Jedro

Razlog, zaradi katerega je nasprotni udeleženec organiziral opozorilno stavko v spornem obdobju, ne pomeni uresničevanja ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela, saj je bila stavka organizirana zaradi razrešitve dotedanjega direktorja in imenovanja novega. Razrešitev in imenovanje direktorja sodi v pristojnost delodajalca in nasprotovanje tej odločitvi ne more biti predmet stavke. Stavka, organizirana iz tega razloga, ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila stavka nasprotnega udeleženca v družbi T. d.o.o., Cesta ... 18, ..., v času od 12. 11. 2010 do 16. 11. 2010 nezakonita (1. točka izreka). Nasprotnemu udeležencu je naložilo, da predlagatelju povrne stroške postopka v znesku 3.270,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka (2. točkam izreka).

Zoper takšno sodbo se nasprotni udeleženec pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da je v času od 12. 11. 2010 do 16. 11. 2010 pri predlagatelju potekala stavka na način, kot jo definira določba prvega odstavka 1. člena Zakona o stavki (ZStk, Ur. l. SFRJ, št. 23/1991). Protesti pred upravno zgradbo predlagatelja dne 12. 11. 2010 in v nadaljevanju, ne ustrezajo definiciji stavke po citirani določbi. Teh protestov, razen zbora delavcev, ki je bil sklican zaradi informiranja zaposlenih in je potekal od 8. do 10. ure, ni organiziral izključno nasprotni udeleženec kot sindikat podjetja, pri čemer v navedenem obdobju sploh ni prišlo do prekinitve dela in proizvodnega procesa. Protesti so potekali pred upravno zgradbo predlagatelja. V času od 12. 11. 2010 do 16. 11. 2010 oziroma tudi pozneje proizvodni proces ni bil ustavljen in je potekal nemoteno, kar sta potrdila tudi zakonita zastopnika obeh udeležencev B.S. in S.T.. Predlagatelj v tem sporu ni trdil, da bi bil proizvodni proces v obravnavanem obdobju moten in da bi delavci prekinili delo. Nesporno naj bi bilo, da predlagatelju zaradi protestov dne 12. 11. 2010 in kasneje, ni nastala poslovna škoda. Sodišče prve stopnje se sploh ni opredelilo do ugovorov nasprotnega udeleženca, temveč je zgolj navedlo, da so ti ugovori brez resnih temeljev, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Odločitev, da je v spornem obdobju pri predlagatelju potekala stavka, je sodišče prve stopnje oprlo na to, da je predlagatelj 12. 11. 2010 za 17. 11. 2010 napovedal stavko in imenoval stavkovni odbor, stavkovne straže in določil načrt gibanja stavkovnih straž, da je vodja službe varovanja V.D. v svojem dopisu navedel, da so pri predlagatelju stavkovne razmere in da je bil novo imenovanemu direktorju preprečen vstop v poslovno stavbo. Te ugotovitve sicer niso sporne, vendar pa ne dokazujejo, da je pri predlagatelju v času od 12. 11. 2010 do 16. 11. 2010 potekala stavka v smislu določbe prvega odstavka 1. člena ZStk, kakor tudi ne, da je to stavko organiziral ravno nasprotni udeleženec. Na zboru delavcev dne 12. 11. 2010 je nasprotni udeleženec sprejel stavkovne zahteve in potrdil sklepe 19. Izredne seje SO družbe T., na podlagi katerih je bila za 17. 11. 2010 napovedana stavka. Nasprotni udeleženec je za stavko, napovedano za 17. 11. 2010 v skladu s stavkovnimi pravili imenoval stavkovni odbor in določil stavkovne straže in načrt gibanja stavkovnih straž, vendar pa to samo po sebi še ne dokazuje, da je pri predlagatelju v spornem obdobju potekala stavka. Navedbe vodje službe varovanja V.D. so subjektivne in laične in ne temeljijo na navodilih nasprotnega udeleženca. Zgolj enkratna zavrnitev vstopa zakonitemu zastopniku predlagatelja v poslovne prostore ne pomeni organizirane prekinitve dela v smislu določbe 1. odstavka 1. člena ZStk. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje predsednika sveta delavcev J.L., ki bi lahko potrdil, da do protestov pred poslovno zgradbo ni prišlo na pobudo in z organiziranjem nasprotnega udeleženca. Sodišče prve stopnje sicer navaja, da stavka ni bila organizirana zaradi uresničevanja ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela, vendar pa ne navaja dokazov, dejstev in razlogov za takšno stališče. Do protestov v obravnavanem obdobju in do napovedi stavke za 17. 11. 2010 je namreč prišlo, ker je zamenjava direktorja namesto izdaje soglasja za podpis dokumentov za pridobitev posojila, zaustavila nadaljevanje izvajanja izgradnje ... v T., d.o.o., kar je pomenilo neposreden vpliv na ekonomsko in socialno varnost zaposlenih, saj je splošno znano, da bo v primeru neizgradnje večje število delovnih mest postalo nepotrebnih, kar ima za posledico odpuščanje zaposlenih. Interese v zvezi z delom oziroma ekonomske in socialne razloge, zaradi katerih je stavka dovoljena, je potrebno razlagati širše in ne zgolj kot interese, ki se nanašajo na običajne industrijske konflikte. Takšno stališče je večkrat zavzela tudi Mednarodna organizacija dela. Pričakovana izguba delovnih mest nesporno predstavlja ekonomsko socialne razloge in interese iz dela, kot jih definira 1. odstavek 1. člena ZStk. Predlagatelj ni dokazal, da zakoniti zastopnik dne 12. 