Jedro

Ker je tožnica neposrednemu zaslišanju preostalih prič pred sodiščem prve stopnje nasprotovala, pri čemer ni podala nobenega predloga za drugačen način izvedbe tega dokaza (npr. predložitev pisnih izjav prič), je sodišče prve stopnje dokazni predlog z zaslišanjem prič utemeljeno zavrnilo.

V obdobju od 1997 do 1999 zunajzakonska skupnost pravdnih strank ni obstajala. Toženka za to obdobje ni uspela dokazati vseh treh pogojev za obstoj zunajzakonske skupnosti: 1) obstoj življenjske skupnosti, ki je po vsebini enaka zakonski skupnosti, 2) notornost skupnosti in 3) notranje čustveno razmerje med partnerjema.

Zunajzakonska skupnost med pravdnima strankam je obstajala od leta 1999 oziroma prve polovice leta 2000 do 5. 1. 2018. Ker je bila hiša na toženčevi parceli zgrajena že pred letom 1999, nakupi opreme in pohištva ter tožničini denarni vložki v nepremičnino pa niso privedli do nastanka tožničine (so)lastninske pravice na njej, hiša ne spada v skupno premoženje pravdnih strank.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo premičnine, ki so razvidne iz I. točke izreka sodbe, in terjatev iz naslova prodaje premičnega premoženja glasbene opreme v znesku 2.500 EUR (I. točka izreka) ter da deleža pravdnih strank na skupnem premoženju znašata vsak do ½ (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da v skupno premoženje spadajo stanovanjska hiša s pripadajočo garažo na naslovu A., ki stoji na parc. št. 1543/7 k. o. X, osebni avtomobil znamke Škoda, registriran ... 2012, krožna žaga, vrtalnik Bosch, akumulatorski vijačnik Spitzberg, CMI in Bosch, kovček z orodjem, plezalna oprema (2x plezalna vrv, 2x plezalni pas, 2x cepin, plezalniki, kompleti vponk), pohištvo kuhinje (narejeno po naročilu – g. B.), oprema kurilnice in pohištvo spalnice v temno rjavi barvi (v mansardi) (III. točka izreka). Tožencu je naložilo, da 726,89 EUR pravdnih stroškov povrne neposredno tožnici (IV. točka izreka), 4.420 EUR njenih pravdnih stroškov pa v korist proračuna Republike Slovenije (V. točka izreka). Tožnici je naložilo v plačilo 5.314,51 EUR toženčevih pravdnih stroškov (VI. točka izreka).

