Jedro

Na strani tožnika je podan subjektivni element, saj gre za neobičajno poslovno prakso, kljub njegovemu zatrjevanju, da je ravnal povsem skladno s poslovnimi običaji. Računi, s katerimi je dokazoval pravico do odbitka vstopnega DDV, so fiktivni. Izdajatelji spornih računov niso imeli kadrovskih in drugih materialnih pogojev za opravljanje zaračunanih dobav oz. storitev. Tožnik o svojih poslovnih partnerjih ni ničesar vedel, ni imel predračunov oz. pisnih ponudb za obravnavane storitve. V danem primeru gre za navidezne posle, tožnik pa drugega tudi ni dokazal.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo tožniku za obdobje od 1. 1. 2006 do 30. 9. 2007 naloženo plačilo dodatno odmerjenega davka na dodano vrednost (DDV) v višini 33.927,66 EUR in obresti v višini 1.978,62 EUR ter za obdobje od 1. 9. 2007 do 30. 9. 2007 DDV iz naslova zmanjšanega vračila v znesku 982,97 EUR. Pri tožniku je bil opravljen inšpekcijski pregled pravilnosti in pravočasnosti plačevanja DDV za obravnavano obdobje, pri čemer je davčni organ pregledal zlasti račune, ki so jih izdali davčni zavezanci A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. O ugotovitvah je davčni organ sestavil zapisnik z dne 31. 3. 2008, na katerega je tožnik podal obširne pripombe, ki so navedene od strani 3 do 10 obrazložitve izpodbijane odločbe. Pripombe tožnika je davčni organ zavrnil, kar je navedeno od strani 10 do 16 izpodbijane odločbe. Sporni računi so opisani na strani 17 in 18 izpodbijane odločbe. Objektivni kriteriji, ki opredeljujejo navedene družbe kot „neplačujoče gospodarske subjekte“ oz. „missing traderje“ so navedeni na strani 20 do strani 22. Tožnik opravlja dejavnost kreiranja embalaže za cigarete, izdelave darilnih škatel od osnutka do prototipa, tiska, pakiranja, izdelave embalaže in dostavlja izdelke kupcu. Sporni računi se glasijo pretežno na dobavo blaga, npr. plakatov, obešalnikov, PVC stojal, pa tudi na storitve, npr. tiskanje voznih redov, brošur itpd. Spornim računom so predložene tudi dobavnice. Računi se glasijo na visoke zneske. Davčni organ tožniku očita, da ni imel sklenjenih pisnih pogodb za dobave blaga in storitev, da ni pridobil ponudb drugih subjektov in je posle izvajal zgolj na podlagi slučajnega poslovnega srečanja. Imena in priimka osebe, s katero je posloval, se tožnik ne spominja, ni mu znano, kje so se opravljale sporne storitve, kdo jih je opravljal ter kdo je spremljal dobavo polizdelkov, nima pa tudi nikakršnih podatkov o izvajalcih. Tožnik ne razpolaga s pisno komunikacijo v zvezi s spornimi posli z navedenimi družbami in tudi nima dokumentov o prejemu in oddaji polizdelkov. Tožnik v glavni knjigi ni vodil prejemkov polizdelkov na ustreznih kontih, kontrolo polizdelkov pa je vršil sam. Tožniku davčni organ tudi očita, da bi na podlagi posameznih dejavnikov, navedenih v obrazložitvi na strani 25 moral vedeti, da pri poslovanju z družbami B. d.o.o., A. d.o.o. in C. d.o.o. sodeluje pri transakcijah, ki pomenijo utajo davka. Tako gre v navedenih primerih za navidezne posle, ki na podlagi 5. točke 7. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04 in 139/04, v nadaljevanju ZDavP-1) oz. 74. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 125/08, 110/09, 1/10, 43/10 in 97/10, v nadaljevanju ZDavP-2) ne vplivajo na obdavčenje. Po presoji prvostopenjskega organa sporni računi temeljijo na neresničnih storitvah, saj pri izdajatelju niso bili izpolnjeni pogoji za obračun in plačilo DDV po 3. členu Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98, 17/00 odl.US, 30/01, 67/02, 30/03 odl.US, 101/03, 45/04, 75/04 odl. US, 114/04 in 108/05, v nadaljevanju ZDDV) in kot prejemnik teh računov nima pravice do odbitka vstopnega DDV po 40. členu ZDDV. Davčni organ navaja določbo 21. člena in 17. člena Šeste Direktive Sveta ter sodbe SEU št. C-342/87, C-439/04, C-440/04 – združene zadeve in C-255/02. Ker tožniku pravica do odbitka vstopnega DDV po spornih računih ni bila priznana, je davčni organ naknadno obračunal DDV, kot je razvidno od strani 27 do 34 obrazložitve izpodbijane odločbe.

