dejansko nastal) in zaradi njega nastala škoda, ne bi bil krit z zavarovalno pogodbo. Ker za pritožbo niso (več) sporne posledice utrpelih poškodb, ki so nastale v ugotovljenem škodnem dogodku, je pritožbeno pavšalno sklicevanje na primer iz sodne prakse, da drugačen način poteka dogodka lahko pomeni nastanek drugačne škode, neutemeljeno. Ključno je, da so navedene poškodbe ter ugotovljene posledice v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Nenadna nezgoda delavca na delovnem mestu predstavlja zavarovalni primer (prvi odstavek 922. člena OZ).2 Zavarovalna pogodba se sklene za nek riziko. Realizacija rizika pomeni zavarovalni primer. Dogodek, glede katerega se sklene zavarovanje (zavarovalni primer), mora biti bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov. Riziko predstavlja obstoj nevarnosti za nastanek zavarovalnega primera. Podana mora biti možnost nastanka rizika. Bistveni element rizika pa je negotovost nastanka dogodka. Ne more biti dvoma, da delovna poškodba pri uporabi avtomatskih dvižnih vrat ustreza pravnemu standardu negotovega dogodka. Do njega lahko pride ali ne, in sicer nepričakovano in neodvisno od oškodovančeve volje. Tožena stranka na podlagi zavarovalne pogodbe torej jamči za škodo, nastalo iz takih dogodkov, tožnici pa direktno odgovarja na podlagi drugega odstavka 965. člena OZ.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tedaj 34-letna tožnica kot trgovka poškodovala na svojem delovnem mestu pri prehajanju avtomatskih dvižnih vrat iz trgovine v skladišče. Do ugotovljene poškodbe (udarnina glave in hud zvin vratne hrbtenice s poškodbenim izbočenjem medvretenčne ploščice - diskusa med petim in šestim vratnim vretencem) je prišlo, ko je nameravala prečkati delujoča avtomatska dvižna vrata v trenutku, ko so se že začela zapirati. Ne da bi pritisnila pritisno tipko za odpiranje vrat, se je sklonila, se pomikala naprej in z vrhom -temenom- glave zadela v spodnji rob vrat ter se poškodovala. Do poškodbe je deloma prišlo zaradi ugotovljenih opustitev zakonskih dolžnosti njenega delodajalca iz prvega odstavka 45. člena ZDR-13 in 5. člena ZVZD-14 po katerih mora delodajalec zagotavljati varnost in zdravje delavcev pri delu, med drugim tudi tako, da izvaja ukrepe za preprečevanje, odpravljanje in obvladovanje nevarnosti pri delu, vključno z obveščanjem in usposabljanjem delavcev ter z ustrezno organiziranostjo. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje bi morala biti zaradi nevarnosti udarcev, ogroženosti oziroma tveganja za nezgodo pri delu delavcu vedno dosegljiva pisna navodila za varno uporabo avtomatskih dvižnih vrat. Na steni nameščena navodila so bila le splošna, neustrezna in pomanjkljiva. Tožnica je delovanje vrat poznala. V konkretnem primeru jih je uporabljala napačno. Vendar je bila taka splošna praksa delavcev, ki jo je zavarovanec tožene stranke toleriral in delavcev ni opozarjal, da je pred prehodom skozi vrata vedno treba uporabiti pritisno tipko za avtomatsko odpiranje vrat. 11. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, je sprejeta odločitev o krivdni odgovornosti delodajalca za tožničino škodo (prvi odstavek 131. člena OZ) zaradi ugotovljenih opustitev delodajalčevih zakonskih dolžnosti oziroma kršitev prvega odstavka 45. člena ZDR-1 in 5. člena ZVZD-1, do 50%, pravilna. Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema tudi odločitev o 50% soodgovornosti tožnice, saj je z nepravilnim in premalo skrbnim ravnanjem ter kršitvami 35. člena ZDR-1 in 12. člena ZVZD-1, ki delavcu nalagajo, da spoštuje in izvaja predpise o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravlja delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje, tudi sama delno prispevala k nastanku škode (prvi odstavek 171. člena OZ).

12. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno in ugotovitve sodišča prve stopnje o vzročni zvezi in o opustitvah delodajalca oziroma njegovi subjektivni odgovornosti za tožničino škodo. Trditvena podlaga tožnice o protipravnosti ravnanja oziroma očitanih opustitvah dolžnega ravnanja zavarovanca toženke je bila zadostna. Očitane bistvene kršitve 7. člena ZPP ni. Že v prvi pripravljalni vlogi (list. št. 35) je pojasnila, v čem je bilo protipravno ravnanje delodajalca, ki je bilo vzrok za njeno poškodbo, nato je to pojasnila še v vlogi na list. št. 219 in 2025. 13. Dokazna ocena o vzročni zvezi in o opustitvah delodajalca oziroma njegovi subjektivni odgovornosti za tožničino škodo je skladna z napotki 8. člena ZPP. Oporo ima v izvedeniškem mnenju izvedenca za varstvo pri delu in v izpovedbah prič, ki so pravilno in popolno ocenjene. Drži, da je sodišče ugotovilo, da je tožnica poznala delovanje vrat in vedela za odpiranje zaprtih vrat s pritiskom na gumb. Vendar se dolžnost delodajalca, da delavca usposobi za varno opravljanje dela (v tem okviru tudi s prehajanjem skozi avtomatska dvižna vrata) v konkretnih okoliščinah primera ne izčrpa z vedenjem delavca (o splošnih) navodilih za opravljanje varnega dela. Za varno prehajanje spornih vrat so bila po ugotovitvah izvedenca potrebna pisna opozorila na vratih (o pritisku na gumb tudi pri odprtih vratih), ki jih ni bilo. Natančna pisna navodila so bila po ugotovitvah izvedenca potrebna prav zaradi konkretnih značilnosti vrat zaradi nevarnosti udarcev, ogroženosti oziroma tveganja za nezgodo pri delu, kakršna se je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje zgodila tudi v obravnavanem primeru. Takih pravil pa zavarovanec tožene stranke kljub temu, da so mu to nalagali varstveni predpisi, ni zagotovil. Ob trditvah tožnice, ki je trdila, da o varni uporabi vrat ni bila zadosti poučena, je presoja sodišča prve stopnje, da je navedena opustitev zavarovanca tožene stranke v vzročni zvezi z njeno poškodbo, pravilna.

14. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi oceni sodišča prve stopnje in ne nasprotnim pritožbenim navedbam pritožnikov, da je bil način prehajanja skozi sporna vrata brez pritiska na tipko za odpiranje vrat, kadar so bila ta še odprta, običajna praksa. To potrjujejo izpovedbe tožnice in prič. Iz njihovih izjav namreč v bistvenem podobno izhaja, da so, čeprav so vedele, da je treba pritisniti na gumb, ob še odprtih vratih pogosto prehajale (tako one kot ostali delavci) skozi vrata brez uporabe gumba. S povzemanjem posameznih delov izpovedi prič B. B. in C. C. pritožba zaključka sodišča prve stopnje ne more uspešno izpodbiti. Priča C. C., na katero se opira pritožba, je namreč povedala tudi to, da je tudi sama (čeprav je bila nadrejena tožnici) pogosto prehajala skozi vrata brez pritiska na gumb in da je vedela za takšno uporabo drugih. Tak -pogost-način nepravilne uporabe vrat ne kaže na izjemnost dogodkov. Torej je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da delodajalec za nepravilno ravnanje delavcev ni mogel vedeti. Vodja trgovine, katere naloga je bila tudi nadzor nad izvajanjem dela, je sama ravnala v nasprotju z navodilom in vedela za napačno uporabo delavcev, a jih ni opozarjala na pravilno uporabo. Z drugimi besedami to potrjuje pravilnost presoje, da delodajalec ni ustrezno organiziral delovnega procesa oziroma poskrbel za ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev pri delu (prvi odstavek 5. člena ZDZD-1).

