Jedro

Ker je tožeča stranka državljanstvo Republike Slovenije, ki je eden izmed kumulativno določenih pogojev po določbi četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ, pridobila z dnem 4. 2. 2003, glede na določbe ZPIZVZ pred tem datumom ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita dokončna odločba tožene stranke št. P-9875376 z dne 3. 11. 2003 in odločba št. 14 9875376 z dne 19. 5. 2003 ter da se tožeči stranki prizna pravica do starostne pokojnine od 1. 5. 1992 dalje. Ugotovilo je, da je izpodbijana dokončna odločba tožene stranke, s katero je bila tožeči stranki priznana pravica do starostne pokojnine od dne 4. 2. 2003 dalje, pravilna in zakonita. Tožeča stranka je namreč šele s tem datumom izpolnila pogoje po četrtem odstavku 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navajala je, da je v tožbi zatrjevala nezakonitost izpodbijane odločbe iz treh razlogov: 1. ker mu pokojnina ni bila priznana od 18. 10. 1991, ampak šele od dne 4. 2. 2003, ko je pridobil državljanstvo; 2. ker mu pokojnina ni bila priznana niti za čas od 18. 10. 1991 do 25. 10. 1992, ko je bil po 13. členu Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o osamosvojitvi in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL) izenačen s pravicami slovenskih državljanov in 3. ker mu je bila pokojnina odmerjena po 7. in ne po 6. členu ZPIZVZ, čeprav je bil upokojen z odločbo pristojnega vojaškega organa. Ker o (ne)utemeljenosti drugega in tretjega razloga sodišče ni odločilo, je podana absolutna bistvena kršitev postopka. Sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev pravil postopka tudi iz razloga, da ni zavzelo stališča do vrste pritožbenih argumentov, ki jih ponavlja tudi v reviziji. Navaja, da je nezakonito sklepanje, da državljani Republike Slovenije pridobijo pravico do pokojnine po četrtem odstavku 2. člena ZPIZVZ šele z dnem pridobitve državljanstva. Taka razlaga bi bila v nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami in v primeru, da sodišče ne bo pripravljeno te določbe interpretirati skladno s temeljnimi človekovimi pravicami, predlaga sprožitev postopka po 156. členu Ustave. Nadalje nasprotuje stališču, da se državljanstvo tudi po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) pridobi šele z vročitvijo odločbe o državljanstvu. Glede na določbo 13. člena UZITUL je treba tudi glede pravice do pokojnine šteti, kot da je kasnejši pridobitelj državljanstva po 40. členu ZDRS državljan že ves čas od osamosvojitve Slovenije. Ob korektni interpretaciji materialnega prava bi moralo sodišče pravilo iz 13. člena UZITUL uporabiti tudi za pridobitelje državljanstva po 19. členu novele ZDRS-Č, če jim je bilo državljanstvo po 40. členu ZDRS zavrnjeno zaradi domnevnega neizpolnjevanja pogoja neprekinjenega življenja v Sloveniji, kasneje pa je bilo v postopku po 19. členu ZDRS-Č ugotovljeno, da je bil ta izpolnjen. Neupoštevanje takšne argumentacije po njegovem mnenju poleg zmotne uporabe materialnega prava pomeni tudi kršitev ustavnih pravic tožeče stranke iz 14., 22., 32., 33. in 50. člena Ustave. Tudi v tem primeru, v kolikor sodišče njegovi interpretaciji 19. člena novele ZDRS-Č ne bi sledilo, predlaga sprožitev postopka po 156. členu Ustave.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 26/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Revizijski očitki absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko ni odločilo o (ne)utemeljenosti drugega in tretjega razloga, zaradi katerih naj bi bila glede na tožbene navedbe izpodbijana odločba nezakonita (da pokojnina tožeči stranki ni bila priznana niti za čas od 18. 10. 1991 do 25. 10. 1992, ko je bil po 13. členu UZITUL izenačen s pravicami slovenskih državljanov ter da mu je bila pokojnina odmerjena po 7. in ne po 6. členu ZPIZVZ, čeprav je bil upokojen z odločbo pristojnega vojaškega organa), niso utemeljeni. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje glede na navedbe tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo dne 18. 1. 2006 utemeljeno štelo, da je za tožečo stranko sporno le vprašanje, od kdaj naprej mu gre pravica do starostne pokojnine. Sodišče prve stopnje je postopalo skladno z določbo 285. člena ZPP in si v okviru materialnega procesnega vodstva prizadevalo, da se ugotovijo sporna in nesporna (torej priznana) dejstva. Razjasnjevalna dolžnost sodišča zajema namreč tudi skrb, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo (1). Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo skladno z določbami 285. in 214. členom ZPP, zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