Pritožbeni organ je pritožbo tožnika v celoti zavrnil in kot podlago navedel določbo 1. odstavka 40. člena ZDDV in 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDDV-1). Davčni zavezanec sme odbiti vstopni DDV samo, če je izkazan na računih in samo na podlagi tistih računov, ki jih je prejel od drugih davčnih zavezancev za DDV pod pogojem, da bo blago oz. storitve uporabil za namen opravljanja svoje obdavčljive dejavnosti. Prav poslovna raba nabavljenih stvari oz. storitev je eden glavnih pogojev za uveljavljanje vstopnega DDV. Pritožbeni organ se strinja z opredelitvijo, da so izdajatelji spornih računov „neplačujoči gospodarski subjekti“ oz. „missing traderji“. Iz poslovanja družb A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. ni razvidno, da bi poravnavale svoje obveznosti do dobaviteljev oz. podizvajalcev in ne obstajajo podatki oz. evidence, ki bi izkazovali, da so imele družbe morebitne podizvajalce. Poslovale so preko TRR, niso izpolnjevale davčnih obveznosti, niso predlagale obračunov DDV in DDV tudi nikoli niso plačale. Za družbo C. d.o.o. je bilo ugotovljeno, da v obdobju izdaje spornih računov leta 2007 še ni bila identificirana za namene DDV, kar je postala šele z dnem 31. 8. 2007, zato že iz tega razloga tožnik ni bil upravičen v smislu določbe 4. odstavka 67. člena ZDDV-1 do odbitka vstopnega DDV. Tožnik je menjaval svoje dobavitelje glede na to ali so imeli veljavno ID številko. Iz opisa spornih računov je razvidno, da naj bi vsi dobavitelji opravljali vsebinsko enaka dela (dobava stojal, brošur, nalepk West, različno kompletiranje itd.). Tožnik pa z verodostojnimi knjigovodskimi listinami tudi po mnenju pritožbenega organa ni izkazal da so dela oz. dobavo blaga, zaračunano na spornih računih, dejansko izvedle družbe, ki so izdale te račune. Ker dobave blaga po izstavljenih računih niso bile opravljene, ne bi bilo potrebno ugotavljati ali je tožnik vedel oz. moral vedeti, da sodeluje pri davčni utaji. Bistveno v zadevi je ali je tožnik izkazal, da so mu zaračunane storitve oz. dobave opravili prav izdajatelji spornih računov. Tožnik razen spornih računov ni predložil drugih listin, ki bi dokazovale, da je naročene izdelke prejel prav od navedenih družb. Tožnik ni izdal nobene naročilnice, ki bi bila podpisana s strani obeh pogodbenih strank in ki bi pritrjevala dejanski prevzem opravljenih storitev oz. njihovo dobavo. Tožnik ni imel nobene reklamacije. Tožnik tudi nima dokumentacije, iz katere bi izhajalo, da so navedene družbe storitve opravile v roku, kvalitetno in pravilno. Dejstvo, da so bili prejeti računi tudi plačani, ni sporno, prav tako ni sporno, da je tožnik na podlagi spornih računov uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV. Vendar prejem in plačilo računov sam po sebi še ni zadosten dokaz, da je bilo zaračunano delo tudi dejansko opravljeno. Dokazno breme v davčnem postopku pa je na strani davčnega zavezanca na podlagi 76. člena in 77. člena ZDavP-1. Tožnik pa v danem primeru ne razpolaga z listinami, ki bi dokazovale nastanek poslovnega dogodka (verodostojne knjigovodske listine, sestavljene v skladu s SRS 21). Pritožbeni organ je zavrnil ugovor tožnika, da gre za kršitev načela nevtralnosti DDV ter s tem v zvezi navedel sodbo SEU št. C-255/02. Šesto Direktivo Sveta je potrebno razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni DDV, kadar transakcije, na podlagi katerih temelji ta pravica, pomenijo zlorabo.

Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in meni, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Podatki v zvezi s zaposlovanjem družb A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. niso bili javno dostopni. V postopku davčni organ ni spoštoval načela zaslišanja stranke. Iz uradnih evidenc ni bilo razvidno, da gre za neplačujoče subjekte, odgovornost za neobračunavanje DDV pa davčni organ ne more prevaliti na tožnika. Tožnik je ravnal kot dober gospodar. Preveril je ali so družbe vpisane v sodni register in ali so zavezanci za DDV. Zaračunana storitev je bila pravočasno opravljena, zato je prejete račune, ki so mu jih izstavile družbe A. d.o.o, B. d.o.o. in C. d.o.o., tudi plačal. Da bi preverjal, kdo in na kakšen način je te storitve, ki so mu jih zaračunale navedene družbe, fizično opravil, po mnenju tožnika ni bila njegova dolžnost, ampak dolžnost davčnega organa. Res pa je, da je tožnik spregledal, da mu je bil izstavljen račun, na katerem je bil obračunan DDV s strani družbe, ki še ni bila identificirana za namene DDV, vendar le v primeru družbe C. d.o.o., ki je izdala tri račune v času, ko še ni bila identificirana za namene DDV. Vsi ostali računi, ki so bili predmet davčnega nadzora in so navedeni v izpodbijani odločbi, so bili plačani, delo je bilo opravljeno kvalitetno in v dogovorjenem času, pa tudi blago je bilo pravočasno dostavljeno. Družbe so dejansko obstajale in tudi imele davčne številke. Plačila dobaviteljem je tožnik izvedel šele, ko je sam dobil plačilo s strani svojih naročnikov. Ne gre tudi za navidezne posle v skladu z določbo 74. člena ZDavP-2, saj ima tožnik v zvezi s spornimi posli verodostojno dokumentacijo. Tožnik navaja določbo 50. člena Obligacijskega zakonika, da navideznosti pogodbe ni mogoče uveljavljati proti tretji pošteni osebi. Davčni organ pa je šele kasneje ugotovil, da so navedene družbe „neplačujoči gospodarski subjekti“ oz. „missing traderji“. Tožnik navaja sodbo SEU št. C-342/87. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti, na podlagi česa je davčni organ ugotovil, da gre za neresnične transakcije, razen tega, da navedene družbe niso plačevale obračunanega DDV in niso oddajale obračunov. Vsi sporni računi imajo tudi vse z zakonom predpisane sestavine. Naloga davčnega organa je, da davčne obveznosti tudi izterja. Tožnik je ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarja in ni vedel kdo so „neplačujoči gospodarski subjekti“ dokler ni bil seznanjen s Pojasnili DURS januarja 2008. DURS bi morala objaviti navedena navodila in kriterije že pred 1. 5. 2004. Navodila in priporočila, ki so bila izdana dne 11. 1. 2008, ne morejo biti za nikogar zavezujoča za sporno obdobje. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek, toženi strani pa naloži, da tožniku povrne vse stroške tega postopka.