11. 2010 in vse do 16. 11. 2010 ni mogel vstopiti v poslovne prostore predlagatelja, zaradi česar spornih dogodkov tudi ni mogoče opredeliti kot takoimenovano „izprtje“ zakonitega zastopnika. Pri tem je potrebno upoštevati, da veljavni materialni predpis in obstoječa sodna praksa sploh ne definirajo takoimenovanega izprtja. Zakoniti zastopnik je dne 12. 11. 2010 samo enkrat poskusil vstopiti v poslovne prostore in še takrat mu je bil vstop zavrnjen zaradi po njegovem banalne tipkarske napake na sklepu o imenovanju. Vse do 16. 11. 2010 zakoniti zastopnik niti ni poskušal vstopiti v poslovne prostore predlagatelja, v obdobju od 12. 11. 2010 do 16. 11. 2010 pa je tudi imel vsa pooblastila za vodenje poslov, opravil je primopredajo poslov in dokumentacije, tako da v ničemer ni bil oviran pri izvrševanju funkcije zakonitega zastopnika. Tega dogodka ni mogoče obravnavati kot takoimenovano izprtje, predvsem pa ga ni mogoče opredeliti kot prekinitev dela. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov, na podlagi katerih bi nasprotni udeleženec lahko preizkusil ugotovitve sodišča prve stopnje, da zakoniti zastopnik predlagatelja vse do 16. 11. 2010 ni mogel vstopiti v poslovne prostore predlagatelja. Nasprotni udeleženec je stavkovne zahteve v pisni obliki posredoval v tajništvo uprave družbe in je zakoniti zastopnik predlagatelja S.T. izpovedal, da je bila 12. 11. 2010 med njim in prejšnjim direktorjem R. opravljena primopredaja, kar pomeni, da se je S.T. imel možnost seznaniti s stavkovnimi zahtevami za stavko, ki je bila napovedana za 17. 11. 2010. Zakoniti zastopnik je tudi imel možnost vstopiti v poslovne prostore, ali pa se kako drugače seznaniti s tekočimi zadevami, vendar pa tega ni storil. Razloge, zaradi katerih se zakoniti zastopnik ni seznanil s stavkovnimi zahtevami za stavko 17. 11. 2010, je tako potrebno pripisati njemu. Navsezadnje je predlagatelj na svoji spletni strani objavil, da je za 17. 11. 2011 organizirana stavka, kar pomeni, da je bil z napovedjo stavke in stavkovnimi zahtevami seznanjen. Do napovedane stavke ni prišlo, zato so nebistvene ugotovitve sodišča prve stopnje glede seznanitve s stavkovnimi zahtevami za stavko, ki je bila napovedana za 17. 11. 2010. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da stavka v obravnavanem obdobju ni potekala na miren način. Med predlagateljem oziroma zakonitim zastopnikom in udeležencem protestov ni prišlo do nobenega konflikta. Znotraj poslovnih prostorov protesti sploh niso potekali, pred poslovnimi prostori pa jih je nadzorovala policija. Zakonitemu zastopniku je bil dne 12. 11. 2010 samo enkrat na miren način zavrnjen vstop v poslovne prostore. Kot priča zaslišani D.B. je sicer izpovedal, da se počuti fizično ogroženega, vendar pa gre za subjektivno oceno in bi sodišče prve stopnje ogroženost prič in zakonitega zastopnika moralo oceniti objektivno. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je predlagatelj pravna oseba, ki opravlja dejavnost posebnega družbenega pomena, zaradi česar naj bi veljal 10-dnevni rok za napoved stavke. Predlagatelj ne opravlja javne službe, temveč se ukvarja s proizvodnjo električne energije, kar je tržna dejavnost, kar pomeni, da ne opravlja zakonsko predpisane dejavnosti posebnega družbenega pomena, kot sta distribucija ali prenos električne energije, ki sta javni službi in glede katerih se uporabljajo posebna stavkovna pravila. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje v pravnem pouku določilo 8-dnevni pritožbeni rok, kot to velja za odločanje s sklepom, čeprav je odločilo s sodbo. Tudi Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) za primer kolektivnega delovnega spora ne določa pritožbenega roka 8 dni, kar pomeni, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti 15-dnevni pritožbeni rok. V kolektivnem delovnem sporu se odloča o predlogu in ne o tožbi, zato bi sodišče moralo odločiti s sklepom in ne s sodbo, kar prav tako predstavlja bistveno kršitev določb pravnega postopka. Sodišče prve stopnje je ta spor najprej vodilo kot individualni delovni spor, kar je razvidno je dejstva, da ga je najprej vodilo pod opr. št. X Pd 446/2010 in da je šele kasneje med postopkom določilo novo opravilno številko Kd 446/2010. Nasprotni udeleženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako da predlog v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Predlagatelj je v odgovoru na pritožbo navedel, da je iz zapisnika 19. izredne seje stavkovnega odbora sindikata družbe T., ki je bila 11. 