Jedro

Tožnica dobavnic in računov ni popravljala sama, temveč po navodilih svojih nadrejenih. Tožena stranka ni uspela dokazati, da bi tožnica z izvrševanjem očitanih dejanj huje kršila delovne obveznosti, saj je to počela po navodilih nadrejenih. Navedeno pomeni, da ni izpolnjen osnovni pogoj, da bi lahko šteli, da gre za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu KZ-1. ZDR-1 v 1. alineji 110. člena določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Vendar se kaznivo dejanje ponarejanja listin iz določbe 251. členu KZ-1 lahko stori samo z direktnim naklepom.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremeni tako, da se znesek "7.742,90 EUR" nadomesti z zneskom "11.261,67 EUR".

II. V preostalem delu pa se pritožba tožnice in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške v znesku 58,26 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 8. 2017 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka); da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 30. 8. 2017, ampak je trajalo do vključno 11. 5. 2018, razen v obdobju 31. 8. 2017 do 30. 9. 2017 (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vključno 11. 5. 2018, razen za obdobje od 31. 8. 2017 do 30. 9. 2017, priznati pravice iz delovnega razmerja in ji obračunati bruto plačo, na ustrezne naslove plačati vse davke in prispevke ter izplačati neto plačo, zmanjšano za prejeta nadomestila iz naslova zavarovanja za brezposelnost, najkasneje do 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (III. točka izreka), kar je zahtevala tožnica več ali drugače (vrnitev na delo in priznanje pravic iz delovnega razmerja tudi za čas 31. 8. 2017 do 30. 9. 2017 in od 12. 5. 2018 do vrnitve na delo) je zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati denarno povračilo v znesku 7.742,90 EUR bruto, od tega zneska obračunati in plačati vse pripadajoče davke in prispevke, neto znesek pa nakazati na račun tožnice, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 771,09 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper I., II., III., V. in VI. točko izreka se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je tožena stranka dokazala, da je tožnica na računu št. ... z dne 23. 5. 2017 poslanemu kupcu A. pod zadnjo postavko napisala kot predmet kabel B., pod količino ... metrov, na izvodu citiranega računa, namenjenega knjigovodskim evidencam tožene stranke pa je tožnica pri zadnji postavki spremenila količino iz ... na ... metrov in dodala 2 postavki in prav tako je na računu št. ... z dne 22. 2. 2017 poslanemu kupcu C.C. s. p. spremenila postavke. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo oziroma presojalo trditve tožnice, da je ravnala na podlagi dokumentacije, ki sta ji jo izročila direktor tožene stranke D.D. in vodja skladišča E.E. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je tožnica najprej trdila, da je popravljala račune po navodilu komercialistov, kar so potrdile tudi priče F.F., G.G., potem pa je v pisnem zagovoru trdila, da sta ji popravljanje računov naročila direktor družbe D.D. in vodja skladišča E.E. Sodišče je tudi prezrlo, da je bila ravno tožnica tista, ki je prišla k priči E.E. in od njega zahtevala popravke računov in ne obratno. Sodišče prve stopnje je vse popravke računov vrglo v skupen koš in jih izenačilo. Vse zaslišane priče in zakoniti zastopnik tožene stranke so izpovedale, da so se popravki računa in dobavnice za javna naročila delali v dogovoru in sporazumno s kupci in še to samo v primeru, ko ni bilo blaga na zalogi, da so lahko kupci prejeli blago, ko so ga potrebovali. Popravki računa, ki so predmet tega postopka, pa so bili izvedeni v režiji tožnice, zgrešena je ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je tožnica v preteklosti pri javnih naročilih popravljala račune na enak način, kot ji je toženka očitala v izredni odpovedi. Ni jasno, od kje ugotovitve sodišča, da je računa, ki sta predmet izredne odpovedi, popravljal oziroma dajal tožnici navodilo za njihovo popravljanje E.E. Priča E.E. je izpovedal ravno nasprotno, da je bila tožnica tista, ki je pod pretvezo napačnega prevzema najprej spremenila nalog v skladišču, nato pa od E.E. izposlovala spremembo dobavnice, na osnovi katere je spremenila oba računa. Tožena stranka v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi zapisalo, da je presodilo tožnici štirimesečne bruto plače, ki je znašala v povprečju zadnjih treh mesecev pred odpovedjo, 1.608,81 EUR, kar skupaj znaša 6.435,24 EUR, v izreku pa je zapisalo znesek 7.742,90 EUR, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 339. člena ZPP.