Tožena stranka v celoti prereka vse tožbene navedbe in vztraja pri razlogih obrazložitev obeh upravnih odločb ter sodišči predlaga, da tožbo zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da se tožena stranka v odgovoru na tožbo ni vsebinsko opredelila na tožbene ugovore, marveč je pavšalno navedla, da navedbe v celoti prereka. Že iz tega razloga bi moralo sodišče tožbi v celoti ugoditi. Ni tožnikova dolžnost, da preveri, kdo je sporne storitve opravil, marveč le ali so bile storitve v roku in kvalitetno opravljene. Tožnik meni, da je ravnal kot dober gospodar in v skladu z zakonodajo, navodili in opozorili, ki so bili v spornem obdobju javno objavljena in znani. Kasneje v času davčnega inšpekcijskega nadzora pa je bilo ugotovljeno, da naj bi bile družbe A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. „neplačujoči gospodarski subjekti“, zaradi česar so jim tudi bile odvzete identifikacijske številke za DDV. To pa je bilo v času, ko tožnik z njimi ni več posloval. DURS pa je šele 11. 1. 2008 izdala pojasnilo v zvezi s poslovanjem „neplačujočih gospodarskih subjektov“. Glede na navedeno tožnik v celoti vztraja pri tožbi in ponovno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Oba davčna organa sta za svojo odločitev navedla tudi prave in utemeljene razloge. Zato se sodišče glede tožbenih ugovorov, ki so enaki pritožbenim, sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja: Med strankama je spor, ker davčni organ v predmetni zadevi tožniku v davčnih obdobjih od 1.1. 2006 do 30. 9. 2007 ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, za katere je v davčnem postopku ugotovil, da so jih izdale družbe A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. kot „neplačujoči gospodarski subjekti“ oz. „mising traderji“. Tožniku davčni organ očita, da nima verodostojne poslovne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da so bile zaračunane storitve tudi dejansko izvedene s strani izdajateljev računov. Iz objektivnih okoliščin, ki so navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe, davčni organ zaključuje, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu pravica do odbitka vstopnega DDV iz tega naslova ne gre. Navedeno je skladno s prakso SEU (sodba št. C-439/04 in 440/04 – združeni zadevi, C-255/02). Tudi po presoji sodišča ni dvoma, da so izdajatelji spornih računov „neplačujoči gospodarski subjekti“ oz. „missing traderji“ v smislu Uredbe Komisije (ES) št. 1925/2004, ki na računih izkazanega in dolgovanega DDV niso plačali. Iz razkritih podatkov v navzkrižnih kontrolah pri navedenih družbah pa je razvidno, da niso imele zaposlenih delavcev, evidentiranih podizvajalcev, poslovnih prostorov, premoženja in opreme, ter ni dokazil o izvedb konkretnih dobav in storitev.

