Jedro

Ob tem, da si vsaka stranka določbo 5. člena Pogodbe razlaga po svoje (gre za sporno določbo) in je ni mogoče razlagati niti z jezikovno niti z drugo metodo razlago (2. odst. 99. člena ZOR), gre ne le za sporno, temveč za nejasno določbo.

Ker gre za pogodbo, ki jo je pripravila toženka in je tožnica potrošnica, je potrebno upoštevati tudi takrat veljavne določbe ZVPot.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. točka in 4. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek glede zneska 25,12 EUR (1. točka izreka odločbe). S sodbo je toženki naložilo, da je dolžna tožnici plačati znesek 3.108,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.10.2004 dalje do plačila (2. točka izreka sodbe). Pritožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.108,78 EUR za dan 19.10.2004 je zavrnilo (3. točka izreka sodbe). Hkrati je odločilo, da je dolžna toženka tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 845,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka sodbe). Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da je določba 5. člena Pogodbe o varčevanju z dne 19.10.1999 (v nadaljevanju Pogodba), v delu, ki določa, da se obrestna mera poveča ob vsakem zaključenem pogodbenem letu, in sicer v skladu s Sklepom o obrestnih merah, nejasna. Upoštevajoč določilo 100. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami; ZOR), ki se ga glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami: OZ), uporablja v predmetni zadevi, je ocenilo, da je tožeča stranka upravičena do obrestovanja privarčevanih sredstev po lestvici, določeni s sklepom o obrestnih merah, veljavnim od 1.9.1999 dalje, ki je veljal ob sklepanju Pogodbe.

Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev (2. točko in 4. točko sodbe) se je pritožila toženka zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi le delno, in sicer do zneska 2.549,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.10.2004, podrejeno pa, da v izpodbijanih točkah sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico. Poudarja, da je za sporno razmerje bistveno, kako se obračunajo obresti po Pogodbi. Ugotavlja, da bi, upoštevaje sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2114/2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4061/2008, bila za tožnico upoštevna lestvica obrestnih mer, po kateri bi v drugem letu varčevanja veljala obrestna mera 4,15 %, v tretjem letu 4,45 %, ista obrestna mera pa bi veljala tudi v 4. in 5. letu varčevanja, glede na to, da se v zadnjih dveh letih varčevanja ni povišala. Sodišču prve stopnje očita, da je zavrnilo njene navedbe, da ne gre za fiksne obrestne mere, kot jih priznava sodišče, temveč je bilo s pogodbo jasno določeno, da se obrestna mera spreminja v skladu s Sklepom o obrestnih merah. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo v prvem letu varčevanja obrestna mera 3,05 % in da se bo obrestna mera ob vsakem zaključenem pogodbenem letu povečala v skladu s sklepom o obrestnih merah. Izraža nestrinjanje z razlogovanjem sodišča, da skupnega namena pogodbenikov ni mogoče ugotoviti. Sodišče je prezrlo, da je v promocijskem letaku ob primeru izračuna varčevanja izrecno navedla, da gre za predpostavke septembra 1999 in ni razumljivo, na kakšni podlagi je štelo, da toženkinega opisa sklepanja pogodbe ni obrazloženo prerekala. Če gre za predpostavke, je razumljivo, da se te spreminjajo glede na okoliščine. V različnih časovnih obdobjih je izdala različne promocijske letake z različnimi predpostavkami. Skupno jim je bilo, da je obrestna mera za prvo leto varčevanja vselej izhajala iz tedaj veljavnega sklep o obrestnih merah. Nesprejemljivo je tudi stališče sodišča prve stopnje, da spreminjanje obrestnih mer s kasnejšimi sklepi banke ne more biti splošno znano dejstvo. Povprečno skrben posameznik na podlagi letaka ne more šteti, da bo pošiljatelj z njim sklenil pogodbo z v letaku navedenimi obrestnimi merami. Oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je treba upoštevati 100. člen ZOR, saj ne gre za nejasno določilo in je pravilna uporaba razlagalnega pravila iz 2. odst. 99. člena ZOR. S pogodbo je bila dogovorjena spremenljiva obrestna mera v skladu z veljavnim sklepom o obrestnih merah, ki so se spreminjale. Pri pogodbah o varčevanju je že prišlo do poenotene sodne prakse. Ob smiselni uporabi že omenjene sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2114/2007 je bilo sklenjeno okrog 100 sodnih poravnav z varčevalci po pogodbah o varčevanju, s katerimi so dokončno uredili razmerja iz sklenjenih pogodb o varčevanju.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki 19.10.1999 sklenili Pogodbo, s katero se je tožnica zavezala plačevati redno mesečno vsaj 5.000,00 SIT, najmanj 12 mesecev in največ 60 mesecev, pri čemer v času varčevanja s sredstvi ne more razpolagati in mora zadnji polog odležati v banki vsaj en mesec (1. člen, 2. člen Pogodbe). Tožena stranka se je zavezala privarčevana sredstva v prvem letu varčevanja obrestovati po obrestni meri 3,05 %, za nadaljnja leta pa ob vsakem zaključenem pogodbenem letu po povečani obrestni meri v skladu s Sklepom o obrestnih merah banke (5. člen Pogodbe). Ocenilo je, da toženka, ki je ob izteku (60 mesečne) varčevalne dobe tožnici izplačala 9.695.327,00 SIT (sedaj 40.457,88 EUR), svoje obveznosti ni izpolnila v celoti (ni upoštevala pravilne lestvice dviganja obrestnih mer), in ji dolguje še 3.108,78 EUR.