11. 2010 razvidno, da stavkovni odbor 12. 11. 2010 od 8. do 10. ure organizira opozorilno stavko pred upravno zgradbo T., da so člani stavkovne straže člani IO Sindikata, da se stavkovne straže locirajo na vse vstopne točke T. ter da se aktivirajo 12. 11. 2010 ob 6. uri do preklica. V tem zapisniku je tudi navedeno, da je v skladu s Pravilnikom o organiziranju stavke naloga stavkovne straže tudi preprečitev vstopa S.T. v območje T.. Na tem zapisniku je podpisan B.S., kot predsednik stavkovnega odbora. V zapisniku zbora delavcev z dne 12. 11. 2010, ki je potekal v okviru opozorilne stavke, so ponovljeni sklepi, ki so navedeni zgoraj, hkrati pa je pod točko 1 navedeno, da stavkovni odbor ocenjuje, da so sprejeti sklepi (iz zapisnika je razvidno, da gre za sklepe organov družbe, vodstva HSE in NS T.) nezakoniti in nelegitimni, podana pa je bila tudi prva stavkovna zahteva, to je odprava vzrokov za nastalo situacijo in sestanek z vsemi odgovornimi. Tudi pod ta zapisnika je kot predsednik stavkovnega odbora podpisan B.S.. Tudi iz priloženih prepisov televizijskih in radijskih oddaj jasno izhaja, da je B.S. govoril o opozorilni stavki in da bodo stavko zaostrili, če njihove zahteve ne bodo uslišane. Iz navodil predsednika stavkovnega odbora sindikata družbe T. z dne 12. 11. 2010 izhaja, da je bila tega dne med 8. in 10. uro izvedena opozorilna stavka in da je bil na seji stavkovnega odbora sprejet sklep, s katerim se preprečuje vstop v območje T. g. S.T.. Ta sklep stavkovnega odbora je bil sprejet ob 10. uri, kar pomeni, da je bil sprejet po tako imenovanem zboru delavcev, ki naj bi bil izveden istega dne. Sindikat je bil tako več kot aktiven v organiziranju in izvajanju stavke in v preprečevanju vstopa direktorju S.T.. Da je stavkovna straža nasprotnega udeleženca zadeve vzela v svoje roke, dokazuje navodilo stavkovnim stražam z dne 15. 11 2010, obvestilo z dne 15. 11. 2010 in načrt gibanja. Nobena stavkovna straža, še posebej pa nezakonita stavkovna straža, direktorju ne more odrejati, kje in v čigavem spremstvu se bo gibal. Pritožbene navedbe o tem, da nasprotni udeleženec ni dajal navodil varnostni službi, so v nasprotju z odgovorom zakonitega zastopnika nasprotnega udeleženca, ki je pritrdilno odgovoril na vprašanje, ali je dajal navodila službi varovanja. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je zakoniti zastopnik predlagatelja zgolj enkrat poskušal vstopiti v prostore T. in da je v spremstvu izvršitelja in policije lahko povsem neovirano vstopil, predlagatelj opozarja, da so direktorju ob prvem poskusu vstopa povsem jasno dali vedeti, da ga v stavbo ne bodo spustili. To izhaja tudi iz sklepa opr. št. 42/19i-2010 in navodil službi varovanja z dne 12. 11. 2010. Zakoniti direktor je tako imel samo dve možnosti: uporabo sile ali pa sodno pot. Edina razumna odločitev je bila ta, da se pred pristojnim sodiščem vloži predlog za izdajo začasne odredbe. Predlogu je bilo ugodeno, sklep Okrajnega sodišča v Velenju, opr. št. Z 61/2010 z dne 15. 11. 2010 je postal pravnomočen, nasprotni udeleženec pa se na ta sklep ni niti pritožil, kar pomeni, da se je strinjal z njegovo vsebino. Da vstop v prostore T. na podlagi začasne odredbe ni bil tak, kot ga skuša prikazati nasprotni udeleženec, dokazujejo tudi fotografije, ki jih je posnel pomočnik sodnega izvršitelja. Iz teh fotografij je razvidno, da si je nasprotni udeleženec tudi potem, ko je zakoniti zastopnik prišel pred poslovno stavbo v spremstvu sodnega izvršitelja in policije, vzel nekaj časa, preden je zakoniti zastopnik lahko vstopil. Sicer pa izpolnjevanje začasne odredbe ni mogoče šteti za neoviranje vstopa. Dejstvo, da je bilo potrebno pridobiti začasno odredbo, jasno kaže na to, da je nasprotni udeleženec ravnal protipravno in samovoljno. Iz listin v spisu jasno izhaja, da je bil nasprotni udeleženec organizator nezakonite stavke in da je prevzel odločilno in aktivno vlogo pri njeni izvedbi, zato bi bilo brezpredmetno zaslišanje priče J.L.. S to pričo naj bi se dokazovalo, da je bil nasprotni udeleženec soorganizator, kar samo po sebi zadostuje za ugotovitev, da je bilo ravnanje nasprotnega udeleženca nezakonito. Celo če bi priča potrdila, da je bil nasprotni udeleženec soorganizator, to ne bi spremenilo dejstva, da je tudi on organiziral nezakonite aktivnosti in da je zato izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Sicer pa predlagatelj vztraja pri tem, da je bil nasprotni udeleženec organizator stavke. Neutemeljena je pritožbena navedba, da v času stavke ni prišlo do prekinitve dela, saj so delavci vsaj dve uri stavkali pred upravno zgradbo, kjer niso njihova delovna mesta in pri tem glasno žvižgali in izražali svoje nezadovoljstvo nad odločitvijo o menjavi vodstva. Razen tega zakoniti zastopnik predlagatelja ves čas stavke ni mogel opravljati svojega dela. Do prekinitve dela je prišlo tudi 16. 