15. Navedene ugotovitve vodijo v pravilni pravni zaključek, da je do tožničine poškodbe in škode, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, prišlo delno zaradi ugotovljenih opustitev dolžne skrbnosti delodajalca. Zgolj okoliščina, da je tožnica vedela oziroma poznala delovanje vrat, ne pomeni, da je bila vzročna zveza med opustitvijo zavarovanca toženke in nastalo škodo pretrgana. Pravilna je nadaljnja presoja, da je bilo tudi njeno ravnanje premalo skrbno in da je s tem delno sama prispevala k nastanku škode (prvi odstavek 171. člena OZ). Delovanje vrat je kljub odsotnosti pisnih navodil poznala. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, oprtih na strokovno mnenje izvedenca za varstvo pri delu, bi v konkretnih okoliščinah lahko oz. mogla opaziti, da se vrata že spuščajo. Zato bi se morala ustaviti in pred nadaljevanjem poti pritisniti na pritisno tipko za avtomatsko odpiranje vrat, za katero je vedela, da vrata odpre. Vendar je bilo njeno ravnanje napačno: nadaljevala je pot, ker je mislila, da bo vrata lahko prečkala kljub začetemu zapiranju. Ob tehtanju teže oškodovankinega nepravilnega ravnanja in nepravilnega ravnanja zavarovanca tožene stranke je pravilna ocena in presoja, da je tožničin soprispevek k nastanku škode v obravnavanem primeru 50%. Zavzemanje pritožnikov za ugotovitev o izključni odgovornosti tožnice za škodni dogodek oziroma vsaj za bistveno višji delež njene odgovornosti, je neutemeljeno.

16. Sodišče prve stopnje je prisodilo tožnici odškodnino za telesne bolečine z nevšečnostmi med zdravljenjem v višini 6.000 EUR, za strah 900 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 6.000 EUR. Za toženko je sporna dosojena odškodnina za zmanjšanje življenjske aktivnosti, saj odškodnine za telesne bolečine in strah ter za premoženjsko škodo ne izpodbija.

17. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke prof. dr. A. A., dokazil v spisu, zaslišanja tožnice in lastnega zaznavanja ugotovilo, da ima tožnica zaradi utrpelega zvina vratne hrbtenice s poškodbenim izbočenjem medvretenčne ploščice med 5. in 6. vratnim vretencem, kar je po kategorizaciji telesnih poškodb po Fischerju srednje huda telesna poškodba, trajne posledice. Kažejo se v omejeni gibljivosti vratu z bolečino ob forsiranju gibov čez skrajno lego. Poleg tega ima bolečine po dalj časa trajajočih opravilih in delih, ki zahtevajo pretežno prisilno držo. Večino gospodinjskih in službenih opravil opravlja s povečanimi napori in prilagoditvami, z občasno potrebo po počitku, z zmanjšano učinkovitostjo. Bolečine v vratu, ki izžarevajo v desni zgornji ud in bodo tudi v bodoče prisotne ob takšnih gibih in naporih, jo dekoncentrirajo in ji otežujejo osredotočenost. Zaradi trajnih posledic je invalid III. stopnje. V izpodbijani sodbi je še ugotovljeno, da je bila v času nezgode stara šele 34 let, da je po poklicu trgovka, ki v službi izvaja dolgotrajne in prisilne drže, in jo omejena gibljivost ter boleča vrat in roka močno motita. Sodišče se je z njenim zaslišanjem zanesljivo prepričalo, da zaradi omejitev trpi tudi pri vsakdanjih trajajočih družinskih opravilih. Pred nezgodo je bila zdrava in ni imela nobenih poškodb in težav.

18. Skladno s 179. členom OZ se pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo poleg objektivnega merila (razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami) upošteva tudi subjektivno merilo. Upoštevati je treba konkretne okoliščine posameznega oškodovanca in mu nameniti pravično zadoščenje, ki naj omili njegove bolečine. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine, ko bo tožničino trpljenje glede na omejitve in povečane napore upoštevaje njeno mladost dolgotrajno, je sodišče obe merili upoštevalo primerno. Pregled sodne prakse6 pokaže, da so oškodovanci za primerljivo poškodbo (zvin) vratne hrbtenice prejemali odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini od 10 do 17 povprečnih plač. Odškodnine za poškodbo hrbtenice so tudi nižje, a v primerih blažjih poškodb in posledic, medtem ko je tožnica utrpela zvin s srednje hudim centralnim izbočenjem diskusa, ki zmanjšuje izvajanje vsakdanjih družinskih, prostočasnih in službenih opravil in aktivnosti. Dosojena odškodnina za izpodbijano obliko škode v višini 6.000,00 EUR je, upoštevaje celotno nepremoženjsko škodo, ki predstavlja ob izdaji izpodbijane sodbe 11 povprečnih neto mesečnih plač,7 primerno zadoščenje, ki je umeščeno v okvir primerljive sodne prakse. Pritožbeno zavzemanje za znižanje odškodnine za to obliko škode na 4.500 EUR zato ni utemeljeno.

