Jedro

Zavrnitev priglašenih stroškov iz vloge z dne 9. 2. 2016 je pravilna že zato, ker je nedvomno podana prepozno. Odločba z dne 22. 12. 2015, s katero je bil postopek končan (in s katero je bil predlog B. za omejitev lastninske pravice na nepremičninah, last tožnikov, zavrnjen), je namreč postala pravnomočna 14. 1. 2016, tožnika pa sta stroške priglasila šele z vlogo z dne 9. 2. 2016 oziroma 10. 2. 2016, torej ne (samo) po izdaji odločbe, temveč tudi po njeni pravnomočnosti, kar je glede na prvi odstavek 116. člena ZUP nedvomno prepozno. Organ bi sicer moral v tem delu vlogo tožnikov zavreči, vendar ker gre tudi v primeru zavrnitve za negativno odločitev, to ne predstavlja takšne kršitve določb postopka, ki bi terjala odpravo sklepa.

Tožnika se motita, da gre v tem primeru za postopek izdaje gradbenega dovoljenja in posledično za ocenljivo zadevo, saj to ne drži. Že drugostopni organ jima je pojasnil (in s tem pojasnilom se strinja tudi sodišče), da gre za postopek omejitve lastninske pravice v javno korist, torej za oblastveno odločanje o dovoljenosti prisilne omejitve lastninske pravice, torej stvarnopravne pravice, ki je nikakor ni možno enačiti z vrednostjo investicije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ delno ugodil zahtevi tožnikov za povračilo stroškov pravnega zastopanja v postopku odločanja o predlogu Republike Slovenije za omejitev lastninske pravice na nepremičninah s parc. št. 790/1 in 790/5, k.o. ... (solastnina vsakega do ½) in parc. št. 1423/339, k.o. ... (last tožnika A.A.) (1. točka izreka), tožnikoma povrnil pritožbene stroške - stroške pravnega zastopanja, nastale v pritožbenem postopku v zvezi s pritožbo z dne 13. 5. 2015 zoper odločbo z dne 22. 4. 2015, v višini 276,57 EUR (pravno sredstvo - tarifna številka 2201, izdatki 20 EUR in 22 % DDV) (2. točka izreka), odločil, da je stroške v višini 276,57 EUR Republika Slovenija dolžna nakazati na tam navedeni fiduciarni račun (3. točka izreka), zavrnil zahtevo za povračilo pritožbenih stroškov - stroškov pravnega zastopanja, nastalih v pritožbenem postopku v zvezi s pritožbo z dne 13. 5. 2015 zoper odločbo z dne 22. 4. 2015, ki presega znesek iz 2. in 3. točke izreka (3. točka izreka, točno: 4. točka izreka), zavrnil zahtevo za povračilo pritožbenih stroškov - stroškov pravnega zastopanja, nastalih v pritožbenem postopku z zvezi s pritožbo z dne 13. 5. 2015 zoper odločbo z dne 22. 4. 2015, v delu, ki se nanaša na povišek za zastopanje dveh strank v znesku 76,32 EUR (4. točka izreka, točno: 5. točka izreka) in zavrnil zahtevo tožnikov za povračilo stroškov, nastalih z njunim zastopanjem v postopku omejitve lastninske pravice - priglasitev stroškov z dne 9. 2. 2016 (5. točka izreka, točno: 6. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da sta tožnika v pritožbi z dne 13. 5. 2015 zoper odločbo z dne 22. 4. 2015 uveljavljala povračilo pritožbenih stroškov: - nagrado za postopek s pravnim sredstvom v znesku 254,50 EUR, - povišek za zastopanje dveh strank v znesku 76,32 EUR, izdatki v znesku 20 EUR in - 22 % DDV. Z vlogo z dne 9. 2. 2016 pa sta priglasila stroške, nastale z njunim zastopanjem v postopku omejitve lastninske pravice: - nagrade za postopek (pisne vloge); 1.850,00 EUR + povišek po 12. členu tedaj veljavnega Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) v znesku 59.000,00 EUR, - nagrada za narok: 1.707,69 EUR + povišek po 12. členu ZOdvT v znesku 59.000,00 EUR, - na obe postavki povišek po tar. št. 1200 ZOdvT, - izdatki: 20 EUR, - nagrada za postopek s pritožbo: 2.276,92 EUR + povišek po 12. členu ZOdvT v znesku 59.000,00 EUR, na vse postavke povišek po tar. št. 1200 ZOdvt za zastopanje dveh strank, - 22 % DDV, in - upravne takse. Organ je navedel, da je bila v postopku omejitve lastninske pravice, začetem na predlog RS, izdana odločba z dne 22. 4. 2015 o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice, na pritožbo tožnikov z dne 13. 5. 2015 pa je drugostopni organ odločbo delno odpravil in v delu, ki se nanaša na ugotovitev javne koristi in uvedbo postopka omejitve lastninske pravice, zadevo vrnil v ponovno odločanje. V ponovnem odločanju je prvostopni organ z odločbo z dne 22. 12. 2015 predlog RS zavrnil, odločba je postala pravnomočna 14. 1. 2016. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) glede povračila stroškov napotuje na Pravilnik o stroških v upravnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik), ta pa v teh primerih na ZOdvT. Organ je ugotovil, da sta tožnika v pritožbi zoper odločbo z dne 22. 4. 2015 uveljavljala povračilo stroškov, po izdaji ponovne odločbe in njeni pravnomočnosti pa sta 9. 2. 2016 priglasila stroške celotnega postopka. S to vlogo sta poleg drugih stroškov postopka priglasila tudi stroške pritožbenega postopka, vendar v drugačnem znesku, kot je bil postavljen ob vložitvi pritožbe. Organ je nato priznal tožnikoma stroške za postopek s pravnim sredstvom, pri čemer pride v poštev po 2. delu Tarife - Izvensodne storitve, količnik po tarifni številki 2201 v razponu med 0,5 do 1,3. Zaradi zahtevnosti zadeve je organ priznal količnik 1,3, ne pa 1,6, kot je zahteval pooblaščenec, po 22. členu ZOdvT pa znaša v primeru neocenljivih zadev vrednost predmeta 4.000,00 in zato nagrada 159 EUR. Tožnika sta upravičena do povrnitve materialnih stroškov v znesku 20,00 EUR, vse skupaj povišanih za 22 % DDV, kar skupaj znaša 276,50 EUR. Organ je zavrnil zahtevek za povišek za zastopanje dveh strank v višini 76,32 EUR glede na 8. člen ZOdvT. Zahtevo za povračilo stroškov z dne 9. 2. 2016 pa je organ glede na prvi odstavek 216. člena ZUP zavrnil, ker je bila vložena po izdaji odločbe (odločba z dne 14. 1. 2016), s katero je bilo o predlogu v celoti odločeno.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnikov zavrnil, pri tem pa še navedel dodatne argumente k odločitvi.

