Jedro

Tožnica je v prometni nezgodi utrpela zvin desnega kolena tretje stopnje in interkondilične eminence kolena s premikom, zato je primerna odškodnina za negmotno škodo 12.800,00 EUR, kar predstavlja 13 povprečnih plač v času sojenja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem in prisodilnem delu spremeni tako, da se tožeči stranki prisodi še odškodnina v višini 4.500,00 EUR, ki jo mora tožena stranka plačati v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2007 dalje do dneva plačila.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 2.675,44 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku izpolnitvenega roka na TRR pooblaščenca tožnika št. ... pri B. C. d.d. C. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 264,53 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka.

V preostalem še izpodbijanem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in ji prisodilo odškodnino za materialno in nematerialno škodo, ki ji je nastala v škodnem dogodku (prometni nezgodi) 11. 9. 2005, v katerem je bila udeležena kot kolesarka. Sodišče ji je prisodilo odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja v višini 3.000,00 EUR, za strah 800,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 4.500,00 EUR. Ugotovilo je, da je tožnica utrpela zvin desnega kolena tretje stopnje, zlom interkondilične eminence kolena s premikom kar je izvedenec označil kot hudo telesno poškodbo. Višji tožničin zahtevek je sodišče zavrnilo. Za materialno škodo pa ji je prisodilo odškodnino v višini 200,00 EUR. O stroških postopka je sodišče odločilo glede na uspeh ene in druge stranke.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila, izpodbija v celoti zavrnilni del sodbe, uveljavlja pa vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP ter izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Absolutno bistveno kršitev določb postopka vidi v tem, da ji sodišče ni dalo možnosti neposrednega obravnavanja, s tem pa je kršilo načelo neposrednosti. Le-to pa vidi v tem, ker je sodišče sledilo mnenju izvedenca, ni pa upoštevalo, da sama najbolj zanesljivo in zelo dobro ve, kakšne so bile, oziroma so še njene bolečine tako po intenziteti kot tudi po trajanju. S tem, ko sodišče ni sledilo njeni izpovedbi, ni upoštevalo načelo kontradiktornosti, v posledici tega pa je tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Sodišču očita tudi zmotno uporabo materialnega prava, ki jo vidi v tem, da je določena odškodnina bistveno prenizka glede na obseg škode. Pri tem ponavlja dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in meni, da odškodnina ni določena v skladu s 179. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in ni pravična niti dostojna. V nadaljevanju pritožbe navaja več odločb Ustavnega sodišča, v katerih so poudarjeni pomen človekovega dostojanstva, navaja slabosti prejšnjega sistema in navaja, da je v ustavni demokraciji človek subjekt in ne objekt oblastnega ravnanja. Vsa ta načela so kršena, ker je sodišče premalo ovrednotilo njeno nepremoženjsko škodo. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, predvsem določitev urnine, ki jo je tožeča stranka utemeljeno priglasila na podlagi določb 13. člena OT. Prav tako meni, da bi ji sodišče moralo v celoti priznati plačilo stroškov za izvedenca, saj ni bila v ničemer odgovorna za prometno nezgodo. Ti stroški so nastali izključno po krivdi tožene stranke. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, da sodišče opravi pritožbeno obravnavo ter sodbo spremeni tako, da se ji prisodi še odškodnina v višini 6.500,00 EUR in da se ji priznajo vsi stroški postopka. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Sodišče prve stopnje je pravilno objektiviziralo tožničino izpovedbo o težavah z mnenjem izvedenca medicinske stroke. Pritožnica si napačno razlaga kaj pomeni načelo kontradiktornosti. Sodišče bi kršilo to načelo, v kolikor tožnice ne bi zaslišalo ali je ne bi vabilo na narok in ji tako ne bi dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem, te kršitve pa ni storilo (ZPP člen 4, 5). Sodišče je napravilo le dokazno oceno. V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov, dokazno oceno pa napravi sodišče v skladu z 8. členom ZPP, ki določa, da sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana odloči po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče, kadar naleti na strokovno znanje, ki ga samo nima, določi izvedenca in tako je storilo tudi v konkretnem primeru, ko je določilo izvedenca medicinske stroke. Stvar izvedenca je, da objektivizira tožničine navedbe in da na podlagi diagnoze in po pravilih stroke pove, kakšna so bolečinska obdobja pri posameznih vrstah poškodb. Ne držijo pritožbene navedbe o tem, da tožnica ni bil subjekt tega postopka, saj dejstvo, da izvedenec poda mnenje o vprašanju, ki je stvar stroke, ne pomeni, da so bile tožnici kršene njene pravice, ki jih ima kot stranka v postopku. Sicer pa je imela tožnica možnost, da predlaga da se izvedenca zasliši glede njenih drugačnih zatrjevanj, vendar takšnega dokaza ni predlagala. Pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb postopka ni našlo, še zlasti ne tiste, na katere opozarja pritožba.

