Jedro

34. člen Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki na območju Občine Cerknica določa obveznost lastnikov, ki oddajajo stanovanjske in druge prostore v najem (po sami naravi stvari pa ne more biti nič drugače v primerih prenosa uporabe na drugi (pogodbeno) pravni podlagi), izvajalcu javne službe sporočiti podatke o morebitni spremembi zavezanca za plačilo storitev javne službe. Če lastnik tega ne stori, ostane zavezanec za plačilo teh storitev sam.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 21. 8. 2018: - odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 2436/2018 z dne 17. 1. 2018, v prvem in tretjem odstavku delno v veljavi tako, da je dolžan toženec tožnici v roku 8-ih dni plačati 114,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2017 dalje, 109,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2017 dalje, 79,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2017 dalje, 79,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2017 dalje, 25,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2017 dalje, 79,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2017 dalje, 79,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2017 dalje, 49,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2017 dalje, 78,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2017 dalje, 78,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2017 dalje, 78,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10. 2017 dalje, 78,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2017 dalje in 44,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2018 dalje (I. točka izreka), - v preostalem delu, in sicer glede plačila 77,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2016, dalje predhodno omenjeni sklep o izvršbi v prvem odstavku razveljavilo, tožbeni zahtevek pa zavrnilo (II. točka izreka), - odločilo, da je dolžan toženec tožnici v roku 8-ih dni od prejema izpodbijane sodbe plačati pravdne stroške v znesku 255,94 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev v izpodbijanem delu oziroma zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, podredno pa vrnitev zadeve v ponovno sojenje. Obrazložitev sodbe naj bi zaradi napačne in nedosledne uporabe določb Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki na območju Občine Cerknica ter Odloka o odvajanju in čiščenju komunalnih odpadnih in padavinskih voda na območju Občine Cerknica nasprotovala sama sebi. Sodišče prve stopnje naj bi zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj odločitev ne vsebuje razlogov oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Brez kakršnekoli dokazne ocene in kljub toženčevim navedbam, da je siceršnji zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine k.o. ..., parcela 000 (ID ...), je obstoj temelja obrazložilo z ugotovitvijo, da je lastnik tudi uporabnik javnih storitev. Ta dva pravna naslova pa nista nujno v povezavi. Iz jezikovne razlage 6. člena Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki na območju Občine Cerknica ne gre sklepati k avtomatizmu in enačenju uporabnika (ki je zavezan za plačilo komunalnih storitev) in lastnika, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje. Dejanski uporabniki so lahko tudi najemniki oziroma uporabniki stanovanjskih, počitniških, poslovnih, gospodarskih in drugih prostorov ter površin oziroma objektov. Naslovno sodišče se je brez ugotavljanja in opredelitve glede dejanskega uporabnika postavilo na stališče, da je toženec kot lastnik tudi dejanski uporabnik, čeprav je v pripravljalni vlogi jasno navedel in predlagal izvedbo dokazov, da temu ni tako in da storitev, ki jih zagotavlja tožeča stranka, nikakor ne uporablja. Glede temelja terjatve iz naslova odvajanja komunalnih voda poudarja, da je v skladu z določilom 22. člena Odloka o odvajanju in čiščenju komunalnih odpadnih in padavinskih voda na območju Občine Cerknica za plačilo stroškov čiščenja odpadnih in padavinskih voda zavezan lastnik nepremičnine, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Vendar pa slednje ni upoštevalo nadaljnje določbe navedenega člena, ki plačilo tovrstne storitve nalaga uporabnikom, čigar odpadne vode se čistijo na čistilni napravi. Takrat se namreč v skladu z določili istega člena plačuje za odvedeno odpadno vodo v enaki količini kot porabljeno vodo, s pomembnim dodatnim določilom, da to le, če so ti priključeni na javno kanalizacijo. Sodišče prve stopnje je glede tega temelja nepravilno uporabilo materialno pravo, saj je zaradi bistvenih kršitev določb postopka nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Tožnica nikoli ni navedla, da je toženec priključen na javno kanalizacijo. Dejstvo je, da na sporni nepremičnini javne kanalizacije ni, zaradi česar je tudi zaračunavanje le-te neupravičeno. Spričo nepodanega temelja tožbenega zahtevka toženec v celoti nasprotuje tudi odločitvi o višini le-tega.

3. Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena ZPP1). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.2 Slednje pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava – drugi odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da je v skladu s 5. členom Uredbe o obvezni občinski gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov3 obveznost uporabnika javne službe, da mora svoje komunalne odpadke prepuščati izvajalcu javne službe v skladu s to uredbo in na način, določen v predpisu občine, kot tudi, da na vprašanje, koga je potrebno v obravnavanem primeru šteti za takšnega uporabnika javne službe, odgovarja določba 6. člena Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki na območju Občine Cerknica,4 ki kot takega (v okviru zadnje alineje 6. člena) na prvem mestu omenja fizično osebo, ki je lastnica stanovanjskih (oziroma drugih naštetih) prostorov. Ker omenjeni predpis sam (jasno) določa, koga je potrebno šteti za uporabnika storitev javne službe (in s tem za zavezanca za plačilo v njenem okviru izvajanih komunalnih storitev), kar vse je sodišče prve stopnje materialno-pravno pravilno povzelo (obrazložilo) in iz tega pri svoji odločitvi (ob hkratnem upoštevanje okoliščine, da je toženec lastnik stavbe, čemur pritožba ne oporeka) tudi izhajalo (vse skupaj pa tudi jasno obrazložilo), so pritožbeni očitki o neobstoju, nejasnosti oziroma protislovnosti razlogov (to je zatrjevanje kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) neutemeljeni. Z ozirom na to, da sam (materialno-pravni) predpis kot uporabnika določa lastnika, neprepričljivo izzveni tudi očitek o opustitvi dokazne ocene. Pritožbena trditev, da omenjeni odlok (in sicer v nadaljevanju zadnje alineje 6. člena) kot uporabnike poleg lastnikov omenja fizične osebe, ki so najemniki oziroma uporabniki stanovanjskih, počitniških, poslovnih, gospodarskih in drugih prostorov ter površin oziroma objektov, drži, a je za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijane odločitve nebistvena. Prvi razlog se skriva v dejstvu, da toženec v predmetnem postopku ustreznih trditev v tem oziru niti ni podal. Tako kot je v pripravljalnih vlogah z dne 11. 5. 2018 in z dne 15. 6. 2018 zgolj nekonkretizirano omenil, da je lastnik in (zgolj) souporabnik predmetne nepremičnine, tudi v pritožbi jasnih trditev o tem, kdo naj bi bil ta „dejanski“ (so)uporabnik, ni podal.5 Poleg tega 34. člen prej omenjenega odloka določa obveznost lastnikov, ki oddajajo stanovanjske in druge prostore v najem (po sami naravi stvari pa ne more biti nič drugače v primerih prenosa uporabe na drugi (pogodbeno) pravni podlagi), izvajalcu javne službe sporočiti podatke o morebitni spremembi zavezanca za plačilo storitev javne službe. Če lastnik tega ne stori, ostane zavezanec za plačilo teh storitev sam (glej 3. in 4. odstavek 34. člena Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki na območju Občine Cerknica). Da v obravnavani zadevi toženec tožnici morebitnega drugega (so)uporabnika storitev, ni sporočil, pa je ugotovilo že sodišče prve stopnje (glej 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

7. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o kršitvah, ki naj bi jih sodišče prve stopnje zagrešilo v zvezi z zaključkom o toženčevi obveznosti plačila storitev odvajanja komunalnih voda. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je toženec kot lastnik stavbe zavezanec za plačilo storitev javnih služb, ki jih zagotavlja tožnica. Kar se tiče storitev odvajanja komunalne vode in storitev povezanih z greznicami in malimi čistilnimi napravami, takšno njegovo obveznost (kot lastnika objekta in posledično uporabnika javne službe) v prvem odstavku 14. člena predvideva Uredba o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode.6 Toženec se v pritožbi sklicuje na tretji odstavek 22. člena Odloka o odvajanju in čiščenju komunalnih odpadnih in padavinskih voda na območju Občine Cerknica,7 ki določa, da uporabniki, ki uporabljajo vodo iz javnega vodovoda in so priključeni na javno kanalizacijo, odvedeno odpadno vodo plačujejo v enaki količini in v enakih obdobjih kot porabljeno vodo (pri čemer se smiselno uporabljajo tudi določbe odloka o oskrbi s pitno vodo). Omenjena določba ne zadeva sam temelj obveznosti plačevanja tovrstnih storitev, ampak določitev njene višine. Ne glede na to pritožbenemu zatrjevanju (ugovoru) neobstoja javne kanalizacije (v zvezi s sporno nepremičnino) v nobenem pogledu ni moč slediti, saj predstavlja nedopustno pritožbeno novoto. Ničesar v tej smeri8 (ne glede temelja in ne višine vtoževane terjatve) toženec v postopku na prvi stopnji ni navajal (ugovarjal).9

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo toženec sam trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnica sam krije svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj v njem podane navedbe k predmetni odločitvi niso v ničemer prispevale (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Na kar je sodišče prve stopnje v pravnem pouku izpodbijane odločbe pravdni stranki tudi opozorilo. 3 Uradni list RS, št. 33/2017, s kasnejšimi spremembami. 4 Uradni list RS, št. 23/2015, s kasnejšimi spremembami. 5 Če potrebnih (ustrezno podanih) trditev ni, sodišče v tem oziru tudi ne more izvajati dokazov oziroma česarkoli dokazno presojati. 6 Uradni list RS, št. 98/2015, s kasnejšimi spremembami. 7 Uradni list Republike Slovenije št. 12/2005, s kasnejšimi spremembami. 8 Kar velja tudi za pritožbeno omenjanje čistilne naprave (glej drugi odstavek 22. člena istega odloka). 9 Pa čeprav je tožnica v zvezi z vtoževano terjatvijo v vlogi z dne 16. 4. 2018 jasno izpostavila tako vsebino drugega in tretjega odstavka 22. člena kot tudi 4. člena predmetnega odloka, ki določa, da je uporabnik javne kanalizacije vsaka fizična ali pravna oseba, ki je lastnik oziroma upravljalec objekta ali zemljišča, kjer nastaja odpadna voda oziroma se zbira padavinska voda, ki stalno ali občasno odteka v javno kanalizacijo.