3. Tožnika sta v tožbi navedla, da sta organa odločila napačno. V tem primeru namreč ni mogoče govoriti o tem, da gre za neocenljivo zadevo glede na tedaj veljavni 22. člen ZOdvT. V tej zadevi gre za postopek izdaje gradbenega dovoljenja za izgradnjo objektov, glede katere investitor za medije sam izjavlja, da je skupna vrednost projekta 50 MIO EUR, vrednost 1. faze, glede katere je tekel postopek izdaje gradbenega dovoljenja in ki je bil zaradi umika vloge investitorjev ustavljen, pa 30 MIO EUR. Investitor je v upravnem postopku sicer navedel nižjo vrednost, vendar še vedno relativno visoko - 19 MIO EUR. Ta vrednost izhaja iz rubrike ''ocenjena vrednost objekta'' na strani 7 vodilne mape projektne dokumentacije, ki je del upravnega spisa, pri čemer je splošno znano, da je ta vrednost praviloma nižja od končne vrednosti. V tem delu je torej projektna dokumentacija skladna s predpisi in zato organ ne more trditi, da gre za neocenljivo zadevo in da vrednosti ni mogoče določiti po prostem preudarku. Sklep je sicer tudi pomanjkljivo obrazložen in ga sploh ni mogoče preizkusiti, saj nima nobene obrazložitve, organ se ne sklicuje na nobeno pravno pravilo, sodno ali upravno prakso, niti z uporabo pravnih pravil ne obrazloži svojega zaključka. ZOdvT pretežno izhaja iz načela, da se nagrado pretežno določi po vrednosti predmeta in so fiksno določene nagrade izjema. Sodna praksa je npr. zavzela stališče, da je v določenih primerih težko določiti vrednost predmeta, ker stvar nima premoženjske narave, torej po arg. a contrario v postopku, ki je premoženjske narave, vedno obstaja dovolj objektivnih kriterijev, ki omogočajo ugotavljanje vrednosti predmeta. S takim pojmovanjem se krši pravica do pravnega sredstva, saj sta tožnika postavljena v neenakopraven položaj v nasprotju z ostalimi udeleženci (vpliv in kapital investitorja proti tožnikoma). Tožnika sta zato predlagala, da sodišče po izvedenem dokaznem postopku odpravi sklep, razen v 2. in 3. točki izreka, predlogu tožnikov za povrnitev stroškov postopka z dne 9. 2. 2016 ugodi in naloži toženki, da tožnikoma povrne stroške postopka v višini 225.686,33 EUR na tam navedeni fiduciarni račun, oziroma podredno, da sodišče odpravi sklep, razen v 2. in 3. točki izreka in zadevo vrne organu v ponovni postopek, v obeh primerih pa še naloži toženki povrnitev sodnih stroškov postopka.

4. Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

5. Stranka z interesom B. odgovora na tožbo v danem roku ni podala.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa o povrnitvi stroškov za zastopanje tožnikov - razlastitvenih zavezancev v postopku, začetem na predlog B. - razlastitvene upravičenke zaradi omejitve lastninske pravice. Organ je delno zahtevi tožnikov ugodil in tožnikoma priznal stroške v višini 276,57 EUR, v ostalem delu pa priglasitev (točno: priglasitvi) zavrnil, pri čemer se je oprl na ZOdvT-C (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09), veljaven v času odločanja, in na njegovi podlagi izdano Tarifo.

8. Po prvem odstavku 116. člena ZUP mora stranka povrnitev stroškov zahtevati do izdaje odločbe, sicer izgubi pravico do povrnitve stroškov; uradna oseba, ki vodi postopek, mora stranko na to opozoriti. Drugi odstavek 118. člena ZUP nadalje določa, da če organ na drugi stopnji zavrže ali zavrne pravno sredstvo ali sam odloči o zadevi, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim, kar pa v primerih, ko drugostopni organ vrne zadevo prvostopnemu organu v ponovni postopek, arg. a contrario pomeni, da mora prvostopni organ odločiti tudi o priglašenih stroškov, ki so nastali v zvezi s pritožbo. Podrobnejši način zaračunavanja in izplačevanja stroškov postopka določa Pravilnik, izdan na podlagi 120. člena ZUP, ki v primeru, kot je obravnavani (ko tožnika zastopa odvetnik), napotuje na odvetniško tarifo oziroma (kot že zgoraj pojasnjeno v tem primeru) na ZOdvT (14. člen Pravilnika). Tako se po 22. členu ZOdvT vrednost predmeta, če je ni mogoče določiti po določbah 21. člena tega zakona (ta določba pri ugotavljanju prednosti predmeta predpisuje uporabo zakona, ki ureja sodne takse glede vrednosti predmeta), določi po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera (prvi odstavek), če vrednosti ni mogoče določiti niti v skladu s prejšnjim odstavkom, znaša vrednost predmeta 4.000 EUR; ta znesek se lahko ustrezno zniža ali zviša, vendar ne sme preseči 500.000 EUR (drugi odstavek).

9. Tožnika ugovarjata, da bi moral organ stroške, nastale z zastopanjem, določiti po vrednosti predmeta (ki, glede na to, da gre za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo objektov, znaša po njunem mnenju najmanj 30 MIO EUR oziroma 19 MIO EUR glede na vrednost investicije, kot izhaja iz projektne dokumentacije za gradnjo), namesto od zneska, ki velja za neocenljivo zadevo.