Sodišče prve stopnje je dolžno pri odmeri odškodnine upoštevati določbe 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), v katerih so določena merila za prisojo odškodnine za negmotno škodo. 179. člen in 182. člen OZ sta pravna podlaga za določitev denarne odškodnine. Zato so zgrešena pritožničina obširna navajanja odločb Ustavnega sodišča, saj tožnici v tem postopku ni bilo kršeno človekovo dostojanstvo. Pritožnica bi sodišču lahko očital kvečjemu nepravilno uporabo materialnega prava, to je določbe 179. člena Obligacijskega zakonika. Še manj primerno pa je v tem postopku njeno razglabljanje o pravnem sistemu prejšnje države, ki prav gotovo nima vpliva na odločanje v tem postopku.

Sodišče določi odškodnino glede na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pri tem pa ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. To je metodološki napotek za presojo pravične denarne odškodnine (drugi odstavek 179. člena OZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica utrpela zvin desnega kolena tretje stopnje in zlom interkondilične eminence kolena s premikom, kar je izvedenec ocenil kot hudo telesno poškodbo. Glede na poškodbo tožnice in ob trajanju bolečinskega obdobja je po mnenju pritožbenega sodišča prisojena odškodnina nekoliko prenizka in je primerna v višini 5.000,00 EUR. Sodišče je v tem delu popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, ki ga pritožnica s pritožbo ne izpodbija, in iz katerega izhaja, da je imela tožnica hude bolečine 4 dni, zmerne bolečine 12 tednov in da bo imela občasne zmerne trajne bolečine. Ob takšnih bolečinah in ob neugodnostih, povezanih z zdravljenjem, ob dejstvu, da je tožnica nosila tudi longeto tutor kar 7 tednov, je primerna odškodnina 5.000,00 EUR, višja odškodnina pa ne bi bila primerna. Odškodnina za strah v višini 800,00 EUR je po mnenju pritožbenega sodišča popolnoma primerna, saj je tožnica utrpela le kratek primaren strah, pa tudi sekundarni strah ni bil tako velik, da bi opravičeval višjo odškodnino. V tem delu je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo vse okoliščine in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Res pa je nekoliko prenizka odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivno in je po mnenju pritožbenega sodišča primerna odškodnina v višini 7.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožničine življenjske aktivnosti zmanjšane za 10 % in da je zaradi posledic poškodbe omejena v vsakdanjem življenju, saj ne more polno poklekniti, ima težave pri hoji po stopnicah, nastale pa so tudi posttravmatske sklepne degenerativne spremembe zaradi katerih ima omejeno gibljivost. Pritožnica tudi v tem delu dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne izpodbija. Ob pravilni uporabi materialnega prava je bilo potrebno to odškodnino za to obliko škode zvišati za 2.500,00 EUR. Odškodnina kot celota v višini 12.800,00 EUR predstavlja približno 13 povprečnih plač, kar je po mnenju pritožbenega sodišča primerljivo z ostalimi podobnimi primeri.

Pritožnica izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, vendar nima prav, saj stroški izvedenca prav tako delijo usode njenega uspeha v pravdi. Zaradi zvišanja odškodnine je uspeh tožnice višji in sicer je z zahtevkom uspela z 78 %, zato ji je tožena stranka tudi dolžna povrniti ustrezen % stroškov pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo stroške v višini 3.830,00 EUR, in predstavlja 80 % teh stroškov 2.987,40 EUR. Tožena stranka je uspela s svojimi ugovori z 22 %. Od 1.418,00 EUR priznanih stroškov znese 22 % 311,96 EUR, in toliko stroškov je tožeči stranki dolžna povrniti tožena stranka. Obe stranki sta ena drugi dolžni povrniti te stroške v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožnica sicer izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede odmere stroškov, pri tem pa izpostavlja urnino, vendar je njena pritožba v tem delu le pavšalna. Zato ni utemeljena.

Tožnica je s pritožbo uspela s 54 %, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti ustrezen del stroškov pritožbenega postopka, ki jih je tožnica priglasila za sestavo pritožbe, za takso za pritožbo, materialne stroške v višini 2 %, 20 % DDV in končno poročilo stranki o uspehu pritožbe 50 točk. Ti stroški so bili potrebni (ZPP člen 154 in 155) in jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini 264,53.