8. Neutemeljene pa so tudi revizijske navedbe, ki sodišču druge stopnje očitajo bistveno kršitev pravil postopka iz razloga, kar naj se ne bi opredelilo do vrste pritožbenih navedb. Navedena kršitev bi, v primeru, da bi bila ugotovljena, predstavljala absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa po presoji revizijskega sodišča takšna kršitev ni podana. Sodišče druge stopnje je namreč obrazložilo vse potrebne razloge, zakaj soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke pravilni in zakoniti. V skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP je po ugotovitvah revizijskega sodišča na sploh presodilo vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Iz izpodbijane sodbe je jasno razvidno, da se je sodišče druge stopnje s pritožbenimi navedbami tožeče stranke seznanilo in jih v okviru preizkusa sodbe sodišča prve stopnje tudi obravnavalo.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Pravno podlago za odločitev v predmetni zadevi predstavljajo določbe Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami). Slednji ureja pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so jih državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci po tem zakonu pridobili oziroma so izpolnili pogoje za njihovo pridobitev na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, in usklajevanje oziroma prevedba teh pravic. Upravičenci po tem zakonu so našteti v 2. členu. Glede na dejanske ugotovitve, da je tožeča stranka izpolnila starostni pogoj za priznanje pravice do predčasne pokojnine 27. 4. 1992 in mu je bila zato s strani vojaškega nosilca zavarovanja (Zavod za socialno osiguranje vojnih osiguranika v Beogradu) pravica do predčasne starostne pokojnine priznana šele s 1. 5. 1992 (2), je za odločitev v predmetni zadevi odločilen četrti odstavek 2. člena ZPIZVZ. Slednji določa, da pridobijo pravico do pokojnine pod pogoji in na način, določen v splošnih predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju državljani Republike Slovenije, ki jim je 18. oktobra 1991 manjkalo največ pet let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih in so imeli na dan 18. oktobra 1991 stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma v državi, ki slovenskim državljanom ne priznava pravic na podlagi zavarovanja po vojaških predpisih, kot če bi pretežni del svoje zavarovalne dobe prebili v zavarovanju pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

11. Izpolnjevanje pogojev po določbi četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ z izjemo državljanstva Republike Slovenije med pravdnima strankama ni bilo sporno, zato je za rešitev predmetne zadeve glede na to, da morajo biti vsi pogoji izpolnjeni kumulativno, odločilno predvsem vprašanje, kdaj je tožeča stranka pridobila državljanstvo Republike Slovenije.

12. Iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, ki jih sprejema tudi sodišče druge stopnje izhaja, da je tožeča stranka pridobila državljanstvo Republike Slovenije na podlagi določbe 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS-Č, Ur. l. RS, št. 96/02) v zvezi z določbo 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Ur. l. RS, št. 1/91-I s spremembami), torej z naturalizacijo, in sicer z odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 21. 1. 2003. Pri tem pa je v zvezi z ugotovitvijo datuma pridobitve državljanstva pomembna tudi določba 15. člena ZDRS, ki določa, da kdor pridobi državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo ali po 40. členu tega zakona, postane državljan Republike Slovenije z dnem, ko mu je vročena odločba o pridobitvi državljanstva Republike Slovenije. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bila predmetna odločba tožeči stranki vročena dne 4. 2. 2003, kar med pravdnima strankama tudi ni sporno. In ker je tožeča stranka državljanstvo Republike Slovenije, ki je eden izmed kumulativno določenih pogojev po določbi četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ, pridobila z dne 4. 2. 2003, glede na določbe ZPIZVZ pred tem datumom ne izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

13. Pri tem je glede na ugotovljeno dejstvo, da je tožeča stranka zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine pri toženi stranki vložila dne 10. 2. 2003, potrebno upoštevati tudi določbo 15. člena ZPIZVZ, ki v prvem odstavku določa, da se starostna pokojnina po tem zakonu izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahtevka in za največ šest mesecev nazaj, vendar najdlje od uveljavitve tega zakona dalje. Izjema od navedenega splošnega pravila je v drugem odstavku istega člena, kot je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo že sodišče druge stopnje, predvidena le za tiste upravičence, ki so pridobili državljanstvo po 40. členu ZDRS, in torej za tožečo stranko ne more veljati.

14. Glede na predstavljeno zakonsko ureditev sta, kot pravilno zaključujeta že sodišči druge in prve stopnje, izpodbijani odločbi tožene stranke pravilni in zakoniti, revizijsko sodišče pa glede na to, da tožeča stranka v reviziji razen nesubstanciranega zatrjevanja kršitev ustavnih pravic iz 14., 22., 32., 33. in 50. člena Ustave ter predloga za sprožitev postopka po 156. členu Ustave, vsebinske utemeljitve zatrjevanega neskladja določb ZPIZVZ z Ustavo ne ponudi, tudi nima pomislekov glede skladnosti take odločitve z Ustavo. V kolikor se tožeča stranka s tako presojo ne strinja, pa ima tudi sama možnost vložiti pobudo za presojo ustavnosti zakona (zakonske določbe) ali pa vložiti ustavno pritožbo.

15. Ker revizijski očitki niso utemeljeni in je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

.Op. št. (1): Tako Jan Zobec v Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana, 2006, str. 364. Op. št. (2): Iz istega razloga, kot je revizijsko sodišče zaključilo v sodbi VIII Ips 159/95 z dne 11. 6. 1996, tožeča stranka tudi ni izpolnjevala pogoja, določenega v drugi alineji prvega odstavka 2. člena Odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin, zaradi česar je sodišče tudi zavrnilo njen zahtevek za prevzem izplačevanja vojaške pokojnine, ki ga je uveljavljal zoper isto toženo stranko.