Tudi po mnenju sodišča je podan subjektivni element na strani tožnika, saj gre za neobičajno poslovno prakso, kljub zatrjevanju tožnika, da je ravnal povsem skladno s poslovnimi običaji. Sodišče se strinja z ugotovitvijo obeh davčnih organov, na podlagi katerih temelji pravilni zaključek, da so računi, s katerimi je tožnik dokazoval pravico do odbitka vstopnega DDV, fiktivni, kar izhaja iz okoliščin, ki jih je davčni organ natančno opisal. Pravilno je sklepanje davčnega organa, da izdajatelji spornih računov niso imeli kadrovskih in drugih materialnih pogojev za opravljanje zaračunanih dobav oz. storitev. Tožnik o svojih poslovnih partnerjih ni ničesar vedel, ni imel predračunov oz. pisnih ponudb za obravnavane storitve. Poznal je le priimek direktorja družbe C. d.o.o. Pri tem pa ni sporno, da je bilo za družbo C. d.o.o. ugotovljeno, da v obdobju izdaje spornih računov tožniku (leta 2007) še ni bila identificirana za namene DDV, kar je postala šele 21. 8. 2997, zato tožnik že iz tega razloga ni bil upravičen do odbitka vstopnega DDV po teh računih. Družbi C. d.o.o. je bila dne 9. 1. 2008 z odločbo odvzeta ID številka za DDV. Družbe, ki naj bi izvajale sporne storitve, niso nikjer oglaševale svojih dejavnosti, odgovorne osebe navedenih družb se niso dogovarjale z odgovornimi osebami tožnika. Ni logično, da tožnik pri tako velikih poslih ni preveril načina delovanja in bonitete družb, izvajalk storitev. Prav tako ne obstojajo za to kakršnikoli dokazi, ne na strani izdajateljev računov, niti na strani tožnika. Tako tudi po presoji sodišča sporne dobave blaga oz. storitve po izstavljenih računih navedenih družb niso bile opravljene. Sodišče ne vidi razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam davčnega organa, da gre v danem primeru za navidezne posle, tožnik pa drugega tudi ni dokazal. Na podlagi 5. točke 7. člena ZDavP-1 oz. 3. odstavka 74. člena ZDavP-2 navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje.

Račun je v sistemu DDV tista listina, na podlagi katere se lahko uveljavlja pravica do odbitka vstopnega DDV, vendar pa je za dejansko pridobitev te pravice pomembno, da je storitev opravljena davčnemu zavezancu prav s strani izdajatelja računa. Zavezanec mora tudi imeti račun, ki mora vsebovati vse zakonsko predpisane elemente, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je bil DDV obračunan v skladu z zakonom (34. člen ZDDV oz. 82. člen ZDDV-1). Če račun ne vsebuje katerekoli izmed obveznih sestavin, zavezanec kot prejemnik računa, ne sme upoštevati izkazanega davka na računu kot vstopnega DDV. Obravnavani računi pa so po vsebini pavšalni. O storitvi oz. dobavi ni bilo izdane nobene naročilnice in tudi ne prevzemnice. Sklenjen je bil le ustni dogovor. Tožnik nima pisne komunikacije z navedenimi družbami, ne ve kdo je dobave oz. storitve izvajal, nima dokumentov o prejemu in izdaji polizdelkov, ne vodi premike polizdelkov na ustreznih kontih, kontrolo izdelkov pa je vršil tožnik sam. Zgolj račun in njegovo plačilo še ne izkazujeta tudi resničnost opravljene storitve. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse SEU (sodba št. C-342/87) v zadevi Genius Holding BV. Na računu mora biti zaračunana dejanska transakcija, da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Le zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru. Ob ugotovitvi subjektivnih elementov se prvostopenjski organ pravilno sklicuje na prakso SEU, iz katere izhaja, da nedvomno ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV v primeru, ko gre za zlorabo pravic, kot je ugotovljeno v konkretnem primeru. Tako kot navaja pritožbeni organ, za odločitev v predmetni zadevi po mnenju sodišča zadošča že ugotovitev, da dobave blaga po spornih računih niso bile izvedene s strani izdajateljev teh računov. Tako prvostopenjskemu organu tudi po presoji sodišča ni bilo potrebno ugotavljati ali je tožnik vedel oz. moral vedeti, da posluje z „neplačujočimi gospodarskimi subjekti“ in da sodeluje pri davčni utaji. Razlogi za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV niso zgolj v dejstvu, da je tožnik sodeloval z navedenimi družbami, ampak v okoliščini, da ni z verodostojnimi listinami izkazal, da so navedene družbe zaračunane storitve po spornih računih zanj tudi resnično opravile. Tožnik v davčnem postopku tudi po presoji sodišča ni predložil verodostojnih dokumentov, ki bi to izkazovali.