11. 2010, ko je zakoniti zastopnik ob pomoči izvršitelja in policije vstopil v prostore T.. Tudi takrat delavci, ki so se zbrali pred zgradbo, niso delali in so raje vpili in žvižgali. Vse do 16. 11. 2010 so bile stavkovne straže aktivne, dne 15. 11. 2010 pa je nasprotni udeleženec izdal obvestilo s priloženim načrtom gibanja po stavbi T., s katerim je zakonitemu zastopniku določil smer in traso gibanje in mu „dovolil“, da skliče sestanek v prostorih predlagatelja. Dne 16. 11. 2010 so sodnega izvršitelja, policijo in zakonitega zastopnika in njegove pooblaščence pričakali stavkovno izredno aktivni delavci in člani stavkovne straže, na vhodu pa jih je pričakal celo zakoniti zastopnik nasprotnega udeleženca, ki je prevzel sklep o začasni odredbi. Vse to pomeni, da je bila stavka organizirana tako, da so delavci v trenutku zapustili svoja delovna mesta in pričeli z zbiranjem pred poslovno zgradbo T., kar pomeni, da je stavka potekala vse do 16. 11. 2010, to je do prihoda sodnega izvršitelja v spremstvu policije. Zaradi zamenjave direktorja ni bil projekt ... niti za trenutek ogrožen, prav tako pa ni bilo ogroženo nobeno delovno mesto. Nasprotni udeleženec je tak strah zasejal med delavce, nato pa je želel to izkoristiti. Iz zapisnika 19. izredne seje stavkovnega odbora T. jasno izhaja, da je bila stavka organizirana zgolj zaradi menjave direktorja. Iz tega dokumenta tudi jasno izhaja, da je bil edini cilj stavke doseči, da ne bi prišlo do zamenjave vodstva. To je razvidno že iz dnevnega reda, saj se je pod 1. točko obravnavala razrešitev direktorja T. in so pod to točko bili sprejeti sklepi, 2. točka pa je bila razno. Brezpredmetne so pritožbene navedbe o seznanitvi s stavkovnimi zahtevami. Direktor S.T. se z njimi ni seznanil, saj so jih oddali v tajništvo, njega pa v tajništvo niso spustili. Razen tega bi moralo biti poslovodstvo s stavkovnimi zahtevami seznanjeno vsaj 5 dni pred izvedbo stavke, kar pa se ni zgodilo, saj se je stavka začela takoj, torej že 12. 11. 2010. Predlagatelj je odgovoru na pritožbo priložil tudi obvestilo nasprotnega udeleženca z dne 3. 5. 2001. V njem nasprotni udeleženec navaja, da je sodišče prve stopnje podleglo pritiskom kapitala in da takšna razsodba pomeni direktni napad na svobodo delovanja sindikata. Glede na to, da sodba obravnava dogodke, za katere sindikat trdi, da so bili spontano zbiranje delavcev v znak protesta, je ta zapis priznanje, da ni šlo za spontano zbiranje delavcev, temveč za delovanje sindikata. Glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka (sodba namesto sklepa, rok za pritožbo) pa nasprotni udeleženec ni navedel, kako naj bi te „kršitve“ vplivale na pravilnost izpodbijane sodbe. Naziv sodne odločbe v ničemer ne vpliva na odločitev, prav tako tudi ne dolžina pritožbenega roka. Nasprotni udeleženec je pritožbo vložil, zato je očitno, da dolžina pritožbenega roka ni vplivala na pravico do pritožbe. Predlagatelj predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje v pravnem pouku nepravilno določilo 8-dnevni pritožbeni rok, namesto 15-dnevnega. S tem je sodišče prve stopnje sicer res nepravilno uporabilo določbo prvega odstavka 333. člena ZPP, vendar to ne pomeni, da je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 333. člena ZPP. Za obstoj te relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka je namreč potrebno tudi, da zmotna uporaba določb ZPP vpliva ali pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Napačen pravni pouk v ničemer ni vplival na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, kakor tudi ne na možnost nasprotnega udeleženca, da se pritoži. Povsem brezpredmetne so pritožbene navedbe o tem, da bi sodišče prve stopnje v tem kolektivnem delovnem sporu moralo odločiti s sklepom. Sodišče prve stopnje je o predlogu odločalo po vsebini in ga ni zavrglo, zato je pravilno odločilo s sodbo in ne s sklepom. Ni jasno, na podlagi česa nasprotni udeleženec domneva, da je v kolektivnih delovnih sporih potrebno odločiti s sklepom. Na podlagi 19. člena ZDSS-1 se v postopkih v delovnih in socialnih sporih (torej tudi v kolektivnih delovnih sporih) uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni s tem zakonom določeno drugače. Glede vprašanja, kdaj sodišče odloči s sodbo in kdaj s sklepom, ZDSS-1 nima posebnih določb, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilo, ko je na podlagi prvega odstavka 310. člena ZPP v tem kolektivnem delovnem sporu odločilo s sodbo.