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper zavrnilni (III. točka izreka) in stroškovni del sodbe iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da je zavrnilo njen dokazni predlog za zaslišanje več prič, pri čemer ne drži, da naj bi predlagala, da sodišče teh prič ne vabi na zaslišanje. Dokaznega predloga z zaslišanjem prič ni umaknila, prav tako ne dokaznega predloga s postavitvijo izvedencev gradbene in ekonomske stroke. Sodišče prve stopnje je prejudiciralo vsebino in pomen predlaganih dokazov in ji na ta način kršilo pravico do poštenega postopka. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bil toženec od leta 1991 do leta 1997 v zunajzakonski skupnosti s C. C., kar naj bi izhajalo iz obrazložitve sodbe I P 3048/2007 z dne 8. 10. 2009. Obrazložitev sodbe ni zavezujoča, obstoj zunajzakonske skupnosti pa se ugotavlja kot predhodno vprašanje v vsakem postopku posebej in sodišče na odločitev drugega sodišča ni vezano. Iz izvedenih dokazov jasno izhaja, da sta pravdni stranki leta 1995 živeli pri tožničinih starših, v letu 1997 pa sta se skupaj preselila na D. Priložila je fotografije iz stanovanja na D., do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo. V celoti je sledilo neresničnim navedbam in izpovedbi toženca, pri čemer ni navedlo, zakaj ni sledilo enotni izpovedbi tožnice in njenih prič. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, kje naj bi toženec v tem času prebival. Priče, ki jih je predlagal, so potrdile, da sta pravdni stranki skupaj gradili hišo na A. in se z njunim sinom vanjo tudi preselili. Namesto, da bi sodišče prve stopnje oprlo sodbo na enotne izpovedbe njene družine in družinskih prijateljev, je oprlo svojo odločitev na povsem neverodostojno in vnaprej pripravljeno izpovedbo E. E. Tožnica prereka tudi izpoved priče F. F. in drugih toženčevih prič, ki niso bile v stiku z obema pravdnima strankama. Večinoma so bili to sodelavci toženca ter delavci, ki so sodelovali pri gradnji hiše na A., katere je toženec pripravil na zaslišanje. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi zunajzakonska skupnost med pravdnima strankama nastala šele v letu 1999 oziroma v prvi polovici leta 2000. Tudi v zvezi s tem dejstvom so priče, ki jih je predlagal toženec, izpovedale neverodostojno, kontradiktorno, ali niso znale povedati ničesar o skupnosti med pravdnima strankama. Sama je kot dokaz priložila svoj dnevnik iz leta 1988, do katerega se sodišče ni opredelilo, čeprav je šlo za bistven dokazni predlog. Da sta bili pravdni stranki zunajzakonska partnerja vse od leta 1995 dalje, je razvidno iz fotografij, do katerih se sodišče ni opredelilo. Prav tako se ni opredelilo do potrdila o prejemu zneskov za gradnjo hiše na A. Avtomobil Škoda spada v skupno premoženje, ker je bil kupljen v času trajanja zunajzakonske skupnosti. Toženec ni dokazal, da je sredstva iz prodaje svojega posebnega premoženja porabil ravno za nakup vozila. V skupno premoženje spada tudi pohištvo kuhinje in oprema kurilnice. Življenjsko logično je, da je bilo najnujnejše pohištvo montirano pred vselitvijo pravdnih strank v hišo na A., medtem ko je zunajzakonska skupnost obstajala že pred vselitvijo. Posledično je vse pohištvo skupno premoženje pravdnih strank. Ker je odločitev sodišča prve stopnje o trajanju zunajzakonske skupnosti pravdnih strank in obsegu njunega skupnega premoženja napačna, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Toženec izpodbija sodbo v stroškovnem delu in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče stroškovno odločitev sodbe spremeni tako, da tožnici naloži v plačilo vse stroške tega postopka. Navaja, da naj bi bil tožničin uspeh po mnenju sodišča prve stopnje 57,5 %, ker je štelo, da je tožnica v celoti uspela z zahtevkom glede deleža pravdnih strank na skupnem premoženju. Navedeni zahtevek ni bil postavljen kot samostojni zahtevek, temveč v okviru celotnega primarnega zahtevka, pri čemer je njegovo vrednost tožnica določila na znesek 260.000 EUR. Sodišče prve stopnje bi moralo v okviru celotnega zahtevka ugotavljati tožničin uspeh v pravdi, ki je uspela zgolj v delu, ki ga je sodišče ocenilo na 7 % od celotne vrednosti. V skladu s prvim odstavkom 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je toženec ves čas postopka predlagal sklenitev poravnave, ki bi zajemala premično premoženje, da je tožnica v tem postopku vlagala vrsto vlog, ki niso bile potrebne za razjasnitev dejanskega stanja in s tem toženca silila, da je na te vloge odgovarjal, kar mu je povzročalo nepotrebne stroške. Zaradi vsega navedenega bi moralo sodišče prve stopnje vse pravdne stroške naložiti v plačilo tožnici.

5. Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pravdni stranki sta bivša zunajzakonska partnerja, katerih zveza je prenehala 5. 1. 2018. V tem postopku je sporno trajanje oziroma začetek njune zunajzakonske skupnosti1 ter obseg skupnega premoženja (zlasti stanovanjska hiša na A. in nekatere premičnine), medtem ko višine deležev pravdnih strank na skupnem premoženju (vsak ½) toženec ni prerekal. **O pritožbi tožnice**

8. Na naroku za glavno obravnavo dne 25. 3. 2022 je tožnica sodišču prve stopnje predlagala, da odloči o sporu na podlagi že izvedenih dokazov in izrecno izjavila, da naj sodišče preostalih z njene strani predlaganih prič ne vabi na zaslišanje, saj nekatere priče zaradi prihoda na sodišče trpijo. Hkrati je izjavila, da umika dokazni predlog z zaslišanjem G. G., ostalih še neizvedenih dokaznih predlogov pa ne.2 Dokazovanje s pričami se izvede z njihovim neposrednim zaslišanjem pred sodiščem. Tožnica svojih neizvedenih dokaznih predlogov sicer ni umaknila, je pa od sodišča prve stopnje izrecno zahtevala, da preostalih prič ne vabi na zaslišanje. Ker je tožnica neposrednemu zaslišanju preostalih prič pred sodiščem prve stopnje nasprotovala, pri čemer ni podala nobenega predloga za drugačen način izvedbe tega dokaza (npr. predložitev pisnih izjav prič), je sodišče prve stopnje dokazni predlog z zaslišanjem prič utemeljeno zavrnilo. Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga s postavitvijo izvedencev ekonomske in gradbene stroke. Tega sodišče prve stopnje ni zavrnilo, ker naj bi bil dokazni predlog umaknjen, temveč ker je tožnica z njim dokazovala dejstva, ki med pravdnima stranka niso bila sporna in dejstva, ki so bila glede na postavljeni tožbeni zahtevek in tožničine trditve irelevantna za odločitev v tej zadevi.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do fotografij, ki jih je v spis vložila tožnica. To je storilo v 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in presodilo, da fotografije same po sebi ne dokazujejo, da sta pravdni stranki že pred selitvijo na A. nepretrgoma živeli skupaj. Enako velja za potrdilo o prejemu zneskov za gradnjo hiše na A. Ta dokaz je sodišče prve stopnje ocenilo v 37. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče se v sodbi sicer ni dolžno opredeliti do vseh trditev in dokazov stranke, temveč le do tistih, ki so za odločitev v konkretnem primeru pravno odločilni.3 Tožničin dnevnik iz leta 1988 v konkretnem primeru ni bil pravno odločilen, saj iz njenih lastnih trditev izhaja, da se je zunajzakonska skupnost pravdnih strank pričela (šele) v letu 1995. Tako ni bilo potrebe, da bi se sodišče prve stopnje do tega dokaza konkretneje opredeljevalo.