10. Kot izhaja iz podatkov spisa, sta tožnika stroške priglasila dvakrat: prvič v pritožbi z dne 13. 5. 2015, ki sta jo vložila zoper prvostopno odločbo z dne 22. 4. 2015, in drugič z vlogo z dne 9. 2. 2016, ki jo je organ prejel 10. 2. 2016. V pritožbi z dne 13. 5. 2015 sta priglasila stroške v zvezi z vloženim pravnim sredstvom - pritožbo, v vlogi z dne 9. 2. 2016 pa stroške za celotni postopek, pri čemer je glede na priglašene zneske jasno (in med strankami tudi nesporno), da so stroški v pritožbi podani v zneskih, ki veljajo v postopkih, kjer gre za neocenljivo zadevo in od vrednosti predmeta v višini 4.000 EUR, stroški v vlogi z dne 9. 2. 2016 pa glede na vrednost predmeta - v tem primeru vrednost investicije 30 MIO EUR.

11. Tudi po presoji sodišča je organ odločil pravilno, ko je tožnikoma priznal stroške (razen v delu, ki se nanaša na tudi priglašeni povišek za več strank in višji količnik v zvezi z zahtevnostjo zadeve), ki sta jih priglasila v pritožbi z dne 13. 5. 2015. Priglasitev stroškov je bila namreč pravočasna (prvi odstavek 116. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 118. člena ZUP), organ pa je o njihovi višini tudi odločil v skladu z ZOdvT, natančneje v skladu z drugim odstavkom 22. člena, sledeč pri tem tudi samemu zahtevku tožnikov, ki sta - kot že povedano - stroške priglasila v zneskih, ki veljajo za neocenljivo zadevo. Zavrnitev priglašenih stroškov iz vloge z dne 9. 2. 2016 pa je pravilna že zato, ker je nedvomno podana prepozno. Odločba z dne 22. 12. 2015, s katero je bil postopek končan (in s katero je bil predlog B. za omejitev lastninske pravice na nepremičninah, last tožnikov, zavrnjen), je namreč postala pravnomočna 14. 1. 2016, tožnika pa sta stroške priglasila šele z vlogo z dne 9. 2. 2016 oziroma 10. 2. 2016, torej ne (samo) po izdaji odločbe, temveč tudi po njeni pravnomočnosti, kar je glede na prvi odstavek 116. člena ZUP nedvomno prepozno. Organ bi sicer moral v tem delu vlogo tožnikov zavreči, vendar ker gre tudi v primeru zavrnitve za negativno odločitev, to ne predstavlja takšne kršitve določb postopka, ki bi terjala odpravo sklepa. Tako tudi sodna praksa.

12. Tožnika se motita, da gre v tem primeru za postopek izdaje gradbenega dovoljenja in posledično za ocenljivo zadevo, saj to ne drži. Že drugostopni organ jima je pojasnil (in s tem pojasnilom se strinja tudi sodišče), da gre za postopek omejitve lastninske pravice v javno korist, torej za oblastveno odločanje o dovoljenosti prisilne omejitve lastninske pravice, torej stvarnopravne pravice, ki je nikakor ni možno enačiti z vrednostjo investicije, kot to menita tožnika. Zato v tem primeru tudi ne pride v poštev sklicevanje na sodno prakso, po kateri je določitev nagrade po neocenljivi zadevi izjema.

13. Se pa sodišče strinja s tožnikoma, da je sklep prvostopnega organa delno pomanjkljiv glede razlogov v zvezi z določitvijo vrste zadeve (torej ali gre za ocenljivo ali neocenljivo zadevo), vendar pa je obrazložitev v tem delu (kot izhaja tudi iz prejšnje točke obrazložitve te sodbe) dopolnil drugostopni organ, ki je za to imel podlago v 248. členu ZUP. Obrazložitev odločitve zato zadosti standardu obrazložitve, predpisanem v 214. členu ZUP. S takim načinom odločitve pa tožnika tudi nista v neenakopravnem položaju v razmerju do investitorja, saj je organ (kot zgoraj obrazloženo) odločil glede na vrsto zadeve in potek obravnavanega postopka.

14. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

15. Odločitev o zavrnitvi priglašenih stroškov postopka tožnikov temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.