Z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovorov nasprotnega udeleženca, zaradi česar izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je med drugim vselej podana tudi takrat, kadar izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Vendar pa izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišču prve stopnje pa se ni potrebno opredeliti do prav vsake navedbe strank, zlasti še, če ta za sporno razmerje sploh ni relevantna, dolžno pa se je opredeliti do pravno relevantnih navedb strank, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.

Obstoj iste bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožba smiselno uveljavlja tudi z navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov, na podlagi katerih bi bilo možno preizkusiti stališče sodišča prve stopnje, da direktor predlagatelja vse do 16. 11. 2010 ni mogel vstopiti v poslovne prostore. Razlogi, ki jih za takšno ugotovitev navaja sodišče prve stopnje, so povsem jasni in prepričljivi ter omogočajo preizkus izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je šele izvršitev začasne odredbe Okrajnega sodišča v Velenju direktorju predlagatelja omogočila vstop v prostore predlagatelja, nasprotni udeleženec pa niti ne zanika, da je direktorju dne 12. 11. 2010 stavkovna straža onemogočila vstop v zgradbo predlagatelje in da je pred vhodom v poslovno stavbo stala tudi 16. 11. 2011, ko je zakoniti zastopnik prišel s sklepom o začasni odredbi.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pritožbeno sodišče pa v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje.

Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče J.L., dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno, saj je bilo z drugimi dokazi ugotovljeno, kdo je bil organizator stavke. Celo v primeru, če bi držala navedba nasprotnega udeleženca, da je bil zbor delavcev soorganizator stavke (kar bi pomenilo, da je bil soorganizator vendarle tudi nasprotni udeleženec), bi kolektivni delovni spor o zakonitosti stavke še vedno lahko potekal le zoper nasprotnega udeleženca. V skladu s prvim odstavkom 48. člena ZDSS-1 je udeleženec kolektivnega delovnega spora o zakonitosti stavke tisti, ki ima po zakonu pravico organizirati stavko in ki jo je tudi dejansko organiziral. V tem sporu je bilo nedvomno dokazano, da je stavko organiziral nasprotni udeleženec.

Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da aktivnosti nasprotnega udeleženca v času od 12. 11. 2010 do 16. 11. 2010 ne pomenijo izvedbe stavke. Takšno pritožbeno zatrjevanje je v nasprotju z listinami v spisu. Tako je iz zapisnika 19. izredne seje stavkovnega odbora nasprotnega udeleženca z dne 11. 11. 2010 (priloga A/3) razvidno, da je bil sprejet sklep, da se 12. 11. 2010 med 8. in 10. uro organizira opozorilna stavka v obliki zbora delavcev pred upravno stavbo, na tem zboru pa se bodo predstavili pogledi na nelegitimno zamenjavo direktorja družbe T.. Sprejet je bil tudi sklep, da so člani IO nasprotnega udeleženca člani stavkovne straže, da se stavkovne straže locirajo na vse vstopne točke predlagatelja ter da se straže od 6. ure 12. 11. 2010 aktivirajo do preklica. Te sklepe so nato znova sprejeli na Zboru delavcev 12. 11. 2010. Na podlagi ocene, da so sprejeti sklepi organov družbe, vodstva HSE in NS T. (o zamenjavi direktorja) nezakoniti in nelegitimni ter da ogrožajo delo in poslabšujejo ekonomsko socialni položaj delavcev, pa so od pristojnih organov zahtevali, da takoj odpravijo vzroka za nastalo situacijo, zahtevali pa so tudi sestanek z vsemi odgovornimi najkasneje 16. 11. 2010. Sprejeli so tudi sklep, da se bo v primeru neizpolnitve prve stavkovne zahteve (takojšnja odprava vzrokov za nastalo situacijo, sestanek z vsemi odgovornimi) stavka z omejitvijo dobave električne energije začela izvajati 17. 11. 2010. Stavkovna straža je nato 12. 11. 2010 novemu direktorju predlagatelja S.T. tudi dejansko preprečila vstop v upravno zgradbo predlagatelja.

Takšen potek dogodkov je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot stavko, ki jo je organiziral nasprotni udeleženec.

Prvi odstavek 1. člena ZStk stavko opredeljuje kot organizirano prekinitev dela delavcev za uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela. Stavkovni odbor je bil tisti, ki je sprejel sklep o tem, da se 12. 11. 2010 od 8. do 10. ure organizira opozorilna stavka v obliki zbora delavcev, kar pomeni, da tudi nasprotni udeleženec šteje, da je šlo vsaj pri dogajanju med zborom delavcev za stavko. Tudi opozorilna stavka je stavka, kakor izhaja iz 5. člena stavkovnih pravil sindikata delavcev dejavnosti E.. Šlo je za organizirano prekinitev dela in ker so stavkovne straže, ki so bile ustanovljene s sklepom stavkovnega odbora nasprotnega udeleženca in so jih sestavljali člani IO nasprotnega udeleženca, delovale vse do 16. 11. 2010, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je stavka trajala vse do takrat. Tudi delovanje stavkovnih straž je potrebno opredeliti kot organizirano prekinitev dela, saj člani stavkovnih straž v času, ko so stražili pred sedežem predlagatelja z namenom, da bi zakonitemu zastopniku predlagatelja preprečili vstop, niso delali.