10. Tožnica z ostalimi pritožbenimi navedbami izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno sodišča prve stopnje, povzema izpovedi prič in podaja svojo dokazno oceno zaslišanj.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka z zaslišanjem pravdnih strank, številnih prič in z vpogledom v listinske dokaze ugotovilo: − da zunajzakonska skupnost pravdnih strank do leta 1997 ni mogla obstajati, ker je bil toženec med leti 1991 in 1997 v zunajzakonski skupnosti s C. C.; − da se je pravdnima stranka v letu 1996 rodil prvi skupni otrok in sta v marcu 1997 kupila stanovanje na D., vendar v njem niso živeli kot družina; med pravdnima strankama je manjkala notranja komponenta za obstoj zunajzakonske skupnosti – želja (predvsem toženca) po skupnem življenju; − da je zunajzakonska skupnost med pravdnima strankama nastala v letu 1999 oziroma najkasneje v prvi polovici leta 2000, ko se je tožnica s sinom pravdnih strank priselila k tožencu na A.; − da je toženec pričel z gradnjo hiše na A. (na parceli, ki je njegova last) v letu 1996, v letu 1997 je bila hiša pokrita s streho, v letu 1998 pa je bila hiša izgrajena do te mere, da je toženec lahko v njej živel; − da posamezna tožničina vlaganja v hišo in njeno opremo ne morejo predstavljati podlage za nastanek skupne lastnine, zato hiša na A. ne spada v skupno premoženje pravdnih strank; − da večina premičnin spada v skupno premoženje strank, saj toženec tega ni prerekal ali so bile pridobljene v času trajanja zunajzakonske skupnosti; nekaj premičnin ne spada v skupno premoženje, ker jih je toženec kupil s svojim posebnim premoženjem ali pred pričetkom zunajzakonske skupnosti pravdnih strank.

12. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno sodišča prve stopnje. Slednje je opravilo izčrpno in razumno argumentirano dokazno oceno, ki je skladna z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V tem okviru je ocenilo vsak dokaz posebej in se pri odločitvi oprlo na tiste, ki so se v sintezi z ostalimi izvedenimi dokazi izkazali za prepričljivejše. Tožeča stranka s pritožbo ne vzbudi dvoma, da katera od pomembnih okoliščin v sodbi ne bi bila ovrednotena ali da ji ne bi bila dana prava teža. Razlogi izpodbijane sodbe so jasni, logični in dokazno podprti.

13. Sodišče prve stopnje se pri ugotavljanju posameznih dejstev ni oprlo zgolj na en sam dokaz, temveč na več teh, ki jih je celostno ocenilo. Tako je na podlagi izpovedi posameznih prič in tožnice ter sodbe I P 3048/2007 z dne 8. 10. 2009, ki jo je predložil toženec, pravilno ugotovilo, da se zunajzakonska skupnost pravdnih strank ni pričela v letu 1995, kot je to sicer trdila tožnica. Da je zunajzakonska skupnost toženca z njegovo prejšnjo partnerko C. C. trajala od 1991 do 1997, res izhaja iz obrazložitve in ne izreka sodbe I P 3048/2007, zato sodišče prve stopnje na to ugotovitev ni vezano. Ne glede na to je navedena sodba povsem dopusten in verodostojen dokaz oziroma listina v tem postopku. Pritrditi gre tudi presoji sodišča prve stopnje, da zunajzakonska skupnost pravdnih strank ni obstajala v obdobju od 1997 do 1999. O tem je v 25. in 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podana poglobljena in izčrpna dokazna ocena. Toženka za to obdobje ni uspela dokazati vseh treh pogojev za obstoj zunajzakonske skupnosti: 1) obstoj življenjske skupnosti, ki je po vsebini enaka zakonski skupnosti, 2) notornost skupnosti in 3) notranje čustveno razmerje med partnerjema.

