Jedro

Tožnica je v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine navedla, da znesek v višini 3.710,23 EUR, ki je bil upoštevan pri davčni odmeri, pomeni odškodnino za škodo, ki ji jo je povzročilo podjetje D. pri izvedbi seizmičnih raziskav, in da zato ne zapade pod obdavčitev. Enake ugovore je navedla in dokazovala v pritožbi. Kljub temu v pritožbenem postopku, enako kot v postopku na prvi stopnji, ni bila seznanjena ne z dejanskimi ugotovitvami in ne z zaključki, do katerih je prišel davčni organ na podlagi (uradoma) zbranih podatkov. Zato je podana bistvena kršitev pravil postopka, ki narekuje odpravo odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje organu prve stopnje.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčnega urada Murska Sobota št. DT 02 00885 z dne 16. 9. 2010 se odpravi in zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 350 EUR in 20 % DDV, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki za leto 2009 odmeril dohodnino v znesku 4 467,21 EUR ter ji naložil v plačilo razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami v skupni višini 3 558,42 EUR, ki znaša 908,79 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bila tožeči stranki odmerjena dohodnina z informativnim izračunom, ki mu je tožeča stranka ugovarjala in vložila dopolnjeni izračun dohodnine. Davčni organ je preveril navedbe tožeče stranke ter na podlagi svojih podatkov in podatkov tožnice ter na podlagi določb Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06, 10/08, 78/08, 125/08, 20/09, v nadaljevanju: ZDoh-2) odmeril dohodnino v višini, ki sledi iz izreka. Pri tem je kot dohodek in s tem podlago za izračun davčne osnove, enako kot v informativnem izračunu, upošteval kot preostali drugi dohodek (pod oznako 6300) tudi znesek 3 710,23 EUR.

Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih ugotavlja, da je sporna obdavčitev dohodka v višini 3 710,23 EUR, ki ga je tožnica prejela na podlagi Sporazuma o dovoljeni začasni uporabi nepremičnine in treh zapisnikov o višini škode in njenem povračilu. Iz sporazuma je razvidno, da so se A.A., B.B. in C.C. strinjali, da podjetje D. začasno uporablja nepremičnino parc. št. 2315, 2314, 2313 in 2312 k.o. E. za izvedbo projekta seizmičnih meritev. Podjetje se zavezuje povrniti nastalo škodo in na lastne stroške vzpostaviti stanje na nepremičnini, kakršno je bilo pred začetkom uporabe. V zapisniku št. 86/06 z dne 19. 11. 2009 pa tožnica in omenjena družba ugotavljata, da sta predhodno podpisala sporazum o začasni uporabi nepremičnine s parc. št. 8364/3 k.o. E., da je investitor dejansko posegel v nepremičnino ter da sta sporazumno ugotovila škodo, ki je nastala pri posegu in za katero se investitor zaveže, da jo povrne in znesek odškodnine nakaže na račun tožnice. Smiselno enako je dogovorjeno v zapisnikih št. 87/09, 94/09 ter 95/09 za parc. št. 2312, 2313, 2314 in 2315 k.o. E. Na podlagi predloženih listin pritožbeni organ ugotavlja, da je tožnica pristala na uporabo zemljišča za seizmične raziskave in da zato pri odmeni za povzročeno škodo ne gre za odškodnino v civilnopravnem pomenu. Zato je ni mogoče obravnavati po določbi 5. točke 27. člena ZDoh-2 kot davka prosto, temveč po določbi 75. člena ZDoh-2 kot oddajanje premoženja v najem. Če namreč tisti, katerega premoženje uporablja nekdo drug, prejme za to ustrezno nadomestilo, se to šteje za oddajanje premoženja v najem, razne odškodnine in druga nadomestila za uporabo pa se obravnavajo kot tovrstni dohodki. Ker pa je davčna osnova za oddajanje kmetijskega zemljišča v najem enaka kot davčna osnova za druge dohodke, kot je bil dohodek opredeljen v izpodbijani odločbi, bi bila ugotovljena davčna osnova in posledično dohodnina odmerjena v popolnoma enaki višini kot v izpodbijani odločbi.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Toži zaradi napačne uporabe materialnega prava (ZDoh-2 in Obligacijskega zakonika). Meni, da je tožena stranka napačno ugotovila, da gre za oddajanje premoženja v najem in da je napačno ugotovila, da je tožeča stranka pristala na uporabo zemljišča za seizmične raziskave za vsa zemljišča, za katera je bila plačana odškodnina. Tožeča stranka je s podjetjem D. nesporno sklenila pogodbo o uporabi nekaterih zemljišč za seizmične raziskave. Ni pa mu prepustila v najem parc. št. 2315, 2314, 2313 in 2312, kot to izhaja iz dopisa omenjenega podjetja z dne 31. 3. 2011, ki ga prilaga tožbi. Pri izvedbi raziskav je podjetje s težkimi stroji na razmočenih njivskih površinah povzročilo tožeči stranki veliko škodo, ki je bila ugotovljena zapisniško in nato dogovorjena poravnava glede odškodnine. Za omenjene parcele ni bil sklenjen sporazum in ni bila dovoljena njihova uporaba za raziskave. Raziskava je bila torej nedopustna, tožeči stranki pa je nastala dejanska škoda, ki je v vzročni zvezi z nedopustnim ravnanjem. Odgovornost družbe za nastalo škodo se domneva, kar izhaja tudi iz podpisane poravnave. Tako so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, zato dosežena odškodnina, za katero je bila sklenjena poravnava, ne more biti dohodninsko obremenjena. Pa tudi, če bi šlo za najem nepremičnine, bi na podlagi 600. člena OZ podjetje kot najemnik moralo povrniti nastalo škodo najemodajalcu. Iz 3. člena pogodbe med tožečo stranko in navedeno družbo za parc. št. 651 k.o. F. jasno izhaja, da bo podjetje povrnilo nastalo škodo na nepremičnini in vzpostavilo stanje, kakršno je bilo pred začetkom uporabe. Zato bi morala tožena stranka ob pravilni uporabi določb OZ in ZDoh-2 ugotoviti, da gre v konkretnem primeru za odškodnino iz 5. točke 27. člena ZDoh-2 in prejetih zneskov ne bi smela obdavčiti z dohodnino.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe sledi, da je tožnica vložila ugovor zoper informativni izračun dohodnine ter v njem ugovarjala postavki pod oznako 6300 – preostali drugi dohodki v višini 3 710,23 EUR, ki je bila upoštevana pri davčni odmeri. V ugovoru je navajala, tako kot v tožbi, da navedeni znesek predstavlja odškodnino za škodo, ki ji jo je povzročilo podjetje D. pri izvedbi seizmičnih raziskav ter da zato ne zapade pod obdavčitev. Enake ugovore je tožeča stranka navedla in dokazovala v pritožbi. Kljub temu se je tudi v pritožbenem postopku, enako kot v postopku na prvi stopnji, ne seznani ne z dejanskimi ugotovitvami in ne z zaključki, do katerih je prišel davčni organ na podlagi (uradoma) zbranih podatkov. Ni ji bila torej dana možnost, da se izjavi o dejanskih in pravnih ugotovitvah davčnih organov pred izdajo odločbe. In če drugostopna odločba vsaj vsebuje razloge za odločitev, jih izpodbijana odločba nima, kar pomeni, da tožnica v postopku na prvi stopnji ni bila seznanjena z razlogi prve stopnje za odločitev, to je z razlogi za uvrstitev prejetega zneska med druge dohodke in ji zato tudi ni bila dana možnost učinkovite pritožbe. Podana je torej bistvena kršitev pravil postopka, ki narekuje odpravo odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje organu prve stopnje. Ta bo moral tožnico seznaniti z ugotovljenim dejanskim stanjem in pravnimi zaključki ter presoditi vse njene ugovore, vključno s tistimi, ki jih je dala v tožbi in ki jih zaradi opisanih nepravilnosti pri vodenju davčnega postopka ni mogoče šteti za nedovoljeno tožbeno novoto.

Sodišče je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pristojni organ mora v zadevi ponovno odločiti v roku 30 dni od prejema sodbe. Pri tem je vezan na stališče, ki ga je glede vodenja postopka zavzelo sodišče. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožeči stranki, skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.