Jedro

Ker ima pogodbena kazen dvojni namen, saj služi kot instrument utrditve izpolnitve pogodbene obveznosti in hkrati olajšuje položaj pogodbene stranke v primeru kršitve pogodbene obveznosti, se slednje kaže v tem, da mora tisti, ki zatrjuje kršitev pogodbene obveznosti, zatrjevati in dokazati da gre za kršitev pogodbene obveznosti in zatrjevati in dokazati, da vzrok za kršitev izvira iz sfere nasprotne pogodbene stranke, ni pa mu potrebno dokazovati niti obstoja škode niti višine, ker obstoj škode ni predpostavka za nastanek pravice do pogodbene kazni.

Tako tožeča stranka v tem postopku ni bila dolžna dokazovati nastanka škode, še manj njene višine, morala pa je dokazati, da je tožena stranka kršila pogodbeno zavezo na način, kot ga je zatrjevala, in dokazati, da je vzrok za kršitev dejansko na strani tožene stranke. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanski in pravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka tega dokaznega bremena ni zmogla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo II Pg 1032/2010 z dne 7. 9. 2012 izreklo: I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 17. 3. 2010 opr. št. VL 34914/2010 se delno razveljavi glede plačila glavnice v znesku 7.702,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 1. 2010 dalje do plačila in za plačilo stroškov izvršilnega postopka v znesku 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 31. 3. 2010 dalje do plačila in tožbeni zahtevek v tem delu zavrne. II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 865,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Zoper sodbo je pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka in stroškov pritožbe ter ugotovi, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke ne obstoji, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba najprej meni, da je bistveno, da pri uveljavljanju pogodbene kazni, kar je predmet vtoževane terjatve, njej ni potrebno dokazovati nastanka škode, torej je dokazno breme o tem, da škode ni, na toženi stranki, ki je kršila pogodbo. Dejstvo pa je, da je tožeči stranki škoda nastala, ker je morala ponovno izvesti ves postopek javnega naročanja, svoja vozila dati v uporabo brez nalepk in prav tako je morala po izbiri novega ponudnika kriti stroške, ker so vozila bila v prometu in na poštah, s čimer so nastali stroški najmanj v višini kilometrine oziroma poti od pošte do poslovnih enot in nazaj na pošte, v tem času pa vozilo seveda ni bilo na voljo za opravljanje dejavnosti.

Pritožba trdi, da je med strankama bilo nesporno, da so se tako po prvem kot drugem lepljenju nalepk reklamirali mehurčki pod nalepko M. in da so se dejansko pojavili, šele v pravdnem postopku pa je tožena stranka to zanikala, vendar so vse priče skladno izpovedale, da je izvedba lepljenja zaradi mehurjenja bila reklamirana.

Po mnenju pritožbe bi morala tožena stranka dokazati, da je svojo pogodbeno obveznost opravila po pravilih stroke in opozoriti na to, da naj bi bil vzrok za mehurjenje v laku, ker je vozilo bilo prelakirano, pa tega ni nikoli storila v nobenem sporočilu, zato tožeča stranka ni zavarovala dokazov, šele v pravdi izpostavljeno dejstvo o podlagi pa je tožečo stranko onemogočilo, da bi se ustrezno branila, sodišče pa se glede tega tudi ni izreklo. Poleg tega pa se iz predloženih fotografij vidi, da je bil lak okrog nalepk v redu in da je bil torej v redu tudi pod nalepko in da je vzrok za mehurjenje v nestrokovnosti tožene stranke. Mehurji pa se nedvomno vidijo na fotografijah.

Pritožba očita sodišču pomanjkljivo dokazno oceno izpovedb vseh zaslišanih v povezavi s predloženimi fotografijami, tožeča stranka ob testnem lepljenju ni prejela nalepke, da bi jo lahko shranila, nalepk, ki jih je tožena stranka poslala kasneje pa res tudi ni zadržala, vse pa je fotografirala, sodišče prve stopnje pa se je pomanjkljivo opredelilo glede fotografij, kolikor pa bi naredilo skrbno dokazno oceno bi nedvomno lahko ugotovilo, da je delo tožene stranke bilo nestrokovno in da so se pod nalepko pojavili mehurji . Fotografije, ki so v spisu pa so vendarle toliko uporabne, da se iz njih lahko povzame, da nalepka, ki je fotografirana, ni identična z nalepko, ki jo je v spis predložila tožena stranka kot prilogo B7 in tudi do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