14. Pritožba kritizira priče, ki jih je predlagal toženec in sodišču prve stopnje očita, da je dalo premajhen pomen pričam, ki jih je predlagala tožnica. Pritožbeno sodišče pomislekov v verodostojnost zaslišanih prič nima. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na izpovedih prič obeh pravdnih strank. Tožničine priče so bile v pretežni meri njeni družinski člani in tesne prijateljice, ki pa o življenju in zvezi pravdnih strank (zlasti pred letom 1999) večinoma niso vedele izpovedati na podlagi lastnega zaznavanja, temveč posredno, na podlagi tožničinih pripovedovanj. Toženčeve priče so bile v večini sosedje iz A. in njegovi prijatelji ali sodelavci, ki so mu pomagali pri gradnji hiše na A. Ker ne gre za družinske člane, so te priče manj obremenjene z izidom te pravde, predvsem pa je iz njihovih izpovedb razvidno, kako je zunanja okolica dojemala razmerje med pravdnima strankama (notornost skupnosti). Tožničino zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na izpovedi prič ugotoviti drugačno dejansko stanje in sprejeti drugačno dokazno oceno, ni utemeljen.

15. Kot navedeno, pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je zunajzakonska skupnost med pravdnima strankam obstajala od leta 1999 oziroma prve polovice leta 2000 do 5. 1. 2018. Ker je bila hiša na A. na toženčevi parceli zgrajena že pred letom 1999, nakupi opreme in pohištva ter tožničini denarni vložki v nepremičnino pa niso privedli do nastanka tožničine (so)lastninske pravice na njej, hiša na A. ne spada v skupno premoženje pravdnih strank. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da v skupno premoženje ne spadajo tudi avtomobil Škoda, pohištvo kuhinje in oprema kurilnice. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je toženec iz naslova prodaje stanovanja, ki ga je imel v solasti z bivšo partnerko, v oktobru 2011 prejel 30.000 EUR. Že naslednji mesec, t. j. novembra 2011, je kupil avtomobil Škoda za 22.700 EUR.4 Tožnica se je v zvezi z nakupom avtomobila sklicevala zgolj na kreditno pogodbo, ki naj bi bila sklenjena v letu 2012. Enako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče meni, da bi bilo nenavadno (če ne nelogično), da bi toženec nakup avtomobila v letu 2011 financiral s kreditno pogodbo, ki je bila sklenjena šele v letu 2012. Glede pohištva kuhinje in opreme v kurilnici je toženka sama izpovedala, da sta bila prostora opremljena še pred njeno vselitvijo v hišo na A., kar je pred pričetkom zunajzakonske skupnosti pravdnih strank. Ker v trenutku opremljanja obeh prostorov zunajzakonska skupnost pravdnih strank še ni obstajala, za to niso bila porabljena skupna sredstva, oprema in pohištvo pa ne spadata v skupno premoženje.

**O pritožbi toženca**

16. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Toženec se zavzema za vrednostni pristop k določitvi uspeha pravdnih strank v postopku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da okoliščine primera tega ne dopuščajo. Določitev uspeha v pravdi ni zgolj matematični izračun. Tožnica je v skladu z določili ZPP opredelila vrednost spornega predmeta na 260.000 EUR, vendar pa postavljeni zahtevek ni denarni, temveč ugotovitveni. Za odločitev v zadevi je bilo treba razrešiti vprašanje obstoja oziroma trajanja zunajzakonske skupnosti (temelj zahtevka), kateremu je bila posvečena večina dokaznega postopka, nato pa še vprašanje obsega in deležev na skupnem premoženju (višina zahtevka). Ali hiša na A. spada v skupno premoženje, je bilo v konkretnem primeru odvisno predvsem od vprašanja obstoja zunajzakonske skupnosti. Upoštevaje vse okoliščine primera pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da je uspeh tožnice v tej pravdi 57,5 %, uspeh toženca pa 42,5 %.

17. Glede na navedeno pritožbi pravdnih strank nista utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, njuna odgovora na pritožbo pa nista prispevala k odločanju na pritožbeni ravni, sami trpita stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 155. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

1 Tožnica trdi, da se je ta pričela v letu 1995, toženec pa v letu 2005. 2 Glej zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 25. 3. 2022 na list. št. 422 in 433 spisa. 3 Prim. odločbi VSL II Cp 1270/2007, VSL II Cpg 613/2019 in odločbo Ustavnega sodišča RS Up-429/01. 4 Glej kupoprodajno pogodbo pod prilogo B28 spisa.