Letak, s katerim je toženka oglaševala „varčevanje“ (toženka se je na njegovi podlagi odločila za sklenitev predmetne pogodbe), je pravilno upoštevalo le kot vabilo k dajanju ponudb (35. člen ZOR) in ne kot ponudbo (33. člen ZOR), kot se je zavzemala tožnica. Sledilo pa je toženkinemu stališču, da je določba 5. člena Pogodbe, ki ureja obrestovanje, nejasna. Ob uporabi razlagalnega pravila 100. člena ZOR je ocenilo, da bi toženka morala privarčevana sredstva obrestovati po lestvici obrestnih mer, določenih s sklepom o obrestnih merah, veljavnim 1. 9. 1999, ki je bil upoštevan v primerjalnem izračunu v letaku. Sodišče prve stopnje ni priznalo obresti po lestvici obrestnih mer, navedeni v primerjalnem izračunu zato, ker bi štelo, da so bile dogovorjene fiksne obrestne mere, kot očitno zmotno razume pritožnica.

Toženka v pritožbi vztraja, da je pogodbena določba 5. člena Pogodbe jasna in ne pride v poštev razlagalno pravilo 100. člena ZOR, temveč razlagalno pravilo 2. odst. 99. člena ZOR. S Pogodbo je bila dogovorjena spremenljiva obrestna mera v skladu z veljavnim sklepom o obrestnih merah, te pa so se spreminjale.

V pritožbenem postopku je ostalo sporno vprašanje, ali je pogodbena določba 5. člena Pogodbe nejasna (stališče sodišča prve stopnje) ali jasna (stališče toženca). V primeru, da se ugotovi, da gre za nejasno določbo, pa je sporno vprašanje, katero razlagalno pravilo je treba uporabiti (100. člen ZOR, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje ali 2. odst. 99. člena ZOR, kot trdi toženka).

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje in se pridružuje njegovim izčrpnim in prepričljivim razlogom, da je določba 5. člena v delu, v katerem je določeno povečanje obrestne mere ob vsakem zaključenem pogodbenem letu nejasna, in pride v poštev uporaba razlagalnega pravila 100. člena ZOR. Ob (pravilni) ugotovitvi sodišča prve stopnje, da si vsaka stranka določbo 5. člena Pogodbe razlaga po svoje (gre za sporno določbo) in da je ni mogoče razlagati niti z jezikovno niti z drugo metodo razlago (2. odst. 99. člena ZOR), je sodišče prve stopnje imelo zadostno podlago za ugotovitev, da ne gre le za sporno, temveč za nejasno določbo. Ob neizpodbijanem dejstvu, da gre za pogodbo, ki jo je pripravila toženka, in da je tožnica potrošnica, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi takrat veljavne določbe Zakona o varstvu potrošnikov (Ur. l. RS, št. 20/98; ZVPot).

Določba 5. člena Pogodbe se v spornem delu, ki ga pritožbeno sodišče zaradi jasnosti povzema, glasi: „Obrestna mera je 3,05 v prvem letu varčevanja in se spreminja v skladu s Sklepom o obrestnih merah banke. Ob vsakem zaključenem pogodbenem letu se obrestna mera poveča v skladu s Sklepom o obrestnih merah N.“ Gre za sporno določbo, saj ji vsaka od strank pripisuje drugačen pomen. Tožnica (trditvena podlaga v vlogi 8.4.2009) razume, da se je Sklep nanašal na Sklep N, ki je veljal od 1.9.1999 (priloga B3) in je bila v njem predvidena lestvica, upoštevana pri primerjalnem izračunu v letaku. Predvidena lestvica obrestnih mer za posamezna varčevalna leta je bila 3,05 % za prvo leto, 4,15 % za drugo leto, 4,45 % za tretje leto, 4,75 % za četrto leto in 5,45 % za peto leto varčevanja. Tožena stranka pa trdi, da se Sklep nanaša na vsakokrat veljavni sklep N o obrestnih merah, kar omogoča tudi znižanje obrestnih mer.