3. Zoper V. točko izreka sodbe se pritožuje tudi tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v V. točki izreka spremeni tako, da toženi stranki naloži plačilo denarnega povračila v višini 12 mesečnih plač, v znesku 19.305,72 EUR bruto, od tega zneska obračunati in plačati vse pripadajoče davke in prispevke, neto znesek pa nakazati na osebni račun tožnice, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v V. točki izreka razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločbo. Tožnica je s tožbo zahtevala reintegracijo na delovno mesto, vendar pa je na obravnavi izpovedala, da si na delovno mesto k toženi stranki ne želi vrniti. Skladno z določbo prvega odstavka 118. člena ZDR-1 je sodišče razvezalo pogodbo o zaposlitvi in tožnici prisodilo denarno povračilo v višini 4 mesečnih bruto plač (1.608,81 EUR) skupaj v višini 6.435,24 EUR. Tožnica se z višino denarnega povračila ne strinja in meni, da bi ji sodišče moralo odmeriti povračilo v višini 15 plač, saj je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena 20 let, stara je 46 let in po poklicu ekonomsko komercialni tehnik. Tožnica ima pri iskanju nove zaposlitve velike težave, kar bi moralo sodišče upoštevati pri odmeri denarnega povračila. Tožnica se sklicuje na dosojena denarna povračila v podobnih primerih in sicer na sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 251/2016 z dne 7. 3. 2017, ko je Vrhovno sodišče odločilo, da je ustrezno denarno povračilo v višini 15 povprečnih mesečnih plač, na sodbo VDSS opr. št. Pdp 939/2015, ko je sodišče prisodilo delavcu denarno povračilo v višini 8 mesečnih plač in je bil delavec zaposlen pri delodajalcu 16 let ter star 36 let ter na sodbo VDSS opr. št. Pdp 558/2017 z dne 20. 7. 2017. Tožnica je še navedla, da ji njen poklic ekonomsko-komercialni tehnik znatno otežuje pridobitev nove zaposlitve ter da prenehanje delovnega razmerja ni povzročila sama, temveč je bila žrtev neutemeljenih očitkov, s strani tožene stranke. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in poudarila, da tožnica nikakor ni upravičena do nobenega denarnega povračila.

5. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da je tožnica imela navodila za popravo računov pri javnih naročilih, kar je potrdil zakoniti zastopnik D.D. ter priči F.F. in E.E. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Predmet tega spora je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka na podlagi 1. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Izredna odpoved je bila tožnici vročena 30. 8. 2017. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 1998, tožena stranka pa je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker bi naj tožnica storila kršitve, ki imajo vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu Kazenskega zakonika. Tožnici je v izredni odpovedi očitala, da je na računu št. ... z dne 23. 5. 2017 poslanemu kupcu A., pod zadnjo postavko, napisala kabel B., pod količino ... metrov, na izvodu računa, namenjenega knjigovodskim evidencam toženke pa je pri zadnji postavki spremenila količino iz ... na ... metrov in dodala dve postavki in sicer elektro H. 1 komad in zvočnik I., 1 komad. Na računu št. ... z dne 22. 2. 2017 poslanemu kupcu C.C. s. p. naj bi tožnica pod četrto postavko kot predmet napisala doza J. ter količino 3 kosi, na izvodu računa, namenjenem knjigovodskim evidencam, toženka pa je kot četrto postavko spremenila in napisala kabel B., pod količino pa ... metrov. Tožena stranka je po pregledu knjigovodskih listin ugotovila, da je tožnica na podoben način ravnala tudi v preteklosti. Pri vseh računih je tožnica napisana kot odgovorna oseba, ki je sestavila izvod posameznega računa, ki je bil poslan kupcu kot izvod računa, namenjen knjigovodski evidenci delodajalca, tožnica pa je račune tudi podpisala.