Takšno ravnanje stavkovnih straž, ki jih je ustanovil stavkovni odbor nasprotnega udeleženca, prav gotovo pomeni kršitev določbe drugega odstavka 5. člena ZStk. Ta določa, da stavkovni odbor in delavci, ki sodelujejo v stavki, ne smejo delavcem, ki ne sodelujejo v njej, preprečevati, da bi delali. Ta določba velja tudi za direktorja predlagatelja, njemu pa je stavkovni odbor možnost, da bi delal pri predlagatelju, preprečeval na podlagi sklepa, da je naloga stavkovne straže preprečitev vstopa S.T. v območje T.-a in s tem, da mu je stavkovna straža dne 12. 11. 2010 dejansko preprečila vstop na sedež predlagatelja. Da je nasprotni udeleženec, kot organizator stavke preko stavkovnih straž tudi po 12. 11. 2010 direktorju predlagatelja onemogočal vstop v poslovne prostore, dokazuje ne le vsebina navodila, ki ga je stavkovni odbor nasprotnega udeleženca dal službi varovanja (priloga A/71) o tem, da se S.T. do preklica preprečuje vstop v območje T., temveč tudi navodilo stavkovnim stražam z dne 15. 11. 2010 (priloga A/73) o tem, da se S.T. omogoči izvedba sestanka na lokaciji T. in sicer v sejni sobi, pri čemer ga bo stavkovna straža spremljala v sejno sobo po priloženem načrtu. Nenazadnje pa to izhaja tudi iz dejstva, da je stavkovna straža dne 17. 11. 2010 direktorja predlagatelja v poslovni prostor spustila šele potem, ko ji je izvršitelj vročil sklep Okrajnega sodišča v Velenju o začasni odredbi in je zakoniti zastopnik nasprotnega udeleženca to začasno odredbo vpogledal in direktorju dovolil vstop v poslovne prostore.

Sodišče prve stopnje tako pravilno ugotavlja, da stavka ni bila organizirana na miren način, dejanske ugotovitve o preprečevanju vstopa direktorju v poslovne prostore predlagatelja pa pomenijo tudi, da so stavkovni odbor in delavci, ki so sodelovali v stavki, direktorju predlagatelja v spornem obdobju (od 12. 11. 2010 do 16. 11. 2010) preprečevali, da bi delal. Že zgolj ta ugotovitev zadošča za opredelitev stavke kot nezakonite. Direktorju predlagatelja je bilo delo onemogočeno ves čas trajanja stavke, ki jo je nasprotni udeleženec sam opredelil kot opozorilno stavko in je trajala od 12. 11. 2010 do 16. 11. 2010, ko je direktor predlagatelja na podlagi začasne odredbe lahko pričel opravljati delo na sedežu družbe. Ni pa mogoče slediti razlogovanju nasprotnega udeleženca, da direktor predlagatelja pri opravljanju dela sploh ni bil oviran, češ da je svojo funkcijo lahko opravljal izven prostorov sedeža predlagatelja, kar naj bi dokazovalo, da je izven teh prostorov opravil primopredajo s prejšnjim direktorjem. Nenazadnje je do primopredaje izven sedeža predlagatelja prišlo ravno zaradi samovoljnega ravnanja nasprotnega udeleženca.

Celo v primeru, če bi držala trditev nasprotnega udeleženca, da je opozorilna stavka potekala le 12. 11. 2010 med 8. in 10. uro, bi še vedno veljalo, da je tudi takšen zmanjšan obseg stavke nezakonit. Stavka ni bila napovedana v roku iz 1. odstavka 3. člena ZStk in tudi ni bila poslana direktorju predlagatelja, temveč razrešenemu direktorju. Razloga za stavko (nasprotovanje razrešitvi dotakratnega direktorja) ni mogoče opredeliti kot uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela v smislu določbe 1. odstavka 1. člena ZStk. Že v četrtek, 11. 11. 2010, na seji stavkovnega odbora sprejeti sklep, da je naloga stavkovne straže preprečitev vstopa S.T. v območje T.-a pa pomeni tudi nadaljnji razlog za nezakonitost opozorilne stavke zaradi kršitve določbe 2. odstavka 5. člena ZStk, kakor je to že razloženo zgoraj.