Tožena stranka je izpostavila, da ne drži trditev tožeče stranke, da tožena stranka ne bi opozarjala še pred pravdo, da je vzrok za morebitno mehurjenje v laku in sicer je na to opozorila že v dopisu z dne 1.10.2009 kot odgovor na razvezo pogodbe in se je na ta dopis sklicevala že v prvi pripravljalni vlogi in iz tega dopisa izhaja, da je tožena stranka dne 30. 9. 2009 ponovno preverila kakovost lepljenja in na vozilu K. ni bilo mehurčkov, vozila M. pa ni mogla preveriti, ker ga ni bilo več v A.H. K., je pa dopuščala možnost kakšne izbokline, ker je bila karoserija avtomobila na novo prelakirana, pri čemer so ostale na vozilu pikice, ki se opazijo skozi folijo in tudi izvedenec je takšno možnost dopustil. Fotografije v spisu od A35 do A44 so nastale pri prvem lepljenju, kar sta potrdili tudi priči S. in S. in tako ne morejo biti dokaz o slabem lepljenju, glede preostalih fotografij, ki so tudi v spisu pa je izvedenec povedal, da so resolucije fotografij zelo slabe in se na podlagi njih ni mogel opredeliti ali je nalepka na fotografiji identična nalepki, ki jo je v spis predložila tožena stranka. Izpodbijana sodba je glede na skrbno dokazno oceno vsekakor pravilna in zakonita.

Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je moralo odločiti v sporni zadevi na podlagi naslednjih pravno relevantnih trditev strank: - tožeča stranka vtožuje terjatev po računu št. ..., ki ga je tožena stranka prejela in plačilo zavrnila, z njim pa dejansko terja plačilo pogodbene kazni; pravdni stranki sta namreč sklenili pogodbo št. ... z dne 6. 8. 2009, s katero sta se dogovorili, da bo tožena stranka izdelala, namestila in odstranila nalepke H. p. na lahka in srednja dostavna vozila tožeče stranke, pri čemer je bila tehnična specifikacija sestavni del pogodbe in tudi podlaga za javno naročilo, na katerem je tožena stranka uspela kot ponudnik; v 3. členu Pogodbe je bila pomembnost kvalitete izrecno poudarjena z dogovorom, da bo prvi dan lepljenja prisotna tožeča stranka in da brez potrditve kakovosti vzorčnih nalepk in opravljenega lepljenja s strani skrbnika pogodbe dobavitelj ne sme nadaljevati z lepljenjem; - testno lepljenje je bilo prvič opravljeno 10. 9. 2009 na srednje dostavno vozilo in lahko dostavno vozilo; - testno lepljenje je bilo opravljeno nestrokovno, zato je bilo ponovno testno lepljenje 23. 9. 2009, ki zopet ni bilo strokovno: pod nalepko so bili zračni mehurčki, robovi so bili nestrokovno odrezani, nestabilizirani z gelom in so posledično odstopali, prav tako so bili rezani na avtomobilu, pri čemer je prišlo do poškodbe laka oziroma barve avtomobila, nalepke niso bile nameščene skladno z grafično podobo tožeče stranke, nalepka „šprinterica“ je bila natisnjena na foliji, neprimerni za digitalni tisk in lepljenje na neravni površini in je že na otip bila pretanka, v utorih nalepke niso bile porezane, zato so se pojavljala vertikalna odstopanja folije in še večji mehurčki, uporabljena ni zaščitna laminacijska folija, zato bi grafika bila obstojna največ 6 do 12 mescev in ne 5-7 let, kot je bilo zahtevano; tožena stranka je bila 29. 9. 2009 obveščena, da je pogodba ob dejstvu, da niti v dodatnem roku tožena stranka ni uspešno izvedla testnega lepljenja, razvezana in sporočeno, da bo uveljavljena pogodbena kazen; - pogodbena kazen je bila dogovorjena z 8.členom Pogodbe in sicer za primer, da dobavitelj ne izpolni po lastni krivdi pogodbenih obveznosti, mora plačati pogodbeno kazen v višini 30% pogodbene vrednosti in glede na pogodbeno vrednost 25.673,64 EUR pogodbena kazen znaša 7.702,00 EUR, kar se tudi vtožuje; - tožeča stranka je toženo stranko na obeh testiranjih sproti ustno in nato še pisno opozorila na napake pri delu in je reklamacija napak bila pravočasna; - tožena stranka je trdila, da reklamacije niso bile pravočasne, sicer pa je delo bilo strokovno in kvalitetno opravljeno, kot je bilo navedeno že v dopisu z dne 1. 10. 2009, uporabljena je bila folija najvišje možne kvalitete; - nalepke niso bile razrezane na vozilu, ampak računalniško izrezane s ploterjem in vozilo ni bilo poškodovano zaradi rezanja, ampak je bilo poškodovano že pred tem; - “šprinterka” je bila nalepljena na primerno folijo in kakovost digitalnega tiska nalepke je bila v skladu z grafično upodobitvijo, podano s strani tožeče stranke; - nalepka se po končanem lepljenju ni vihala in odstopala,pač pa je do tega prišlo zaradi “praskanja” nalepk s strani zaposlenih tožeče stranke; - po drugem testnem lepljenju je tožena stranka preverila kakovost lepljenja dne 30. 9. 2009 in na vozilu K. ni bilo mehurčkov, vzorca na vozilu M. pa ni mogla preveriti, dopušča pa možnost, daje na površini ostala kakšna izboklina, vendar je do tega prišlo samo zaradi tega, ker je bila karoserija avtomobila na novo lakirana in so na karoseriji ostale pikice, ki bi se lahko opazile skozi folijo; - v pobot uveljavlja stroške izdelave nalepk v znesku 8.268,64 EUR s pripadki.