9. Tožnica je zaslišana kot stranka izpovedala, da je račune res popravljala, vendar je vse račune popravila po navodilu zakonitega zastopnika D.D. in vodje skladišča E.E. Izpovedala je, da je vse delala po navodilih, dobavnice ji je fizično prinesel vodja skladišča E.E., ta pa je dobil tudi pisna navodila s strani direktorja, kako naj bodo računi popravljeni. Izpovedala je, da je navodila za popravo dobivala pisno in ustno in da jih je morala upoštevati ter da je pri javnih naročilih za elektro distributerje morala ves čas popravljati nazive kablov na računih in da so strankam poslali račun s popravljenim nazivom kabla, dejansko pa so dobavili drug kabel. Navedeno pa so potrdili tudi zakoniti zastopnik tožene stranke D.D., prokurist tožene stranke F.F. in vodja skladišča E.E. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica dobavnic in računov ni popravljala sama, temveč po navodilih svojih nadrejenih. Tožena stranka ni uspela dokazati, da bi tožnica z izvrševanjem očitanih dejanj huje kršila delovne obveznosti, saj je to počela po navodilih nadrejenih. Navedeno pomeni, da ni izpolnjen osnovni pogoj, da bi lahko šteli, da gre za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu KZ-1. ZDR-1 v 1. alineji 110. člena določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Vendar se kaznivo dejanje ponarejanja listin iz določbe 251. členu KZ-1 lahko stori samo z direktnim naklepom. Pri direktnem naklepu gre za obliko krivde, ko se storilec zaveda svojega dejanja (zavestna sestavina direktnega naklepa) in ga tudi hoče storiti (voljna sestavina direktnega naklepa). Pomembno je, da se storilec zaveda vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja oziroma prepovedi svojega ravnanja. Zato ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je posameznik kršil določen predpis, saj je potrebno ugotoviti, ali se je tega tudi zavedal. Obstoj zavestne sestavine in s tem samega direktnega naklepa izključuje opravičljiva in neizogibna pravna zmota (31. člen KZ-1), po kateri storilec ne more biti kriv kaznivega dejanja, če iz upravičenih razlogov ni vedel, da je to v nasprotju z zakonom. Tožnica je torej račune res popravljala, vendar po navodilu zakonitega zastopnika tožene stranke D.D., prokurista F.F. in vodja skladišča E.E. Kot je izpovedal zakoniti zastopnik D.D. je tožeča stranka popravila nazive kablov za elektro distributerje, ker tožena stranka v danem trenutku naročenega kabla ni imela na zalogi, zaradi česar so se iz razloga urgentne dobave s kupcem dogovorili za dobavo alternativnega kabla, pri čemer pa je na računu moral biti napisan kabel iz sklenjene pogodbe, ker se je oznaka kabla morala ujemati s pogodbeno določeno oznako.

K pritožbi tožene stranke

10. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je priča G.G. izjavila, da ji tožnica nikoli ni omenila, da ima kakšna navodila za popravljanje računov. Sodišče izjave priče G.G. ni spregledalo, kot je to trdila tožena stranka v pritožbi, saj se je do njene izpovedi relevantno opredelilo. Sodišče je zapisalo, da izpovedi priče G.G. ni sledilo, ker sta prokurist F.F. in direktor tožene stranke D.D. izpovedala, in prav tako priča E.E., da je tožnica račune in dobavnice pri javnih naročilih popravljala po njihovih naročilih. Tožnica je bila dolžna upoštevati navodila nadrejenih delavcev (prvi odstavek 34. člena ZDR-1).

11. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče spregledalo, da je bila tožnica tista, ki je prišla k priči E.E. in od njega zahtevala popravke računov, in ne obratno. E.E. je potrdil tožničino izpoved, da ji je dajal navodila za popravo računov oziroma da sta nekatere stvari naredila skupaj, ter pri računih št. ... z dne 23. 5. 2017 in račun št. ... z dne 22. 2. 2017, ni šlo za izjemi.

12. Tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji ni uspela dokazati, da bi tožnica sama popravljala račune, kot ji je to očitala tožena stranka v izredni odpovedi, saj kot so izpovedale zaslišane priče (F.F., E.E., D.D.) je tožnica račune popravljala po navodilih zakonitega zastopnika in prič. Dokazno breme in glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v tem okviru tudi o utemeljenosti vseh očitkov, je na toženi stranki (drugi odstavek 84. člena ZDR-1). Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov v pravilnost dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožnice

13. Tožnica se pritožuje zoper višino denarnega povračila, ki ji ga je sodišče prve stopnje odmerilo v posledici sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 118. člena ZDR-1. Tožnica meni, da je denarno povračilo v višini 4 povprečnih mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, prenizko in da bi bila upravičena do denarnega povračila v višini 15 plač. Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine denarnega povračila upoštevalo, da je bila tožnica v času sodne razveze pogodbe o zaposlitvi stara 46 let, da je po izobrazbi ekonomsko-komercialni tehnik in zaposlena pri toženi stranki 20 let. Glede na izobrazbo in trenutne razmere na trgu, je sodišče ocenilo, da ima tožnica dobre zaposlitvene možnosti, kar pa je po mnenju tožnice napačno.

14. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za nove zaposlitve in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. Tožnica v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče pri odmeri višine denarnega povračila pravilno upoštevalo, da je tožnica bila pri toženi stranki zaposlena 20 let, da ima strokovno izobrazbo ekonomsko-komercialnega tehnika, da je stara 46 let, denarno povračilo pa je, glede na sodno prakso v podobnih primerih, odmerilo prenizko. Ob upoštevanju denarnih povračil, ki so bila dosojena s strani Vrhovnega sodišča in Višjega delovnega in socialnega sodišča v podobnih primerih, bi bil primeren znesek denarnega povračila v višini 7 plač (tožnici je bilo dosojeno v višini 4 plač), saj kot je že tožnica v pritožbi navedla, je Vrhovno sodišče RS v primerljivi zadevi opr. št. VIII Ips 251/2016 z dne 7. 3. 2017 dosodilo denarno povračilo v višini 15 povprečnih mesečnih plač, pa je šlo za delavca starega 57 let, z ekonomsko izobrazbo in 20 let zaposlitve pri delodajalcu. Tudi VDSS je v sodbi Pdp 939/2015 z dne 3. 3. 2016 dosodilo delavcu denarno povračilo v višini 8 mesečnih plač, pri tem pa je upoštevalo, da je bil delavec star 36 let, pri delodajalcu zaposlen 16 let, imel boljše zaposlitvene možnosti. V zadevi Pdp 558/2017 dne 20. 7. 2017 pa je delavec bil ob prenehanju delovnega razmerja star komaj 32 let, je imel visoko strokovno izobrazbo ekonomske smeri ter je bil pri delodajalcu zaposlen šele 2 leti, sodišče pa mu je prisodilo denarno povračilo v višini treh povprečnih plač. Glede na dosojena denarna povračila v zadevah VSRS opr. št. VIII Ips 293/2016 z dne 5. 9. 2017, VSRS opr. št. VIII Ips 121/2015 z dne 8. 9. 2015 in VSRS opr. št. VIII Ips 236/2017, ki predstavljajo primerljive zadeve, je sodišče prve stopnje prenizko odmerilo denarno povračilo v višini 4 povprečnih plač izplačanih zadnje tri mesece pred prenehanjem delovnega razmerja in je zato pritožbeno sodišče v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnici dosodilo denarno povračilo v znesku 11.261,67 EUR, kar predstavlja 7 povprečnih plač.

15. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno spremenilo višino denarnega povračila in zvišalo iz 4 povprečnih plač na 7 povprečnih plač (tretji odstavek 365. člena ZPP). Pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe ZPP s tem, ko je v izreku sodbe zapisalo, da je tožnica upravičena do denarnega povračila v znesku 7.742,90 EUR bruto, v obrazložitvi pa je zapisalo, da znaša denarno povračilo štiri mesečne bruto plače, skupaj 6.435,24 EUR, je sicer pravilen. Sodišče je v izreku dejansko napačno povzelo znesek denarnega povračila, ki predstavlja vrednost štiri povprečnih plač pred prenehanjem delovnega razmerja, vendar ker je pritožbeno sodišče znesek denarnega povračila na novo odmerilo v višjem znesku, pa ni razlogov za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v spornem delu.

16. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja. Ker pritožbeni razlogi tožene stranke niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo (353. člen ZPP).

17. Glede na uspeh s pritožbo je pritožbeno sodišče toženi stranki naložilo plačilo sorazmernega dela stroškov tožnice in sicer je odvetniške stroške odmerilo po OT. Tožnici je priznalo 375 točk za pritožbo x 0,459 in upoštevalo 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar skupaj znaša 213,40 EUR. Ob upoštevanju, da je tožnica s pritožbo uspela 27,30 %, ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 58,20 EUR.