Davčni zavezanci so dolžni voditi poslovne knjige in evidence v skladu z 85. členom ZDDV-1 in določbami ZDavP-1 oz. ZDavP-2 ali na njegovi podlagi izdanim predpisom, drugim zakonom ter SRS. V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da za sporne posle tožnik ni predložil verodostojne dokumentacije, ki bi izkazovala, da so bile tožniku dejansko opravljene storitve, zaračunane s spornimi računi, s strani izdajateljev računov. Dokazno breme trditev v davčnem postopku pa je na strani davčnega zavezanca (95. člen ZDavP-1 oz. 1. odstavek 76. člena ZDavP-2), zato nima prav tožnik ko navaja, da davčni organ želi nanj prevaliti breme dokazov. Glede na specifično naravo davčnega postopka davčni zavezanec dokazuje svoje trditve praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju in drugimi zakoni, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (96. člen ZDavP-1 oz. 77. člen ZDavP-2). Tožnik je tisti, ki uveljavlja davčne ugodnosti na podlagi spornih računov in bi zato moral dokazati, da so storitve izvedli prav izdajatelji spornih računov (40. člen ZDDV oz. 63. člen in 67. člen ZDDV-1), česar pa tožnik ni izkazal. Davčni zavezanci imajo vse možnosti, da v času nastanka poslovnega dogodka poskrbijo za to, da ob tem nastanejo tudi pisni dokazi o dejanski izvedbi posla in te skrbno hranijo, v skladu z določili pozitivne zakonodaje, ter v primeru potrebe (npr. davčnega nadzora) s temi listinami verodostojno izkažejo resničnost opravljenega prometa.

Izpodbijana odločba vsebuje tudi vse predpisane elemente in je obrazložena v skladu z določbo 214. člena ZUP. Tožena stranka je tudi odgovorila na vse relevantne tožnikove ugovore. Tožnikovi ugovori glede kršitev določb postopka so neutemeljeni, saj med strankama ni sporno, da je tožnik prejel zapisnik o DIN z dne 31. 3. 2008, na katerega je nato tudi podal pripombe, ki so povzete v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Po presoji sodišča je davčni organ v davčnem postopku ugotovil in presodil vsa dejstva, pomembna za sprejem pravilne odločitve in svojo odločitev tudi obširno ter argumentirano obrazložil. Prav tako je tudi podrobno pojasnil, kako je prišel do ugotovitev, da tožnik z listinskimi dokazi ni uspel dokazati, da so prav delavci družb A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. opravili tožniku storitve in dobave, zaračunane s spornimi računi, ki so jih izdale navedene družbe. V tožbi tožnik zatrjuje, da so storitve bile opravljene pravočasno in kvalitetno in da jih je tudi plačal, kar sicer ni sporno, vendar na odločitev ne vpliva. Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (1. odstavek 40. člena ZDDV oz. 62. člen ZDDV-1). Relevantna okoliščina v obravnavani zadevi je po mnenju sodišča predvsem v ugotovitvi, da tožeča stranka ni izkazala, da bi šlo za njej opravljene storitve oz. dobave blaga s strani izdajateljev računov, zato tudi ni nastala pravica do odbitka. Po mnenju sodišča tožniku utemeljeno ni priznana pravica do odbitka vstopnega DDV, ker niso izpolnjeni pogoji po 40. členu ZDDV oz. 63. členu ZDDV-1 v skladu s prakso SEU, saj ni izkazan njemu opravljen promet blaga oz. storitev. Sodišče se strinja z navedbo tožnika, da je davčni organ odgovoren za izterjavo davkov. Posledice odkritja delovanja družb „missing traderjev“ je bila, da je bila z odločbo davčnega organa navedenim družbam odvzeta ID številka takoj, ko je bil ugotovljen namen njihovega delovanja. Tako ni utemeljen očitek tožnika, da davčni organ zoper navedene „missing traderje“ ni ukrepal. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.