Pritožba povsem zmotno povzema pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je dokazno breme glede obstojev razlogov za uveljavljanje pogodbe kazni na strani tistega, ki pogodbeno kazen uveljavljala.

Sodišče prve stopnje je namreč pravilno opredelilo v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da tožeča stranka želi, da njen odstop od pogodbe ostane v veljavi iz razlogov, ki so na strani tožene stranke ter, da ji tožena stranka plača pogodbeno kazen in zato je na tožeči stranki dokazno breme, da je reklamacijski postopek bil pravilno izveden in da je bila njena reklamacija utemeljena, nikakor pa ne držijo pritožbeni očitki, da bi sodišče prve stopnje štelo, da mora tožeča stranka dokazati tudi obstoj škode, saj se glede tega sploh ni izrecno izjasnjevalo.

Tožeča stranka uveljavlja s pogodbo dogovorjeno pogodbeno kazen zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti tožene stranke (drugi odstavek 8. člena Pogodbe – listina A4 v spisu), kar je skladno s prvim odstavkom 247. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

Pogodbena kazen je tako civilna sankcija za kršitev pogodbene obveznosti , ki je med pogodbenima strankama dogovorjena s pogodbo, s katero so opredeljene obveznosti obeh pogodbenih strank in nastop pogojev za uveljavitev pogodbene kazni.

Ker ima pogodbena kazen dvojni namen, saj služi kot instrument utrditve izpolnitve pogodbene obveznosti in hkrati olajšuje položaj pogodbene stranke v primeru kršitve pogodbene obveznosti, se slednje kaže v tem, da mora tisti, ki zatrjuje kršitev pogodbene obveznosti, zatrjevati in dokazati da gre za kršitev pogodbene obveznosti in zatrjevati in dokazati, da vzrok za kršitev izvira iz sfere nasprotne pogodbene stranke, ni pa mu potrebno dokazovati niti obstoja škode niti višine, ker obstoj škode ni predpostavka za nastanek pravice do pogodbene kazni.

Pogodbeni stranki običajno višino pogodbene kazni dogovorita tako, da pogodbena kazen predstavlja neko razumno odmeno za škodo, ki nastane oškodovani stranki, če nasprotna stranka ne izpolni pogodbe.

Tako tožeča stranka seveda ni bila dolžna dokazovati v tem postopku nastanka škode še manj njene višine, morala pa je dokazati, da je tožena stranka kršila pogodbeno zavezo na način, kot ga je zatrjevala in dokazati, da je vzrok za kršitev dejansko na strani tožene stranke. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanski in pravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka tega dokaznega bremena ni zmogla.

Tako pritožba zaman pojasnjuje, da bi sporne nalepke in samo lepljenje zavarovala, torej zavarovala na način, da bi vozilo z opravljenim delom pustila v stanju, kot je bilo po končanem delu tožene stranke, če bi tožena stranka pravočasno trdila, da naj bi bil vzrok za zatrjevano mehurjenje v laku, ker je vozilo bilo na novo lakirano, saj držijo trditve tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da je takšno zatrjevanje tožena stranka podala že v svojem dopisu z dne 1. 10. 2009 (listina A8 v spisu). Tako sodišče prve stopnje ni imelo kaj upoštevati pri svojem opredeljevanju glede morebitnega spregleda dokaznega bremena tožeče stranke, saj je tožeča stranka vedela za ugovore tožene stranke že z njenim dopisom z dne 1. 10. 2009 in tedaj bi kot dober gospodarstvenik ob zavedanju glede njenega dokaznega bremena za obstoj kršitve pogodbene obveznosti morala storiti vse, da bi si olajšala dokazovanje. Če tega ni storila, je nase prevzela breme oteženega dokazovanja v pravdi, ki jo je začela.

