Jedro

Obsojenec bi lahko v skladu z določilom 3.odst. 41.čl. ZKP zahteval izločitev višjega sodnika B.Š. v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, če je dvomil v njegovo nepristranost, vendar tega ni storil. Trditev obsojenca, da je podana kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivala na zakonitost sodbe pritožbenega sodišča, je torej neutemeljena.

Izrek

Zahteva obs. J.J.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Obs. J.J.Š. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 5.7.1996 spoznan za krivega kaznivih dejanj razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ in opravljanja po 1. odstavku 172. člena KZ. Po 50. členu KZ mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila z upoštevanjem posamezno določenih kazni 1 meseca zapora na podlagi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ določena enotna kazen 1 meseca in 20 dni zapora s preizkusno dobo 1 leta. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 21.5.1997 pritožbo obs. J.J.Š. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obs. J.J.Š., ki mu je bila sodba Višjega sodišča v Mariboru vročena dne 17.7.1997, je dne 1.10.1997 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je na poziv sodišča dopolnil z vlogo z dne 23.10.1997. V zahtevi uvodoma navaja, da jo vlaga v skladu z določilom 3. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zatrjevano kršitev obrazlaga s tem, da je pri sojenju na Višjem sodišču v Mariboru sodeloval sodnik B.Š., ki v skladu s 6. točko 39. člena ZKP v tem primeru ne bi smel opravljati sodniške dolžnosti, ker ni mogel biti nepristranski zaradi negativne predstavitve njegovega sodniškega dela v njegovi (obsojenčevi) knjigi "Ministrova sprejemnica" in zaradi njunih medsebojnih sporov v času skupnega delovanja v Mestnem štabu teritorialne obrambe M. Obsojenec predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi sodbo Višjega sodišča v Mariboru in zadevo vrne v novo odločanje sodnikom oziroma sodnicam, za katere ne bo dvoma o njihovi nepristranosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Ni podana kršitev določb kazenskega postopka, če je v senatu, ki je odločal o pritožbi obsojenca zoper sodbo sodišča prve stopnje, sodeloval višji sodnik B.Š., ki po mnenju obsojenca v obravnavani zadevi ne bi smel opravljati sodniške dolžnosti. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka bi bila podana le v primeru, če bi bil navedeni sodnik s pravnomočno odločbo izločen iz sojenja (1. točka 1. odstavka 371. člena ZKP) ali če bi odločal sodnik, ki bi moral biti iz razlogov iz 1. do 5. točke 39. člena ZKP izločen (2. točka 1. odstavka 371. člena ZKP). Po določilu 1. odstavka 41. člena ZKP lahko izločitev sodnika zahtevajo tudi stranke. Tako pravico je torej imel tudi obsojenec, ki bi lahko v skladu z določilom 3. odstavka 41. člena ZKP zahteval izločitev višjega sodnika B.Š. v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, če je dvomil v njegovo nepristranost, vendar tega ni storil. Trditev obsojenca, da je podana kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivala na zakonitost sodbe pritožbenega sodišča, je torej neutemeljena. Zato je neutemeljeno stališče obsojenca, da je sodba Višjega sodišča v Mariboru nezakonita zato, ker je bil član pritožbenega senata višji sodnik B.Š.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato je zahtevo obs. J.J.Š. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno, saj tudi pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni nastal dvom o pravilnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v odločbi, zoper katero je vložena zahteva za varstvo zakonitosti (425. in 427. člen ZKP).