Ob zapisu, da se obrestna mera povečuje, ni podlage za znižanje obrestne mere (v varčevalnem obdobju je namreč prišlo do bistvenega znižanja obrestne mere), in je sodišče prve stopnje pravilno ovrglo drugačno stališče toženke. Razlagi sodišča prve stopnje (13. točka obrazložitve), da jezikovna in logična razlaga spornega dela 5. člena Pogodbe privede do ugotovitve, da se lahko obrestna mera le povečuje, toženka v pritožbi obrazloženo ne ugovarja več. Nasprotno, očitno priznava, da je tožnica upravičena le do povečane obrestne mere, saj ji, sklicujoč se na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2114/2007, priznava, da bi bila v drugem letu varčevanja upravičena do obrestne mere 4,15 %, v tretjem letu 4,45 %, ki bi veljala tudi za četrto in peto leto varčevanja, glede na to, da se obrestna mera ni več zviševala.

Nobena od metod razlage (2. odst. 99. člena ZOR), kot je pravilno in jasno obrazložilo že sodišče prve stopnje (21. točka do 23. točke obrazložitve sodbe), ne nudi podlage za razlago, da gre za „vsakokrat veljavni sklep N. o obrestnih merah“, kot vztraja toženka. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge sodišča prve stopnje. Z razlogovanjem, da ne gre za nejasen zapis, saj je s Pogodbo dogovorjena spremenljiva obrestna mera v skladu z „veljavnim sklepom o obrestnih merah“, ob dejstvu, da to v Pogodbi ni zapisano, ne more uspeti. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi šlo za spremenljivo obrestno mero tudi, če se upošteva ob sklepanju pogodbe veljavni Sklep o obrestnih merah. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da ni mogoče ugotoviti skupnega namena pogodbenikov in pritožbene trditve ne vzbujajo nobenih dvomov. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da toženka tožničinega opisa postopka sklepanja pogodbe (list. št. 21 in 22), ki ga sodišče prve stopnje povzema v 22. točki obrazložitve, obrazloženo ni prerekala. S trditvijo, da temelji primerjalni izračun le na predpostavkah, pri čemer, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, ni na prvi pogled jasno, na kaj se „predpostavke, veljavne septembra 1999 nanašajo“, ni mogoče šteti za prerekanje tožničinega opisa sklepanja pogodbe. Okoliščine, na katere je opozarjala tožnica (toženka jih je upoštevala pri kasneje sklenjenih pogodbah) in jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, da je bila lestvica obrestnih mer v letaku povzeta po Sklepu o obrestnih merah, ki je veljal od 1.9.1999, to je v času sklepanja Pogodbe; da se v Pogodbi zapisana začetna obrestna mera ujema z obrestno mero za prvo leto varčevanja navedeno v primerjalnem izračunu v letaku; da v letaku ni bilo opozorjeno, toženka pa razen pogodbe drugih pogojev ni predložila, da se s sklepom banke lahko spremeni obrestna mera; da v Pogodbi ni bil izrecno predviden odstop od Pogodbe v primeru nestrinjanja s spremembo obrestne mere; da toženka o spremenjeni obrestni meri tožnice ni obveščala ter da v Pogodbi ni bilo zapisano, da se privarčevana sredstva varčujejo po obrestni meri v skladu z „vsakokrat veljavnim sklepom banke“, nedvomno nudijo podlago za ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za nejasno določbo in hkrati narekujejo tudi uporabo takrat veljavnih določb ZVPot (22. člen do 24. člen ZVPot).

V zadevah „varčevanja“ še ni prišlo do ustaljene sodne prakse (pritožbena trditev o „poenotenju sodne prakse“), saj so tako odločitve sodišča prve stopnje, kot tudi odločitve pritožbenega sodišča različne (primerjaj II Cp 4061/2008, II Cp 2295/2009, II Cp 2069/2008, II Cp 2746/2009), delno tudi zaradi različne trditvene podlage. Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa svojega stališča v zadevi še ni zavzelo.

Pritožnik, razen odločitve v zadevi P 2114/07 v zvezi z II Cp 4061/2008, drugih zadev, ki bi dokazovale „poenotenje sodne prakse“, ne omenja. Sklepanje poravnav na podlagi prej omenjene sodbe (pritožbena trditev, da je bilo na podlagi prej omenjene sodbe sklenjeno okrog 100 poravnav, s katero so dokončno uredili razmerja z varčevalci), sodišča, v drugih (še odprtih) zadevah, ne veže. V predmetni zadevi je tožnica v trditveni podlagi tožbe ponudila zadostno podlago za dvom v jasnost spornega 5. člena Pogodbe, spričo česar se je sodišče prve stopnje izčrpno ukvarjalo z vprašanjem razlaganja nejasnih pogodbenih določb in je odločitev tudi utemeljilo z uporabo razlagalnega pravila 100. člena ZOR.

Toženka, ki se sicer pritožuje tudi zoper 4. točko izreka sodbe (stroškovno odmero), v pritožbi ne navaja nobenih razlogov, ki bi kazali na nepravilnost stroškovne odločitve. Sodišče prve stopnje je pravdne stroške odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, njeni odmeri (izčrpno obrazloženi v 33. točki obrazložitve sodbe) pa toženka obrazloženo ne ugovarja.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijani 1. točki in 4. točki izreka sodbe potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Toženka do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena, ker s pritožbo ni uspela (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.