Kršitev je dokazovala s pričami in fotografijami ter z izvedenskim mnenjem izvedenca grafične stroke, s katerim je tudi želela izpodbiti dokaz tožene stranke glede folije, ki jo je uporabljala pri izdelavi nalepke in kvalitete izdelave nalepke, to je dokaz B6 oziroma B7 v spisu, v tem smislu, da ne gre za enako nalepko, kot jo je tožena stranka uporabila pri spornem drugem lepljenju.

Tožeča stranka je poznala pisno izvedensko mnenje izvedenca in vedela za vsebino ustne dopolnitve izvedenskega mnenja, pa vendar ni podala dokaznega predloga z novim izvedencem grafične stroke niti z izvedencem fotografske stroke, kar bi lahko in smela, tako da je sedaj pritožbeno očitanje izvedencu, da so fotografije z drugega lepljenja vendarle dovolj jasne , da bi izvedenec lahko iz njih povzel, da nalepka na fotografiji ni identična po toženi stranki predloženi nalepki in da bi lahko zaznal mehurčke pod nalepko in poškodovanje laka in okoliščino, da novo lakiranje vozila ni možen vzrok za mehurjenje, pritožbeno neupoštevne in je sodišče prve stopnje razpolago le z izvedenskim mnenjem takim kot je bilo podano ter ga je zadosti natančno dokazno ocenilo z ostalimi izvedenimi dokazi, tako da je pritožbeni očitek o pomanjkljivi dokazni oceni povsem neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je tako po natančni dokazni oceni pravilno presodilo, da tožeča stranka ni uspela izpodbiti po toženi stranki predloženega dokaza, to je nalepke v prilogi B6 oziroma B7 kot nalepke, za katero je tožena stranka zatrjevala, da je identična, kot jo je uporabila pri spornem drugem lepljenju, saj izvedenec ob upoštevanju predloženih fotografij tega ni mogel ne potrditi ne zanikati in je sodišče tako v dvomu pravilno štelo dokaz v korist tožene stranke ter se je do tega opredelilo, čeprav pritožba trdi drugače (20. točka obrazložitve).

Pritožba izrecno ne izpodbija izvedenskega mnenja glede tehničnih lastnosti nalepke, pač pa zgolj očita,da je izvedensko ocenjena nalepka, ki ni identična uporabljeni, glede tega pa je pritožbeno sodišče že podalo svoje stališče. Pritožbeno sodišče tudi soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da ob dejstvu, da slabe fotografije izvedencu niso omogočile, da bi podal stališče ali je na fotografijah (od A 48 do A 57) mogoče zaznati mehurjenje nalepke in poškodbe laka zaradi rezanja, ni mogoče z gotovostjo trditi, da je mehurjenje obstajalo, za fotografije od A 36 do A 44 pa je sodišče po natančni dokazni oceni presodilo, da so nastale na prvem lepljenju in tako niso dokazno upoštevne za presojo v smeri dokazovanja glede obrezanosti “šprinterke”, glede nameščanja nalepk v utore in glede poškodovanja laka.

Tako je po vsem navedenem zmoten pritožbeni očitek o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, saj je sodišče izvedlo vse dokaze, kot so bili predlagani, pri čemer se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da zatrjevanih kršitev pogodbe in vzrokov za kršitve tožeča stranka ne more uspešno dokazati zgolj z izpovedbami prič, ki jim zato sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ni sledilo, ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in za katerega je podalo jasne in nedvoumne razloge, tako da se pokaže kot neutemeljen še pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo, saj ta ni dokazala zatrjevane kršitve pogodbene obveznosti s strani tožene stranke niti tega, da bi bil vzrok za kršitev na strani tožene stranke.

Preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. in 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pokaže, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile.

Tožeča stranka ni konkretno in obrazloženo izpodbijala izreka izpodbijane sodbe o stroških postopka, zato je pritožbeno sodišče opravilo zgolj preizkus po uradni dolžnosti, ki pa ni pokazal kakšnih upoštevnih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP), odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato mora tudi tožena stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).