Za presojo, ali je pri predlagatelju potekala stavka, ni bistveno, ali je bil proizvodni proces v celoti ustavljen, za ugotovitev, da je stavka potekala, zadošča, da so bile postavljene stavkovne straže (člani stavkovne straže niso delali) in da je bil direktorju onemogočen vstop v poslovne prostore.

Pri vprašanju zakonitosti oziroma nezakonitosti stavke tudi ni bistveno, ali je predlagatelju nastala kakšna škoda in koliko je znašala, zato so nebistvene pritožbene navedbe, da škoda sploh ni nastala.

Glede na to, da je odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti stavke pravilna že zaradi ugotovljene kršitve določb drugega odstavka 5. člena ZStk, niti ni bistveno, ali je pravilno stališče sodišča prave stopnje, da je predlagatelja potrebno šteti za delodajalca, ki opravlja dejavnost posebnega družbenega pomena, zaradi česar bi nasprotni udeleženec stavko moral napovedati najpozneje 10 dni pred začetkom stavke. Sicer pa nasprotni udeleženec stavke, ki je potekala od 12. 11. do 16. 11. 2010, ni napovedal niti v roku iz 3. člena ZStk, saj je obvestilo o napovedi in poteku opozorilne stavke že razrešenemu direktorju predlagatelja (za razrešitev in imenovanje novega direktorja nasprotni udeleženec takrat že vedel, saj je ravno to bil razlog za opozorilno stavko) vročil le en dan pred opozorilno stavko (dejansko le dobrih 8 ur pred opozorilno stavko).

Razlog, zaradi katerega je nasprotni udeleženec organiziral opozorilno stavko v spornem obdobju, tudi ne pomeni uresničevanja ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela, saj je bila stavka organizirana zaradi razrešitve dotakratnega direktorja in imenovanja novega. Razrešitev in imenovanje direktorja sodi v pristojnost delodajalca in nasprotovanje tej odločitvi ne pomeni uresničevanja ekonomskih ali socialnih pravic in interesov iz dela, zato tudi ne more biti predmet stavke. V zvezi s tem se pritožba neutemeljeno sklicuje na stališča MOD, ki naj bi omogočala širšo razlago glede dopustnih razlogov za stavko. Najprej je potrebno ugotoviti, da je sedaj veljavna opredelitev iz 1. odstavka 1. člena ZStk širša od tiste iz Konvencije MOD št. 87 o sindikalnih svoboščinah in zaščiti sindikalnih pravic. Stavka v naši pravni ureditvi ni omejena le na uveljavljanje interesov, temveč tudi pravic in tudi ni omejena zgolj na vprašanja, ki so lahko predmet kolektivnih pogajanj. Res je, da se tolmačenja odbora strokovnjakov MOD glede dopustnih razlogov za stavko zavzemajo za širšo interpretacijo, vendar pa ne v takšni smeri, kot jo zatrjuje nasprotni udeleženec. Tako je odbor strokovnjakov zavzel stališča, da se organizacije, ki so odgovorne za zaščito socialno ekonomskih in poklicnih interesov delavcev, lahko upravičeno zatečejo k stavki pri iskanju rešitev za probleme, ki jih sprožijo trendi socialne in ekonomske politike in ki se direktno nanašajo na njihove člane in delavce nasploh, posebej v zvezi z zaposlovanjem, socialno zaščito in življenjskim standardom. Za širšo razlago se je odbor strokovnjakov zavzel tudi v zvezi s solidarnostnimi stavkami, seveda pod pogojem, da je zakonita tudi prvotna stavka, ki jo podpira solidarnostna stavka. Nikoli pa odbor ni zavzel stališča, da bi bilo potrebno kot zakonite dovoliti stavke, organizirane v podporo odstavljenemu direktorju oziroma z namenom preprečitve nastopa funkcije novega direktorja. Vendar pa navedeno niti ni odločilno dejstvo v tem sporu, saj je bila stavka nezakonita že zaradi preprečevanja direktorju, da bi vstopil v poslovne prostore predlagatelja.

Brezpredmetne so pritožbene navedbe o tem, da je bila stavka napovedana za 17. 11. 2010 preklicana, saj predmet tega kolektivnega spora ni zakonitost stavke, ki naj bi se pričela izvajati 17. 11. 2010, temveč zakonitosti opozorilne stavke, ki je pri predlagatelju potekala v času od 12. do 16. 11. 2010. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Nasprotni udeleženec s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povračila pritožbenih stroškov pa ni upravičen niti predlagatelj, saj odgovora na pritožbo ni mogoče opredeliti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor, v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.