Jedro

Vodenje inšpekcijskega postopka, izrekanje ukrepov in vročanje inšpekcijskih odločb po prvem odstavku 146. člena ZGO-1 se šteje za nujne ukrepe v javnem interesu v smislu ZUP, kar pomeni, da je bil izvršilni naslov izdan in v njem naloženi ukrepi po uradni dolžnosti, saj je to zahtevala javna korist. V takem primeru je logično, da tudi prisilno izvršitev ukrepov, ki jih zavezanec ni sam izvršil, narekuje javna korist, kar ima za posledico vodenje postopka po uradni dolžnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe v 1. točki izreka ugotovila, da je 1. 8. 2011 postala izvršljiva 2. točka izreka odločbe gradbenega inšpektorja št. 06122-2555/2010-4 (8209) z dne 9. 12. 2010 in dovolila njeno izvršbo po drugi osebi. V 2. točki izreka je tožniku določila naknadni rok za izpolnitev obveznosti iz 2. točke izreka inšpekcijske odločbe, v nasprotnem primeru bo izvršbo opravilo pooblaščeno podjetje.

Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je bilo tožniku v izvršljivi 2. točki izreka inšpekcijske odločbe odrejeno, da do 31. 7. 2011 z zemljišča parc. št. 395/1 k.o. ... odstrani leseni pritlični objekt in da vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje. Ker je bilo ob inšpekcijskem pregledu 30. 8. 2011 ugotovljeno, da tožnik ni izpolnil naložene obveznosti, je upravni organ izdal sklep o dovolitvi izvršbe.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil, glede stroškov pritožbenega postopka pa je v 2. točki izreka ugotovil, da jih ni bilo. V razlogih med drugim navaja, da se pritožbene navedbe nanašajo na odločbo, ki se izvršuje, zato jih glede na prvi odstavek 292. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v tem postopku ni mogoče upoštevati.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bila izvršba dovoljena v zvezi z nepravnomočno odločbo, saj je bil zoper njo sprožen upravni spor I U 1645/2011. Po njegovem mnenju za izvršbo niso bili izpolnjeni pogoji, saj se izvršba po uradni dolžnosti opravi, če to zahteva javna korist. V skladu z javno koristjo pa zagotovo ni izvršitev odločbe, ki še ni pravnomočna. Razveljavitev izvršilnega naslova bo lahko pripeljala do odškodninske odgovornosti upravnega organa in v zvezi s tem opozarja na 293. člen ZUP. V nadaljevanju še pojasnjuje, zakaj po njegovem mnenju ni pravne podlage za odstranitev spornega objekta. Ne strinja se s pritožbenim organom, da stroškov pritožbenega postopka ni bilo, saj so mu nastali stroški za pooblaščenca in plačane upravne takse. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

Neutemeljeno je stališče, da v obravnavani zadevi javna korist ne zahteva oprave izvršbe po uradni dolžnosti.

Po 147. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) se prisilna izvršba inšpekcijskih ukrepov, izdanih v skladu z določbami tega zakona, opravlja po določbah ZUP, če ta zakon ne določa drugače. V tretjem odstavku 286. člena ZUP je določeno, da se izvršba opravi po uradni dolžnosti takrat, kadar to zahteva javna korist. Sodišče po vpogledu v predložene upravne spise ugotavlja, da je bil izvršilni naslov, to je odločba gradbenega inšpektorja z dne 9. 12. 2010, izdana zaradi nelegalne gradnje. Ker se vodenje inšpekcijskega postopka, izrekanje ukrepov in vročanje inšpekcijskih odločb po prvem odstavku 146. člena ZGO-1 šteje za nujne ukrepe v javnem interesu v smislu ZUP, pomeni, da je bil izvršilni naslov izdan in v njem naloženi ukrepi po uradni dolžnosti, saj je to zahtevala javna korist. V takem primeru je logično, da tudi prisilno izvršitev ukrepov, ki jih zavezanec ni sam izvršil, narekuje javna korist, kar ima za posledico vodenje postopka po uradni dolžnosti.

Do posega v tožnikove pravice ni prišlo niti z dovolitvijo izvršbe na podlagi nepravnomočne inšpekcijske odločbe. Ne vložena pritožba (tretji odstavek 146. člena ZGO-1), ne tožba v upravnem sporu (prvi odstavek 32. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) ne zadržita oz. ne ovirata izvršitve inšpekcijske odločbe, izdane na podlagi določb ZGO-1. Neutemeljeni pa so tudi tožbeni očitki v zvezi z odločitvijo o stroških pritožbenega postopka. Po drugem odstavku 118. člena ZUP v primeru, če organ na drugi stopnji zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je treba izrek o stroških v drugostopenjski odločbi razlagati z vidika njegovega (ne)uspeha v pritožbenem postopku. Zato ugotovitev, da v tem postopku ni bilo stroškov, ne pomeni drugega, kot da niso nastali stroški, katerih plačilo bi bilo treba naložiti tožniku v breme.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Če sodišče tožbo zavrže ali zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).