19. Toženka pa utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče nesporno delno plačilo v višini 3.025,00 EUR valorizirati. Toženka je ugovor upoštevanja valorizirane vrednosti podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Kljub temu je sodišče materialnopravno zmotno od priznanega zneska odštelo le nominalni znesek – 3.025,00 EUR plačane odškodnine. Odškodnina za nepremoženjsko škodo se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe (drugi odstavek 168. člena OZ). S tem se zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine. Z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (prvi odstavek 270. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 285. člena OZ). Pri delnem plačilu ni pomembno le, kakšen nominalni znesek je bil plačan, pač pa predvsem, v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala in v kakšnem še obstaja. Po ustaljenih stališčih sodne prakse je treba to v pravdi ugotoviti z valorizacijo.8 Vprašanje valorizacije je po svoji naravi pravno vprašanje. Sodišče jo mora opraviti po uradni dolžnosti. Če se stranki ne dogovorita za način valorizacije, tudi tega izbere sodišče samo.

20. Ker v spisu ni podatkov o morebitnem sporazumu strank glede izbire metode valorizacije, jo je pritožbeno sodišče opravilo na podlagi gibanja indeksov cen življenjskih potrebščin. Ta zagotavlja objektivni odraz cen v valorizacijskem obdobju in se uporablja kot merilo inflacije.9 Pri izračunu je upoštevalo nesporne trditve pravdnih strank, da je tožnica prejela znesek 21. 8. 2015. Po izračunu pritožbenega sodišča (priloga k tej sodbi) znaša valorizirana vrednost zneska 3.025,00 EUR, plačanega 21. 8. 2015, na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje (13. 10. 2020) 3.173,22 EUR. Od odmerjenega zneska odškodnine za nastalo škodo 6.718,08 EUR (50 % od 13.436,16 EUR (12.900 EUR iz naslova nepremoženjske škode in 536,16 EUR iz naslova premoženjske škode)) je odštelo ta znesek in tožnici za celotno škodo dosodilo 3.544,86 EUR.

21. V navedenem obsegu je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi toženke in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo. V ostalem je njeno pritožbo in pritožbo stranskega intervenienta kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Dosojena odškodnina se je znižala le za 148,22 EUR, zato pritožbeno sodišče sodi, da minimalen pritožbeni uspeh toženke ne opravičuje povračila njenih pritožbenih stroškov. Slednje velja tudi za stranskega intervenienta, ki s pritožbo ni uspel. Zato je odločeno, da trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

2 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

3 Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami.Zakon o varnosti in zdravju pri delu, Ur. l. RS, št. 43/11 s spremembami.

4 Zakon o varnosti in zdravju pri delu, Ur. l. RS, št. 43/11 s spremembami.

5 Med drugim je trdila, da je delo opravljala po navodilih delodajalca v skladu z običajno delovno prakso; da je bilo prehajanje vrat brez pritiska na gumb za odpiranje vrat, ko so bila že v odprtem položaju, običajna delovna praksa; da se gumb običajno ni uporabljal, če so bila vrata že odprta in da delodajalec o takšnem načinu uporabe vrat, kot ga je toženka zatrjevala v odgovoru na tožbo - da je treba pri odprtih vratih ali v fazi zapiranja vrat vedno pritisniti na stikalo za odpiranje vrat - tožnice in drugih delavk ni poučil; trdila je tudi, da nadrejeni niso preprečevali običajne uporabe ali opozarjali na morebitno nepravilno prakso prehajanja skozi vrata.

6 Glej D. Jadek Pensa in drugi v: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana, 2001, primeri 328, 330, 335, 337, 339, 346 id. ter A. Berger Škrk v: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba 2010, primer št. VI/126. 7 Povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v Sloveniji za oktober 2020 je znašala 1.181,35 EUR (Uradni list RS, št. 200/2020).

8 (II Ip 738/2007 in sklep II Dor 141/2010 z navedenimi še drugimi odločbami VS RS).

9 (VS RS II Ips 79/2007).